Kaj hoče ženska

Konec prejšnjega tedna sta Sara Horžen in Valentina Plaskan ob podpori in mentorstvu Studia bratov Vajevec na oder Gledališča Glej spravili Ženske na robu. Predstavi je bil priložen listič, ki je obveščal, da bomo gledali dekonstrukcijo stereotipov, vezanih na ženskost. Predstavo, ki se v podpodju zaveda težav, kakršne pestijo drugi spol – tisti, ki je v svetu patriarhata na vse večne čase obsojen, da igra dopolnilo, brez možnosti za svobodo, subjektivnost ali odgovornost. »Ženski diskurz,« piše na lističu, »se namreč vrti okrog moškega, ženske – še vedno – pustijo moškim, da zanje krojijo vrednostno lestvico, so odvisne od njihove potrditve.« Ženske sledijo, se prilagajajo, samoomejujejo, potlačujejo in kar je še tega, da bi zadostile zahtevam odločevalcev, razsodnikov, tistih, ki zgodovini dajejo merilo – skratka očetov, bratov, mož in ljubimcev.

Ženske na robu sestojijo iz treh skic, napaberkovanih iz del Joseja Luisa Alonsa de Santosa. V prvi spoznamo ženski, ki sta se zapletli v vzajemno prešuštvo, v drugi psihoanalitičarko in njeno pacientko, ki ju tare kastracijski kompleks, v tretji pa lahkoživki, ki ugotavljata, da jima ne glede na uradni naziv ni bog ve kako lahko živeti. Listič komentira: »Predstava temelji na kratkih zgodbah, ki ženske umeščajo v vloge, katerih nosilci bi v nekem konvencionalnem svetu bili prej moški.« Res? Punce, ne se hecat. Predstava temelji na kratkih zgodbah, ki ženske umeščajo v vloge, v katere jih tradicionalno umešča skoraj vsa zgodovina umetnosti z zgodovino slovenskega gledališča na čelu. V šnelfukerice, visoke pete in jadikovanje o ljubezni.

Ugibam, da je bil namen na ogled postaviti venček izbranih stereotipov, jih na odru zlomiti in pogledati, ali se bo iz njih izvalilo kaj pametnega, a smo na drugi del žal čakali zaman.

V svetu, kjer so vsi veliki režiserji še vedno fantje, ki jim dekleta pridejo prav zgolj kot estetski detajl, bi nam predstava, ki bi se te problematike zavzeto lotila, prišla še kako prav. A predstavi Ženske na robu pri tem spodleti.

Magični pripomoček, ki naj bi pri tej kotitvi pomagal, je bil namreč iskrenost. In to ne kakršnakoli, marveč metodična iskrenost, kakršno je pridigal Lee Strasberg. Iskrenost, ki uči, kako se udomačiti v tujem značaju, kot bi bil naš lastni, nato pa poustvarjati resničnost, ukrepati spontano, kot bi ukrepala resnična oseba. To pomeni, da si igralki ne moreta privoščiti zgolj biti igralki, marveč morata postati producentki čustev. In če bosta v tem dobri, nam bosta omogočili, da bomo ne samo videli, kako ženska čuti, temveč tudi občutili, kar čuti ona, in se tako skozi zadnja vrata umetnosti nekoliko približali večni psihoanalitični zagati – vprašanju, kaj ženska hoče. Hja, ne vem, ali je tako preprosto.

Vsa iskrenost tega sveta in vse igralske metode ne morejo razlomiti dušeče simbolne prisile, ki ženske vedno znova tlači v iste kostime. Na tem svetu je tisočero značajev in tisočero zgodb. Zakaj je treba vedno znova pripovedovati iste?

Z večnim vprašanjem »Kaj hoče ženska?« je namreč takole: najlažje se ga otresemo tako, da ugotovimo, da ženske, kot katerekoli druge živeče osebe, ne definira, kaj hoče, temveč to, da hoče. In da, kot katerakoli druga oseba, hoče tisočero različnih stvari, ne samo očetov penis na verižici.

Spoštujem ambicijo avtoric, vendar v eni uri njunih (sicer razmeroma duhovitih) izvajanj nisem ugledala luči njene realizacije.

In tako tudi po ogledu Žensk na robu še vedno pogrešam prispevek, ki bi se problematike ženskih likov in žensk an sich loteval še kako drugače, kot zgolj deklarativno. Kaj pa vem, morda se s poskusom subvertirati stereotipe na splošno ne da priti prav daleč. Morda je res najbolj smiselno, da jih preprosto prestopimo kot mrtvega goloba na pločniku.

Pa še zadnja opomba z listka: »Za besedami se vedno skriva brezno neizrečenega, pristnega čutenja, ki lahko izbruhne kot gejzir in raztrga sivo mreno družbeno sprejemljive slepote.« Morda je skrajni čas, da bi se vse to čutenje nehalo skrivati za besedami in bi, namesto da od časa do časa neobvladano pljuskne na površje, poskušalo zase in za svojo vsebino poiskati jasno, razločno in predvsem svežo artikulacijo.