Jezik v goltanec

V Galeriji S na Ljubljanskem gradu (»Pri kapeli desno,« pove nekoliko nataknjena informatorka) Muzej novejše zgodovine predstavlja Pustolovščino poljubov – fotografsko razstavo, napaberkovano iz poljubov, ki jih je 20. stoletje zapustilo slovenski zgodovini, po izbiri in s komentarjem kustosinje Irene Uršič. Saj vem, nič se ne more meriti z nepozabnim žvaljenjem Brežnjeva s Honeckerjem, ki je odtis pustilo tudi na Berlinskem zidu. Pa vendar. Človek se mora najprej prepričati, šele potem se lahko pritožuje.

Za začetek sem opravila nekaj telefonskih klicev in razposlala nekaj elektronskih pisem v iskanju človeka, ki bi se kje na dosegu roke posvečal znanosti poljubljanja. Psiholog, antropolog, zgodovinar – z vsem bi bila zadovoljna, a kaže, da filematologija na Slovenskem ni ravno v razcvetu. Resni ljudje se očitno posvečajo resnim temam, svobodomiselni pa seksu. »Še najlaže bi bilo najti kakega psihoanalitika, ki bi ti razlagal o oralni regresiji pri poljubljanju,« je komentirala prijateljica psihologinja. »Ampak tega verjetno ne želiš – odvzame vse lepo.«

Ljudska modrost sugerira, naj se človek, kadar se ne more pogovoriti s sočlovekom, pogovori z internetom. Pa sem se.

Od Psychology today do spletišč priznanih ženskih revij je večinoma najti nekaj šibko argumentiranih socio-antropo-bio-primatoloških izvajanj o izvoru in naravi poljuba, ki se raztezajo od ovohavanja partnerjevega genetskega materiala do zgodb o pramaterah, ki so kot mame kosovke za mladičke hrano najprej prežvečile, nato pa so jim jo skrbno zatlačile v kljunčke. V tej kategoriji verjetno zmaga razlaga, ki pravi, da so poljubljanje vpeljali starorimski soprogi, ki so se želeli prepričati, da soproge v njihovi odsotnosti niso popivale. Potem naletimo na čeden šopek teoretskih povzetkov za telebane, ki z nezgrešljivim »znanstveniki so dokazali« zagotavljajo, da poljubljanje krepi odpornost, preprečuje avtomobilske nesreče, odstranjuje zobne obloge, troši kalorije, znižuje krvni tlak, raven holesterola in kortizola, s čimer blaži stres ter budi občutke varnosti in miru. Za konec si lahko postrežemo še z nekaj psihologističnimi vinjetami, ki nam povedo, da so že stari Grki razumeli, da sta dih in duša ista stvar, poljubljanje, ki odpira prostor prepletanju sap, pa tako pravzaprav odpira prostor združevanju duš v vez, ki ji po domače rečemo ljubezen, pa še kakšen kompleksnejši uvid, ki opozori, da poljubljati se pomeni dopustiti drugemu, da stopi v prostor naše ranljivosti, pomeni vzeti nase tveganje za vse vrste okužb, s tem pa je izraz odprtosti in zaupanja. Nič spektakularnega, skratka.

Nato pa se je na srečo izkazalo, da je bilo izhodiščno vprašanje napak zastavljeno. Ko sem opustila spekulativno jajcanje, se povzpela na Ljubljanski grad in si razstavo dejansko ogledala, sem ugotovila, da gre pri Pustolovščini poljubov še najmanj za to, kaj nas spodbudi k poljubu, marveč prej za to, kaj poljub spodbuja: katera čustva evocira, kako odmeva kot družbeno dejstvo, v kakšno obredje nas interpelira, za kakšne namene ga lahko izkoristimo, čemu je namenjeno.

Razstava ponuja: častnika in topniškega praporščaka avstro-ogrske vojske v insceniranem poljubu, Jamesa Coburna, zvezdo Peckinpahovega Železnega križca, ki objestno, kot znajo le Američani, proti vsem pravilom lepega vedenja poljublja roko slovenske deklice, tedanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta, ki v priklonu poljublja oltar, s čimer »pozdravlja Kristusa in želi sporočiti, da je Njegov in da je združen z Njim«, ameriškega podporočnika Rucigaya, ki štirideset let po vojni poljublja svojo rešiteljico Marijo Benčina, doma iz Loške doline, pa Ivana Krambergerja (rahla naj mu bo zemljica), ki je bil med vsemi slovenskimi politiki menda najbolj radodaren s poljubi, zlatolasko v objemu zmagovitega teritorialca, ki sporoča, da smo Slovenci tudi v novo etapo svoje zgodovine stopili spolno močni in silno zdravi, in nekaj zimzelenih za dobro vago: pionirka poljublja Tita, majhni otroci poljubljajo majhne mucke, partizan poljublja mlado kravo, mati poljublja hčer, ki se odpravlja v mladinske delovne brigade gradit železniško progo Šamac–Sarajevo.

Zgodba izbranih poljubov priča predvsem o tem, da je med vsemi javno dostopnimi poljubi še največja redkost poljub iz ljubezni. Izvemo, da je bilo v prvi polovici stoletja javno izkazovanje naklonjenosti, zakodirano v poljub, neokusno in domala nepredstavljivo in da smo se morali še vljudnostnega cmokljanja, s katerim pozdravljamo sorodnike in prijatelje, priučiti od drugih Jugoslovanov. In čeprav po letu petdeset že zasledimo poročne fotografije s pari v poljubu, se zdi, da partijska pamet telesni ljubezni ni bila dosti bolj naklonjena od rimskokatoliške cerkve in da je med režimskimi modreci obstajalo prepričanje, da se nove generacije komunistov rojevajo z brezmadežnim spočetjem. V komentarju k prizoru iz Groblerjevega Nočnega izleta, v katerem sta Primož Rode in Špela Rozin tik pred tem, da drug drugemu zarijeta jezik globoko v goltanec, tako beremo: »Naša mladina podobnih moralnih ekscesov, kot jih kaže Groblerjev film, sploh ne pozna in je podtikanje in prikazovanje takih nespodobnosti žalitev naše družbene resničnosti in hkrati dokaz, da je film s svojo tematiko zasledoval izrazite spekulativno trgovske namene, ko je hotel s spolno dražljivo snovjo privabiti čim več senzacij željnega občinstva.«

Fotodokumentacija Pustolovščine poljubov tako daje misliti, da si je moralo poljubljanje domovinsko pravico na trdih slovenskih tleh izboriti trudoma. Poljubi, ki so bili zaželeni, so bili poljubi, ki budijo domovinska čustva, slavijo športno slavo (kdo ve, ali si je Ivo Daneu, medtem ko si ga je Stane Dolanc gospodovalno prižemal k prsim, morda v strahu šepetal: »Moj bog, pomagaj mi preživeti to smrtonosno ljubezen.«) ali krepijo vez z Vsemogočnim, ljubezen pa je 20. stoletje pri nas narekovalo držati na kratki vrvici. Smo morebiti zato tako nervozni? Ker se premalo mečkamo in nas telesa nočejo nagraditi z zmanjšanim izločanjem kortizola? Imamo zato visok pritisk? Se nam zato narodna sprava tako vztrajno izmika? Ničesar ne zatrjujem, samo ugibam.

Saj ne vem, morda sem samo jaz čisto mahnjena na zgodovino vsakdanjega življenja, a zdi se mi, da projekti, kot je Pustolovščina poljubov, včasih povejo več o zagonetni naravi naše nacionalnosti kot projekti, ki poskušajo o njej govoriti neposredno. Poleg tega velja razmisliti, ali ni morebiti na Slovenskem, v srečni dragi vasi domači, vsaka zgodovina zgodovina vsakdanjega življenja.

Pustolovščina poljubov se morda zdi marginalija – majhna razstava v majhni galeriji, a je čudovit prispevek k razumevanju slovenske zgodovine. In seveda k pomladi, ki že sama od sebe vabi, da bi sočloveku zarinili jezik v goltanec.

Fotografska razstava:
Pustolovščina poljubov
Kaj: fotografije z motivi poljubov iz fotografskih zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Kje: Galerija S, Ljubljanski grad, Ljubljana
Kdaj: do 31. maja 2015