Državna založba?

Usoda Mladinske knjige, naše največje založbe, ki se je zaradi delniških mahinacij uprave pod vodstvom Milana Matosa znašla v stečajni masi holdinga Zvon dve, že leta brli v vicah. Občni zbor Društva slovenskih pisateljev je 25. marca podal še enega v vrsti predlogov za izhod iz krize. Takole gre: »Založba Mladinska knjiga (naj se) vključi med strateške naložbe države skladno s sprejeto Strategijo upravljanja državnega premoženja, in sicer tako, da država ohrani absolutni večinski delež v tej gospodarski družbi. S tem se založba Mladinska knjiga prenese z Družbe za upravljanje terjatev bank na Slovenski državni holding.«

Z ministrstva za kulturo, ki ga DSP s svojo izjavo nagovarja, sporočajo, da odobravajo »podporo Društva slovenskih pisateljev ministrstvu za kulturo pri prizadevanjih za ohranitev javnega interesa na področju založništva«. Bojijo se, da bi Mladinska knjiga, ki jo banke prodajajo po »zelo nizki ceni«, zašla v roke špekulantov, ti pa bi razprodali njeno dragoceno mrežo knjigarn in javni interes pustili vnemar. Zaradi takšne nevarnosti bi bila država prisiljena oblikovati javni zavod, ki bi zagotavljal soroden založniški program, in tudi novo knjigarniško mrežo, to pa bi bilo veliko dražje od nakupa 50 odstotkov delnic po današnji ceni.

Na Društvu slovenskih pisateljev in na ministrstvu za kulturo se torej veselijo plodnega strinjanja, kakršno pritiče velikim umom, kabinet predsednika vlade pa opozarja, da ne bo šlo tako zlahka. Za časnik Delo so povedali, da strategija upravljanja državnega premoženja ne more vključevati Mladinske knjige, saj ureja upravljanje kapitalskih naložb države, teh pa v njej, žal, ni. »Ta naložba je namreč na DUTB, ki je do Mladinske knjige izključno v vlogi zastavnega upnika.«

Pa tudi če bi bila takšna rešitev mogoča – bi bila smiselna? Za mnenje smo zaprosili Miho Kovača, direktorja Cankarjeve založbe. Opozoril je na štiri težave.

Prvič: »Na holding so prenesena predvsem podjetja, ki imajo na slovenskem trgu monopol, kar za Mladinsko knjigo ne velja; prenos bi zato lahko povzročil nelagodje pri drugih založnikih, saj bi bili na prostem trgu naenkrat soočeni tako rekoč z državno konkurenco. Zato bi bil produktiven le, če bi o njem obstajal precej širok konsenz v dejavnosti.«

Druga težava naj bi bila, da se lahko »v podjetja v državni lasti vmeša politika, zato bi bilo treba v sistem upravljanja vgraditi nekaj varoval, ki bi jamčila, da pojutrišnjem na čelo Mladinske knjige ne bi sedel kak novi Robert Časar.« V tretje Kovač opozarja, da je »cilj SDH je ekonomsko čim racionalnejše in dobičkonosno upravljanje, in s tega zornega kota je povsem mogoče, da bi imel SDH precejšen neposluh za nekomercialne programe, morda celo večjega od zasebnega lastnika, ki bi razumel logiko založništva.« Ter v četrto, da je založba »kompleksen sistem, ki na tržnih temeljih vzdržuje samega sebe, to pa lahko počne le toliko časa, dokler je voden v skladu z ekonomsko logiko. Prevlada zgolj kulturniške logike pri upravljanju bi imela enako negativne posledice, kot če bi založbo uničili z bančnim maksimiranjem izplena iz prodaje založbe po kosih: infrastruktura, ki se zdaj vzdržuje sama, bi počasi začela postajati odvisna od državnega proračuna.«

Povedal je še, da ta rešitev sicer ni najslabša, a da bi bila edina dolgoročna alternativa »strateški partner, ki so ga lastniki doslej iskali precej amatersko«.