Veber ali Cerar, kdo ruši državo?

Na Mladini smo v treh dneh, s pomočjo tako imenovanih posebnih novinarskih metod dela – to je z uporabo telefonskih pogovorov – o varnostnih tveganjih prodaje slovenskega Telekoma zbrali več informacij, kot jih je uspelo zbrati vojaški obveščevalni službi (OVS) v mesecu dni. Žal. To je za nas eno izmed pomembnejših, vsebinskih spoznanj afere, v katero sta se tokrat zapletla obrambni minister Janko Veber in predsednik vlade Miro Cerar. Vprašanje je, kaj sploh še lahko počno te službe v današnjem času. Šele potem sledi vprašanje, ali jih kdo zlorablja v politične namene.

Sporna analiza OVS, zaradi katere Cerar sedaj zahteva odstop obrambnega ministra, temelji namreč predvsem na guglanju. Našli so nekaj strokovnih člankov, objavljenih na Hrvaškem leta 2001, in še nekaj časopisnih poročil o težavah, ki jih imajo hrvaške institucije v času po prodaji svojega telekoma nemškemu. Še huje pravzaprav, nekateri oddelki niso našli prav ničesar, kaže objavljena dokumentacija. Najbolj povedni je ta stavek, ki ga je zapisal vodja oddelka S1 iz OVS: »V S1 trenutno ne razpolagamo s podatki o morebitnih (škodljivih) vplivih na varnostno področje pri prodajah telekomunikacijskih podjetij v tujini ... v bistvu je zelo vseeno, ali je lastnik domač ali tuj.«

Ta stavek o »zelo vseeno« kaže, da nekateri obveščevalci niti guglali niso. Če bi, bi recimo našli celo vrsto raziskav (resda v tujem jeziku, kot je angleščina) in poročil, ki so jih v razpravah glede prodaje telekomov pripravili v drugih državah, od Avstrije do Švedske, očitno veliko bolj odgovornih, kot je Slovenija, v kateri predsednik vlade niti ne dovoli, da bi o tem razpravljala vlada, niti na to temo ne skliče sestanka sveta za nacionalno varnost. Tem obveščevalcem bi lahko za začetek v branje predlagali švicarsko gradivo (sicer v nemščini), objavljeno na spletni strani njihovega ministrstva, ki govori o varnostnih tveganjih na 40 straneh.

Poleg lenobe obstaja sicer še druga razlaga zgoraj citiranega »obveščevalnega« stavka in izvora afere. To pa je nasičenost oddelka »S1« s političnimi kadri stranke NSi, še iz časa ministrovanja njihovega obrambnega ministra Aleša Hojsa, zaradi česar se tudi njihova »analiza« ustavi pri ponavljanju političnih floskul matične stranke. Če k temu dodamo še dejstvo, da jim je minister Veber zamenjal šefa OVS in da je v nemilost pri njem padel tudi Damir Črnčec, bivši vodja OVS ter glavni organizator protestov v podporo Janezu Janši, je razjarjenost vodje parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami Mateja Tonina iz NSi in stranke SDS povsem na mestu. Je razumljiva.

Cerar Vebru očita, da ni sklical seje za nacionalno varnost. A zakaj seje ni sklical Cerar sam? Zakaj Cerar ni dovolil, da bi o varnostnih vidikih razpravljala vlada?

Je pa ob tem malce manj razumljiva poanta stranke SMC in predsednika vlade Mira Cerarja o tem, zakaj mora Veber oditi. Češ, za kako občutljive zadeve da gre pri obveščevalnih službah, ki morajo biti »podvržene najstrožjim merilom glede spoštovanja strokovnih in pravnih standardov«. Poglejmo, kakšen logični nesmisel je predsednik vlade Cerar ta teden zapisal med razlogi, zakaj mora Veber oditi: Veber naj bi OVS zlorabil, in sicer zato, ker bi vsebina varnostne analize, narejene na podlagi 32. člena zakona o obrambi, morala imeti »protiobveščevalno naravo«. A, pozor, piše Cerar v nadaljevanju predloga razrešitve: Tako ali tako pa je vsaka analiza OVS obveščevalne narave ... Kako lahko OVS, ki vedno dela obveščevalno, sploh sledi zakonu, ki od nje zahteva protiobveščevalno vlogo?

Poglejmo raje, v imenu poenostavitve, kaj se ni zgodilo. Veber recimo ni naročil, naj vojaki pretepejo kakšnega civilista. Niti ni OVS špijonirala na terenu, kot se je to dogajalo v primeru afere Depala vas, zaradi katere je moral leta 1994 oditi obrambni minister Janez Janša. Kljub temu so mnogi minuli teden delali tudi takšne primerjave. A Veber dejansko ni naročil niti posebnih metod dela, kot so prisluhi, srečanja z informatorji in podobno. Predsednik vlade to priznava. Zato pa lahko Vebrov odstop zahteva le na podlagi izredno, izredno velike občutljivosti za to področje. Cerar vztraja, »da gre pri vsaki analizi, narejeni v okviru delovanja OVS-a, nedvomno za obveščevalno dejavnost«, ali to torej pomeni, da niti guglati ne smejo kar tako?

Seveda je nadzor nad obveščevalnimi službami nujen. A v podkrepitev našega stališča, da je v tem primeru skrb odveč, si lahko pomagamo z Ljubom Bavconom, starosto slovenskega kazenskega prava, z enim najpomembnejših borcev za človekove pravice. Že leta 1988 je ustanovil Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, znan tudi kot »Bavconov svet«, nekakšen predhodnik današnje institucije varuha človekovih pravic. Leta 1993 pa je zaradi uveljavitve varstva človekovih pravic prejel tudi najpomembnejše državno priznanje, častni znak republike Slovenije.

Bavcon je torej izredno senzibilen na področju človekovih pravic – veliko bolj kot Cerar, če primerjamo njuna stališča do izbrisanih. In minuli teden je Bavcon poslal v Dnevnik pismo bralcev, v katerem se je oglasil ravno zaradi očitkov proti obrambnemu ministru Janku Vebru. Bavcon nas je spomnil, da je »PTT (pošta, telegraf in telefon)«, še do nedavnega monopol vsake evropske države, po večini imela tudi poseben vladni resor z ministrom na čelu. »Minister za PTT« pa je bil praviloma zvest in preverjen član vladajoče politične stranke, tako v večstrankarskem kot tudi v enostrankarskem sistemu, je zapisal. Ta ureditev naj bi bila plod spoznanja, da je zaradi varnosti države treba imeti strog nadzor nad informacijskimi in komunikacijskimi sredstvi.

Ker kdor danes po Cerarju nasprotuje prodaji Telekoma, je politikant. Kdor privatizacijo podpira, pa je človek strokovne narave z razčlenjenimi etičnimi načeli.

Seveda: vsi generalski, polkovniški in podobni puči, revolucije in pararevolucije in tudi okupacije so se začeli z napadom na centre informacij. Zato je jasno, da mora imeti država nadzor nad temi sredstvi. In »če minister za obrambo katere koli države vse to ve, in domnevam, da mednje sodi tudi g. Veber, potem je jasno, da mora naročiti svojim službam, naj ugotovijo, kaj pomeni za njegov obrambni resor to, da se bo Telekom Slovenije spremenil v Deutsche Telekom. Minister torej ni prekoračil svojih pooblastil, marveč je bil dolžan storiti to, kar mu očitajo kot kršitev,« je zapisal Bavcon. Njegovo drugo, novo pravno analizo primera, nastalo po odločitvi Mira Cerarja, objavljamo poleg tega članka.

Cerarjeva trditev, da je Veber zlorabil OVS, zato ni ravno neprepričljiva, ob vsem dolžnem spoštovanju občutljivosti človekovih pravic. Razen če ne zaidemo v pravniški purizem in pri Vebru najdemo nered med fascikli – kar je tudi eden od očitkov. Dejansko je veliko bolj prepričljiva trditev Vebra, da v primeru Telekoma Cerar ni opravil svoje naloge. Vemo, da Cerar ni naročil nobene analize. Cerar je v izjavi za javnost Vebru očital, da se je Telekoma lotil po napačni poti, češ da bi se moral obrniti na svet za nacionalno varnost. A ko je Cerar prvo analizo varnostnih posledic prodaje Telekoma dobil na mizo 6. novembra 2014 – to je pripravil urad za zaščito in reševanje – je Cerar ni hotel uvrstiti niti na sejo vlade, niti ni sam sklical seje sveta za nacionalno varnost.

Lahko bi rekli, da je predsednik vlade v primeru Janka Vebra dovolil, da mu kadrovsko politiko vodita stranki SDS in NSi. A se prej zdi, da je na področju privatizacije politika NSi enaka Cerarjevim prepričanjem. In je ministra Vebra odstavil zato, da se je rešil stranke in ministra, ki sta nasprotovala prodaji Telekoma. Ker kdor danes po mnenju Cerarja nasprotuje prodaji Telekoma, se politično vmešava v privatizacijske procese. Kdor privatizacijo podpira, pa je človek strokovne narave z razčlenjenimi etičnimi načeli.

»Morda pa gre za kakšne drugačne cilje.«

Zakonske opredelitve povsem zadostujejo za opredelitev, da je minister ravnal v skladu z zakonom, ne pa da ga je kršil, pravi starosta slovenskega prava in človekovih pravic dr. Ljubo Bavcon.

Ljubo Bavcon

»Priznam, da me je odločitev predsednika vlade glede usode ministra za obrambo g. Vebra močno presenetila. V Dnevniku sem objavil besedilo, ki ga namenoma nisem vezal na zakon o obrambi in na pravne argumente sploh, ker sem bil prepričan, da bo zadostovala zdrava pamet. Ta namreč pove jasno in vsakomur razumljivo, da je dolžnost ministra za obrambo preveriti pomen prodaje Telekoma Slovenije neki tuji družbi, med drugim in morda še zlasti zato, ker poteka 90 % vseh komunikacij ministrstva za obrambo in slovenske vojske prek Telekoma Slovenije. Po tem in zato, ker so nasprotniki Vebru ognjevito očitali nezakonito ravnanje in se sklicevali na zakon o obrambi, sem seveda pogledal tudi ta zakon in še posebej 32. in 33. člen. Tam v prvem stavku 32. člena piše: ‘Obveščevalne in protiobveščevalne naloge obsegajo: zbiranje, dokumentiranje in analiziranje informacij ter podatkov, ki so pomembni za obrambne interese države oziroma varovanje takih podatkov, zlasti pa’ … Pod tem ‘zlasti pa’ so primeroma naštete štiri naloge, ki pa seveda ne omenjajo prav tega Vebrovega primera. Toda splošna opredelitev nalog te službe povsem zadostuje za ugotovitev, da minister tega zakona ni kršil, marveč je ravnal v skladu z njim. To, kar mu predsednik vlade očita, da je navodilo službi izdal ustno, moral pa bi to narediti pisno, je tako minorna postopkovna napaka, da zaradi nje po mojem prepričanju v normalnih razmerah predsednik vlade nikakor ne bi tvegal razpada koalicije in možnega padca vlade pred iztekom mandata. Težko se je znebiti občutka, da ne gre za vprašanje obrambnih interesov, temveč ima predsednik vlade v politični igri kakšne drugačne cilje, ki so mu politično bolj pomembni od tako nujne politične stabilnosti Slovenije.«