Franjo Štiblar

»Zategovanje pasu je samo politična krinka za egoistične interese bogataške elite.«

Prof. dr. Franjo Štiblar je predstojnik pravno-ekonomske katedre Pravne fakultete v Ljubljani in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu (EIPF). Je neusmiljen kritik politike zategovanja pasu, saj ta dokazano duši rast in je milijone ljudi po svetu, posebej v EU, po nepotrebnem potisnila v ekonomsko trpljenje. »Idejno gre za doktrino bogatih za ohranitev privilegiranega položaja, zato ima veliko podpore v kapitalskih elitah, politiki in medijih, ki jih kapitalske elite kontrolirajo,« pravi. V kratkem bo objavil knjigo o ekonomski znanosti, šlo bo za kritičen pogled na imperializem ekonomije, za odpravo mističnosti te vede, ki ima povsod po svetu neizmerno moč.

Se imate za levičarja?

Ne verjamem več v levo in desno. Verjamem samo še v zgornji en odstotek najpremožnejših in preostalih 99 odstotkov. Zgornji en odstotek pa sestavljata leva in desna polovica. Svojim študentom večkrat rečem: v raj je mogoče priti tako po desni kot po levi, le da se cilju enkrat reče raj, drugič pa komunizem.

Že šest let poslušamo, da moramo vsi zategovati pas, ker smo preveč trošili. Ampak kdo je res trošil in kdo plačuje ceno za krizo, ki je izbruhnila septembra 2008?

Trošila in zadolževala se je bogataška elita zgornjega enega odstotka, ceno za njeno lakomnost pa plačuje preostalih 99 odstotkov prebivalstva, najbolj od vseh socialno ogroženi, v manjši meri pa tudi srednji razred. Gre za bančno in podjetniško krizo elite, ki je dobro zakamuflirana prešla v krizo javnega dolga. V prvem koraku se je gospodarstvo zalilo z ogromnimi količinami denarja. Ko je balon počil in so bile banke prevelike, da bi jih pustili propasti, je dolgove zasebnih finančnih institucij in velikih podjetij prevzel državni proračun. Zaradi tega je v proračunskih izdatkih zmanjkalo prostora za socialo – za pokojnine, štipendije, socialno podporo za brezposelne. Takšno reševanje krize je pomenilo veliko prerazdelitev od 99 odstotkov prebivalstva v korist enega odstotka bogate elite in s tem povečanje neenakosti v družbi. Zategovanje pasu je samo politična krinka za egoistične interese elite. Kriza javnega dolga je posledica, ne vzrok.

Kako so nas uspeli prepričati, da je za krizo kriva država blaginje?

Ste kdaj brali Edwarda Bernaysa? Ta Freudov nečak velja za pionirja na področju odnosov z javnostmi in propagande. V knjigah Propaganda in Kristalizacija javnega mnenja je vzpostavil ideološko podlago za to, kako manipulirati z množicami. Njegovi nasveti so se na veliko uporabljali med drugo svetovno vojno. Po vojni se je Bernays preusmeril v posel, podobno kot fiziki, ki so se po vojni iz izdelave bomb preusmerili na Wall Street, kjer delajo cirkus z neoklasičnim modelom, ki ne pije vode. Bernays je jasno povedal, kako zmanipulirati ljudi, da bodo za svoje prevzeli to, kar jim v resnici škoduje. Elite nam ves čas pridigajo, da moramo izvesti strukturne reforme, s čimer seveda mislijo predvsem reformo trga dela. Zakaj pa ne bi mi raje reformirali trga kapitala, trga naravnih virov, trga podjetništva in trga izumiteljstva?

Plebejci se žrtvujejo, elita pa se še naprej masti. Lani so bonusi zaposlenih v finančnem sektorju v New Yorku znašali kar 28,5 milijarde dolarjev. Zakaj se ekscesno nagrajevanje še vedno sprejema kot nekaj normalnega?

Po padcu banke Lehman Brothers so države uporabile vse mogoče stimulacije, da so pred propadom rešile bančni sektor. Ker je bila bančna kriza hitro odpravljena, potrebe po resnejši reformi finančnega sektorja ni bilo več. Nadaljeval se je posel po starem. Enako se je zgodilo v 70. letih prejšnjega stoletja. Naj k temu dodam še tale podatek: dividende na svetovni ravni še nikoli v zgodovini niso bile tako visoke kot lani, in to kljub dejstvu, da je rast v ZDA razmeroma nizka in da se je na Kitajskem prepolovila. Pa še en podatek: Apple je imel v zadnjem četrtletju lanskega leta 19 milijard dolarjev dobička, kar je najvišji dobiček, ki ga je kdaj v zgodovini doseglo kakšno podjetje. To se predstavlja kot herojski dosežek, v resnici pa je dobiček podjetja Apple predvsem posledica monopolnega položaja in le v manjši meri tehnološkega napredka. Seveda je moral Apple najprej ustvariti okuse, da smo začeli delati »selfije«.

Nemci raje tvegajo razpad območja evra, kot da bi popustili Grkom. No, saj Slovenci nismo dosti boljši. Od Grkov pričakujemo, da nam v celoti vrnejo dano pomoč. Mramor je glede tega zelo jasen.

Nihče se ne vpraša, kako je prišlo do tako velike zadolženosti Grčije in kam sploh gre denar, ki so ga evropske države dale Grčiji za reševanje prevelikega dolga. Pa bi se morali, kajti Grki od te pomoči nimajo nič. Ta denar sploh ne pride čez grško mejo, ampak gre naravnost v nemške, francoske in italijanske banke. Res je, ni pravično, da mi svoje banke rešujemo sami, da smo jim dali 5,6 milijarde evrov, od česar bomo davkoplačevalci nazaj dobili največ tretjino, kolikor je običajen iztržek slabih bank, obenem pa moramo reševati še Grke. Ampak mi v resnici nismo nič dali Grkom, dali smo bankam evropskega centra. Politiki iz držav centra želijo, da so banke poplačane stoodstotno, od tod sploh pomoč Grčiji. Slovenski davkoplačevalci bomo poplačani le tridesetodstotno, nemške, francoske in italijanske banke pa bodo poplačane stoodstotno.

Od kod izvira nemška obsedenost z varčevanjem? Zakaj slepo vztrajajo pri varčevanju, čeprav to dokazano duši rast?

Najprej vas moram popraviti. Ekonomski pojem 'austerity' se zavestno napačno prevaja kot varčevanje. V resnici gre za ekonomsko stiskanje, zategovanje pasu, hiranje. Gre za značilen primer manipuliranja z javnostjo, ko se resnični pomen skrije za nedolžno formulacijo. Varčuješ lahko le, če kaj imaš, če si premožen. Večina od 99 odstotkov, ki zaradi nizkega standarda živi iz rok v usta, pa mora dodatno stisniti pas, da lahko kaj prihrani in poplača dolgove drugih, tistih, ki jih je s svojo lakomnostjo naredila elita. Ali kot pravi ameriški ekonomist Mark Blyth: Za kakšno varčevanje gre, če si odpuščen? Morda za varčevanje države, ne pa za prizadetega posameznika. Zakaj Nemci vztrajajo pri zategovanju? Eden od razlogov je, da so zgodovinsko obremenjeni. Po prvi svetovni vojni so imeli dolgove, ki jih niso mogli odplačati. Prizadela jih je huda kriza s hiperinflacijo. Od tedaj se inflacije bojijo kot hudič križa.

Trošila in zadolževala se je bogataška elita zgornjega enega odstotka, ceno za njeno lakomnost pa plačuje preostalih 99 odstotkov prebivalstva, najbolj od vseh socialno ogroženi.

Ni pa zgodovinska izkušnja edini razlog.

Nemci sledijo ordoliberalistični paradigmi. Ordoliberalizem je moderna različica liberalizma. Izvira iz freiburške šole ekonomije v tridesetih letih 20. stoletja. Ordoliberalizem, tako kot neoliberalizem, nasprotuje neposrednim posegom države v gospodarstvo, a hkrati zagovarja močno državo, ki z redom in zagotavljanjem konkurence preprečuje razvoj monopolov in skrbi za socialnost varnost, z neodvisno centralno banko pa jemlje demokratičnemu parlamentu orodje za finančni vpliv.

Domnevam, da bi se tudi večina Slovencev strinjala z doktrino, ki zagotavlja red in pošteno plačilo za delo.

Gotovo. A treba je vedeti, da ordoliberalizem deluje samo v posebnih razmerah. Zakaj je deloval v Nemčiji? Razlogi so štirje. Nemško gospodarstvo je po prvi svetovni vojni močno zaostajalo. Nemčija ni imela kolonij. Morala je zaščititi svojo industrijo, podjetja so potrebovala pomoč države, da so lahko ujela tuje konkurente. Nemška država je od nekdaj dirigirala in koordinirala gospodarstvo. Spodbujala je varčevanje in zmanjševanje potrošnje, da bi lahko s prihranki zagnali velike investicije. Geslo »Erst sparen, dann kaufen« (najprej varčevanje, potem nakupovanje) je postalo stališče v Nemčiji že pred prihodom ordoliberalizma.

Poleg tega je za protestantske družbe dolg nekaj strašnega. Za Nemce je dolg schuld (krivda), za Italijane pa credere (verjetje). Od tod prepričanje Nemcev, da mora »zabavi trošenja« nujno slediti trpljenje v obliki zategovanja. Tretji razlog je, da ima Nemčija visoko tehnologijo, četrti pa, da je izvozno usmerjena. Ti štirje elementi so vodili v nemški gospodarski čudež.

Merklova želi ordoliberalizem na silo izvoziti v države evropske periferije. Težava je, da kar deluje v Nemčiji, ne bo nujno delovalo drugod.

Če vsi stiskajo, lahko država raste samo z izvozom v državo, ki še vedno troši, če takšna še obstaja. Če bomo vsi vodili nemško politiko zategovanja pasu, kam pa bomo izvažali? Na Mars? Sedanji izvozni uspeh Evrope je posledica politike 'beggar-thy-neighbour'. Evropski izvozniki se 'šlepajo' na hitro rast ameriškega in kitajskega gospodarstva. Poleg tega jim je šlo na roke razvrednotenje evra. Potencialna nevarnost je, da bo to pripeljalo do valutnih vojn.

Glede na to, da večina volivcev v Nemčiji meni, da se ekonomija suče okoli gesla »naprej varčevanje, potem nakupovanje«, bi pomoč evropskim državam v težavah, ki ne bi bila pospremljena z ostrimi varčevalnimi ukrepi, za nemške politike pomenila karierni samomor. Ali ni torej logično, da Merklova vztraja pri zategovanju?

Seveda je logično. Ampak Nemci izhajajo iz zgrešene ekonomske politike. Klasičen populizem je, da se na makroravni zahteva enako obnašanje, kot se uporablja na mikroravni. Če za posameznika velja, da sme trošiti samo toliko, kolikor ustvari, potem naj bi enako veljalo tudi za celotno gospodarstvo. Toda v praksi vidimo, da to ne drži. Če se gospodinjska logika prenese na makroraven, pride do velikega padca gospodarskega proizvoda, relativna zadolženost pa se še poveča, namesto da bi se zmanjšala. Gre za paradoks varčevanja, o katerem je Keynes pisal že leta 1934.

Nemčija ima izkušnje z zategovanjem iz obdobja po prvi svetovni vojni. Prav zato so nacisti po prevzemu oblasti sprejeli nov ekonomski program, ki je bil nasproten zategovanju.

Drži. V veliki krizi leta 1929 je domači proizvod ZDA padel za 25 odstotkov. Enako hudo je bilo v Nemčiji. Tedanji liberalci so intervencijo države sprejeli kot izhod v sili, čeprav ideološko ni bila skladna z doktrino, ki so jo zagovarjali. V prvi fazi so se tako Američani kot Nemci reševanja krize lotili narobe, tako da so zaprli pipico, s čimer so še bolj zadušili rast. Nemška vlada pod kanclerjem Bruningom je sprejela restriktivne varčevalne ukrepe in izravnan proračun. Posledica zategovanja so bile socialne napetosti. Ker se je kapitalska elita, Krupp in drugi veliki industrialci, ustrašila, da bodo nemiri na oblast pripeljali komuniste, so dali mandat Hitlerju. Nacisti so že takoj po prevzemu oblasti leta 1933 sprejeli nov ekonomski program, napisan v duhu keynesijanstva. Država je na veliko vlagala v gradnjo javne infrastrukture, zlasti cest, s čimer je ustvarila delovna mesta, in tako so nacisti pridobili proletariat. Potem se je Hitler usmeril v oboroževanje, da bi izvedel svoj peklenski načrt. Ampak recesija se je vlekla še leta, svetovno gospodarstvo je iz recesije potegnila šele druga svetovna vojna.

Mi v resnici nismo nič dali Grkom, dali smo bankam evropskega centra. Politiki iz držav centra želijo, da so banke poplačane stoodstotno, od tod sploh pomoč Grčiji.

Sedanji pristop k reševanju krize se zdi na las podoben washingtonskemu konsenzu iz leta 1989, ki je deželam v razvoju svetoval, naj privatizirajo in omejijo javno potrošnjo, češ da jim bo to prineslo rast in bogastvo.

Isti recept so najprej predpisali državam v razvoju, nato tranzicijskim državam, zdaj pa še državam evrske periferije. Ta recept ne prinaša rešitve, obenem pa ustvarja velike socialne napetosti, revščino in nepotrebno trpljenje. Slovenijo stalno prikazujejo kot problematično, nič pa se ne govori o tem, kako ogromen zasebni dolg imata na primer Finska in Nizozemska. Tako je velik, da bo prej ali slej eksplodiral. Njuni gospodarstvi sta v recesiji. V Sloveniji seštevek javnega in zasebnega dolga znaša okoli 180 odstotkov BDP-ja, v Nemčiji pa 250 odstotkov.

Ali ni paradoksalno, da so se Američani v sedanji krizi izkazali za keynesijance, Evropejci pa smo se potem, ko smo v banke zmetali milijarde evrov javnega denarja, obrnili v friedmanovce?

»Poslušaj, kaj govorim, ne glej kaj delam« je parola. Američani zagovarjajo stališče, da se država ne sme vtikati v gospodarstvo, da bo trg vse težave rešil sam, toda ko je prišla kriza, so ravnali pragmatično. V banke in druge finančne institucije in podjetja so takoj vrgli na tisoče milijard. Pred krizo so imele ZDA in Evropa približno enako visoko brezposelnost. Šest let pozneje je zgodba drugačna: stopnja brezposelnosti v Evropi še vedno vztraja pri 11,2 odstotka, v ZDA pa je polovico nižja. Gospodarska rast v ZDA je bila v lanskem letu 2,4-odstotna, kar je neprimerno več od evrskega povprečja 0,3 odstotka. Od vseh članic EU so ZDA prehitele le Slovenija in še tri druge članice! Nato pa pride neki direktor iz ameriške centralne banke FED in Slovencem pridiga, da moramo zategniti pasove, zavirati kreditno rast, da se mora država umakniti iz gospodarstva in da mora centralna banka še ostreje omejiti banke. Sočasno pa FED rekordno tiska denar in tako ameriško gospodarstvo rešuje iz krize! Če so ZDA papež, potem lahko rečemo, da je Evropa bolj papeška od papeža, Slovenija pa je še bolj papeška od papeške Evrope, saj je nadpovprečno zavrla kreditiranje, bolj kot katerakoli druga razvita država na svetu. Prav tako pa smo nadpovprečno porezali javne izdatke.

Propagandisti zategovanja kot dokaz, da ta recept deluje, ponujajo baltske države. Te so res znižale zadolženost in si dvignile rast, a prebivalstvo je za to plačalo zelo visoko ceno.

Baltske države so bolj ali manj periferija Skandinavije, živijo skoraj izključno od izvoza v Finsko, Švedsko, Norveško. Če bomo šli vsi samo v izvoz, kam pa bomo izvažali? Poleg tega so neenakosti med ljudmi v baltskih državah zelo velike. Glavna mesta so urejena, zunaj njih pa je puščava. Veliko od tega, kar ustvarijo, se ne porabi doma. Enako je na Irskem. Irska velja za super razvito, v resnici pa Irci v povprečju živijo revno. Vse, kar se tam ustvari, je Potemkinova vas. Najboljša ameriška podjetja imajo sedeže na Irskem samo zaradi davčnega izogibanja. Zaradi tega gre irski domači produkt gor, ampak vse gre čez mejo, nič ne ostane na Irskem, nacionalni produkt je bistveno manjši. Baltske države hvalijo samo zato, ker so privolile v vse varčevalne zahteve in so jih tudi zelo radikalno izpeljale. Od tam sploh ne slišiš, da je kdo nezadovoljen, ljudje se niti ne upajo upreti, o težavah se ne polemizira javno. Samo dve opciji sta zanje: ali tiho pogoltneš breme ali se odseliš. Zato je odliv prebivalstva iz baltskih držav ogromen, v zadnjih letih se je odselilo od 10 do 30 odstotkov prebivalstva.

V Sloveniji je bil padec rasti precej večji, kot bi moral biti zaradi škodljive politike zategovanja. Zakaj?

Eden od razlogov, ki je vplival na ogromen padec produkta v Sloveniji, je negativno ozračje. Politiki, mediji in predvsem 'main-stream' ekonomisti so zganjali pretiran pesimizem, s čimer so tako preplašili potrošnike, da si ti niso upali kupovati trajnih dobrin. Saj poznate zgodbo o možu in ženi, ki razmišljata o nakupu novega hladilnika, a si premislita, ker je treba varčevati in ju skrbi. Bova že potrpela s starim hladilnikom, tudi če ropota. Naslednji dan pa se mož odpravi na delo, v tovarno hladilnikov, kjer izve, da je ostal brez službe, ker že izdelanih hladilnikov ne morejo prodati. Hočem reči, da logika »samo varčuj, pa ti bo boljše« v hudi recesiji preprosto ne deluje. Gre za populizem, s katerim kapitalska elita pita množice. Jasno je, da finančni minister ne more priznati, da je zategovanje pasu zgrešeno. To lahko storijo mediji, ti pa stvari ne razumejo ali pa vodijo svojo politiko podpore. Če imamo tako zanič državo, če smo tako nesposobni, kako smo potem lahko imeli tretjo najvišjo rast v EU? V zadnjem letu, dveh se je slovenska politična scena umirila, intervencij v gospodarstvo je bilo manj, kar je pripomoglo k rasti BDP-ja. Ta rast se je zgodila kljub rezanju javnih izdatkov in krčenju kreditne aktivnosti ter v nasprotju z napovedmi katastrofičarjev doma in v tujini, ki so zaradi tega nesrečni. Namesto da bi to izjemno rast razglasili za največji gospodarski dogodek leta, se več časa v komentarjih porabi za argumentiranje, zakaj je končno hitra rast slaba. Če bo potrošnja narasla, če država ne bo počela neumnosti s kakšnimi pretiranimi posegi v gospodarstvo in če nam bo uspelo privabiti tuje investicije, verjamem, da bomo letos presegli lansko rast.

Za Nemce je dolg schuld (krivda), za Italijane pa credere (verjetje). Od tod prepričanje Nemcev, da mora »zabavi trošenja« nujno slediti trpljenje v obliki zategovanja.

Pripravljate štiri knjige, v eni izmed njih se ukvarjate z nacionalnim interesom. Ali nacionalni interes res obstaja ali je le alibi za politično elito, da lahko nemoteno izčrpava državna podjetja?

Nacionalni interes absolutno obstaja, o tem ni dvoma. Uveljavljajo ga tudi druge razvite države. Ključna revija ameriških domoljubov se celo imenuje Nacionalni interes. Če vse državno premoženje damo v upravljanje finančnikom in pri tem še tujim, je to tako, kot da bi lisici zaupali varovanje kokoši. Vlada mora pozabiti na obljube evropski komisiji. Če res ne znamo sami voditi bank in podjetij – o čemer sicer dvomim –, lahko najamemo upokojene tuje strokovnjake, da bodo to počeli pod nadzorom vseh političnih sil. To je še vedno boljše, kot da vse prodamo tujcem. Kar se je razvilo v zadnjem desetletju, je sekta, ki verjame v nezmotljivost trga in učinkovitost zategovanja. Toda perfektni trgi in racionalni posamezniki ne obstajajo. Na tisoče študentov ekonomije po vsem svetu ima oprane možgane. Ekonomisti so preveč ozko usmerjeni, upoštevajo samo ekonomske kriterije, pozabljajo na vse ostale učinke svojih odločitev – od socialnih, političnih do ekoloških.

Guverner Jazbec glede sanacije bančnega sistema pravi: »Mi smo svoje naredili, drugo pa nas ne zanima.«

Pa bi ga moralo zanimati, kajti odločitve centralne banke imajo lahko zelo negativne učinke na gospodarstvo. Že v času guvernerja Kranjca je Banka Slovenije pohitela z uresničitvijo zahteve po višji kapitalski ustreznosti bank, pod vodstvom guvernerja Jazbeca pa je pohitela še z zaostritvijo meril za rezervacije in decembra lani z ustanovitvijo sklada za resolucijo bank, ki je namenjen pomoči bankam v primeru nevarnosti stečaja. Jazbec je na banke pritisnil, da morajo več kreditnega potenciala usmeriti v rezervacije in sklad. Ta sklad je nemška ideja, gre pa za to, da naj bi države še vse do leta 2022 z lastnim denarjem reševale banke. Kot člani bančne unije smo ta sklad dolžni ustanoviti, a zakaj moramo spet biti prvi? Jazbec razmišljata takole: naredil bom red, ostro bom prijel banke, da mi ne bodo zbezljale. Ne razmišlja pa o zunanjih učinkih te poteze, namreč da padec kreditnega potenciala zmanjša kreditiranje tudi dobrih klientov banke, ki so povezani z mnogimi drugimi podjetji in tudi ta spravijo v težave. Zaostritev ne izboljšuje položaja bank, kar je bil prvotni namen teh ukrepov. To je tako, kot če bi vam zdravnik predpisal, da morate trikrat na dan vzeti po eno tableto, vi pa zato, da bi bili čim bolj pridni in učinkoviti, že prvi dan pogoltnete vseh 60 tablet. Kaj s tem povzročite telesu? Uničite ga! Svoj lonček je pristavila še država, ker ne daje jamstev za kredite. Veliko se govori o tem, da je fiskalna konsolidacija v obdobju padca dvakrat bolj tvegana kot v obdobju rasti, se pravi, da je postopna konsolidacija boljša kot nenadna. Toda enako velja za bančno konsolidacijo. Če banke ne dobivajo depozitov in ne dajejo kreditov, posledice občuti celotno gospodarstvo. Sloveniji se je v zadnjih štirih letih obseg bančnih kreditov prepolovil. Mimogrede: Nemčija je nedavno spet zagnala državna jamstva podjetjem, da bi spodbudila rast, kajti zdaj je ta pičla, komaj 1,3-odstotna. Če lahko Nemci, zakaj ne bi tudi mi?

Če bomo vsi vodili nemško politiko zategovanja pasu, kam pa bomo izvažali? Na Mars?

Gospodarska zbornica pravi, da so državna podjetja ogromen strošek, iz česar izpelje, da jih je treba privatizirati.

Po študiji, ki jo je zbornica pripravila po naročilu Evropske komisije, naj bi Slovenija med letoma 2007 in 2014 s podjetji v pretežni lasti države imela 13 milijard stroškov, kar pomeni več kot tretjino slovenskega BDP-ja. Od tega so 5,6 milijarde znašali stroški sanacije bank. Pri tem pa se ne pove, da je Slovenija za sanacijo bank v primerjavi z drugimi evropskimi državami namenila razmeroma malo denarja. Britanci in Američani so namenili relativno več, v njihovem primeru je šlo za reševanje bank v zasebni lasti, pri nas pa za banke v lasti države. Britanska država je z dokapitalizacijo postala dvotretjinska lastnica Royal Bank of Scotland, ki je bila pred krizo v zasebni lasti, a še pomembnejše je, da se država iz lastništva te banke še nekaj časa ne namerava umakniti. Drugi domnevno šokantni podatek te študije je, da naj bi izgubljeni dobički v državni energetiki v obdobju 2007–2014 odnesli 3,5 milijarde. Kaj pa, če smo potrošniki zaradi tega imeli cenejšo električno energijo in smo zato bolje živeli? Kaj pa, če so nekatera podjetja preživela prav zato, ker so imela nižje stroške energije? Ne moremo vsega gledati samo skozi ekonomske kriterije! Kot socialna družba moramo upoštevati tudi zunanje učinke. Privatizacija hrvaškega Telekoma ni prinesla ničesar, razen odliva dobičkov k lastniku v tujino in odpuščanje. In še nekaj se je spregledalo: po tej študiji so podjetja v državni lasti imela relativno podpovprečne izgube!

Ali verjamete, da EU še lahko obrne zgodbo in se reševanja krize loti tako, da ne bo poglabljanja ekonomskega trpljenja? Ali pa je vpliv Nemčije prevelik?

To, kar se zdaj dogaja med Nemčijo in Grčijo, je psihološka igra, gre za to, kdo bo prvi popustil. Vtis je, da so Grki precej popustili, prvo bitko so morda dobili Nemci, vendar končni izid vojne še ni jasen. Grki zdaj igrajo na karto reparacij. Resnična zmaga bi bila, če bi prišlo do preloma z ordoliberalno ideologijo. Vprašanje je, ali majhna Grčija lahko dovolj »okuži« ostale članice EU. Če ji uspe okužiti Španijo, Italijo in Francijo, bi se EU morda le obrnila v drugo smer. Devet članic EU, ki niso v denarni uniji, že tako ali tako nasprotuje evrskemu diktatu. Slovenija bi morala vstopiti na francosko-italijanski vlak in se upreti diktatu Bruslja, ki od nas terja, da primanjkljaj že do leta 2015 spravimo pod tri odstotke BDP-ja. Francoska vlada vsaj do neke mere podpira prizadevanja Sirize, slovenske institucije pa se vse bolj obnašajo kot eksponent in zadnje zatočišče radikalnega neoliberalizma.

Kam se uvrščate po dohodkih – med zgornji en odstotek elite ali spodnjih 99 odstotkov, sploh odkar ste eden od solastnikov Ekonomskega inštituta?

Absolutno ne spadam v zgornji odstotek! Živim sicer dobro, nisem pa bogataš. Že več desetletij sem polno zaposlen na ljubljanski Pravni fakulteti, poleg tega pa še dvajsetodstotno na EIPF – ta je bil res privatiziran, vendar moj lastniški delež znaša samo pet odstotkov. Zaradi nenehnih poskusov diskreditiranja strokovnjakov, ki delamo na inštitutu, pa želim pojasniti še nekaj. Inštitut od države dobi okoli 200 tisoč evrov na leto, in to pri desetih zaposlenih. Če od tega odštejete materialne stroške, tudi stroške za izdajanje Gospodarskih gibanj, na zaposlenega pride v povprečju 800 evrov bruto na mesec. Ker na inštitutu delam samo pri enem programu, imam fiksno plačilo, ki znaša 453 evrov neto ne mesec. Temu bi težko rekli bogatija.

Kaj pa avtorski honorarji, ste severno ali južno od ministrice v odhajanju Stanke Setnikar Cankar?

Z avtorskim honorarji in zaslužkom na EIPF ne dosegam niti desetine v medijih predstavljenih najvišjih številk honorarjev profesorjev.