Dokapitalizacija ljudi

Luksuzne ure so eden izmed paradoksov finančne krize. Prodaja takšnih ur se je celo povečala. A povečala se ni samo prodaja dragih švicarskih ur, ampak tudi prodaja najprestižnejših avtomobilov. In najdražjih nepremičnin.

Oktobra lani je angleška nevladna organizacija Oxfam, s katero sodeluje tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz, postregla s presenetljivimi podatki. Število milijarderjev se je po začetku gospodarske krize podvojilo, so izračunali, sedaj jih je na svetu že 1646.

Bogatenje bogatih je seveda terjalo davek. Samo zaradi pomanjkljive oskrbe pri porodu je v času krize umrlo več kot milijon žensk več: »Neenakost je ena največjih težav našega časa,« so zapisali v zadnjem poročilu. Isto so oktobra lani poudarili v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Danes je neenakost v svetu najhujša po letu 1820.

Ni presenetljivo, da so v času krize bogatejši postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši. Vse države od ZDA do Evrope so se finančne luknje, ki je nastala zaradi ponorelega, špekulativnega finančnega kapitala, lotile od zgoraj navzdol. Države so vrh finančnih institucij zalagale z milijardami, morda v upanju, da bo kak kovanec spodaj le prišel ven, do navadnih državljanov. Zadnji takšen ukrep je odločitev Evropske centralne banke (ECB), ki se imenuje kvantitativno sproščanje. Nihče si ne upa predvidenih 60 milijard razdeliti med navadne ljudi, je pa spet sprejemljivo v banke vbrizgati novih 60 milijard in povzročati inflacijo, ki bo najhuje prizadela že tako najbolj socialno ogrožene. Ti ukrepi tudi v Sloveniji niso imeli realnih učinkov. Brezposelnost vztraja, pod pragom revščine živi 55 tisoč ljudi, kar 50 tisoč upokojencev prejema pokojnino, nižjo od 300 evrov.

Nekatere države so se zaradi tega odločile, da se težave lotijo z druge strani, z dokapitalizacijo državljanov. Tako so se doslej odločili na Madžarskem, v Makedoniji, na Islandiji, sedaj tak ukrep napovedujejo tudi v Grčiji, lani so ga izpeljali na Hrvaškem. Stal je nekaj manj kot 27 milijonov evrov, so pa tako pomagali 60 tisoč državljanom. Na Hrvaškem dolgov niso odpisali vsepovprek, ampak na podlagi jasnih meril. Ukrep je veljal za vse, katerih dolgovi so bili nižji od 4850 evrov in katerih mesečni dohodki so nižji od 163 evrov na družinskega člana.

Prejšnji teden je podoben zakon v parlamentarni postopek vložila Združena levica. Predlaga, da bi pod nadzorom finančne uprave odpisali dolgove za osnovne življenjske stroške, kot so ogrevanje, plin, komunalne storitve in najemnine, do česar bi bili upravičeni prejemniki denarne socialne pomoči ali tisti, ki živijo pod pragom revščine. S takšnim enkratnim odpisom dolga bi po mnenju predsednika ZL Luke Meseca vsaj nekaterim družinam z nizkimi dohodki omogočili nov začetek ter izhod iz začaranega kroga revščine. Če pomislimo, da so banke dokapitalizirali še malo več, kot je bilo treba, je takšna pomoč socialno ogroženim precej logična.

A kljub temu večina drugih političnih strank predlog sprejema s kislim obrazom, brez velikega navdušenja, še nedavno celo s pripombami, da so ukrepi premalo konkretni. Čeprav recimo v SMC, ki je v predvolilnem času napovedovala bolj socialno politiko, konkretnih rešitev na tem področju niso ponudili. Niti v stranki DeSUS, ki je po mnenju Karla Erjavca najbolj socialna stranka v Sloveniji, niti v SD, ki je v vladi odgovorna za resor sociale.