Visoki stroški nizkih cen

Ko se je v francoskih Alpah na poti iz Barcelone v Düsseldorf raztreščilo potniško letalo nemške družbe Germanwings (Airbus A320, polet 4U9525), so se voditeljem Islamske države začele cediti sline: Upajmo, da ga je raztreščil naš mučenik! To bi bil udarec velikemu Satanu! To bi bila veličastna propagandna zmaga! Upajmo, da je bil naš!
Ne, ni bil njihov. Bil je naš mučenik.
Toda ko se je izkazalo, da nemški kopilot Andreas Lubitz, ki je samomorilsko strmoglavil potniško letalo, ni bil povezan z Islamsko državo (niti z Al Kaido, če smo že ravno pri tem), voditelji Islamske države niso stokali, ampak so si rekli: Zahod se bo uničil sam! To počne še bolje kot mi! Zakaj bi se mučili ter trošili denar, čas, energijo in kadre, če pa lahko to namesto nas bolje in učinkoviteje počne kar sam Zahod?

Če hočeš, da se ogenj vidi daleč, ne potrebuješ Islamske države ali Al Kaide, ampak le depresivnega zahodnjaka, ki skuša svoji smrti dati monumentalne razsežnosti.

Ko zagledam človeka, ki navdušeno pozira pred mostom Golden Gate v San Franciscu, me strese. Moja prva misel je: pošljite prvo pomoč! Pošljite reševalce! Pošljite pogajalce! Skočil bo! Golden Gate Bridge, najbolj fotogeničen in najbolj fotografiran most na svetu, je most samomorilcev. Od leta 1937, ko so ga zgradili, pa do danes je z njega skočilo že več kot 1300 ljudi. Z njega je tako lep razgled v večnost.

In zdaj se spomnite fotografije Andreasa Lubitza, ki je obšla svet in ki ste jo te dni videli povsod, v vsakem časopisu, vsaki reviji, vsakih TV-poročilih in na vsaki spletni strani: kaj vidite? Točno, Lubitza, ki navdušeno pozira pred mostom Golden Gate! Mrtvi ga pozdravljajo.

V kontroverznem šokumentarcu Most (The Bridge), posnetem pred nekaj leti, ste videli, kako ljudje skačejo s tega mostu. Nobenih opozoril, nobenih pogajanj, nobenih klicev na pomoč. Iz množice se nenadoma utrga človek – in skoči v smrt. Nikoli ne veš, kdo bo skočil. Niti sam ne ve. Množica čaka: no, naj že kdo skoči? Ko skočijo, poti nazaj ni več. Padajo štiri sekunde – in se raztreščijo v hladni, betonski vodi.

Preden skočijo, še zadnjič pogledajo San Francisco – mesto, ki jih je izneverilo, izdalo, razočaralo, potrlo, zlomilo, zavrglo. Njihov zadnji pogled je očitek: Frisco, to je zaradi tebe! Most Golden Gate ni simbol uspeha, ampak simbol neuspeha – simbol družbe, ki ne zna poskrbeti za svoje, ki torej svoje prepušča osebnim krizam, depresiji, tesnobi, paranoji, shizofreniji.

Most Golden Gate je monumentalen. Samomorilec, ki skoči z njega, skuša dati svoji smrti monumentalno razsežnost. Če že njegovo življenje ni bilo umetnina, potem bo umetnina vsaj njegova smrt. Tiste štiri sekunde, ko pada z mostu, je njegova smrt vse tisto, kar njegovo življenje ni bilo – spektakel. Zato vsi skočijo podnevi. Zato vsi skočijo na javnem kraju. Zato vsi skočijo pred publiko. Zato avtodestrukcijo estetizirajo. Zato se je leta 1973 vnela taka »bitka« za to, kdo bo petstoti jumper.

Germanwings je nizkocenovni letalski prevoznik. In letalskim nizkocenovnikom potniki ne gledajo v zobe. Ne dobiš sendviča. Pa kaj? Važno je, da je poceni. Hej, letimo za 10 evrov!

Ko stojijo na mostu in se pripravljajo na skok, ne izbirajo med življenjem in smrtjo, ampak med smrtjo in smrtjo – med spektakularno in anonimno smrtjo. Andreas Lubitz bi lahko skočil z mostu Golden Gate, a se mu je ponudila priložnost za monumentalnejšo smrt – potniško letalo. Zakaj bi pustil, da ga depresija skrči v anonimno smrt, če pa lahko umre spektakularno? Če že moje življenje ni bilo spektakel, potem naj bo spektakel vsaj moja smrt!

Morbidna fasciniranost z letalskimi nesrečami

Tako kot Islamska država pozna svojo publiko (njeni videi obglavljenj so sofisticirani in estetizirani, ukrojeni za zahodni pogled, ki ga hočejo šokirati), je tudi Lubitz poznal svojo. Vedel je, da lahko računa na nas. Vedel je, da smo vse morbidneje fascinirani z letalskimi nesrečami. Vedel je, da bodo mediji o njegovem »dejanju« poročali dneve in tedne in mesece – tako kot o skrivnostnem izginotju onega malezijskega potniškega letala. Vedel je, da bo povsod. Vedel je, da bo lakota po njegovih biografskih detajlih brezmejna. Vprašanje je bilo le, kdo bo režiral film, Steven Spielberg ali Quentin Tarantino. Vedel je, da smo ga čakali.

V dokumentarcu o mostu Golden Gate vidite hkrati samomorilce, ki skačejo z mostu (kot da gre za »nastop«), in množice ljudi, ki se mirno sprehajajo po mostu – kot da ni nič. Ob tem se spontano vprašate: koliko med njimi je takih, ki so tja, na most, prišli le zato, da bi videli koga, ki bo skočil?

Med letalskimi potniki ni verjetno nikogar, ki bi se vkrcal le zato, da bi videl, ali bo kdo strmoglavil letalo, s katerim potuje (ne, Crash še ni dobil svoje letalske verzije), tu spodaj, na tleh, pa jih je očitno kar nekaj, ki komaj čakajo, da z neba skoči potniško letalo, navsezadnje, izraz »morbidna fasciniranost z letalskimi nesrečami« je že terminus technicus. Ne brez razloga: mediji, blogerji in drugi spletni konjičkarji letalske nesreče vivisecirajo s patološko vnemo, njihovih vivisekcij ni ne konca ne kraja, fetišistična obiskovanja lokacij letalskih nesreč so nova turistično-pohodniška atrakcija in tako dalje.

Toda če malce bolje pogledate, zlahka ugotovite, da je »morbidna fasciniranost z letalskimi nesrečami« tridelna, ali bolje rečeno – »morbidna fasciniranost z letalsko nesrečo« se vedno odvrti v treh fazah. Najprej je tu »morbidna fasciniranost« s samo letalsko nesrečo. Koliko je mrtvih? Kaj se je zgodilo? Kdo je zatajil? Pilot? Bomba? Mehanika? Teroristi? Sestrelitev? Kje je črna skrinjica? Vprašanj – in nenasitnih teorij zarote – je vedno več in več in več (in še več in več), to pa zato, da bi nesrečo čim dlje ohranili pri medijskem življenju. Letalska nesreča je pač nenadni preblisk resničnosti, neke vrste »pilot« novega resničnostnega šova. Še več: letalska nesreča je ready-made resničnostni format.

Potem je tu »morbidna fasciniranost« s potniki. Kdo so bili? Kje so bili? Kam so potovali? Koliko je bilo žensk, otrok, dojenčkov? Kaj je ostalo od njih? Toda zadnje čase se je tu pojavila pomembna sprememba, ki je posledica resničnostnega formata, v katerega so presadili letalske nesreče: medijev ne zanima več le, kdo so bili potniki in kam so potovali, ampak katere so bile njihove zadnje besede, preden se je letalo raztreščilo. Kdaj so vedeli, da se bo letalo raztreščilo? Kdaj so ugotovili, da letijo v smrt? Kako so izgledali njihovi zadnji trenutki? Kako so se soočili s smrtjo? Kaj so pri tem čutili? Jih je bilo strah? Kaj je bilo zadnje, kar so videli? Kako je izgledala njihova agonija? So koga v zadnjem trenutku poklicali ali pa komu poslali sms? So klicali na pomoč? So klicali Boga, mamo, očeta? So kričali? So prosili za milost? Ja, potniki nemškega letala so kričali – in ja, da letijo v smrt, so ugotovili v zadnjem trenutku. Pilot pa je kopilotu vpil: »Odpri že ta prekleta vrata!« Tak vdor v zasebnost si dovolijo le resničnostni šovi.

In končno je tu še »morbidna fasciniranost« s svojci potnikov, kot je že v zvezi z izginotjem malezijskega letala opozarjal Ros Coward (Guardian). Prava resničnostna nagrada – pravi money shot – niso več razbitine letala ali pa skrivnostne okoliščine, v katerih je izginilo malezijsko letalo, ampak obrazi svojcev, žalujočih ostalih: kamere lovijo njihova emocionalna stanja, njihovo mučno čakanje na novice, njihove dramatične reakcije na različne nove informacije, njihovo žalovanje, njihove solze, njihovo agonijo, njihovo šokiranost, njihove travme, njihove histerične izbruhe, njihove izpovedi, njihovo ohranjanje upanja, njihove prazne, srepe poglede. Kako bo otrok živel brez očeta in matere? Kako bosta oče in mati živela brez otroka? Kako bo babica vnuku povedala, da mame in očeta ne bo več nazaj? Kot da se letalske nesreče zgodijo zato, da bi jih lahko prelevili v resničnostni šov. Spektakel tragedije in tragedija spektakla sta neločljiva.

Naj bo slep, samo da je poceni!

In letalske nesreče ne bi bile resničnostni šovi, če ne bi na letališču vedno našli tudi kakega potnika, ki je čudežno preživel – ker je polet zamudil ali pa so ga v zadnjem trenutku premestili na kako drugo letalo. Zato dahne natanko to, kar predvideva resničnostni scenarij: »Na njihovem mestu bi bil lahko jaz!« In ljudje, ki to gledajo doma, mu pritrdijo: »Ja, tudi jaz bi bil lahko na njihovem mestu!« Kar je vrhunec morbidnosti in perverznosti: ljudje potrebujejo hudo letalsko nesrečo, da bi začutili »povezanost«. Hudo letalsko nesrečo potrebujejo, da bi sploh še kaj čutili – da bi jih torej prevzel občutek solidarnosti. Naj se zruši potniško letalo, da se bom imel s kom identificirati! Naj se zruši, da se bom spet začutil živega!

Podjetja zadnja leta množično odpuščajo. Včasih odpustijo 200, včasih 500, včasih 1000 zaposlenih. Mnogi izmed njih s tem umrejo. Ne vrnejo se več. In tudi družba, s politiko na čelu, v njih vidi le mrliče, ki so sedli na napačno letalo. Nihče ne žaluje za njimi. Nihče ne začuti »povezanosti« z njim. Ob njih nikogar ne prevzame občutek solidarnosti. Ne, potrebna je huda letalska nesreča. Kar je groteskno: ljudje solidarnost čutijo le še z ljudmi, ki jim dejansko ne morejo več pomagati – z mrtvimi.

Še več: ljudje živijo sredi razbitin kapitalizma, ki je strmoglavil, a kljub temu ohranjajo vero v njegovo zveličavnost, varnost, perfektnost in brezhibnost. Ni čudno, da so ob letalskih nesrečah tako šokirani, zgroženi in zaprepadeni – letalske nesreče so namreč trenutki, ko kapitalizem odpove in zataji. Mar niso letala vrhunec kapitalizma, znak njegove superiornosti? Mar niso letala tehnološko srce kapitalizma? Mar ne obljubljajo varnosti? Mar niso dokaz, da kapitalizem deluje?

Ljudje, ki se šele v potniškem letalu začutijo kot del velike kapitalistične družine, živijo v povsem očitnem zanikanju, zato vedno iščejo mistične, iracionalne, konspirološke razloge za letalske nesreče. Ne morejo verjeti, da bi lahko kapitalizem tako zamočil. Potniško letalo je lahko v njihovih očeh le žrtev zarote (teroristi, sestrelitev, nori pilot ipd.), ne pa tudi žrtev kapitalizma. Kje neki! Le zakaj bi kapitalizem zrušil potniško letalo? Nima razloga. To, da kapitalizem v odpuščenih delavcih vidi le potnike, ki so sedli na napačno letalo, nima kakopak s tem nobene zveze.

A po drugi strani: kaj če kapitalizem tudi v letalskih potnikih vidi le odpuščene delavce? Ne pozabite namreč vitalnega podatka: Germanwings je nizkocenovni letalski prevoznik. In letalskim nizkocenovnikom potniki ne gledajo v zobe. Ne dobiš sendviča. Pa kaj? Važno je, da je poceni. Hej, letimo za 10 evrov! Tudi če mu en motor ne bi delal in če bi bil brez enega krila, to ne bi ničesar spremenilo: važno je, da je poceni.

Po novem bosta morali biti v pilotski kabini stalno najmanj dve osebi – kot da bi revščino v tretjem svetu reševali s sendviči, ki jih niste razdelili potnikom nizkocenovnikov.

Kako to, da se ljudem ne zdi čudno, da letijo za 10 evrov? Morali bi si reči: če letimo za 10 evrov, potem tu nekaj ne štima! Če letimo za 10 evrov, pomeni, da tu zelo varčujejo. Ne le pri sendvičih, ampak tudi pri osebju – tudi pri pilotih in kopilotih. Jemljejo le ceneno delovno silo.

Pri Germanwingsu so piloti in kopiloti bistveno slabše plačani kot pri Lufthansi, pa četudi je Lufthansa lastnica Germanwingsa – Germanwings je njen nizkocenovnik. Letalsko osebje Lufthanse – na čelu s piloti – zdaj že nekaj let izmenično stavka, pa ne le zato, ker hoče višje plače, ker se hoče prej upokojevati ipd., ampak tudi zato, ker je Lufthansa številne polete prenesla na Germanwings, svojega nizkocenovnika, s čimer je skušala dobiti bitko z vse agresivnejšimi nizkocenovnimi tekmeci (Easyjet, Ryanair, Emirates, Etihad ipd.), ki ji odžirajo tržni delež in ki svojemu osebju ne plačujejo socialnega zavarovanja in drugih beneficij.

Mar ni potovanje z letalom preresna stvar, da bi jo prepuščali pohlepu investitorjev, dividendam, trgu, deregulaciji, agencijskemu zaposlovanju, nižanju stroškov in varčevanju? Bi svoje življenje zaupali letalski družbi, ki se lahko sredi poleta odloči za nove varčevalne reze? Bi svoje življenje raje zaupali pilotu, ki ne ve, kakšno plačo bo imel ob pristanku, ali statistiki, ki pravi, da je verjetnost letalske nesreče tako majhna (1 : 14.000.000), da je povsem vseeno, pod kakšnimi pogoji dela ta, ki pilotira letalo, s katerim potujete?

Andreas Lubitz je bil cenena delovna sila. Stalno je živel v stresu – in strahu, da ga bo zamenjal kdo, ki je še cenejši. Bil je bolan, a si ni upal povedati, da je bolan, ker je vedel, da bi ga odpustili. Bolan jim ne koristi – za isti denar dobijo zdravega. Nizkocenovnike poganja pač cenena delovna sila. In tu je problem. Tekmovanje v tem, katera letalska družba bo cenejša, je divje, neusmiljeno in brezmejno, cena nizkih cen pa zna biti katastrofalna, kot smo videli. Včasih letalo izgine – včasih pa ga raztrešči kopilot.

Toda očitno je bilo še huje. Hočem reči: logika nizkocenovnega kapitalizma je očitno še ciničnejša, grotesknejša in perverznejša. Kot se je izkazalo, so vedeli, da je bil Lubitz zelo bolan. Za Lufthanso ni prišel v poštev, za nizkocenovnika pač. Ni problema! Samo da je poceni.

Izkazalo se je, da je imel hude duševne motnje. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da ga je mučila kronična depresija. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil dolgo na psihoterapiji. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je imel samomorilna nagnjenja. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil napol slep. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da so na Lufthansini letalski šoli v Phoenixu (Arizona) pred časom ugotovili, da ni »primeren za letenje«. Nič hudega! Važno, da je bil poceni.

Hej, v francoskih Alpah je raztreščil potniško letalo! Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Njegov performance je bil apokaliptična transfiguracija njegove osebne apokalipse.

Logika nizkocenovnega kapitalizma je očitno še ciničnejša, grotesknejša in perverznejša. Vedeli so, da je bil Lubitz zelo bolan. Za Lufthanso ni prišel v poštev, za nizkocenovnika pač.

Naše gore džihadist

Andreas Lubitz ni bil islamski terorist, ampak kapitalistični terorist. Naše gore džihadist. Tako kot kapitalizem stalno odpušča tiste, ki ga preživljajo, je tudi Lubitz v smrt odpeljal tiste, ki so ga preživljali. Toda publika je zdaj ob pogledu na samomorilskega pilota zgrožena, šokirana, zaprepadena: nič ni hujšega od človeka, ki v kapitalizmu ni srečen.

In kako bodo zdaj rešili probleme kapitalističnega džihadizma? Po novem bosta morali biti v pilotski kabini stalno najmanj dve osebi. Kar je približno tako, kot da bi revščino v tretjem svetu reševali s sendviči, ki jih niste razdelili potnikom nizkocenovnikov.

Glejte proti nebu in snemajte: slej ko prej bo spet kdo skočil.