O grehu požrešnosti

Galerija Fotografija ponuja na ogled razstavo z zgovornim naslovom Požrešnost. Avtor razstave, fotograf Uroš Abram, sicer tudi fotoreporter in kreativni fotograf Mladine, jo je pripravil v sklopu mednarodnega knjižnega projekta švedske založbe The New Heroes and Pioneers, ki je k sodelovanju povabila sedem mladih avtorjev, da bi predstavili serijo fotografij na temo enega izmed sedmih smrtnih grehov, prenesenih na področje kulture.

Abram je izbral greh požrešnosti v diskurzu sodobne fotografije in problem osvetlil iz različnih zornih kotov, predvsem pa so ga zanimale tudi implikacije tega greha v sodobni družbi. V dejstvu, da na spletu uporabniki objavijo kar pol milijarde fotografij na dan, namreč vidi svojevrstno požrešnost v vizualnem smislu. Abram hkrati, na podlagi te številke, sebi in občinstvu, na razstavi zastavlja vprašanja o naravi eksistence teh fotografij in sprašuje, čemu služijo, kdo jih gleda, kakšna je njihova vrednost, in zato tudi, kakšna je v tem kontekstu vrednost izjemnih fotografij.

Da bi avtor ponazoril to hiperprodukcijo fotografij, je natisnil kar 20.000 fotografij, ki jih je leta 2013 v treh mesecih posnel kot fotograf Mladine. Nato je s pomočjo prijateljev v šestih tednih s 5000 fotografijami oblepil kuhinjo svojega stanovanja, nazadnje pa prostor z različnimi tehnikami fotografiranja zajel v oko kamere.

Na razstavi je tako predstavil slike s fotografijami oblepljene kuhinje, ki jih je posnel s klasičnim digitalnim fotoaparatom, telefonom in tablico, pa s staro tehniko mokrega kolodija, z nekdaj popularnim polaroidnim fotoaparatom za delanje instant barvnih fotografij, s camero obscuro, preprosto kamero, kjer so vlogo fotoaparata prevzele kar same fotografije, in s »camero oralis«, narejeno z usti, ki je v zadnjem desetletju postala tudi njegov zaščitni znak. Ostalih 15.000 fotografij je položil na tla galerije. Obiskovalci tako dobesedno gazijo po njegovem delu.

Abrama, diplomanta praške FAMU, ki se je uveljavil tudi kot avtorski fotograf, vprašanja vizualnega v družbi že dolgo vznemirjajo in skrbijo, saj je, kot ugotavlja, »naše zaznavanje vizualnega popačeno zaradi množice vizualnih stimulansov«. »Vseskozi nas posiljujejo z vizualnimi sporočili in podobami, bodisi na ulicah z napisi ali na internetu, zato se ne znamo več ljubiti s sliko,« pravi Abram, ki sicer noče preveč romantizirati svojega projekta, saj je hotel z njim le opozoriti na problem inflacije podob.

Zato požrešnost v vizualnem sam definira kot stanje, ko količina zamaši receptorje. Je le še goltanje, brez radosti ob uživanju različnih okusov. In potem Abram kot »obrtnik« razmišlja, s katerimi narativnimi elementi lahko to izrazi. Najprej je to količina predstavljenih fotografij. Drug moment, ki gledalca »zapaca«, je teoretična kvantiteta, saj je fotografiral s camero obscuro, narejeno kar iz fotografij. Tretji vidik je uporaba več različnih fotografskih tehnik. »Zato ima vsak gledalec nekaj za glodati; prvega bo intrigirala (družbena) teorija, drugega bo zanimala tehnika, tretjega estetika in nekoga spet vsebina. Problem požrešnosti sem skušal predstaviti celovito in iz različnih zornih kotov,« pravi Abram, ki z razstavo razgalja tudi svoj greh požrešnosti, saj je v obliki »spovedi« predstavil fotografije, tudi slabo kadrirane, neostre ali z drugimi napakami, kakršnih profesionalni fotograf po navadi ne pokaže javnosti.

Seveda tako zastavljena razstava sugerira tudi k razmisleku o prekarnih delovnih razmerah, v katerih živijo mladi fotografi in umetniki. Po Abramovem mnenju si bodo delavci v tem vse večjem družbenem »razredu« zavoljo neoliberalnega sistema še naprej sami, drug drugemu, zbijali ceno, dokler se bo pač dalo. V fotografiji se po njegovem to že dogaja, kar ponazarja tudi z navajanjem mnenja glasbenika in Mladininega kolumnista N’toka, ki je v govoru ob odprtju razstave usodo sodobne umetnosti primerjal s »kanarčkom v rudniku«, torej ptico, ki opozarja na bližajočo se nevarnost, a jo bo doletela enaka usoda kot rudarje. »To, kar se je zgodilo fotografom, se bo čez nekaj časa tudi drugim delavcem. Enakim procesom smo priča v glasbi, čez desetletje pa se bo to dogajalo vsepovsod,« napoveduje Abram, kajti umetnosti ne more ubiti slaba umetnost. Ubije jo lahko samo inflacija umetnosti.

In kako se upreti požrešnosti? Po Abramu s »skromnostjo in zadržanostjo«, sam pa bi z veseljem podprl pobudo za omejitev oglaševanja. »Raje kot billboarde imam grafite, bršljan ali pa patino na zidovih. Strinjam pa se z N’tokom, ki pravi, da bi se morali bolj usmeriti v razmislek o tem, kako ustvariti nov kontekst vizualnih vsebin.« Abram ne ponuja dokončnih odgovorov na aktualna vprašanja v tej umetniški zvrsti, zagotovo pa razstava Požrešnost, ki bo po Ljubljani gostovala še v Mariboru in Celju, spodbuja gledalca k razmisleku o onesnaževanju na področju vizualnega.

Fotografska razstava:
Uroš Abram: Požrešnost
Kje: Galerija Fotografija, Ljubljana
Kdaj: do 8. aprila 2015