Tadej Strehovec

»Gre za vprašanje vere!«

Frančiškanski pater Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference, je eden od vodilnih nasprotnikov pravne izenačitve različnih parterskih skupnosti. Opozarja, da naj bi zakonska sprememba izničila klasično družino, govori veliko, tudi površno, bolj kot jezuit, ne pa kot frančiškan, predvsem pa nikakor ne sprejme teze, da je katoliška cerkev militantna in žaljiva. Pravi, da manipulirajo drugi.

Kako ste zadovoljni z javno razpravo o zakonski noveli?

Z javno razpravo nismo zadovoljni, saj je bila v državnem zboru na pristojnem odboru ena sama seja, kjer so lahko predstavniki civilne družbe prestavili svoja stališča. Zato me ne preseneča, da se ob tem pomembnem družbenem vprašanju ni oblikovalo široko javno soglasje.

Javna razprava o tem traja že desetletje, še dlje, v mislih sem imel, ali je razprava korektna, strokovna, argumentirana.

Ne, stvari so bile predstavljene izrazito enostransko. Res je, da se že nekaj časa govori o položaju istospolnih skupnosti v Sloveniji, a volja državljanov je bila na dveh referendumih leta 2001 in 2012 drugačna, kot je interes trenutne večine v parlamentu. Danes so karte zagovornikov dosti bolj jasne, zdaj ti odkrito priznavajo, kaj so njihovi cilji: uzakonitev zunajzakonskih istospolnih skupnosti, posvojitve otrok, umetne oploditve, spremembe šolskih programov itd.

Avstrijsko ustavno sodišče je pred nekaj meseci umaknilo prepoved posvojitve otrok za istospolne pare, samske ženske pa so dobile pravico za postopek zdravljenja z biomedicinsko pomočjo.

To so uzakonili sodniki brez javne razprave in brez podpore državljanov. Prav tako v Avstriji niso redefinirali zakonske zveze, kot se je to zgodilo pri nas, ko so poslanci ukinil tisočletni institut zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske ter ustanovili popolnoma nov pravni institut dveh oseb, ki so ga poimenovali z istim imenom. S tem je nastala nova državna ideologija, ki bo vplivala na celotno družbo, s šolskimi programi vred.

O kakšni ideologiji govorite?

Govorim o novi državni ideologiji, ki zanika zakonsko zvezo moža in žene in ki odreka pomen materinstva in očetovstva.

Kaj pa ideologija o človekovih pravicah? Kaj pa ideologija o pravicah žensk?

Pri človekovih pravicah je govor o družbenem soglasju, ki je nastal in se uveljavil postopoma. V tem primeru pa tega soglasja ni. Tokrat gre za to, da manjšina z velikim medijskim in političnim vplivom vsiljuje večini svoje radikalne rešitve. V tem primeru gre za ideologijo, zaradi katere bodo lahko kot npr. matičarji, učitelji, zdravniki itd. zaradi etičnega oz. verskega prepričanja zatirani in diskriminirani. Ob tem se je treba vprašati: zakaj bi bili ljudje institucionalno zatirani zaradi svojega drugačnega prepričanja?

Pa saj ne gre zato, nekaj je osebno prepričanje, drugo pa je pravna ureditev države. Tudi cerkev in država sta ločeni. Vseskozi pretiravate, prej ste omenili spremembo šolskih programov, svarite pred scenariji, ki se še ali se morda ne bodo zgodili. Tudi pri morebitnih posvojitvah ne bo odločala ideologija, pač pa stroka.

Izkušnje iz ZDA kažejo, da po uzakonitvi državne institucije odločajo v skladu s politično korektnostjo. To pomeni, da se bodo lahko istospolni pari, ki jim ne bo dodeljen otrok, sklicevali na domnevno diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. To pa na področju posvojitev vodi v sistem »kvot«, kar je popolnoma nesprejemljivo. Otrok ne more biti pravica.

Današnja družba je drugačna kot nekoč. Homoseksualni akt je bil nekoč, še nedavno, kaznivo dejanje. Zdaj je družba bolj odprta, pojavlja se empatija do drugačnosti. Kakšna je vloga cerkve pri teh spremembah? Sam jo vidim kot zaviralko sprememb.

Glede istospolno usmerjenih velja, da smo v cerkvi že leta 1993 v Katekizmu zapisali, da je treba istospolno usmerjene spoštovati in da se ne smejo diskriminirati. Cerkev je družbeni korektiv, ki družbi preprečuje, da bi pozabila na človekovo dostojanstvo in pravičnost. Tudi v preteklem totalitarnem sistemu smo kristjani poslušali slogane, da cerkev zavira napredek, ker se je zavzemala za človekove pravice in demokracijo. Zgodovina pa nam je dala prav in prepričan sem, da bodo prihodnje generacije kristjanov cenile našo pokončno držo, ko zagovarjamo družino in pravice otrok.

Poenostavljate. Del Cerkve je nekaj časa dobro kohabitiral s partijo, a bili so drugi časi in bila je zatirana. Vendar vas nisem spraševal tega. Vseskozi strašite, kaj vse bo se zgodilo, omenja se nadomestno materinstvo. Tega pri nas ni, po zakonodaji je mati otroka ženska, ki ga je rodila.

Dobro veste, da se zakonodaja spreminja. V slovenski ustavi imajo zakonci v 55. členu pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Kako naj npr. dva moška uresničujeta to ustavno pravico drugače kot prek nadomestnega materinstva? Uzakonitev nadomestnega materinstva je logična posledica redefinicije zakonske zveze.

Nekaj je posvojitev, drugo pa nadomestno materinstvo. Nikakor ne gre za isti stvari.

Trenutno je res prepovedano, a v Cafeju Open je bil pred časom posvet z dr. Teo Logar o nadomestnem materinstvu, ki ga ni opisovala kot obliko grobega izkoriščanja revnih žensk, temveč kot možnost reprodukcije za istospolno usmerjene.

Nasprotno, pogovarjali so se ravno o etičnih dilemah nadomestnega materinstva. To vprašanje v slovenski LGBT-skupnosti ni resno tematizirano.

To je vaše mnenje, s katerim se ni mogoče strinjati. V bioetiki je o tej temi že leta govor v kontekstu istospolnih skupnosti.

Manipulirate, poglejte recimo portal 24kul.si. Če rečem, da so tam izpeljave nedostojne, sem uporabil premil izraz. Prevedli so recimo ruski propagandni film o LGBT-skupnosti, ki je homoseksualce obtožil pedofilije.

To je vaše mnenje, ki ga lahko naslovite na avtorja filma. Cilj filma je bila demitologizacija zgolj srečnih in lepih istospolnih parov, ki naj bi bili najboljše okolje za vzgojo otrok. To pa ni res. Tako kot heteroseksualni pari se tudi istospolni soočajo z vsakodnevnimi problemi. Manipulirala sta tudi vaša revija in vaš politični blok, ki trdita, da otrok ne potrebuje očeta in matere za zdrav psihofizični razvoj. Leta 2012 je bilo v medijih najti manipulacije, da so homoseksualni pari celo boljši starši kot heteroseksualni oz. so primerjali heteroseksualne družine alkoholikov in nasilnežev z zgolj ljubečimi istospolnimi skupnostmi. To so manipulacije in z vidika strokovnosti nepoštene primerjave.

Z vidika strokovnosti je čudno, da trdite, to ste zapisali sami, da bo imel otrok brez izkustva lika očeta otežen dostop do boga. Za pojasnjevanje pomena družine uporabljate teološke argumente.

Ali imam pravico do svojega mnenja ali ne? O pomenu očetovstva za vzgojo otroka je govoril papež Frančišek. Prav tako je znano, da se je bog v krščanstvu razodel kot moški in kot oče. Destabilizacija in zanikanje pomena očetovega lika za razvoj otrok lahko v njih različno odmevata, tudi tako, da težje odkrijejo boga.

Ne gre za vprašanje vere, pač pa vprašanje za razvojne psihologe, strokovnjake, ki obravnavajo razvoj otrok.

To je tudi vprašanje vere. V naši državi se pojem »strokovnjaki« pogosto zlorablja z namenom utišati drugače misleče. Kdo je ta stroka? Kdo so ti profesorji? Kakšen je njihov politični interes? Vsa ta »stroka«, ki trdi, da otrok ne potrebuje očeta in matere, izvaja prek izobraževalnega sistema socialni eksperiment, ki je dolgoročno škodljiv. O tem je javno govoril tudi Roman Vodeb.

Na vašem mestu se ne bi skliceval na Romana Vodeba. Nima nobenih znanstvenih referenc.

Ima pa prek 50 objav v Cobissu. Zakaj jih nima, je velikokrat javno povedal. Kaj pa npr. sociolog Mark Regnerus?

Tisti teksaški znanstvenik, katerega študijo o domnevno deprivilegiranih otrocih, ki odraščajo v istospolnih partnerskih skupnostih, je zavrnila večina strokovne javnosti v ZDA?

Vendar ne vsa. Prav tako niso vsi zanikali njegovih ugotovitev. Govorim o tem, da se lahko stroka uporablja za dosego političnih ciljev in utišanje drugače mislečih.

Jaz pa govorim o izkrivljanju in strašenju. Kaj je mislil nadškof Zore s tem, da je zlo nekoč dišalo po žveplu, danes pa morda po parfumih?

Ne vem, to boste morali vprašati njega. Lahko pa povem, da mu posamezniki, ki govorijo o strpnosti in svobodi izražanja, že grozijo s tožbami.

Nekaj duhovnikov pri mašah ni prebralo škofovskega pisma s pozivom k zbiranju podpisov za referendum. Kako to razumete?

Gre za vprašanje vere. Morda niso navajeni tovrstnega načina delovanja cerkve. Verjamem pa, da moramo kristjani končno zapustiti miselnost »geta« in oditi v javni prostor.

Slovenska cerkev ima v javnosti nizek ugled, je ta politična aktivacija prava pot, da se povrne na mesto moralnega razsodnika?

V družini se prenaša vera in zaradi nje narod, država in cerkev lahko preživijo. Domnevno nizek ugled cerkve in katoličanov je posledica bolj ali manj načrtnega delovanja dela politike, medijev in civilne družbe, ki že desetletja rušijo ugled naše katoliške skupnosti. Takšno delovanje ne odraža vedno realnega stanja. Za praznike se zdi, da so vsi verni – verni in neverni. To je zelo lepo.