Iskriva, erotična, emotivna

Ilustratorko Meto Wraber najbolj poznamo po sočnih, toplih, barvitih akvarelih. Večina se je do sedaj srečala predvsem z njenimi kulinaričnimi ilustracijami, za katere je umetnica pokazala zanimanje že med študijem in iz risanja hrane z odliko tudi diplomirala. Tako ni čudno, da zadnja leta njene kulinarične ilustracije bolj ali manj redno spremljamo v Nedelovi kulinarični prilogi Odprta kuhinja.

S sočnimi in barvitimi ilustracijami fig, artičok, buč hokaido, korenčka, jajčevcev, graha in rdeče pese, ob katerih so se nam cedile sline, je opremila tudi kuharsko knjigo Klemena Koširja Namazi za mizo, ki je postala prava prodajna uspešnica. Ena naših najbolj priznanih ilustratork Alenka Sottler je njene ilustracije, »polne namernih lužic in jezerc vode«, v spremni besedi označila za »čudovite«.

V zadnjih dveh mesecih pa je Wraberjeva naredila velik odmik od tega, kar sicer počne. Pospešeno se je pripravljala na odprtje čisto prve samostojne slikarske razstave v ljubljanskem Centru urbane kulture Kino Šiška, s katero se je zavestno umaknila od kulinarike, saj si ne želi, da bi jo ljudje povezovali samo s tovrstnimi ilustracijami. Tako je z najnovejšo serijo slik ustvarila pisano tropsko džunglo, vanjo čisto spontano naselila opice in jim vdihnila življenje.

Tu in tam smo zadnje leto sicer že zasledili kakšno njeno opico, eno denimo na razstavi v okviru projekta Limited Edit111ons v Pritličju, zdaj pa jih je skupaj postavila skoraj 30 in naslikala jih je v različnih formatih, velikih in majhnih. Iz nezaščitenih mehkih puhastih obrazov najmlajših veje ranljivost, starešine so videti kot bojevniki odločnega videza in kot kakšni zaščitniki trdno stojijo in nam strmijo v oči, spet druge so zavite v mehkobo dvojine ... Vse skupaj pa odsevajo razpoloženje v tropski deželi, v katero nas hudomušno in spogledljivo povabi brezskrben razuzdanec, slok in pokončen roza »opičnjak« črnega obraza, ki bo vsakogar gotovo spomnil na kakšen posebno »drakonski« lik iz našega življenja.

Čisto zares. Vse te opice dejansko spominjajo na ljudi. Oblikovanja njihovih značajev se je umetnica lotila izrazito rahločutno, a tudi humorno. To je razumljivo, če vemo, da izjemno rada dela portrete, lovi izraze in občutke.

Presenetljivo je, da je to šele njena prva samostojna slikarska razstava, čemur verjetno botruje njeno dojemanje sebe. Kakor pravi, se do sedaj ni videla kot slikarka, temveč kot ilustratorka. A to se zdaj spreminja, saj je začutila močno željo po iskanju novega izraza in po tem, da se razvija. Do sedaj je pridobivala izkušnje in pilila slog predvsem z ilustracijami za točno določene naročnike, s katerimi je sodelovala. V tem smislu je bil njen zadnji vidnejši korak naprej in prelomna izkušnja, tudi v likovnem smislu, ukvarjanje z ilustracijami za ponatis pesniške zbirke Kajetana Koviča Labrador, ki jim je posvetila dobršen del lanskega leta. S tehniko kolažiranja so nastale osupljive abstraktne, poetične pokrajine. Zdaj je to tehniko v nekoliko večjem formatu prenesla tudi v tropsko serijo slik.

Strašno srečo je imela, da je za časa ustvarjanja razstave dobila priložnost za delo v velikem ateljeju. Tako je namesto doma, kjer navadno dela, tudi za računalnikom, ustvarjala v ljubljanskem coworking prostoru Poligon. V tako prostornem in svetlem ateljeju se je lahko posvetila samo slikanju. Izkušnja jo je omamila, osvobodila pa je tudi njene poteze, jih naredila še odločnejše in v njej zbudila željo po slikanju še večjih formatov. Zato je poprijela za največji čopič in mu zgolj intuitivno sledila. Znova je lahko sproščeno, tako kot je to počela že na faksu, »malala«, rezala in lepila, si mazala prste ter pri tem neizmerno uživala. Zanjo je bila to izjemna izkušnja, ki ji je pokazala, da ima še veliko talentov, ki jih doslej ni dovolj krepila. V prihodnje bo tako več energije skušala vložiti v povezovanje z drugimi, predvsem pa v ločevanje poklicnega dela od zasebnega, saj drugače kot umetnica na svobodi nikoli ne neha delati.

Zdi se, da je to zanjo resnično plodno obdobje, čas prelomnic in dragocenih spoznanj. Tudi takšnih, kot je to, da se po pomoč in za nasvet vedno lahko obrne na ljudi, prijatelje, ki jo obdajajo. Denimo na svojega nekdanjega profesorja z akademije Milana Eriča, ki ga je tudi tokrat, ko se ji je med slikanjem zataknilo, pocukala za rokav in povprašala po mnenju in tem, kako naj nadaljuje. Kratek pogovor s človekom odprte glave jo je tako spodbudil, da je lahko že kmalu spet uživala pri ustvarjanju.

Zdaj, ko je razstava postavljena, in lahko, ker je prodajna, njene opice tudi kupimo, jo obveznosti ženejo naprej. Z mislimi je pri Rokovi modrini, gledališki predstavi o prezgodaj preminulem smučarju Roku Petroviču, ki jo podpisuje režiser Matjaž Pograjc in nastaja v Slovenskem mladinskem gledališču. V njej bo poskrbela za scenografijo, ki bo še ena nova izkušnja zanjo. Poleg tega jo zanima tujina in razmišlja, da bi si poiskala agenta. Mogočih poti za tako zvedavo, radovedno umetnico je gotovo veliko, le ubrati jih mora.

Slikarska razstava:
Meta Wraber
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: do 13. marca 2015