Radio Ga-Ga, Radijska oddaja

Prejšnji petek smo na Radiu Ga-Ga poslušali pogovor s Slavkom Bobovnikom, ki naj bi ustanovil športno cerkev, na oltar pa postavil smuči Jakova Faka, dres Petra Prevca in kapo Tine Maze. Odgovoril je tudi na vprašanje, ali namenoma »s svojimi brki razdvaja, že tako razdvojen, slovenski narod«.

Sledil je pogovor z nekdanjo poslanko SD Bredo Pečan, ki se je, oblečena v dres Anne Fenninger, pritoževala, da nihče ne prepozna podobnosti med njo in avstrijsko alpsko smučarko. V pogovor so se vključili še France Bučar, Mojca Mavec in Jože Potrebuješ, ki je Bredo razveselil s skladbo Čukov Pancer Tanz.

Zadnjo temo pa je napovedal filozofski traktat o frapantnem odkritju podobnosti med kardinalom Francem Rodetom in nemškim filozofom Wilhelmom Heglom. Po pogovoru s kardinalom Rodetom o tej temi smo kakopak slišali še mnenja Arturja Šterna, Marjana Jermana, ki bo »do konca vesolja delal na RTV«, Elke Strojan, Andreja Stareta in izvedeli, kaj meni Miran Ališič o steklini urugvajskega nogometnega napadalca Luisa Suareza, ki slovi po ugrizih branilcev nasprotnih moštev.

Vse te fiktivne like so interpretirali in soočili drug z drugim Aleksander Pozvek, Tilen Artač, Nejc Mravlja, Nejc Krevs, Jure Mastnak, Marko Cirman in seveda ključni član ekipe Sašo Hribar. Tokrat je manjkala le Ana Tavčar Pirković, ki zna s koroškim naglasom izvrstno interpretirati Tino Maze.

Čar radijske oddaje Radio Ga-Ga je seveda parodija realnih in izmišljenih likov na podlagi improvizacije, saj sodelavci nikoli ne vedo, v katero smer bodo krenili s svojimi hipnimi domislicami. Vse dogajanje v etru nadzoruje Sašo Hribar, ki si v grobem pripravi scenarij, sodelavce pa le dan prej obvesti o treh temah, na katere se morajo pripraviti.

Tako v zadnjih letih, vsak petek dopoldne, nastaja Radio Ga-Ga, ki je po raziskavah nacionalkinega Multimedijskega centra po 25 letih predvajanja še vedno med najbolj poslušanimi radijskimi oddajami. Ne le na Radiu Slovenija, tudi v državi. Devet viktorjev to le potrjuje.

Seveda pa ima Radio Ga-Ga burno zgodovino, kajti Hribar s svojo parodijo osebnosti iz slovenskega javnega življenja ter satiro družbenih in političnih dogodkov v Sloveniji nemalokrat hodi po robu dopustnega. Že v prvi oddaji, ki je bila na sporedu 6. aprila 1990, dva dni pred prvimi demokratičnimi volitvami, je z interpretacijo lika Staneta Dolanca, nekdaj mogočnega jugoslovanskega politika, ki ga zanimajo samo gobe, kače in ženske, dregnil v politično elito, ki je bila v socializmu nedotakljiva. Hribarju se je vse to zdelo le smešno, kar je povedal tudi Dolancu na srečanju.

Sicer pa je Hribar že v prvih oddajah naredil genialno potezo, ko je uro oddaje namenil študentom teologije. Ti so v njegovi oddaji govorili, kar so hoteli, nihče na radiu in v družbi pa od tedaj avtorja ni zmogel umestiti na nobeno stran v politični združbi.

Cerkev je takrat že mislila, da ga je dobila v svoje roke, a Hribar se je kmalu odzval z vpeljavo lika Alojzija Šuštarja in kasneje Franca Rodeta. RKC je skušala preprečiti oddajanje Radia Ga-Ga in se je, kot piše Katja Černela, celo zavzela za Hribarjev izgon iz države. Hribar danes pravi, da se tedaj niti ni zavedal, v kaj je dregnil, kakor tudi ne, da je dregnil v osje gnezdo z likom Fazana (Janez Janša), saj so klici, da smeši »največjega osamosvojitelja«, kar deževali.

Kam bo pripeljalo ustvarjanje Radia Ga-Ga, očitno tudi Hribarju ni bilo jasno. Sprva ni imel namena ustvarjati (politične) satire, saj se je s pomočjo umetnosti spreminjanja frekvenc glasu, ki jo je odkrival v RTV-jevi šoli za spikerja, hotel le poigravati z intepretacijami likov. Zgledoval se je po oddaji Butnskala, ki sta jo na Radiu Študent v sedemdesetih letih oblikovala Marko Derganc in Emil Filipčič, za Hribarja »največji dragulj«, ki ga je kdaj spoznal. Dotedanji humor Ježkovega kova Hribarja ni privlačil, zanimal ga je nadrealistični humor irskega komika Dava Allena, ki je zaslovel v šestdesetih letih.

Danes ve, da vokalna interpretacija lika ni tako pomembna, kot je pomembna vsebina lika, ki mu jo vdihneš. S tem znanjem in izkušnjami je »zastrupil« tudi mlajše sodelavce, ki so se mu pridružili po letu 1999: Jureta Mastnaka, Marjana Šarca, Tilna Artača in Jureta Godlerja, ki je leta 2008 spisal tudi knjigo o Radiu Ga-Ga, polno anekdot iz »zakulisja«.

Tudi s sedanjo ekipo bo še vztrajal, čeprav naj bi »zaradi poenostavljenega humorja stand-upa, kjer vse temelji na sistemu kokakola-hamburger-Bosanc-blondinka, Radio Ga-Ga postajal druga liga«. Sam bo negoval svoj humor in »ostal na obratni strani življenja, kjer ni slave, moči, denarja, oblasti in vpliva. Je pa prosti čas, mirnost. V tem se ima človek lepo«.