Kdaj bodo cesarji nagi?

Marko Brecelj je po epizodi z Buldožerjem nadaljeval glasbeno, umetniško in aktivistično pot, in sicer kot samostojni izvajalec, kantavtor in družbeni kritik brez dlake na jeziku. A ljudje, ki se upajo postaviti po robu vsem družbenopolitičnim anomalijam, imajo očitno težave v vseh družbenih ureditvah, četudi delajo in delujejo v skupno dobro določene lokalne ali širše skupnosti, jo bogatijo in na lasten račun prispevajo k njeni plemenitosti ...

Pred četrt stoletja, ko je bila nekdanja skupna država z eno nogo že v grobu, je s svojimi somišljeniki zagnal Mladinski kulturni center v Kopru in iz njega naredil majhno trdnjavo alternativne kulture, ki je kulturno bogatila Obalo in prispevala k prepoznavnosti tovrstnih kulturnih, glasbenih in umetniških praks. Z Društvom prijateljev zmernega napredka (DPZN) je opozarjal tudi na družbene nepravičnosti, ki so se po razpadu skupne države čedalje bolj pojavljale pri nas. Čas tranzicije in vse bolj divjega liberalnega kapitalizma je bil seveda pravi za delovanje oziroma »mehkoteroristične« akcije, ki jih je Brecelj izvajal skupaj s somišljeniki iz DPZN. A občinsko oblast, zlasti »Cesarja Popoviča«, kot Brecelj imenuje koprskega župana, je to motilo, zato ne preseneča, da je, ko se ji je ponudila priložnost, pripravila protiudarec. DZPN in s tem Breclja so nedavno deložirali iz dolgoletnih (občinskih) prostorov.

Ko so se prejšnji torek v klubu Cankarjevega doma v podporo Breclju in DPZN zgodili Cocktail in Samospevi – multimedijska performirana koncertna agitka, kot je Brecelj imenoval dogodek, je tam opozarjal na vse to in še več, saj nam je s simboličnimi performerskimi akcijami na ironičen (ali celo samoironičen) način prikazal, kakšna je naša družbena resničnost danes.

Po začetnem Brecljevem govoru je za klaviature stopil Miran Tomažič, ob ogledu videomaterialov je igral freejazzovski Trio Tretji tir, vmes smo si lahko ogledali tudi na hitro, kar med samim dogodkom postavljeno razstavo likovne ustvarjalnosti mladih v Istri. Vse skupaj je Brecelj popestril z domačim refoškom, malvazijo in sirom, seveda pa je treba omeniti tudi skupinsko napihovanje zlatih balonov, ki jih je občinstvo nato skupinsko počilo. Brecelj je pojasnil, da gre za simbol »zlate dobe«, v kateri smo, enako simboliko pa je našel tudi v zlatih jabolkih (vrste zlati delišes), ki jih je zalučal med občinstvo.

A zdi se, da je občinstvo, med katerim jih je bilo tudi precej takšnih, ki njegovo glasbeno udejstvovanje spremljajo že vsa štiri desetletja, še najbolj uživalo med glasbenim nastopom. Ko je v roke vzel elektroakustično kitaro in izvedel nekaj svojih legendarnih komadov, pri čemer je vrhunec nedvomno predstavljala izvedba Parade. Za zaključek je izbral več kot primerno skladbo Kod Ljube Trovača.

Marko Brecelj, ki se je tik pred nastopom ustavil še na srečanju filozofske trojke Dolar-Zupančič-Žižek v ljubljanski Drami in naredil nekaj posnetkov s fotoaparatom, pozneje pa je fotografiral tudi svoje občinstvo, je dokazal, da je še vedno v odlični formi. Kljub vsem stiskam, ki se mu dogajajo zaradi nenasitnih »cesarjev«.