Marko Turk, mojster mikrofonov

Marka Turka štejemo med najpomembnejše in najžlahtnejše slovenske industrijske oblikovalce. A po njegovem je to postal po pomoti, saj je zase trdil, da je v prvi vrsti konstruktor elektroakustičnih aparatur in ne oblikovalec. Z reševanjem problemov pri konstruiranju aparatov in mikrofonov je želel doseči, da bi brezhibno delovali. Izpopolnjene oblike izdelkov so tako izhajale iz njegove težnje po tehnični in konstrukcijski popolnosti.

»Panoga, za katero sem dobil Prešernovo nagrado, je pravzaprav moja paralelna panoga. Kajti v bistvu izdelujem elektroakustične aparate in razne druge tovrstne inštrumente, ki jih sam konstruiram in izdelujem v manjših serijah,« je povedal medijem leta 1965, ko je prejel Prešernovo nagrado za oblikovanje elektroakustičnih inštrumentov. In kot da bi se opravičeval za svoje vrhunsko oblikovane izdelke, je razložil, da je pač lažje estetsko oblikovati manjše serije industrijskih proizvodov.

Turk je v eni osebi združeval načrtovalca, konstruktorja, elektroakustičnega inženirja, oblikovalca in tehnologa. Ves delovni proces je izpeljal sam v delavnici, ki je bila v resnici laboratorij, kjer so ročno, tako rekoč iz nič, nastajali vrhunski »hightech« izdelki. Bil je samohodec, kajti v tistih nekaj poskusih sodelovanja s katerim izmed elektrotehničnih podjetij je doživel razočaranje. Površnost in nezavzetost za izpopolnjevanje proizvodnih procesov pri prehodu od maloserijske ročne proizvodnje do industrijske tekočetračne je bila zanj nevzdržna. Kljub vsemu je nekaj časa sodeloval z Iskro.

Na začetku poklicne poti je sicer še potreboval nekatere podizvajalce, ker pač še ni imel vseh strojev in aparatur, potrebnih za izdelavo kakovostnih izdelkov. Kasneje je skonstruiral ali pa dokupil vse potrebno, da je lahko sam tudi stružil, graviral, galvaniziral, eloksiral ... »Včasih sem dal narediti kakšno stvar komu drugemu. A ker sem po naravi zelo zahteven, mi izdelava zlepa ni bila zadosti dobra. Da bo res dobro narejeno, sem se lahko zanesel le nase,« je v času, ko je prejel mednarodno oblikovalsko nagrado dežele Baden-Württemberg ’93, razkril za časopis Delo.

Perfekcionizem, s katerim so bili izdelani ti izdelki, je bil osupljiv, ob njegovi natančnosti in težnji po popolnosti človeku še vedno zastane dih. Skoraj anekdotično se sliši, da ni bil zadovoljen s stroji vrhunske kakovosti nekega švicarskega podjetja. Ko je v Švici kupil najboljši rezkar, ni bil zadovoljen z njegovo natančnostjo, opazil je, da glava rezkarja »opleta za 12 mikronov«. Šel je v orodjarno kranjske Iskre in tam so mu izstružili medeninasti drsni ležaj za glavo. Po tem Turkovem posegu je opletala le še za dva mikrona. Ta zgodba pove vse o njegovi natančnosti, inovativnosti in inventivnosti ter izrednem poznavanju področja dela. Druga anekdota govori o njegovem estetskem čutu. Sredi leta 1993 ga je obiskal glavni zastopnik ameriške družbe Shure Brothers, navdušen nad njegovimi mikrofoni. Turk je v pogovoru zarobil, da imajo oni sicer dobre mikrofone, ki pa so neskončno grdi. Gost se je moral strinjati, da njihovi mikrofoni res niso najlepših oblik.

Najosupljiveje pa je bilo, da je mikrofone in merilne naprave izdeloval brez načrtov in predhodnih modelov. Zamisli, razmisleki in vizije so se neposredno prek njegove roke in strojev prenesli v končni izdelek. Elektrotehnik Nikolaj Simič, ki je razvijal digitalne naprave in je bil poleg Mirana Brumata med redkimi, ki jih je Turk sprejel za debatne tovariše o elektroakustičnih sistemih in merilnih aparaturah, pravi, da je vedno znova občudoval njegovo preciznost in predvsem zmožnost natančne prostorske predstave.

Turk je imel naročnike doma in v tujini. Švicarskemu Unitonu je prodal licenco za konferenčne naprave in še vedno so v ponudbi tega podjetja. Konec osemdesetih let je izdelal poskusno serijo mikrofonov (približno sto), ki so jih imeli vsi studii in podružnice Radia Slovenija. Šlo je za mikrofone, ki zadušijo zunanje zvoke. Turk je poudarjal, da so mikrofoni del sistema in da so pri vrhunskih mikrofonih še drugi parametri, ki jih je treba upoštevati – ne samo frekvenčne karakteristike. V devetdesetih letih je izdelal posebno serijo mikrofonov za slovenski parlament, med njegovimi prvimi izdelki sploh pa je profesionalni magnetofon na magnetni trak, izdelan leta 1955 po naročilu SNG Drame Ljubljana. Sicer pa je razvil več kot sto tipov različnih mikrofonov. Nekaj jih hranijo tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani. Špela Šubic, kustosinja v MAO in avtorica pregledne razstave Marko Turk – Homo faber, ki si jo je v tem muzeju mogoče ogledati do junija, pravi, da pri njih hranijo največjo zbirko Turkovih del. Obžaluje pa, da se ni ohranil njegov laboratorij v kleti na Beethovnovi 2 v Ljubljani, saj bi lahko bil prvovrstni spomenik tehnične dediščine.

Na mednarodni oblikovalski sceni je Turk prvič zasijal leta 1963, ko se je uvrstil na razstavo ICSID v Parizu. Temu je sledil XIII. trienale v Milanu in leta 1964 razstava v LGA Zentrum Formu v Stuttgartu. Sledile so udeležbe na domačem Bienalu industrijskega oblikovanja (BIO) in vrstile so se zlate medalje. Po številnih mednarodnih in domačih oblikovalskih razstavah se je moral odpočiti in umakniti izpred oči javnosti. V laboratoriju je raziskoval naprej in se še intenzivneje posvečal tehničnemu razvoju mikrofonov. Leta 1988 je svetovno javnost presenetil s kondenzatorskimi studijskimi mikrofoni MKS-EXCLUSIV. Ti so popolnih oblik, izdelani, kot da bi bili dragocen nakit, in glavo tega mikrofona so ljubkovalno poimenovali – makova glavica. »Novi kondenzatorski sistemi imajo praktično frekvenčno karakteristiko enako, kot jo ima studijski mikrofon. Vsako leto se izboljšuje. Prihajajo novi materiali, novi prevodniki in novi sistemi. Zdaj je strahoten ’pretep’ na svetovnem tržišču. Samo en zamenljivi element v glavi mikrofona stane okoli 2000 mark,« je Turk leta 1993 razlagal o svoji seriji mikrofonov. Ves čas je ostal v stiku s tem, v katero smer se razvija sodobna elektronika, in s svetovno produkcijo.

Turkova osebna in strokovna pot sta eno. Že v gimnazijskih letih se je zanimal za elektrotehniko in radio. A je najprej študiral na pomorski akademiji v Bakru in v času študija celo risal strip o Charlieju Chanu. Kot je sam dejal, bi postal ladijski kapitan, če ne bi izbruhnila vojna. Vrnil se je v Ljubljano, začel študirati elektrotehniko, a se je moral po vojni zaradi družinskih razmer zaposliti na Radiu Slovenija. Po štirih letih službovanja (1954) se je odločil za samostojno pot in odprl Elektroakustični laboratorij. Delal je pozno v noč in do zgodnjega jutra. V elektroniki in elektroakustiki se je tako izpopolnil, da je postal vrhunski strokovnjak. Bil je predvsem avtodidakt, ki pa je z znanjem in občutkom prekašal marsikaterega fakultetno izobraženega kolega. V ročni izdelavi in izpopolnjenosti mikrofonov in naprav pa zagotovo kar vse po vrsti. Delal je neutrudno vse do leta 1994, ko sta mu kap in zaradi nje ohromljena roka onemogočili nadaljnje delo. Umrl je leta 1999 star 79 let.

Marko Turk je za slovensko industrijsko oblikovanje zagotovo prav tako pomemben kot Niko Kralj. Oba sta bila izumitelja in iskalca popolne oblike, pri tem pa značajsko diametralno nasprotna – Turk molčeč, natančen in iskriv mislec, Kralj dinamičen popotnik, ki je znal na prav poseben način očarati občinstvo.

Matija Murko, umetnostni zgodovinar in kustos, je zapisal, da je Turkov princip dela problematiziral skoraj vse teorije o metodologiji oblikovanja. Vendar je njegovo delo prepričljiv dokaz o izjemni ustvarjalnosti, brez katere industrijsko oblikovanje ne bi moglo prestopiti težko določljive meje med industrijsko proizvodnjo in umetnostjo. Njegovi izdelki imajo še danes trajno vrednost, izdelani so natančno in iz najboljših materialov. Poznal je odgovornost do uporabnika, spoštoval materiale in cenil kakovostni delovni proces.

Razstava:
Marko Turk – Homo faber
Kje: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana
Kdaj: do 7. junija 2015