Temačna tajga

Po slabih treh letih je Američanka ruskega rodu Nika Roza Danilova z umetniškim imenom Zola Jesus znova obiskala Slovenijo. Svoj prvenec The Spoils iz leta 2009 je zakuhala v domači improvizirani snemalnici, po njem pa se je ambiciozna glasbenica podpisala pod kar pet albumov in z zadnjim Taiga, ki ga je lani poleti izdala za založbo Mute, dokazala, da se dobro počuti v temačnem popu.

Drobno dekle, ki je obkroženo z gozdovi odraščalo na podeželju ameriške zvezne države Wisconsin, je ob zadnjem obisku sicer napolnilo veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška, a tedaj nam je njen nastop, ki ga je morala zaradi težav z glasom skrajšati, ostal v nekoliko slabšem spominu. Prav zato smo se odločili, da petindvajsetletnici damo še eno priložnost. A ni nas bilo veliko.

Ob prihodu na prizorišče smo namreč presenečeno ugotovili, da so bili organizatorji zaradi slabega zanimanja za koncert nastop iz predvidene velike dvorane Kina Šiška prisiljeni preseliti v malo. In tako smo z glasbenico, ki je v času, ki je minil od njenega zadnjega obiska Ljubljane, odkrila, da ima tudi slovenske korenine (na družbenem omrežju Facebook je tik pred nastopom objavila tudi fotografijo svoje prababice Frančiške), tokrat delili nekoliko bolj intimno, klubsko okolje.

Celostno domišljen nastop je uvedla s počasnim in dramatičnim prihodom v dvorano. S kadilom je odišavila prostor. In vonj po tiku, cedri, sandalovini, vetiverju … nas je v hipu zapeljal v njeno Taigo, po kateri nas je popeljala v uro dolgem nastopu.

Zaznati je bilo, da svojega glasu več ne skriva tako zelo za različnimi efekti. To smo lahko še prav posebej slišali med skladbo Nail, ki jo je začela a cappella in s tem lepo demonstrirala vso moč svojega glasu, za krepitev katerega je klasično izobražena pevka menda poskrbela tudi z vnovičnim obiskovanjem ur opernega petja. Kar naj bi ji dalo nove samozavesti.

In res, njeni izlivi so zveneli iskreno. Ob pomoči izvrstnega tolkalca in preostalih članov zasedbe, ki jih je ob sebi zbrala za to turnejo in skrbijo za bogato živo zvočno podobo, je komade izvajala doživeto. In kljub temu, da je bilo več kot očitno, da ima raje večje odre, ki ji dopuščajo svobodnejše gibanje, je ves čas zavzeto in energično obvladovala celoten prostor. Večkrat pa je zaplula celo med občinstvo, med katerim je s komadom Vessel tudi končala svoj nastop.

Za primerno temačen in melanholičen uvod v koncertni večer je še pred osrednjo gostjo poskrbela domača eksperimentatorka Irena Tomažin, ki se je po daljšem času predstavila s skladbami s svojega prvenca Crying Games. Različne premetanke, delčki iz znanih komadov, filmov ... njene igrarije z glasom, zanke, ponovitve, ki jih ustvarja s pomočjo diktafonov in kasetnikov, so vnovič zvenele sveže in unikatno.