Domen Savič

S projektom Dajmo medije v medije opozarjate na to, da naj bi mediji pozabili na svoje poslanstvo. Kaj je tisto »medijsko«, kar v medijih manjka?

Moti me, da so objave v medijih pogosto tam samo zato, da imajo podjetja kje oglaševati. Pogrešam jasno zastopanje mnenj, ki bi bila uporabnikom v pomoč pri odločanju. Danes se na podlagi objav ne morejo odločiti o ničemer. Mediji pasivizirajo, izklapljajo bralce. Ti sploh ne čutijo več, da mediji govorijo o njih. Nič pa se ne spremeni zato, ker vsi samo govorimo, da ni mogoče ničesar spremeniti. S tem projektom spodbujam refleksijo o vlogi medijev v družbi, o tem, čemu so namenjeni, kaj je njihova naloga, kaj odjemalci od njih pričakujemo in ali to dobivamo ali ne.

Projekt je spodbudil t. i. primer »mariborski ravnatelj«, ko je srednješolski ravnatelj zaradi poročanja o tem, da je imel spolne odnose s profesorico, napravil samomor.

V tem primeru se je pokazala odsotnost kakršnegakoli filtra in določanja prednostnih nalog medijev, tistega, kar bi morali problematizirati, tem, ki bi jih morale zanimati … Šlo je za golo generiranje klikov, ogledov. Izkazalo se je, da sistem samoomejevanja v medijih še zdaleč ne deluje. Edini motivator je služenje denarja s takimi in drugačnimi marketinškimi prijemi. In ko medije vprašaš, zakaj tako delujejo, večinoma odvrnejo, da jih v to silijo oglaševalci, da pač morajo preživeti in da je to poslovni model, ki jim preživetje omogoča.

Kako ste nato ukrepali, da se podobne žalostne zgodbe ne bi ponovile?

Obrnili smo se na oglaševalce. Ko smo jih opozorili, da oglaševanje v posameznem mediju daje vtis, da so jim objave v tem mediju všeč, saj jih dejansko financirajo, so se hitro umaknili: nekatera podjetja, ki so oglaševala tudi na spletni strani Slovenskih novic, ki so poročale o mariborskem ravnatelju, po naših opozorilih tam ne oglašujejo več. Naš cilj ni bil finančno kaznovati Slovenske novice. Želeli smo in uspelo nam je pokazati, kaj se zgodi, če se civilna družba aktivira, problematizira neko prakso.

Novinarsko častno razsodišče že presoja o primerih slabe novinarske prakse. Kaj je dodana vrednost vašega projekta?

Razsodišče dela super in pomembno je, da ga imamo. A javnost, čeprav ima možnost prijaviti izkrivljeno poročanje častnemu razsodišču, tega ne počne dovolj pogosto. Namen projekta Medije v medije je zato predvsem opolnomočiti javnost. Bralcem, poslušalcem in gledalcem bi radi razložili, da so soodgovorni za medijske vsebine, da imajo moč in možnost vplivati na to, kaj in kako mediji objavljajo. Ko jim kaj ni všeč, morajo to povedati. Le tako se bodo začele uveljavljati nove prakse, ki jih prej ni bilo zgolj zato, ker jih preprosto ni nihče zahteval. Mediji se sami ne bodo spremenili. Treba jim je jasno sporočiti, naj se manj ukvarjajo s tem, kako čim laže priti do oglaševalskega denarja, in naj predvsem mislijo na javnost, zaradi katere sploh obstajajo.