Nika Autor, družbeno občutljiva umetnica

Njena razstava Novice so naše!, ki je do konca aprila na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, je pravzaprav siže in teoretična nadgradnja njenega raziskovanja o tem, kako se prepletata (filmska) podoba in družbeni angažma.

V ospredju razstave je Filmski obzornik 55, ki ga je zasnovala v sodelovanju z Markom Bratino, Cirilom Oberstarjem in Jurijem Medenom, da bi skozi navezavo na to specifično, »obzorniško« obliko posredovanja novic v kinodvoranah, značilno predvsem za prvo polovico prejšnjega stoletja, predstavila svoja doživljanja ob razpadu Jugoslavije, pa tudi denimo rast mariborske industrije in njeno žalostno usodo v zadnjih desetletjih, pa mariborske vstaje v letu 2012 ...

Seveda je Mariborčanka. A v svojem obzorniku se ni osredotočila le na dogajanje v rodnem kraju. Kot »novico« je vanj umestila tudi denimo žalno slovesnost v bosanski Omarski, kjer je bilo med vojno v devetdesetih srbsko koncentracijsko taborišče za Hrvate in Bošnjake.

Na razstavo je poleg obzornika umestila tudi druga svoja dela, denimo prejšnja filma V deželi medvedov (2012) in Solidarnost (2011). Trije arhivski jugoslovanski obzorniki iz burnih šestdesetih letih pa so tam očitno zato, da se njen obzornik lažje umesti v tradicijo te dokumentarno-esejistične filmske prakse, ki jo sama zdaj ponovno aktualizira. In res bi bila lahko zanimiva tako za teoretike (filmske) umetnosti kot za analitike »udejanjanja« oblasti delavskega razreda, ki naj bi se razodevala v tej novičarski formi.

V njenem obzorniku, ki se z naslovom navezuje na 54 obzornikov, ki so jih med letoma 1946 in 1951 posneli v Sloveniji, nas pritegne predvsem preplet njenih doživljanj družbene realnosti, od vstopa otrok med Titove pionirje in aktualnih dogodkov, z usodo 20-letne partizanke Slave Klavora, ki jo je leta 1941 v Mariboru aretiral gestapo, jo zverinsko mučil in usmrtil. Filmski obzornik 55 se celo začne s praktičnimi navodili v slogu vodnikov za tajne agente, samo aretacijo, zapor in mučenje nesrečne partizanke pa umetnica postopoma ilustrira z njenimi presunljivimi sporočili. Z lomljivim svinčnikom jih piše na (zaporniški) zid. Denimo: »Odrezana od tovarišev, list brez drevesa, v celici št. 68.« Ali pa: »Nič govoriti, nič vedeti, nikogar spoznati.«

Po mnenju irskega pesnika Darrana Andersona, ki si je razstavo Novice so naše! ogledal v pariški galeriji Jeu de Paume, kjer je gostovala lani, tako predstavljeni zapisi »vsebujejo vidike realnih, dragocenih, nerazložljivih stvari, za katere se je vredno boriti in umreti«. Pritrditi mu moramo, da je razstava bridka, pretresljiva in navdihujoča hkrati: »Povezuje jo triptih težavnih obdobij in luč, ki bi jo pogumni posamezniki in kolektivna akcija lahko rešili iz teme.«

Če je Filmski obzornik 55 med drugim poslastica za teoretike filmske umetnosti, njeni prejšnji projekti izpričujejo umetnico, ki je zelo občutljiva za stiske najbolj ranljivih družbenih skupin. Takšne narave je bil že njen dokumentarec Poročilo (2010), v katerem je v sodelovanju z Majo Cimerman in Jurijem Medenom prikazala zagate ljudi v postojnskem Centru za tujce. Prav tako prizadeto o tem govori tudi njena fotografska razstava Razglednice (2010), v kateri je soočila idilične podobe tipičnih slovenskih krajin s posnetki policijskih nadzornih kamer na državni meji. Zdaj je na ogled v novomeški galeriji Simulaker.

Prej omenjeni dokumentarec Poročilo je sad njene izkušnje s prosilci za azil, saj je leta 2006 na svoj dom sprejela nekaj Gambijcev. Poznejši film V deželi medvedov (2012) pa je v fokus postavil migrantske delavce v Sloveniji, Armina Salihovića, Aigul Hakimovo in Esada Kapića, ki so jo spustili v svoj svet, njeni kameri razkrili svoje življenjske zgodbe v Sloveniji in jo popeljali v rodno Bosno in Hercegovino. Kot rdeča nit se skozi zgodbo vleče trpka Arminova misel, da »Slovenija ni več takšna, kot so jo prikazovali nekoč moji strici«.

Sama je diplomantka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Umetnost razume kot polje, ki ni ločeno od političnega in socialnega konteksta. Zato hoče v svojih delih postaviti družbi »nevidne stvari v vidno polje«.

Zanjo je njena umetnost medsebojno soočenje fragmentov, okruščkov vizualnih in tekstualnih zapisov, s katerimi sebi in družbi zastavlja relevantna vprašanja o družbenih problemih. Hkrati pa pomaga spreminjati tudi prevladujoče poglede na družbo, njena razmerja in razvoj.

Ali to pomeni, da je angažirana umetnica? »Če to pomeni angažma, potem pristanem na oznako družbene angažiranosti,« pravi, a se zaveda, »da gre le za poskus, ki je velikokrat obsojen na nezmožnost, neuspeh in fiasko«.