Nikogaršnji ljudje

Minilo je več kot dva meseca, odkar so Roberta Ivanca obvestili, da se bo njegovo delo v Revozu končalo, in več kot dva tedna, odkar se je res končalo. O tem je razlagal več novinarjem, a na vprašanje, ali je trenutno zaposlen ali ne, ne zna odgovoriti.

V prostorih svojega zadnjega delodajalca nikoli ni bil, niti ni imel nikoli stika z njegovimi predstavniki. To ni bil Revoz, v tej novomeški Renaultovi tovarni ni bil zaposlen, čeprav je tja novembra poslal prošnjo za delo, čeprav so ga izbrali ljudje iz Revozove direkcije za človeške vire in čeprav je tri mesece delal samo v Revozu. Ko je po intenzivnem izobraževalnem seminarju in zdravniškem pregledu dobil v podpis pogodbo, je bil na njem naziv podjetja Adecco zaposlovanje, d. o. o. To ga je presenetilo, a je pogodbo takoj podpisal, šel v tovarno in si skupaj z drugimi, ki so se sočasno zaposlili v tej ali kakšni drugi agenciji za posredovanje delavcev, ogledal Revozov tekoči trak. Bodoče sodelavce ali sotrpine, kot jim pravi, je bilo hecno gledati, se spominja. »Kot da delajo z neko ihto, ko se v različnih položajih nagibajo v notranjost karoserij in izvajajo tisočere različnih operacij.«

Po nekaj dneh ne tako napornega uvajanja je začel svoja opravila na tekočem traku v nočni izmeni delati samostojno. »Imel sem veliko težav, da sem lahko osem ur zdržal ritem tekočega traku, napori so bili nečloveški. Poleg hitrosti sem moral biti ves čas stoodstotno pozoren, da ne bi delal napak, kar je bilo zaradi tempa dela in mnogoterosti različnih operacij silno zahtevna stvar,« je opisal v besedilu, objavljenem na spletni strani Za-misli.si.

Dr. Metoda Dodič Fikfak razmišlja, da bi dala ta zapis prebrati svojim študentom. Profesorica na ljubljanski medicinski fakulteti in dolgoletna predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela dobro pozna stisko, ki jo opisuje Ivanc. Ve, da delo za sodobnim tekočim trakom od človeka zahteva spretnost, osredotočenost, iznajdljivost in mišično moč. Pogosto je treba prenašati tudi prisilne telesne položaje in hrup.

Večina delavcev se spomni, da so na začetku dela v podjetju izpustili kakšno bolniško, ker so čutili, da se je treba v prvih mesecih posebej izkazati. Pri agencijskem delavcu to obdobje nima konca.

»Popolno je opisal, kako vse to, skupaj s stresom, vodi v točno določene bolezni,« pravi Metoda Dodič Fikfak. Pri Ivancu se je zelo kmalu pojavil tako imenovani sindrom zapestnega prehoda. Zaradi prisilnega položaja rok pride do utesnitve živca v zapestju in v kombinaciji z uporabo ročnih strojev za vijačenje se lahko že v mesecu dni pojavijo bolečine.

Ivanc pravi, da je uporabljal elektronski vijačnik, »ki je privijal vijake z veliko hitrostjo in vsakokrat se je na roko prenesel sunek«. Vsak delovni dan oziroma noč »se je takih sunkov nabralo več kot petsto, kar sem tudi čutil na rokah«.

Brez bolniških

Slavko Pungeršič, predsednik največjega sindikata v Revozu, meni, da je Ivančev zapis subjektiven in črnogled. Poudarja, da za tekočim trakom delajo tudi petdeset let stari ljudje, ki to delo opravljajo že več kot dvajset let.

»Delovna mesta niso težka,« pravi Pungeršič, a pove tudi, da je tempo del »zelo naporen«, »zelo hud«, oziroma »ubijajoč«. »Vem, da je za nekatere, ki niso navajeni osem ur stati in izvajati take operacije, strašansko stresno.« Poleg tega je delo monotono, a zahteva veliko osredotočenost.

Ivanc je po izobrazbi profesor geografije, in je, preden je prišel v Revoz, delal v Zvezi društev za cerebralno paralizo Sonček. Nevenki Bašek, ki v Revozu skrbi za odnose z javnostmi, se zdi to pomembno. »To je pač tekoči trak v avtomobilski proizvodnji. Iz gospodovega zapisa se vidi, da je zelo ustvarjalen, da se super izraža. Takoj sem začutila, da ni ustvarjen za tako delo. Tudi če bi mene kdo dal na trak, bi imela hude težave,« predvideva.

V Revozu vsako delovno mesto glede na težavnost označijo z zeleno, rumeno, oranžno ali rdečo barvo. Rdeča dela se trudijo odpraviti oziroma robotizirati. »Pred kratkim smo zato robotizirali tesnjenje podvozja,« izpostavlja Nevenka Bašek. Kakšne barve delo je opravljal Ivanc, ji ni uspelo sporočiti, a je zagotovila, da ni bilo rdeče. »Verjetno je delal na montaži, kjer je sicer veliko žensk,« je dodala.

Med nočno izmeno je šlo mimo Ivanca od 160 do 180 vozil, kar pomeni, da je imel pri vsakem okoli dve minuti in pol za izvedbo svojih operacij, te pa so nadzirali številni senzorji. Dnevni izmeni sestavita po okoli 240 vozil, torej ima delavec približno minuto in dvajset sekund za vsakega. Vendar v dnevnih in nočni izmeni ni delalo enako število delavcev. »Verjetno so nekaj delovnih mest združili, morda dve v eno,« ocenjuje Pungeršič.

Ivanc je prepričan, da dela ne bi mogel toliko bolje obvladati, da bi ga lahko opravljal brez protibolečinskih tablet in trajnih posledic. Revoz je v zadnjem letu prek agencij najel 1078 delavcev in izbral jih je med več kot štiri tisoč kandidati. »Ne izbirajo nesposobnih ljudi,« sklepa Ivanc, a je kljub temu opazil, da so »povsem iztrošeni, skrušenih obrazov, z rdečimi očmi v nočni izmeni nastopali že s ponedeljkom. Vikend ni zadoščal za regeneracijo. Resnično smo občutili permanentno preutrujenost«.

Če ima delavec v veliki tovarni z delom povezane zdravstvene težave, verjetno ni edini, poudarja Metoda Dodič Fikfak. Zato svetovalce za promocijo zdravja v podjetjih uči, naj vedno ugotovijo, kolikšen odstotek delavcev ima težave, čuti bolečine in kako pogosto so bolniško odsotni.

Sindikalistu v Revozu se zdi agencijsko delo nepošteno do delavcev, a priznava, da je tudi za zaposlene v Revozu bolje, da je podjetje delavce za nočno izmeno najelo prek agencij.

Optimizacija dela, kakršna je značilna za sodobno industrijo, večinoma pomeni, da se podjetje trudi skrajšati čas vsake delavčeve operacije. »Gre za milisekunde,« pravi Metoda Dodič Fikfak. Med ljudmi so razlike, normativi pa so pogosto postavljeni glede na najhitrejšega človeka.

Nekoč so imeli delavci nekajsekundne premore, ker so morali prehoditi nekaj metrov, da so si do delovnega mesta prinesli potrebne sestavne dele. »Zdaj je poskrbljeno, da je vse tik ob njih. Človek ne zapusti delovnega mesta, zgolj ponavlja iste gibe.« Mnoge tovarne zato po izkušnjah strokovnjakinje za medicino dela na dolgi rok »proizvajajo invalide«.

Še bolj zaskrbljena postane, ko v pogovor vključimo porast agencijskega dela. Oprijemljivih podatkov o njihovih bolniških dopustih, invalidnosti in drugem nima, saj jih podjetja ob analizah izločijo. »To so nikogaršnji ljudje,« reče.

Edini podatki o njih so anamnestični, torej tisti, ki jih izvedo zdravniki, ko jih agencijski delavci obiščejo v ambulanti. Zgovorno je že to, da »ko zdravniki prosijo za kartoteke, jih praktično nikoli ne dobijo«. To lahko pomeni dvoje: ali kartotek nimajo, kar pomeni, da so svoje zdravje zanemarjali, ali pa jih skrivajo, ker so bili že prej bolni in se bojijo, da bodo zaradi tega ostali brez dela.

Zdravniki opažajo, da je zdravje agencijskih delavcev slabše od povprečja. Večina delavcev se lahko spomni, da so na začetku dela v podjetju izpustili kakšno bolniško, ker so čutili, da se je treba v prvih mesecih posebej izkazati. »Pri agencijskem delavcu to obdobje nima konca,« pravi Metoda Dodič Fikfak, »če bi šel na bolniško, bi izgubil delo.« Zato po njenem agencijski delavci ne hodijo na bolniške in tudi ne ve za nobenega agencijskega delavca, ki bi sprožil postopke za pridobitev statusa invalida.

Popolnoma prožni

Nekaj dni po srečanju v Novem mestu nam je Nevenka Bašek prek e-pošte sporočila, da »bi dodala še podatek, ki sem ga pridobila v času od vašega obiska, in sicer da je omenjeni delavec v treh mesecih opravil vsega petnajst dni rednega dela, vse ostalo so bili izobraževanja in odsotnosti.« Verjetno je z istim namenom Tilen Prah, direktor agencije Kariera, ki tudi sodeluje z Revozom, opozoril, da je Ivanc član Združene levice in »deklariran aktivist proti neoliberalizmu«. »Njegova objava je politično motivirana in ni vredna komentarja,« je sklenil Prah.

To je slab argument zoper Ivančeve opise. Če do svojih izkušenj ni prišel povsem naključno, še ne pomeni, da niso vredne pozornosti. Ivanc, ki je za Za-misli.si napisal že več do sodobnega kapitalizma kritičnih prispevkov, sam poudarja, da je šel delat v Revoz tako zaradi reševanja svoje brezposelnosti kot zato, da bi dobil vpogled v resničnost sodobnih tovarn. Gre za tako imenovano državljansko raziskovalno novinarstvo – najbolj znan na tem področju je Američan Michael Moore.

Nevenki Bašek odgovarja, da je več kot petnajst dni delal zgolj v prvem mesecu dela, torej v lanskem decembru. V tem obdobju, kot je zapisal prispevku, si »na zdravnika oziroma kako bolniško nisem drznil niti pomisliti«. Po dvanajstem januarju, ko se je vrnil s kolektivnega dopusta in izvedel, da bo delal zgolj do marca, je res vzel skupaj okoli dva tedna bolniškega dopusta. Enako naj bi ravnalo veliko njegovih sodelavcev, in to kljub temu, da je Revoz tiste, ki niso bili nikoli odsotni, nagradil z 250 evri nagrade.

Za podjetje najeti delavec pomeni večji mesečni strošek, saj mora ob plači plačati še provizijo agenciji. Agencijski delavci so idealni za tista podjetja, ki ne vedo, koliko časa bodo potrebovala delavce.

Delo je prvega marca zaključilo 450 agencijskih delavcev, saj je Revoz ukinil nočno izmeno. Delo med deseto uro zvečer in šesto uro zjutraj je v Revozu redko in velja za izredno. »To je vedno kratkotrajno, gre za pokrivanje presežkov povpraševanja,« pravi Nevenka Bašek.

Zgodba o zadnji nočni izmeni gre takole: twingu druge generacije, ki ga je proizvajal Revoz, se je čas iztekel. Tovarna si je zato izborila, da bo izdelovala twinga tretje generacije in štirisedežnega smarta, ki prihaja iz koncerna Daimler Chrysler. Za to so morali posodobiti proizvodnjo in skupna vrednost investicije znaša več kot štiristo milijonov evrov. Revoz je leta 2011 prepričal ministrstvo za gospodarstvo, naj pri tem pomaga, in skupno bo dobil malo manj kot 22,5 milijona, kar je najvišji znesek državne pomoči, pri katerem evropska komisija še ne sproži preiskave. Pri tem se je Revoz Sloveniji zavezal, da bo do konca leta 2016, ko bo dobil zadnjo tranšo državne pomoči, ustvaril 51 novih delovnih mest, h katerim agencijski delavci ne štejejo.

Lani je Revoz zelo povečal svojo produktivnost. Leta 2013 so izdelali 90 tisoč avtomobilov, lani trideset tisoč več. Sprva tako, da so nekaj več kot dva tisoč svojim delavcem dodali petsto agencijskih, a še vedno je delo potekalo v dveh dnevnih izmenah.

Twingo 3 se je začel prodajati septembra lani, smart forfour pa novembra, zato so decembra uvedli še tretjo izmeno. »Prodajalci vozil so nam sporočali, da rabijo avtomobile, in tudi odzivi na sejmih ter članki v medijih so kazali, da bo prodaja velika,« pojasnjuje Nevenka Bašek. Vse delavce v tej izmeni so najeli prek agencij, kar je bila z njihovega vidika odlična odločitev, saj jih po treh mesecih niso več potrebovali, ker se avtomobili niso tako dobro prodajali.

Zdaj je v Revozu 450 agencijskih delavcev manj kot februarja, ko jih je bilo 1078, kar je verjetno državni rekord. V Sloveniji število agencijskih delavcev v zadnjih letih hitro narašča. V lanskem letu se je podvojilo na 12 tisoč. Uporabljajo jih Elan, Krka, Lek in Hella Saturnus, Žito, Panvita …

Priljubljenosti agencijskega dela ni zelo lahko razumeti. Za podjetje najeti delavec pomeni večji mesečni strošek, saj mora ob plači plačati še provizijo agenciji. Ta po podatkih, ki jih je zbral časnik Finance, zaračuna od pet do deset odstotkov plače delavca. Ko dobiva delavec minimalno plačo, je provizija običajno deset odstotkov ali okoli sto evrov na mesec. »Ti podatki za nas ne držijo,« opozarja Nevenka Bašek. Revoz je namreč veliko podjetje in lahko izpogaja nižjo provizijo, ki pa je poslovna skrivnost.

Kljub temu bi se jim v Revozu bolj splačalo, da bi sami zaposlili 450 delavcev za tri mesece. Sindikalisti pogosto opozarjajo, da agencijski delavci zaradi več razlogov večinoma dobivajo nižjo mesečno plačilo od običajnih delavcev, a tako Nevenka Bašek kot Slavko Pungeršič zagotavljata, da v Revozu ni bilo tako. Poleg tega so agencijski delavci, ki delajo pri njih, v agencijah zaposleni za nedoločen čas. »Stroškovni vidik zagotovo ni bil odločilen,« trdi Nevenka Bašek.

Glavna značilnost agencijskih delavcev je fleksibilnost, zato so idealna rešitev za podjetja, ki ne vedo, koliko časa bodo potrebovala delavce. »Nastopamo na globalnem avtomobilskem trgu, kjer je vse tempirano na neverjetno odzivnost,« pojasnjuje Nevenka Bašek. »Če temu ne slediš, enostavno izpadeš.« V zadnjih mesecih je bilo zanje izjemno pomembno, da so vso prodajno mrežo založili z novimi twingi in smarti. Če bi se napovedi o odlični prodaji avtomobilov uresničile, bi delavce obdržali, ker se niso, so se delavcev hitro rešili.

Pungeršiču se zdi agencijsko delo nepošteno do delavcev, a priznava, da je tudi za zaposlene v Revozu bolje, da je podjetje delavce za nočno izmeno najelo prek agencij. Če bi jih zaposlili v podjetju, bi namreč moralo podjetje ob odpuščanju narediti program presežnih delavcev. »Potem bi bili vsi na prepihu, tudi tisti, ki so tukaj že dolgo,« pravi.

Verjetno je ključno prav to: napotenih delavcev se lahko podjetje znebi brez zapletenih postopkov in brez organiziranega odpora delavcev. Zgolj prekine oziroma ne podaljša pogodbe, ki jo je sklenilo z agencijo, saj ta ne bo odigrala vloge, ki jo sicer imajo sindikati. Pred Ivančevim zapisom se še nikoli ni zgodilo, da bi odpuščanje agencijskih delavcev dobilo veliko pozornost medijev.

Kaj se je potem zgodilo z delavci, ki so delali za Revoz, ni jasno. Zakon o delovnih razmerjih omenja možnost, da agencija delavce, kadar jim ne zagotavlja dela, postavi ‘na čakanje’ in jim izplačuje 70 odstotkov plače. Vendar se agencija in uporabnik lahko temu izogneta. Robert Ivanc pravi, da je petega februarja dobil zgolj obvestilo, da bo njegovo delo v Revozu s koncem meseca zaključeno, a hkrati so mu dali vedeti, da teče njegov odpovedni rok. V agenciji trdijo, da so podatki o tem, koliko izmed tistih 450 delavcev je še zaposlenih pri njih, poslovna skrivnost.

Verjetno so vsi, razen redkih, ki jim so jim agencije takoj našle delo, brezposelni. Agencijam se seveda ne splača, da jih ne bi odpustile. Tudi Robert Ivanc se obnaša kot brezposeln. Spet je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in išče službo.