Young Fathers: White Men are Black Men Too

Čas, v katerem se z vseh strani še vedno vsipajo pohvale novega albuma Kendricka Lamarja, ni ravno idealen za izid še enega ambicioznega hiphop albuma. Lahko bi na primer ostal povsem spregledan.

Res pa je, da Američan Lamar in njegov izzivalec, edinburški trojec Young Fathers, nagovarjata precej različno občinstvo. Najprej zato, ker je britanski hiphop na ameriškem trgu tako rekoč brez možnosti za uspeh. Še bolj pa zato, ker Young Fathers z žanrsko eklektiko preprosto niso pisani na posluh hiphoperskih pravovernikov. Sami zase celo pravijo, da ne delajo hiphopa.

Glede na to, da so Mercuryjevo lovoriko za najboljši album lani speljali takima težkokategornikoma, kot sta Damon Albarn in FKA Twigs, bi lahko sklepali, da delajo pop. Toda ne gredo se niti do mainstreama prijaznega popa.

Britanci so vedno imeli radi glasbenike, ki so sprevračali žanrska pravila, zato ni naključje, da Young Fathers zaradi politične angažiranosti in še bolj zaradi samosvojega križanja različnih žanrov že primerjajo s Trickyem in zasedbo Massive Attack. To, da so prvo ploščo Young Fathers založili pri kalifornijskem Anticonu, ki je v svet spravil kombinacijo hiphopa, indie rocka in elektronike, zveni precej logično, toda trojec s svojo britanskostjo izstopa tudi tam.

Po prejetju Mercuryjeve nagrade je zasedba čez noč postala priljubljena, in to nas lahko navdaja z optimizmom, saj se trojec brezkompromisno izmika preverjenim formulam in lahkim potem do uspeha. Od izida studijskega prvenca so fantje tako rekoč ves čas preživeli na turnejah in koncertih, vsak prosti trenutek pa posvetili ukvarjanju z novim albumom. Ko je do fenov prišlo elektronsko dopisovanje članov zasedbe, v katerem so se spraševali, kaj nepričakovani uspeh prvenca pomeni za njihovo nadaljnjo kariero, je postalo le še bolj jasno, da ne nameravajo početi ničesar samo zato, da bi ugajali. »Naredili bomo pop album oziroma svojo interpretacijo popa,« pravijo.

Če smo njihov angažirani prvenec, ki ga je zaznamovala samosvoja pop senzibilnost, razumeli v tej luči, potem je novi album nadaljevanje istega procesa. White Men are Black Men Too je plošča, s katero Young Fathers iz (britanskega) hiphopa, soula, gospela, elektronske glasbe in indie rocka (po zgledu tistega, ki se ga gre zasedba TV on the Radio) sestavijo izviren hibrid, ki hitro ostane v ušesih, hkrati pa njegov politični podtekst daje vedeti, da trojec brez olepševanja pove, kaj se mu zdi prav in s čim se ne strinja.

Na prvi posluh se sicer pojavi vtis, da je novi album morda preveč podoben predhodniku, je pa res, da je med obema minilo le dobro leto in da je zasedba še vedno v relativno začetni fazi. Čas dokazovanja za to, da Young Fathers v rokavu ne skrivajo samo enega aduta, bo šele prišel, tokratni album pa je za zdaj potrditev, da je zasedba našla identiteto in očitno osvojila trike dobrega songwritinga. Na prvencu so izstopale tri ali štiri skladbe, zdaj jih že več kot polovica.