Leljakovo orožje

Prejšnjo sredo je parlamentarna komisija za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami sejo posvetila temi »predaja in prevzem kemičnih in ubojnih sredstev službe državne varnosti (SDV)«. Seja se je začela z nastopom Romana Leljaka, ki je pred leti odslužil kazen zaradi prevar pri posredovanju posojil, danes pa je znan predvsem kot raziskovalec polpretekle zgodovine, katerega izsledke stranka SDS uporablja pri širjenju prepričanja o komunistični oziroma udbomafijski zaroti.

Leljak je v državnem zboru predstavil gradivo, s katerim je želel povedati, da ubojna sredstva SDV danes pomenijo družbeno nevarnost, da so večinoma v zasebni lasti oziroma v skrivnih bunkerjih, depojih ali oporiščih, da niso popisana in da je bilo arhivsko gradivo o njih uničeno ali je v zasebni lasti. Čeprav ob številnih Leljakovih ugotovitvah poznavalci poudarjajo, da so prirejene za dnevnopolitične interese stranke SDS, tokrat morda ni tako. »V Sloveniji je veliko orožja, ki ni prijavljeno, prav tako je veliko doma izdelanega orožja ter drugih improviziranih sredstev, ki bi lahko bila uporabljena kot orožje. O številu lahko le sklepamo in ugibamo,« pravi dr. Uroš Svete, predstojnik Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kako nevarno je orožje, je vedno odvisno od človeških in družbenih dejavnikov, dodaja, a priznava: »Moram reči, da je gospod Leljak zelo dobro klasificiral sredstva, ki so jih uporabljale tajne službe.«

Leljak je predstavil sezname, iz katerih izhaja, da je imela SDV tudi zanimive predmete, kot je »dežnik z dušilcem« ali »diverzantsko sredstvo v obliki nalivnega peresa«. Ubojna sredstva je razdelil v tri kategorije: strelno orožje, farmakološka sredstva in sredstva za neposredno delovanje. Pri slednjih je pojasnil, da so to različne igle, bodala, noži, sredstva za posredno delovanje, laserji za igle, puščice, različni izstrelki. »Eno od takšnih sredstev imam tukaj pri sebi,« je dejal in pokazal pisalu podoben predmet, »gre za svinčnik, v katerem je posebna ampula, toda vsebine te ampule ne poznam – ali gre za bojni strup ali za kakšno drugo zadevo.« Predsednik SDS Janez Janša je dodatno vprašal, kaj je to in »ali je to za ošpice«, in Leljak je odgovoril, da je na predmetu treba »vijak odviti in notri je igla z ampulo«, v kateri »naj bi bil eden od anorganskih strupov«.

Predmet, zaradi katerega je bila seja komisije deležna precejšnje pozornosti medijev, so pozneje preverili policisti in sporočili zgolj, da je nenevaren. V resnici je Leljak pokazal osebni dozimeter sevanja, ki se uporablja za to, da lahko posamezniki, ki so pri delu izpostavljeni ionizirajočemu sevanju, izmerijo, koliko so bili obsevani. Dozimeter je za poškodovanje človeka še težje uporabiti kot navadno pisalo in sploh ni nevaren. Takšnega, kakršnega je kazal Leljak, je mogoče prek spleta kupiti za približno štiri evre.

Morda Leljak in Janša tega nista vedela, a kakšno je potem njuno znanje o likvidacijskih sredstvih SDV? Toda verjetneje sta to vedela in sta s predstavo želela le pritegniti pozornost.