Politično moč je treba ustvariti, ni je mogoče dobiti na volitvah

Ena od ključnih točk v razpravah med predsednikom grške vlade Aleksisom Ciprasom in vodstvom stranke Siriza je, da politične moči ni mogoče »dobiti« z zmago na volitvah, ampak jo je treba ustvariti, ker prihaja od spodaj. Cipras je pogosto dejal, da brez ljudi na ulici, ki povedo, kaj so njihove zahteve, pritiskajo na vlado, predstavljajo voljo ljudstva, Siriza ne bo mogla uresničiti svojih obljub in ciljev.

Peter Bratsis, znanstveni sodelavec za politične vede na univerzi New York, na portalu Truthout razlaga, da je vprašanje o ustvarjanju politične moči posebej aktualno v zadnjem času. Mnogi namreč nasprotujejo pogojem mednarodnih posojilodajalcev, ki jih je grška vlada sprejela s podaljšanjem programa pomoči za štiri mesece. Član Sirize Manolis Glezos recimo govori, da so bile predvolilne obljube stranke le iluzija.

Nezadovoljni člani in podporniki Sirize zahtevajo aktiviranje levičarskih sil znotraj in zunaj stranke, ki naj bi od vlade zahtevale končanje programa varčevanja, obenem pa opozarjajo, naj ne podlega ustrahovanju in grožnjam.

Če pustimo ob strani podrobnosti dogovora o podaljšanju programa in ocene, ali je ta dogovor odstop Sirize od njenih obljub, se vodstvo stranke in njegovi kritiki znotraj stranke strinjajo, da je od tistih na vrhu odvisno, kakšna je politična moč, voditelji pa potrebujejo pritisk od spodaj, da lahko dosežejo želene cilje. Voditelji Sirize zato prosijo za pritisk socialnih gibanj in protestnikov, naj zahtevajo izpolnjevanje prvotnega programa in naj jih prihod na oblast ne uspava, da ne bodo pozabili na svoje radikalne namere. Minister za finance Janis Varufakis je šel celo tako daleč, da je dejal, da bi ga morali ustreliti, če bi se začel obnašati kot politik.

Pohodi, generalne stavke, demonstracije in druge oblike izražanja volje ljudstva so ključni za vsak poskus spremembe politike in odbijanje pritiska s strani političnih tekmecev. »Moč«, ki izhaja z ulic, vodstvu Sirize in za njegovim kritikom dejansko omogoča preračunavanje, disciplino in politično voljo. Prav to so vzvodi moči države. Vloga ulic in protestnih gibanj je, da prisilijo tiste, ki kontrolirajo te vzvode, da jih upoštevajo in temu ustrezno ukrepajo.

Nasprotno prepričanju, da moč prihaja od spodaj, je prepričanje, da značilnosti tistih na vrhu zagotavljajo skladnost in smer moči države. Ko protestniki izražajo zahteve, predpostavljajo, da se moč nahaja v državnih institucijah. Če je nanje izveden dovolj močan pritisk, je mogoče vplivati na voljo tistih, ki so na vodilnih položajih v teh institucijah in izvajajo moč države. Ali se ta politična moč oblikuje spodaj?

V obeh primerih razprav, od kod izhaja politična moč, gre za v osnovi nedialektično razumevanje politične moči kot lastnine institucij, in da je izvajanje te moči odvisno od volje (moč kot zmožnost uveljavitve volje). Gre za strateško dilemo, da je med voditelji stranke in/ali socialnimi razredi in gibanji, ki podpirajo stranko, treba oblikovati »močno« voljo.

Politična sprememba je sprememba vsakdana ali sploh ni sprememba. Reči, da moč prihaja od »spodaj«, da so naše lastne prakse tvorci politične moči, pomeni, da dajemo prednost ukrepanju, ne volji, razlaga Peter Bratsis.

Nedvomno je, da večina Grkov nasprotuje številnim varčevalnim ukrepom. Dokler to ni vplivalo na njihovo vsakdanje življenje, so politiki na vrhu te ukrepe lahko izvajali. Z mnenji in voljo so Grki lahko nasprotovali varčevanju, a s telesi so jih povsem podpirali. Kaj naj bi torej »mobilizirana« družba sledila? Kako lahko aktivnosti, ki nastanejo povsem na novo, pomagajo preoblikovati ravnotežje sil in ustvarijo novo politično silo?

Protest in upor ne prekine tistega, kar je vsakdanje, ne uniči obstoječih krogov moči in nikakor ne ustvari novih. Spomnimo se velikega neuspeha 32 dni generalnih stavk in veliko več dni protestov in demonstracij v zadnjih nekaj letih, saj niso v ničemer vplivali na vlade, ki so izvajale varčevalne ukrepe. Do določene mere je ta neuspeh posledica tega, ker protesti in stavke niso bili nekaj novega, ampak le trenutek izražanja zahtev in mnenj ali veliko slabše, bili so vključeni v obstoječo rutino sodobne Grčije, zato je politična moč ostala nespremenjena. Ulica kot taka ni kraj, prek katerega ljudje lahko izražajo svoje politična prepričanja in zahteve, ampak kraj, kjer se izvajajo aktivnosti.

Potreba Grčije, da doseže dogovor z evroskupino za izplačilo posojila, je s tega stališča še bolj jasna in očitna, pravi Peter Bratsis. Čeprav ima sedanja vlada visoko podporo javnosti, bi zaprtje bank čez noč povzročilo ogromne spremembe v vsakdanjem življenju Grkov. Ustvarjanje politične moči po sedanjem sistemu bi se ustavilo. Politični red bi se sesul, padec vlade bi bil hiter in grd.

Zato to, da sta Cipras in Varoufakis dogovor z evroskupino o podaljšanju programa predstavila kot zmago, ne gre jemati zgolj kot pozitivni prikaz poraza pred zahtevami EU. Dejstvo je, da nov sporazum ni bistveno drugačen, ko govorimo o nadzoru institucij trojke (Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada). Prav tako je dejstvo, da bo grška vlada nadaljevala izvajanje varčevalnih ukrepov, zlasti to velja za zniževanje pokojnin in plač.

Kljub temu so sedanje razmere po Bratsisovih besedah bistveno drugačne, kot so bile pred volitvami v Grčiji. Prej je bilo vprašanje, katere dodatne reze bodo Grki še morali sprejeti, v novem sporazumu pa velja za dejstvo, da je načrt zdaj odpraviti varčevalne ukrepe. Brez tega sporazuma bi bili Ciprasovi vladi dnevi šteti, njen padec bi gotovo povzročil poraz levice v Grčiji in širše v Evropi.

Štirje meseci, kolikor jih je Siriza pridobila s podaljšanjem programa, ni veliko časa, je pa to priložnost, da začne preobrazbo družbe in ustvarjanje novih krogov moči. Ne glede na sporazum z evroskupino si nove izdatke lahko privošči le, če najde nove prihodke. Dodatne vire za financiranje socialnih programov Siriza lahko dobi s pobiranjem dodatnih davkov od tistih, ki so do sedaj plačevali premalo in so jih utajali. Zunaj radarja pozornosti pa je v zadnjih tednih bil projekt oblikovanja novih oblik politične moči in preobrazba Grčije v bolj demokratično in sposobno družbo.

Če bo začasni sporazum z evroskupino privedel do katastrofe, se to ne bo zgodilo zato, ker bodo Grki izgubili zaupanje v Ciprasovo vlado in je ne bodo več podpirali, ker bodo razpadla družbena gibanja in ne bodo več mogla aktivno podpirati pobud Sirize. Videli smo že, da javno mnenje nima vpliva, pomembni so ukrepi, pa tudi, da protesti in stavke danes ne pomenijo veliko, če ne spremenijo vsakdana.

Dejansko tveganje je po mnenju Petra Bratsisa to, da bo Sirizina vlada zaradi strahu, da se ji bodo deli grške javnosti odtujili, v kombinaciji z gospodarskimi vprašanji in izvajanjem solunskega programa brez zamud in sprememb, povsem pozabila na izvedbo sprememb politične prakse in vsakdanjega življenja, ki so potrebne, da se razvije nova politična sila in nadomesti stara.

Vprašanje varčevanja prevladuje v vseh političnih razpravah znotraj in zunaj Sirize. Te razprave so povzročile, da se nihče več ne ukvarja s tem, katere politične in kulturne spremembe je treba izvesti v Grčiji, da bi vzpostavili nove kroge moči, kako jih povezati, da bodo nove institucije politike in nova kultura zaživele.

Da je treba pobrati več davkov s preprečevanjem utaj, je nuja, ne bo pa to nikoli dovolj za spremembo grške družbe. Če res razumemo, da moč nastane spodaj, se je treba tako vesti. Če se bodo v Grčiji nadaljevale sedanje dnevne rutine in družbeni odnosi, so možnosti za spremembe enake nič.

Če bodo razprave v prihodnjih štirih mesecih osredotočene na gospodarstvo in ne bo posvečene nobene pozornosti drugim zadevam, bo izgubljena priložnost za začetek preobrazbe družbe in za vzpostavitev novih odnosov moči. V sedanjem trenutku krize, ko bi lahko toliko naredila za spremembo ritma življenja v Grčiji, je grško vlado očitno strah, da bi se oddaljila od javnega mnenja, in je preveč obsedena z ukinitvijo varčevanja, da bi lahko razmišljala o širšem političnem projektu in nalogah, ki jih je treba za to narediti.

Štiri mesece, ki jih je grška vlada dobila s podaljšanjem programa, bi morala porabiti za to, da bi se osredotočila na razredni boj in konkretno družbeno aktivnost, na kateri temelji politična moč. Opustiti pa je treba idealistično osredotočenost na politično voljo. Peter Bratsis meni, da bi se Grki morali pripraviti na možnost, da država zapusti območje evra, morali bi načrtovati in razmišljati, kako čim bolj omejiti posledice za vsakodnevno življenje. Istočasno pa bi morali delati na smiselni preobrazbi istega vsakdanjega življenja tako, kot da gre za oblikovanje nove politične realnosti v Grčiji ter na koncu preseči vse meje liberalizma in nacionalne države.