Golobi, naša kritična infrastruktura

Le kaj bi se zgodilo, če bi bila Slovenija varnostno ogrožena, slovenski Telekom, z vsemi tisoči kilometrov optičnih povezav, bakrenih paric in baznih postaj, pa v tuji lasti? V skrajnem primeru bi se država morala nasloniti na vzporedno omrežje in na alternativni način komunikacije. Facebooka ne bi bilo več, Twiterja tudi ne, fiksna in mobilna telefonska omrežja bi bila nadzorovana, podatkovni centri bi bili v Bonnu. Slovenski Telekom pa, tako kot danes privatiziran Hrvaški, ostrižen na rang lokalne računovodske izpostave.

Ker je Slovenija v preteklosti telekomunikacijsko omrežje gradila kot državno infrastrukturo in ni nikoli načrtovala, da se ga bo rešila, so možnosti seveda omejene. Uporabnega vzporednega komunikacijskega omrežja Slovenskih železnic, Elesa ali Darsa še ni. Toda alternative vedno obstajajo. Alternative, o katerih od leta 2012 gotovo razmišlja tudi vladna »medresorska koordinacijska skupina za usklajevanje priprav za zaščito kritične infrastrukture«, so. Ni res, da Slovenija brez Telekoma v skrajni sili ne more preživeti.

Predsednik vlade ima prav. Privatizacija Telekoma je danes predvsem politično vprašanje. Kritična infrastruktura so v resnici golobi in lipicanci.

1. Golobi

Golobi. Sliši se morda komično, vendar ostanite resni. Zakaj potrebujemo Telekom? En sam dobro vzgojen golob lahko iz vojašnice generala Maistra v Mariboru v ljubljansko vojašnico Edvarda Peperka (poznate jo pod imenom Franca Rozmana Staneta) na način, ki v znanosti še danes ni povsem razumljen, z enim samim letom prenese več podatkov in v krajšem času, kot je to sposobna obstoječa optična podatkovna povezava med mestoma, ki je za povrh vsega še skrajno občutljiva na fizične poškodbe na primer med vojaško agresijo.

Bivša jugoslovanska vojska – po spominu nekaterih starejših gojiteljev golobov celo njene enote v Sloveniji – je imela svojo golobarsko enoto. Te so bile nekoč sestavni del vseh oboroženih sil. Pred 70 leti so ZDA, v oporišču Fort Monmitu, imeli na voljo 54 tisoč golobov, v Veliki Britaniji pa je kraljica pred nekaj desetletji 32 golobov odlikovala z najvišjim državnih priznanjem. Mnoge med njimi zaradi vloge, ki so jo odigrali na dan D, ob izkrcavanju v Normandiji.

Miha Ferjuc, bivši mednarodni sodnik in ocenjevalcev golobov, nekoč znan član golobarske sekcije pri Slovenskem društvu gojiteljev malih pasemskih živali, jih ne more prehvaliti. Razdaljo med Mariborom in Ljubljano so nekoč premagali v pičlih 50 minutah: »Hitrost je seveda odvisna od vremena, zelo jih moti, kot si lahko predstavljate – toča. A če je jasno vreme, so golobi nepremagljivi. Nekoč so golobi vso Jugoslavijo, razdaljo med Skopjem in Ljubljano, preleteli v zgolj 8 urah z 72-odstotno zanesljivostjo,« pripoveduje.

Nekoč so golobe oprtali s papirnatimi sporočili, danes pa bi, meni Ferjuc, lahko na njihove nožice brez težav namestili USB-ključke z zmogljivostjo 128 GB, ki zmorejo shraniti, za predstavo, 9200 telefonskih imenikov Slovenije. Seveda pa pri krizni komunikaciji ne gre le zgolj za zmogljivost, gre tudi za identiteto in suverenost. Slovenska vojska bi lahko uporabljala avtohtono sorto, našega beloglavčka, po poročilih golobarjev sicer malce preveč temperamentnega – a iz teh krajev. Ob tem pa bi lahko ustanovili še posebne izvidniške enote arabskih visokoletačev: »Perzijci so imeli z njimi neverjetne uspehe,« doda Ferjunc zavidajoče.

Pri tem vladna medresorska koordinacijska skupina za usklajevanje priprav za zaščito kritične infrastrukture ne sme spregledati še nekega, odločilnega dejstva, in sicer da je nekoč Nemčija v Evropi slovela po svojih zanesljivih golobih pismonošah, danes pa ta država v svoji Luftwaffe nima več niti učinkovite protiobrambe – sokolov, s katerimi so prej lovili leteče kurirje. Ali je mogoče s tomahawki loviti naše beloglavčke, za povrh vsega opremljene še s tehnologijo stealth? Uspeh je zagotovljen in tudi Telekomov slogan »S pticami si delimo nebo« bi se končno izkazal za utemeljenega.

Če bi se golobov lotila kakšna bolezen, bi lahko ob tem še vedno imeli pomožni sistem..

2. Kresovi

»Kresovi so sicer precej monoton način komuniciranja,« priznava zgodovinar Peter Štih, profesor za zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Je pa dejstvo, da so bili med letoma 1500 in 1700 kresovi eno izmed najbolj učinkovitih komunikacijskih sredstev na področju tedanje Slovenije. In ne samo to, bili so tudi poceni. Hrvaška bo zdaj, potem ko so naredili napako in prodali svoj telekom skupaj z infrastrukturo, morala zgraditi vzporedno telekomunikacijsko omrežje za več kot 250 milijonov evrov. Sloveniji tega morda niti ne bo treba. Lahko izkoristi svoje naravne danosti, gore in hribe, ter – seveda – les, ki ga je v teh krajih še preveč.

Kresovi so bili dejansko zelo učinkoviti signalni in obveščevalni pripomočki. Niso bili namenjeni zgolj opozorilom pred vpadi Turkov, ampak tudi opozorilom pred napadi roparjev, pred upori tedanjih delavcev, torej tlačanov, in ob naravnih nesrečah. Sistem je deloval na več ravneh. Uporabljali pa so tudi topove, zlasti v megli. Ko je prišlo obvestilo o zbiranju sovražnikove vojske, sta bila izstreljena dva strela iz topov. Če je bil sovražnik že na pohodu proti meji, so sledili trije streli. Ko pa so sovražnika že opazili, so se oglasili štirje streli in potem so se v smeri bližanja nevarnosti prižigali kresovi. Na ta način, kot je zapisal Janez Vajkard Valvasor, je bila v dveh ali treh urah obveščena vsa dežela.

Slovenska vojska danes za zaščito svojih objektov uporablja infranet, omrežje, ki deluje izključno na Telekomovi infrastrukturi in katerega razvoja ni mogoče začeti znova brez nove serije mladinskih delovnih brigad. Toda s pomočjo topovskih salv (ki jih vojska že ima) in z zgolj nekaj kresovi bi bilo omogočeno enostavno, zanesljivo in hitro alternativno komuniciranje na razmeroma dolge razdalje tudi brez infraneta. Okrog leta 1700 so bili recimo potrebni kresovi v Ljubljani, na Šmarni gori, v Kamniku, Kranju, Radovljici, Bledu in na Jesenicah, da je bila o aktualnih dogodkih obveščena vsa Kranjska. Pogosto še državni proračun ni trpel, saj so mnoge grmade vzdrževali kmetje sami – to so danes sanje vsakega svetovalca pri privatizaciji.

Seveda pa so kresovi imeli pomanjkljivost. Ni bila mogoča bolj vsebinska komunikacija. Zato pa so, pravi zgodovinar Štih, v srednjem veku uporabljali tudi druge metode.

Zakaj potrebujemo Telekom? En sam golob lahko iz vojašnice generala Maistra v vojašnico Franca Rozmana Staneta v pičlih 50 minutah prenese 128 GB podatkov.

3. Tekači

Kdo ne pozna grškega mesta Maraton, kjer je 490 let pred našim štetjem majhna atenska vojska premagala Perzijce, sporočilo o tem pa je v Atene prenesel grški vojak Fejdipid, ki se je po dolgem teku zgrudil mrtev? Nedavno, v srednjem veku, pravi Štih, so posamezne dežele raje uporabljale sle na konjih. Šlo je za konjenike, ki so jahali od enega posestva do drugega, kjer so zamenjali svoje hitre konje. Tako so lahko na dan opravili 30 kilometrov – do Münchna je recimo pot trajala deset dni. Obveščanje prek tekačev, »vohunov« ali kurirjev na konjih so pri nas spodbudili prav turški vpadi – ta mreža je bila recimo na Hrvaškem organizirana zgolj devet mesecev v letu, ko je bila verjetnost vpadov največja, od marca do novembra.

Šele kasneje, po letu 1500, se je iz občasnih konjskih kurirjev razvila sistematična poštna služba, katere glavno infrastrukturo je v teh krajih sestavljalo okrog sto poštnih konj nadvojvode Ferdinanda. Danes ob adaptaciji tega sistema seveda ne bomo mogli mimo slovenskih lipicancev, ki jih država še vedno ne zna pravilno uporabiti. Kakšno bogastvo so, priča zgodovina: v Evropi je »koncesijo« za poštne storitve v 16. stoletju sprva dobila družina iz Regensburga Thurn-und-Taxis, ki je zato postala ena najbogatejših rodbin Svetega rimskega cesarstva. Seveda pa se v Sloveniji, takoj po prodaji Telekoma, ne bi mogli takoj nasloniti na golobe in lipicance, ampak za začetek na alternativno komunikacijsko omrežje.

4. Radioamaterji

Komu je lani, v času žledoloma, edinemu uspelo zagotoviti komunikacijske povezave na območjih okrog Postojne in Ilirske Bistrice? Elektrike ni bilo, telefoni niso delovali, še celo sistem UKV-frekvenc, ki jih uporabljajo gasilci (ZA-RE), na določenih področjih, kot je Sovodnje, skoraj dva tedna ni pokazal znakov življenja. Zaradi tega so nekatere občine, kot je Gorenja vas, uradno za pomoč zaprosile radioamaterje, ki imajo z njimi še iz časa po drugi svetovni vojni sklenjene pogodbe za zagotavljanje zvez v času izrednih razmer.

Franci Mermal, dolgoletni predsednik Zveze radioamaterjev Slovenije, opozarja, da pomenijo slovenski radioamaterji stabilno, lojalno, alternativno komunikacijsko infrastrukturo, ki bi ji morali izkazovati vsaj tolikšno spoštovanje kot gasilcem: »Skupaj je v Sloveniji 4000 radioamaterjev, od tega 1000 aktivnih in vedno pripravljenih na pomoč, ki vsakodnevno vzpostavljajo zveze in preverjajo delovanje naprav,« pravi. Še danes so to društva v javnem interesu, ki lahko po potrebi opravljajo naloge s področja zaščite, reševanja in pomoči: »V času osamosvojitve so bile komunikacije radioamaterjev ključne. Ali veste, da smo z našim delovanjem dejansko onemogočili vse komunikacije tedanje JLA?« dodaja.

Torej, predsednik vlade ima gotovo prav. Privatizacija Telekoma je danes predvsem politično vprašanje. Imamo vendar golobe, lipicance, 4000 radioamaterjev, kmete in ne pozabimo – tekače. Slovenija je dežela rekreativnih tekačev. Odslej ne godrnjajte, ko bo vaše mesto zaprto zaradi maratona – v resnici na teh zagnanih ljudeh stoji vaša prihodnja varnost.