Katere probleme skriva načrt ECB za odkup obveznic?

Načrt Evropske centralne banke (ECB) za odkup obveznic držav članic, ki se strokovno imenuje kvantitativno sproščanje, se je začel obetavno. Prvi dan so ECB in centralne banke 19 članic območja evra odkupile za 3,2 milijarde evrov obveznic, je dejal izvršni direktor ECB Benoit Coeure. Glavni ekonomist ECB Peter Praet pa svari, da utegne ta načrt pasti na »neplodna tla«, če vlade ne bodo izvedle potrebnih reform.

Do septembra 2016 namerava ECB vsak mesec odkupiti za 60 milijard evrov obveznic, s katerimi se zadolžujejo države z evrom. Tako bo dodatno natisnila za več kot eno milijardo evrov novih bankovcev, s katerimi želi zagotoviti, da se bodo države z evrom izvile iz deflacije.

A problem je, da ECB zdaj ni edina, ki zaradi nizkih obrestnih mer želi kupovati obveznice. Po njih zelo povprašujejo zlasti banke in zavarovalnice. Večina je že dala vedeti, da obveznic, ki jih kupijo, niso takoj pripravljene odprodati ECB. Eden od razlogov za to je, da so državne obveznice na finančnih trgih univerzalno orodje. Banke jih ne uporabljajo le kot investicijo, ker z njimi prek obresti služijo denar, ampak tudi za garancijo za določene transakcije in finančne produkte. Banke za državne obveznice, ki jih imajo v lasti, ne potrebujejo kritja z lastnim kapitalom, za kredite, ki jih dodelijo podjetjem, in druge rizične naložbe pa morajo po izbruhu finančne krize imeti za kritje zagotovljenega veliko več lastnega kapitala kot prej.

Nekatere banke si zato sploh ne morejo privoščiti, da bi odprodale državne obveznice in ta denar posredovale podjetjem v južni Evropi, kar želi ECB. Tudi možnost, da bi kupnino od prodaje obveznic naložile pri ECB, ne pride v poštev, saj morajo za to plačati 0,2 odstotka obresti. Martin Hellmich, profesor na frankfurtski šoli za finance in menedžment, pravi, da je za veliko bank trenutno problem, če imajo preveč gotovine, zato utegne biti malo interesa za odprodajo državnih obveznic.

Podobno velja za zavarovalnice. Te morajo svoj denar nalagati v zelo varne naložbe, zato so tradicionalni kupci državnih obveznic. Večina obveznic, ki jih imajo v svojih portfeljih, so zato starejšega datuma in jim prinašajo več obresti kot obveznice, ki so bile izdane pred kratkim. Starejših obveznic zavarovalnice zato nerade prodajo. Posledično utegne po določenem času za ECB postati težko doseči ciljni nakup za 60 milijard evrov na mesec. Na koncu seveda vedno odloča cena. Če je ta dovolj visoka, se vedno najde nekdo, ki je obveznice pripravljen prodati. ECB pa ima globoke žepe, saj sama ustvarja denar.

Z uvedbo načrta kvantitativnega sproščanja se je ECB znašla v konfliktu interesov kot centralna banka in kot nadzornica bank. ECB kot nadzornica želi, da bi banke postale bolj stabilne, da jih ne bi več morali reševati davkoplačevalci. To pomeni, da morajo imeti več lastnega kapitala in manj rizične naložbe. S programom kvantitativnega sproščanja pa banke sili ravno v nasprotno, saj zaradi nizkih obrestnih mer težje povečujejo lastni kapital, spodbuda za nalaganje sredstev v bolj rizične naložbe pa večja.

V iskanju višjih donosov se banke recimo lahko odločijo dati kredite tudi podjetjem, ki za to ne izpolnjujejo pogojev. ECB na eni strani to želi, ker je namen kvantitativnega sproščanja povečati kreditiranje podjetij, ki naj bi spodbudilo investicije in gospodarsko rast. Na drugi strani pa banke zaradi tega spet lahko zaidejo v težave, ker teh kreditov ne bodo dobile vrnjenih.