V ZDA nastaja nova aristokracija

V ZDA se kljub razglasitvi konca krize razlika med revnimi in bogatimi še vedno povečuje. Mnogi verjamejo, da si revni zaslužijo, da so revni, ker so lenuhi, bogati pa si zaslužijo, da so bogati, ker delajo bolj trdo kot drugi. V resnici pa revni delajo tudi 60 ali več ur na teden, pa kljub temu ne zaslužijo dovolj, da bi lahko svoje družine potegnili iz revščine, bogati pa se v življenju še niso niti toliko naprezali, da bi pritekla kapljica znoja. Rast števila revnih in bogatih je relativna novost in v obeh primerih gre za izziv ameriški miselnosti, da ljudje dobijo plačano toliko kot delajo, in da je delo pravično plačano, na svojem blogu piše Robert Reich, nekdanji minister za delo v ZDA.

Število revežev se po njegovih besedah povečuje, ker so se najnižje plače ob upoštevanju inflacije znižale. Ker vse več Američanov opravlja nizko plačane službe v maloprodaji, restavracijah, hotelih, bolnišnicah in na področju drugih osebnih storitev, se plače spodnje petine približujejo minimalni plači. Ob tem je vrednost minimalne plače danes v ZDA na zvezni ravni nižja, kot je bila pred 25 leti.

Na drugi strani je šest od desetih najpremožnejših Američanov danes do svojega bogastva prišlo z dediščino. Američani, ki so v zadnjih 30 letih postali zelo bogati, zdaj svoje premoženje prepuščajo otrokom in vnukom. Kot pravi francoski ekonomist Thomas Piketty, je to neke vrste dinastično bogastvo, ki je evropski aristokraciji stoletja omogočalo obstoj. Dediščina bogatih Američanov postaja glavni vir prihodka nove ameriške aristokracije.

Tako vedno več narodnega bogastva prehaja v roke ljudem, ki nikoli nič niso delali. To tudi ogroža ameriško demokracijo, kajti dinastično bogastvo zagotavlja politični vpliv in moč. Povečevanje neenakosti, ko vedno več ljudi dela polni delovni čas, pa so kljub temu še vedno revni, hkrati pa postajajo tisti, ki nikoli niso delali, zelo bogati, spodkopava moralne temelje ameriškega kapitalizma, opozarja Reich.

John D. Sutter, kolumnist CNN, pravi, da ZDA potrebujejo predsednika, ki bo prihajal iz srednjega razreda. Hamilton Nolan na spletni strani Gawker ugotavlja, da glavni predsedniški kandidati obeh strank, republikancev in demokratov, govorijo, da se bodo zavzemali za politiko, ki bo privedla do zmanjšanja bogastva najbolj premožnih in za povečanje bogastva srednjega in spodnjega razreda.

Toda ne glede na to, za koga bodo volivci glasovali na prihodnjih predsedniških volitvah, je 0,1 odstotka najbolj premožnih, ki so dejanski vladajoči razred, lahko brez skrbi, da bodo kandidati govorili, da je potrebno vzpostaviti večjo enakost, hkrati pa bodo preprečevali vsak poskus sprejetja zakona, ki bi negativno vplival na njihovo premoženje.