»Vsak zdravnik bi moral kdaj zboleti, vsak kirurg bi moral prestati kakšno operacijo.«

Dr. Eldar M. Gadžijev

upokojeni kirurg

Dr. Eldar Magomedovič Gadžijev je pomembno zaznamoval slovensko kirurgijo, pa tudi slovensko medicino nasploh. Je specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke in je izšolal številne kirurge iz Slovenije in iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, pa tudi od drugod. Čeprav so ga nadrejeni včasih opozarjali, naj nikakor ne izda vseh svojih skrivnosti, jih ni poslušal. Med službovanjem v Mariboru je pripomogel k temu, da je mesto dobilo medicinsko fakulteto, predvsem pa, da je mariborska bolnišnica dobila status kliničnega centra.
Bil je redni profesor na obeh medicinskih fakultetah, zasedal je številne ugledne položaje doma in v svetu. Med drugim je bil član komisije za medicinsko etiko in glavni urednik revije ISIS, glasila Zdravniške zbornice Slovenije. Še danes, ko je že nekaj let v pokoju, in čeprav ga je prizadela huda bolezen, v njej redno objavlja kolumne. V njih ne skopari s kritiko razmer v medicini in družbi nasploh.
Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno kirurg v ruski vojski. Nemci so ga zajeli in pripeljali v Trst. Od tam je pobegnil k partizanom v Brkine in ustanovil partizansko bolnišnico Zalesje. Tam je spoznal bodočo ženo, rodila se je velika ljubezen. In tam je bil spočet naš sogovornik.

Vaše življenje se je začelo na zelo razburljivem kraju v zelo razburljivem času.

Ker je oče zaradi dogovora med zavezniki leto po vojni odšel nazaj v Rusijo, je trajalo precej časa, da sem se zavedel, da sem bil spočet v partizanih. Mati, ki je sicer ves čas vztrajala v ljubezni do očeta, o tem ni preveč rada govorila. Je pa to romantična zgodba in še vedno imam shranjen tudi njun partizanski poročni list.

Slovenec ste po naključju. Srečnem naključju?

Sprva je bilo predvideno, da bova z materjo odšla za očetom, a je njen oče, moj ded, ki je bil takrat župan občine Ljubljana Bežigrad-Šiška, to preprečil. Rekel bi, da je bilo naključje srečno. Res pa je, da nimam osnove za primerjavo. Zagotovo bi bil zdravnik tudi tam. V družini Gadžijev je dolga tradicija, da prvorojenec postane zdravnik. Reči moram, da sem v Sloveniji dosegel, kar sem si zastavil. Medicinska fakulteta v Mahačkali, glavnem mestu Dagestana, od koder izhaja očetova družina, pa je vsaj sedaj grozno slaba. Zato sem tudi nečakinjo spravil na študij v Slovenijo in danes je specializantka ginekologije in porodništva za izolsko bolnišnico.

V kakšnem stanju je po vašem danes slovensko zdravništvo?

Po mojem smo naredili veliko napako, ker smo izbiro študentov medicine prepustili izključno računalniku. Zaradi tega danes velik del generacij zdravnikov ni tak, kot bi si želeli in kakršni bi zdravniki morali biti. Večini je, žal, več do denarja kakor do bolnika. In to je naredilo veliko več slabega kot vse afere.

Zaradi števila točk, ki je ključno merilo za vpis, se nam dogaja feminizacija poklica. Koliko fantov, potencialno dobrih zdravnikov, ni imelo možnosti vpisa, ker pač srednje šole niso vzeli tako resno kot dekleta! Včasih je bil pred vpisom obvezen tudi pogovor s kandidatom, v katerem se je moral izjasniti, zakaj želi postati zdravnik, njegovi bodoči nadrejeni so dobili neki občutek o njem, njegovih navadah in nagnjenjih, hkrati pa prevzeli tudi del odgovornosti za njegovo kariero. Ne more računalnik prevzeti te odgovornosti! Računalnik lahko zaradi mene odloči, kdo bo računalničar, kdo bo matematik, fizik ... Za poklic, za katerega so ključni neposredni odnosi z ljudmi, pa je to povsem zgrešeno.

Urednik revije ISIS ste bili v zelo burnem obdobju za Zdravniško zbornico Slovenije, tudi med predsedovanjem Gordane Živčec Kalan in v času primera Nekrep. V tistem času je zdravniški ceh izgubil precej ugleda.

Vedno poskušam biti razumevajoč. Kalanova je bila zelo impulzivna, zagnana, vendar je premalo poslušala druge, predvsem tiste, ki so želeli zadeve umirjati. Žal jo je dejansko nekoliko odneslo. Njeni nameni so bili dobri. Tudi sam sem imel borbe z njo, najprej, ko je hotela uvesti nekakšno cenzuro naše revije, in pa, ko je gospod Nekrep v njej želel objaviti pismo zdravnikom, čemur je predsednica nasprotovala. Prepričal sem jo šele tako, da sem za podporo prosil takratnega predsednika komisije za medicinsko etiko dr. Jožeta Trontlja. Zdi se mi, da je prav, da smo pismo objavili, pa četudi gre le za majhen delček zgodbe, ki se je grdo obrnila in h kateri smo vsi, skupaj s starši, prispevali svoj delež. Nekateri so me v tistem obdobju razočarali. Nekateri v Ljubljani so bili po mojem takrat nekorektni do mariborskih kolegov. Pa tega ne govorim zato, ker sem v tistem času delal v Mariboru.

Medicina vse bolj vidi izključno bolezen, ne pa celotnega človeka kot osebe in njegovega dostojanstva. Zato pa cvetijo zdravilci in vsi tisti, ki znajo človeka poslušati in mu s tem pomagati.

Zdi se, da je od takrat sezona lova na zdravnike odprta.

Res je od takrat vse bolj na očeh javnosti, dogajalo pa se je že prej. Tudi sam sem kot nadrejeni doživel primer, ko je zaradi napake kirurga med rutinsko operacijo kile umrl otrok. Novinarji so takrat zagnali velik halo in kar nekaj časa se nam je dogajalo, da starši niso hoteli pustiti otrok na operacijo. A če ukleščene kile ne operiraš, je lahko smrtno nevarna. Novinarjem zamerim, da so širili paniko in nezaupanje. Ko izgubiš zaupanje v zdravnike, je konec. Izguba zaupanja je bila še hujša od izgube ugleda. Ljudje so nam že ob prvem pregledu grozili s tožbami, če bi se jim kaj zgodilo. V trenutku, ko je omenjena tožba, pa je odnos med zdravnikom in bolnikom porušen. Navsezadnje je tudi zdravnik samo človek, in če kdo pride k njemu z grožnjo, pristnega stika ni več.

Kako na kirurga vpliva to zavedanje grožnje s sodnim pregonom, če naredi napako?

To je zelo zanimiv in problematičen pojav, ki je tudi v tujini marsikje privedel do tako imenovane defenzivne kirurgije, ko se kirurgi nočejo spuščati v bolj tvegane posege in jih odlagajo ali prelagajo na druge. Kakovost pa se zmanjšuje.

Kirurg mora biti nekoliko poseben človek. Zarezati v človeka ni majhna stvar in ni za vsakogar. Ko sem še delal, se mi je to zdelo samoumevno, danes se mi nikakor ne zdi. Saj veste, pravijo, da kirurgi nismo izšli iz zdravnikov, temveč iz brivcev. Lahkotnost rezanja sicer nikakor ni nekaj slabega. Kaže na to, da si pripravljen uporabiti tudi »skrajna« sredstva za to, da pomagaš bolniku.

Ko v to vstopi zavedanje o možnosti tožbe, če narediš napako, se pojavi strah. In ta strah je pri nas vodil v zaščitništvo zdravnikov med seboj. V cehovsko solidarnost, ki pa včasih naredi več škode kot koristi. Tega ne znamo preseči. Doživel sem, da se je pri operaciji zgodil nepričakovan zaplet, a v kasnejšem poročilu sploh ni bil omenjen. Zame je bil to šok. Nisem razumel, zakaj. Saj smo zaplet vendar rešili.

Iz zdravniških krogov sem izvedel, da naj bi bili nekakšen mentor znanemu onkološkemu kirurgu Eriku Breclju. Drži?

Bolj prav bi bilo reči, da se je od mene učil na področju, ki ga prej ni obvladal. Zadnja leta, ko sem delal na Onkološkem inštitutu, sem ga uril v operacijah jeter. Ne morem pa reči, da imam nanj kakšen mentorski vpliv, razen morda pri načrtovanju zahtevnih posegov. Nanj je na neki način težko vplivati. Je odličen zdravnik, ima pa svoj način spopadanja s težavami.

Baje pred operacijami pogosto obišče Inštitut za anatomijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani in vadi na truplih. Ste imeli kaj pri tem?

K temu sem ga spodbujal. Tudi sam sem se včasih tako učil, da ne bi pri operacijah delal škode. Danes to sicer pogosto nadomeščajo računalniški simulatorji, vendar to po mojem ni enako dobro. Ob delu s človeškim tkivom je vendarle potrebna tudi neka pieteta, aparat pa je mrtva stvar ...

Niste naklonjeni tehnologiji?

Ni čisto tako. Tehnologija je potrebna, vendar nekako razoseblja kirurgijo. Danes na primer lahko veliko operacij izpelješ tudi z robotom. Resda kirurg pritiska na ročki, a ni v neposrednem stiku z bolnikom. Brez osebnega stika pa ni tistega pristnega odnosa. Podobno kot pri pilotih brezpilotnih letal, ki človeka ubijejo s pritiskom na gumb iz tisoče kilometrov oddaljene nadzorne sobe. Medicina ni vojna. Je odnos med ljudmi. S prodorom zapletene tehnologije postaja medicina vse manj zapletena. Že tako se odmikamo od problema človeka k problemu bolezni. Medicina vse bolj vidi izključno bolezen, ne pa celotnega človeka kot osebe in njegovega dostojanstva. Neverjetno je, kako zelo smo se oddaljili od tega. Zato pa cvetijo zdravilci in vsi tisti, ki znajo človeka poslušati in mu s tem pomagati, četudi ne vedo veliko o njegovi bolezni.

Seveda je tehnologija lahko koristna, nisem pa prepričan, da je vedno potrebna. Imamo na primer spenjače za enkratno uporabo, za šive votlih organov pri odprti kirurgiji, ki stanejo stotine evrov. Če to kirurg zašije na roko, bo ravno tako držalo, samo malo dlje bo trajalo. Pa še neki poseben odnos se vzpostavi. A če popusti spoj, narejen s spenjačem, lahko kriviš proizvajalca. Je pa res, da pri minimalno invazivni kirurgiji brez napredne tehnologije ne gre in je tam izredno koristna ter potrebna, čeprav še vedno veliko predraga! Še vedno trdim, da proizvajalci opreme pretirano zaračunavajo svoje izdelke rekoč, da gre denar za razvoj, gre pa predvsem za velike profite.

Gonja farmacevtske industrije za dobičkom res dosega že absurdne ravni. Iskanje zdravila za bolezen je nadomestilo iskanje bolezni za zdravilo.

Omenili ste zdravilce: Zdravniška zbornica Slovenije je pred kratkim sprejela sklep, da ukvarjanje s homeopatijo ne bi več smelo biti razlog za odvzem licence. Se strinjate?

Razprava o tem se še nadaljuje. To je bil na neki način izsiljen kompromis. Krmarjenje med znanostjo in tem, kar ljudje potrebujejo, ni zelo preprosto. Medicina ni samo prirodoslovna znanost, je tudi nekaj humanizma, pa še kaj drugega. Moti pa me, kako nasprotniki homeopatije vedno poudarjajo možnost napak, nepravilnega ukrepanja, zlorab. A ta možnost obstaja vedno in povsod. V homeopatijo kot tako ne morem verjeti. Sem pač tako vzgojen. Vendar verjamem, da ima lahko zdravnik, ki se ukvarja še s homeopatijo, celovitejši odnos do bolnika. Zame nesprejemljivo pa je, da nekdo, ki nima medicinskega znanja, s homeopatijo zdravi »resne« bolnike.

Torej zadevo podpirate? Dejansko veliko ljudi ne potrebuje nikakršnega zdravila, a od zdravnika pri pregledu pričakuje, da jim bo kaj predpisal. Če so to sladkorne kroglice, so pač sladkorne kroglice.

Gre za odgovornost. Če zaupamo, da bo zdravnik ravnal odgovorno, potem v tem ne vidim težav. Sam se homeopatije ne bi nikoli lotil, ker jo premalo poznam in nisem pripravljen sprejeti odgovornosti. Zakaj menite, da so v drugih državah homeopatijo dopustili? Zato, da je regulirana. Pri nas pa še naprej vlada neko nezaupanje. Tako kot pri evtanaziji, kjer je prav tako osrednji argument proti njej možnost zlorab.

Menite, da bi sprejetje homeopatije utegnilo odpreti vrata tudi drugim vejam alternativne medicine?

Zagotovo bo za homeopatijo prišlo še kaj drugega. Prva »alternativna« metoda, ki je prodrla v slovensko medicino, je bila tako ali tako akupunktura. In metoda je uspešna, ni je pa mogoče uvrstiti v klasični koncept zdravljenja. Meridijanov, ki naj bi bili razporejeni po telesu, med operativnim posegom ne vidiš nikjer.

Ste sami kdaj uporabljali kakšno alternativno metodo?

Nisem, se mi je pa neredko dogajalo, da so me bolniki prosili, ali bi lahko k njim prišel kakšen bioenergetik ali kaj podobnega. Vedno sem dovolil. Če jim je pomagalo, super.

No, se pa zdaj, ko sem upokojen, ukvarjam z zeliščarstvom. To znanje, ki je nekoč obstajalo, nam je res uspelo zatlačiti nekam globoko. Aspirin je na primer odlično zdravilo, a ima vsaj dva neprijetna neželena učinka – draženje želodca in motnje strjevanja krvi. Če pa veste, da so podobne sestavine tudi v brestovolistnem osladu ali lubju bele vrbe, si lahko iz tega naredite čaj. Ravno tako bo pomagalo, neželenih učinkov pa ne bo. A žal je preprosteje vzeti tableto kot skuhati čaj, pa še pravi odmerek je težko zadeti.

Ste razmišljali, da bi si slabost po kemoterapiji lajšali s kanabinoidi?

Marsikaj sem si ne samo zamislil, temveč tudi že poskusil. Priznam. Moj vtis je, da človeka te stvari malo »odnesejo«, zaradi česar težave, ki ga pestijo, nekoliko laže prenese. Prijetna »slabost« opoja odnese morečo slabost bolezni. Težko pa presojam, koliko je to res koristno. Danes je to kar »modna muha«, skoraj vsak bolnik bi rad poskusil tudi to. Bolje bi bilo zadevo ustrezno urediti. Imam pa zelo veliko nezaupanje do farmacevtske industrije, ki vidi samo svoje koristi. Njihova gonja za dobičkom res dosega že absurdne ravni. Iskanje zdravila za bolezen je nadomestilo iskanje bolezni za zdravilo. Pa četudi to zdravilo le za nekaj odstotkov izboljša izid zdravljenja.

V enem od komentarjev v reviji ISIS ste zapisali, da so zdravniki nedvomno prišli pod vpliv farmacije in proizvajalcev opreme. Ste lahko konkretnejši?

Najbolj me je prizadelo, ko sem ob koncu kariere na Onkološkem inštitutu doživel sestanek s predstavnikom ene od farmacevtskih družb. Obnašal se je kot car, kot gospodar. Prišel je v zdravniško konferenčno sobo, ugasil luči, spustil žaluzije, prinesel pladnje s prigrizki, ki so jih zdravniki hitro pograbili. Na »slajdih« je prikazal učinkovanje zdravila, povedal svoje in z nasmehom odšel. Nihče več ne skriva, da so vsi odvisni od njih. Skoraj vsakemu zdravniku so »pri čem« pomagali. In držijo jih lepo v šahu. Sam sem se tega vedno na neki način bal in se izogibal stikov z njimi. Nabavo opreme sem vedno prepuščal drugim …

Se torej zdravniki premalo upirajo vplivu industrije?

Saj se sploh ne upirajo. Tako je preprosteje. In ugodneje. Lahko, med drugim, hodiš na medicinske kongrese v eksotične kraje, pa še ženo vzameš s seboj.

Kakšno je vaše mnenje o sprejemljivosti evtanazije?

Člani komisije za medicinsko etiko smo imeli do tega zelo načelen odnos. Sam pa sem imel včasih nekoliko drugačno mnenje, ki se je še okrepilo, potem ko sem tudi sam zbolel. Takrat vidiš zadeve z drugega zornega kota. Predvsem me je motilo, da se neprestano govori o mogočih zlorabah. Zlorabe se dogajajo povsod in so del življenja. Tudi v tem primeru bi se verjetno kakšna zgodila. Ne sme pa biti to vzrok, da imamo do zadeve apriorno odklonilen odnos. Dokler človek sam ne trpi, si ne more predstavljati, kaj je trpljenje. Dokler si sam ne rečeš 'raje umrem, kot da še trpim', toliko časa ne moreš soditi, kaj je prav v takem primeru. Trpljenje je res pri različnih posameznikih različno, ampak je vedno trpljenje tistega, ki trpi! Vsak zdravnik bi moral kdaj zboleti, vsak kirurg bi moral prestati kakšno operacijo. Šele z osebno izkušnjo lahko o problemu doživeto poučeno razpravljaš.

Človek se ne more odločiti, ali se bo rodil. Pogosto ne more vplivati na to, kako bo živel. Lahko bi vplival vsaj na to, kako bo dostojno umrl.

Lahko ustrezna paliativna oskrba nadomesti željo po evtanaziji?

Paliativna oskrba je nekaj precej več, je proces, ki se začne precej bolj zgodaj in ne šele takrat, ko se srečaš z vprašanjem evtanazije. Ljudem, ki trpijo, se od nekdaj pomaga. Spomnim se začetkov svoje kirurške poti, ko smo bolnikom, obsojenim na smrt in v hudih mukah, predpisovali t. i. litične koktajle, s katerimi smo jim zmanjšali presnovo in odvzeli bolečino. Bolnik je počasi in mirno zaspal ... In nikomur se to ni zdelo nič spornega. To so nato brez prave razlage in razprave prepovedali.

Seveda podpiram hospice in paliativno oskrbo, a še vedno bi morali včasih bolj prisluhniti bolniku samemu. Tudi v tem primeru nam manjka celostna obravnava, ki sicer pri paliativni oskrbi dosti kompleksno zajema njegovo okolico. Ni pa paliativna oskrba ekonomsko zanimiva, z njo ni mogoče dobro služiti, zato sta oblast in država do nje tako ignorantski.

Razpravljanje o svetosti življenja pa mi gre malo na živce. Ta pojem zlorabljamo. Kje pa je svetost življenja otrok, ki po svetu vsak dan umirajo od lakote? Zakaj je njihovo življenje manj sveto od življenja na smrt obsojenega trpečega starca? Ali svetost življenja žrtev takega ali drugačnega nasilja v imenu obrambe demokracije? Tega ne morem sprejeti! Človek se ne more odločiti, ali se bo rodil. Pogosto ne more vplivati na to, kako bo živel. Lahko bi vplival vsaj na to, kako bo dostojno umrl. Tudi zaradi teh razlik sem po tihem zapustil etično komisijo. Nikoli nisem bil uradno razrešen.

Kaj je bilo še odločilno?

Najbolj me je zmotilo, ko se je komisija vmešala v razpravo o družinskem zakoniku. Takrat sem bil sicer odsoten in nisem bil navzoč na vseh razpravah o tem vprašanju. Spet so bile na dnevnem redu mogoče zlorabe. Spoznal sem, da je vpliv rimskokatoliške cerkve povsem prodrl tudi v naše kroge. Dejansko sem potem na prošnjo predsednika tudi sam podpisal tisto izjavo. Danes mi je žal. Premalo sem bil pokončen. Eden od mojih sinov je istospolno usmerjen, razumem ga in v njegovih pogledih podpiram.

Bili ste član zveze komunistov. Vam je to v obdobju po osamosvojitvi kdo očital?

Nikoli. Včlanil sem se še, ko sem bil mladinec, in včlanil sem se zavestno, zaradi idealov, ki so bili vezani na vojno, na osvoboditev. Nikoli nisem deloval partijsko. Bil sem v stroki in vse drugo me je prekleto malo zanimalo. Obveljal sem celo za nekakšno črno ovco. Ko se je v obdobju samoupravljanja pojavila tendenca, da bi tak sistem uvedli tudi na kirurgiji, sem napisal članek, v katerem sem primerjal kirurgijo in vojsko. Če naj imamo samoupravljanje na kirurgiji, zakaj ga nimamo tudi v JLA, sem se spraševal. Kirurgija je zelo odgovorna glede posledic svojega delovanja, ima svojo taktiko in strategijo, tako kot vojska. Ne more vsak odločati o vsem. Na politični šoli za Bežigradom so ta moj članek predstavljali kot tipičen primer napačnega razumevanja samoupravljanja. Me pa ni zaradi tega nihče nikoli preganjal.

Nikoli pa se niste politično angažirali?

Zdržal sem vse do lanskega leta, ko sem se včlanil v Združeno levico. Bil sem na partizanski proslavi ob Črni jami, ena od govornic pa je bila Violeta Tomić. Njen govor me je tako navdušil, da sem stopil do nje in ji čestital. Rekla mi je, naj se jim pridružim. In to sem tudi storil. Iz nekega odpora proti vsemu grdemu, kar se dogaja v naši deželi, poleg tega pa sem začutil potrebo, da ob splošni norosti nekaj prispevam k premikom v pozitivno smer. Odgovoren si za tisto, kar storiš, odgovoren pa si tudi za tisto, česar ne storiš. Te odgovornosti se premalo zavedamo. In ker sem imel vsega dovolj, sem nekaj moral storiti. Ljudem v Združeni levici verjamem. Ne zavzemajo se za nekakšno krvavo revolucijo, na pameten način želijo doseči nekaj dobrega za vse, za svoje člane, pa tudi za člane drugih strank in sploh za vse ljudi, ki želijo dostojno živeti v naši domovini.

Če vas še kaj razjezi, boste storili še kakšen korak?

Glede na svoje stanje si kakšnega hujšega angažmaja niti ne morem privoščiti, sicer pa bi! Tako ali tako načrtujem, da se bom za eno leto umaknil iz te »zafurane« države v divjino, v gorovje Altaja v osrednji Aziji. Nobenih cest, avtomobilov, še letala ne preletavajo tistega območja, kamor sem namenjen. Resnično neokrnjena narava.

Velik del generacij zdravnikov danes ni tak, kot bi si želeli in kakršni bi zdravniki morali biti. Večini je, žal, več do denarja kakor do bolnika.

Ste hematološki onkološki bolnik. Kako ste občutili prehod od zdravnika do pacienta?

Zadelo me je pred dobrimi desetimi leti, a takrat sem bil še ves v delovnem elanu. Čez vikende sem se zdravil, čez teden sem delal. Nato sem imel tandemsko presaditev zarodnih celic in vse mogoče zaplete. Bilo je zelo težko, ampak sem speljal. Potem je bilo nekaj let dobro. Nato pač ponovitve bolezni. Dokler imaš dovolj moči, ni težko. Vse preneseš. Tudi zato, ker si želiš priti nazaj na delo. Pri tem dobiš dodatno življenjsko izkušnjo. Vidiš, kaj je to trpljenje, in bolje razumeš bolnike.

Stvar dodatno zaplete dejstvo, da ker si zdravnik, razmeroma dobro poznaš svojo bolezen. Lahko bi se vtikal v vsako podrobnost zdravljenja. A sem se odločil, da se bom prepustil svojemu zdravniku prim. Pretnarju. Rekel bi, da sem se prav odločil. Vmes sem za nekaj časa skorajda pozabil, da sem bolan.

Ali v vlogi bolnika opazite druge napake v sistemu kot v vlogi zdravnika?

Vsekakor se ti odprejo oči. Doživiš, kako postaneš neviden, kako postaneš del nekega avtomatiziranega sistema, začutiš neoseben odnos sistema do bolnika. In to te prizadene.

Ste se zamislili tudi nad kakšnim svojim ravnanjem iz preteklosti?

Sem razmišljal in moram reči, da sem bil kar zadovoljen. Tudi zato sem laže končal kariero. Ker se mi je zdelo, da sem nanjo lahko ponosen. Nikoli mi nihče ni zagrozil s tožbo. Naredil sem tudi nekaj napak, ki sem jih priznal in poskušal popraviti, nikoli pa usodnih. Saj je veliko mojih pacientov umrlo, a nobeden zaradi mene.

Na kateri dogodek iz svoje kirurške kariere največkrat pomislite?

Največkrat se spomnim na deklico iz Kumrovca, ki je bila takrat stara toliko kot moja hči (15 let) in jo je oče nezavestno na rokah prinesel k meni na oddelek v kliničnem centru. Imela je ogromen tumor na jetrih, ki je povzročil že amoniakalno komo. Najprej smo jo morali spraviti k sebi in dr. Anžičeva s pediatrije jo je odlično pripravila za poseg. Takratni direktor bolnišnice me je poklical na odgovornost, češ zakaj sem jo sprejel, če niso vnaprej plačali stroškov zdravljenja. Ampak ga nisem poslušal. Opravili smo poseg in deklico rešili. V naslednjih letih je bila pri nas še trikrat operirana zaradi recidivov v bezgavkah in celo v pljučih. Od takrat pa je bil mir. Pred tremi leti sem dobil vabilo na njeno poroko. Lani je rodila otroka in danes je srečna žena in mati pri 34 letih. V njej sem vedno videl še svojo hčer. To je bila res filmska zgodba.