Zgodovinska »dejstva«

»O zločinih komunizma se do začetka 90 let v Sloveniji ni pisalo in govorilo. Pisanje in govorjenje o tem je bilo zločin,« pravi dr. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. A očitno se je zmotila, saj je dr. Spomenka Hribar o tem pisala in govorila že sredi osemdesetih let, za njo pa v Sloveniji še veliko drugih; že prej se je o pobojih pisalo v tujini.

Toda besedilo Spomenke Hribar je bilo prelomno. Hribarjeva se je pisanja eseja »Krivda in greh« lotila leta 1983 in v njem zapisala, da so bili povojni poboji zločin nad narodom, se zavzela za spravo in postavitev spomenika vsem žrtvam vojne. Članek je prvič izšel konec leta 1986 in potem ponovno februarja leto pozneje. Hribarjeva ni pristala v zaporu, kazen pa je bila izključitev iz partije.

O trditvah Valičeve in drugih, ki želijo danes prikazati, kot da se je pot iz totalitarnega sistema začela šele z Demosom, pa pravi: »Mnogi danes razlagajo, kako je bilo tedaj, pa sploh ne vedo, kako je bilo. Ne da sem osebno užaljena, ampak jezi me, ker iz svojega neznanja danes spodbujajo in potencirajo sovraštvo med ljudmi, da sem že čisto nesrečna. Nobenega zgodovinskega spomina nimajo.«

Valičeva prispevka Hribarjeve (vsaj tedaj) verjetno ni brala. Tudi Mladine, ki je o povojnih pobojih obširno pisala od leta 1989, ne.

»Ločena« zgodovinska mnenja Valičeve in drugih zaposlenih v centru za spravo o obdobju med drugo svetovno vojno in osamosvojitvijo Slovenije načeloma ne bi smela biti sporna. Seveda če ne bi šlo za javni »znanstveni« zavod, ki ga je ustanovila (Janševa) vlada in mu (v času tekočih poslov) priskrbela redno financiranje iz javnih sredstev, točneje iz proračuna.

Na leto za delovanje prejme okoli 350 tisoč evrov. Ni veliko, a dovolj, da bi lahko vsaj njegova direktorica malce pogledala tudi v čas pred nastankom Demosa.