Popularna plat fada

Verjetno ni naključje, da ima slovenščina od vseh svetovnih jezikov največ sopomenk za »saudade«, eno najpogostejših tematik fada, ki opisuje razpoloženje melanholičnega hrepenenja. A ta vez seže še globlje od besed, kar je potrdila tudi prikupna zmedenost na nedavnem koncertu fado pevke Ane Moure. Portugalki se je pri besedah zataknilo že ob slovenskem »hvala«, občinstvu pa s ponavljanjem referena ene od skladb, ki je bil resnici na ljubo daljši od povprečne dolžine besedila slovenskega pop štikla. No, jezikovnim šumom navkljub je bilo razpoloženje na odru in pod njim izvrstno.

Vsakemu, ki je vsaj enkrat v živo preveril gostovanja portugalskih fadistov v Podalpju, je bilo jasno, da bo Ana Moura napolnila največjo Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Še toliko bolj, ker se je koncert zgodil 8. marca. A priljubljenost fada očitno raste tudi drugod po svetu, dobršen del zaslug za to pa ima ob Marizi prav Mourova. Obema pevkama je skupno to, da skoraj dvestoletno izročilo fada spajata z novejšimi žanri in pop senzibilnostjo, ki je lažje razumljiva mlajšemu in širšemu občinstvu.

Menda ni nič nenavadnega, da je na portugalski lestvici najbolj poslušanih skladb vedno tudi kakšna skladba Mourove. Oder si je delila že s takima velikanoma, kot sta Prince in Mick Jagger, in skladbo No Expectations, ki jo sicer izvaja slednji, sama pa jo je posnela za album priredb Rolling Stonesov (tega se je lotil njihov koncertni saksofonist Tim Ries), je zapela tudi v Ljubljani, ob njej pa še boljšo priredbo skladbe Joni Mitchell A Case Of You. A prav ti dve priredbi sta, kljub še tako prepričljivi izvedbi, na neki način potrdili, da se pravi fado lahko zgodi le v portugalščini.

Da Mourova fado rada spaja z drugimi izrazi, je ljubljanskemu občinstvu sicer napovedala že ob predstavitvi spremljajoče zasedbe, ki sta se ji na tokratni turneji, ob standardnem trojcu z akustično, basovsko in portugalsko kitaro, pridružila še klaviaturist in tolkalec. Prvi za jazzovski priokus, drugi pa predvsem za izvedbo skladb z vplivi folkovskih tradicij s severa Portugalske, ki jih v nasprotju s standardnim fadom kroji precej bolj optimistično in veselo razpoloženje. No, tudi tem skladbam je vsaj deloma fadovski karakter narekovala soulovska globina izjemnega glasu Mourove, in prav ta je ob brezhibni izvedbi in sproščeni odrski pojavnosti verjetno ključni razlog za njeno veliko priljubljenost.

Ko je ob koncu zaradi ovacij morala vztrajati na odru in začela prepevati »hvala, Ljubljana«, ni bilo povsem jasno, ali je bolj ganjena ona ali občinstvo. Preveč nadležno je na trenutke postalo le skupinsko ploskanje na ritem. To je za fado sicer nekaj povsem naravnega in simpatičnega, a le, ko se samoiniciativno zgodi v kakšni lizbonski oštariji. Na koncertih pa vse skupaj lahko hitro izpade preveč turistično. Je pa res, da bi bilo videti še precej bolj trapasto, če se občinstvo na pozive Mourove sploh ne bi odzvalo ...