Triki za varčevanje

Osebni stečaji so v Sloveniji mogoči od leta 2008, ko se je gospodarska kriza že začela. Njihovo število nenehno raste. Slovenci so jih v lanskem letu, ko jim ob začetku stečaja prvič ni bilo treba več založiti dva tisoč evrov, sprožili več kot štiri tisoč, kar je več kot v prejšnjih dveh letih skupaj. Medtem ko bi nekateri razlage za te podatke iskali v politično-ekonomskem sistemu, ki je sprožil že sedem let trajajočo krizo, urednik revije Moje finance Matjaž Nidorfer želi ob tem poudariti nekaj drugega. Veliko število Slovencev v osebnem stečaju in dejstvo, da jih je med njimi 42 odstotkov mlajših od štirideset let, sta znak, da moramo posamezniki delati »manj finančnih napak, ki lahko za vedno zaznamujejo življenje«. To je dejal devetega marca v svojem nagovoru na strokovnem srečanju »Finančno opismenjevanje v Sloveniji«.

Srečanje je bilo eden od dogodkov, ki ga je v okviru svetovnega tedna denarja organiziralo Združenje bank Slovenije. V Evropi je bil ta teden posvečen izobraževanju za finančno pismenost in ta je največkrat razumljena prav tako, ko jo razume Nidorfer: kot sposobnost ljudi, da se izognejo »finančnim napakam«, s čimer naj bi bili manj izpostavljeni tveganjem v sodobnem svetu.

Za sodelovanje v sodobnih družbah je finančna pismenost nujna, saj ljudem pomaga prevzemati odgovornost za »širok razpon finančnih tveganj, od hipotek do varčevanja za starost«, je pred časom pojasnil Angel Gurria, generalni direktor Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ki je glavna spodbujevalka finančnega opismenjevanja. Leta 2012 je prvič preverila znanje pri petnajstletnikih v osemnajstih državah in slovenski dijaki so dosegli podpovprečno število točk. Čeprav zaostanek naših petnajstletnikov ni bil velik in čeprav so v preverjanju znanja sodelovale zgolj tiste države, ki so želele, ponekod samo deli držav, so slovenski zagovorniki finančnega izobraževanja dobili novo potrditev, da je nekaj treba narediti.

Nacionalni program finančnega izobraževanja imamo sicer že od leta 2010, ko je finančno ministrstvo ocenilo, da potrebujemo »sistematično in usklajeno prizadevanje dviga posameznikove finančne sposobnosti«. Če bi naštevali vse, ki se s tem strinjajo, bi morali omeniti praktično vse institucije, ki se ukvarjajo s šolstvom, vse državne finančne nadzornike, vse državne in zasebne finančne institucije in še marsikoga drugega.

Kljub široki podpori finančno opismenjevanje na šole prodira počasi. Na voljo je zgolj krožek, ki otroke uči, da so revni revni, ker so izbrali vlogo žrtve.

Najresneje so napotek vzele banke. Tako Nova kreditna banka Maribor na spletni strani z ilustriranim fantom Dindinom svetuje otrokom, naj si izberejo cilj, na primer novo kolo ali telefon, ki ga lahko dosežejo z varčevalnimi »triki«. Trik »sladkorčki za pujsa« pomeni, da se otrok odreče sladkariji in denar tisti dan raje vrže v hranilnik. Sledita nauk, da je opravljanje hišnih opravil pogosto denarno nagrajeno, in zgodba o zobni miški, zadnji trik pa se imenuje »trik šumeči prsti«: otrok naj pred mamo, očetom, dedkom ali babico drgne palec ob druge prste, tako da nastane šumeč zvok. »To pomeni, da želiš denar,« otrokom pojasnjuje Dindin, »a povej zraven še, da za pujsa – ker varčuješ za nekaj velikega.«

Počasne šole

Medtem pouk o denarju na šolah še vedno poteka enako kot pred leti. Učenci v petem in šestem razredu osnovne šole obiskujejo gospodinjstvo, katerega pomemben del je ekonomika gospodinjstva. Tu naj bi otroci pridobili znanje o tem, kako se znotraj družine upravljajo človeški viri, čas, energija, hrana, zdravje, dobrine in okolje. Ko se učijo o dobrinah, izvedo tudi nekaj o denarju, njegovi funkciji, njegovi vlogi v zgodovini, izdelajo finančni načrt letnih stroškov in spoznajo pojme, kot so vloga na tekočem računu, delnice, obročno odplačevanje, kombinirani načini posojila …

Vsebine s področja financ so sicer vključene v učne načrte še šestih predmetov, a mnogi so prepričani, da to ni dovolj. »Finančna pismenost je ključna kompetenca v sodobni družbi in danes se že v zgodnji življenjski dobi sprejemajo pomembne odločitve glede izobraževanja, službe in zadolževanja,« je povedala Emilija Guštin z ministrstva za finance na srečanju, na katerem je Nidorfer govoril o osebnih stečajih.

Tudi direktor zavoda za šolstvo Vinko Logaj trdi, da je nekaj treba narediti, in napoveduje spremembe, a ni znano, kakšne bodo. »Treba je nekaj narediti,« poudarja tudi Viljenka Markič Simoneti, ki v združenju bank vodi center za izobraževanje. »Gre preprosto za to, da si razčistijo pojme, se naučijo, da če babica da dvajset evrov, si lahko kupiš dvajset lizik ali sladolednih lučk, a če kupiš samo eno, lahko za devetnajst evrov kupiš nogometno žogo.«

Takšna vzgoja otrok se začne že pred šolo, nadaljuje. Naučiti jih je treba, kako priti do denarja, da bi si lahko uresničili želje. »Da ne bo samo jokal doma, da si želi nekaj, kar imajo vsi v razredu, ampak se bo pogovoril s starši.« Tako naj bi starši razumeli otrokove potrebe, otrok pa bi razumel, da stvari »ne pridejo kar same, ampak je treba za to nekaj narediti«.

V združenju bank so veseli vsakega, ki je pripravljen na področju finančnega izobraževanja nekaj narediti, pravi Viljenka Markič Simoneti. Zato med drugim podpirajo Nidorferja, ki je lani skupaj s sodelavci pripravil vsebine, ki jih šolski sistem ne uvaja dovolj hitro. Zasnovali so krožek Mladi in denar za učence zadnjega triletja osnovne šole. Izvaja se na tridesetih šolah in naslednje leto naj bi se to število podvojilo.

Nidorfer si že ves čas želi, da bi bil njegov projekt več kot krožek, a to ni tako preprosto doseči. Za izvajanje krožkov je ravnateljevo dovoljenje dovolj, šolski predmeti, tudi izbirni, pa potrebujejo učni načrt, ki ga potrdi strokovni svet za splošno izobraževanje. Nidorfer do tja še ni prišel, zapletlo se je že, ko je zavod za šolstvo prosil, naj mu pomaga obvestiti ravnatelje o njegovi ponudbi.

Krožek Mladi in denar izvajajo učitelji, potem ko jih za delo z učenci izobrazijo finančni svetovalci in strokovnjaki za kadre. Začeli naj bi z vprašanjem »Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja«. Odgovor ustvarjalci krožka ponujajo s pomočjo motivacijskih govorcev, ki razloge za bogastvo oziroma revščino posameznika najdejo zgolj skozi tako imenovano pozitivno psihologijo. Treba naj bi bilo razviti pozitiven odnos do denarja. V priročniku za učitelje ustvarjalci krožka citirajo T. Harva Ekerja, ki je v odlično prodajani knjigi Skrivnosti milijonarjevega uma zapisal, da so revni revni, ker »raje izberejo vlogo žrtve, kot da bi prevzeli odgovornost za dogajanje v svojem življenju«. Na drugi strani so bogati, ki so »dovolj zavezani, da bodo storili vse, kar je treba. Dokler bo treba«.

Če otrokom ne povemo, zakaj je svet danes tak, da je večja finančna izobraženost ljudi nujna, je finančno opismenjevanje predvsem ideologija.

Zavod za šolstvo v to ni privolil, in čeprav Viljenka Markič Simoneti meni, da je Nidorferjev projekt odličen, razume, da na šolah ni prostora za prav vsako vsebino. Še posebej to razume zdaj, po tednu denarja, ki je vključeval tudi dogodke za učitelje in učence na šolah, kjer so morali dobiti dovoljenja. »Upoštevati je treba tudi starše, ki so zelo kritični do tega, kaj se otrokom govori,« izpostavlja. Po njenem mnenju bi se bilo kritikam najlažje izogniti tako, da ne bi naredili nič, a ker Slovenija potrebuje ozaveščene ljudi, ki bodo znali samostojno sprejemati rešitve, so združenje bank in drugi predstavniki finančnih institucij ter državnih finančnih nadzornikov pripravljeni brezplačno pomagati. »Našli bomo pot, da bodo tudi zavod in šole zadovoljni,« je prepričana.

Hrbtna stran varčevanja

V resnici ne bi smelo biti pretežko izvajati finančno opismenjevanje brez kvazipsihologije ter učenja otrok, kako s prsti pokazati, da hočejo denar. Ne nazadnje tega ni najti v številnih besedilih in izjavah predstavnikov OECD, Evropske unije, slovenskega finančnega ministrstva, zavoda za šolstvo, pedagoškega inštituta, ravnateljev šol … Ko ti govorijo o finančni pismenosti, govorijo predvsem o izbiri tiste srednje šole in fakultete, ki bo prinesla službo, o previdnosti pri najemu kreditov, ki jih bodo gospodinjstva vse bolj potrebovala, o zasebnem varčevanju za starost, saj državne pokojninske blagajne ne bodo dovolj polne, ter o pomenu davkov.

Prihodnost se kaže takšna, da bodo te stvari nujne, zato je razumljivo, da ima finančno opismenjevanje tako široko načelno podporo.

Ravno v tem je težava, poudarja Chris Arthur z univerze v Torontu, eden redkih kritikov tega koncepta. Zgoraj našteto je samo »potrošniška« finančna pismenost, medtem ko bi prava finančna pismenost »morala vključevati tudi razumevanje naše odgovornosti za družbeno ustvarjeno ekonomsko tveganje, torej sprejemanje odgovornosti za učinke naše kolektivne potrošnje in produkcije«, je zapisal v knjigi Izobraževanje za finančno pismenost.

Brez tega je finančna pismenost predvsem ideologija. Njeni zagovorniki jo predstavljajo kot nujen odziv na svet, v katerem je neizogibno, da se krčijo sredstva za izobraževanje, pokojnine in zdravstvo ter odpravljajo pravice delavcev. »Varčevanje in finančna pismenost sta dve strani istega neoliberalnega kovanca,« je prepričan Arthur.

V resnici je odpravljanje kolektivnih zaščit pred tržnimi silami posledica političnih odločitev, ki so v prid najbogatejšim. Pravo finančno izobraževanje bi moralo ljudi seznaniti s tem. »Bolj kot trošiti ’odgovorneje’ bi morali biti državljani sposobni zamenjati družbena produkcijska razmerja,« svetuje.

Tudi če se bomo vsi učili, kako se izogibati »finančnim napakam«, to ne pomeni, da osebnih stečajev ne bo nekoč še več.