Davor Štern

»Slovenci lahko mirno spite«

Davor Štern je večino poklicne kariere zapisal nafti. Kot diplomant rudarsko-geološko-naftne fakultete Univerze v Zagrebu se je sprva zaposlil v družbi Ina, nato pa ga je pot vodila v Rusijo, kjer je velik del svojega življenja preživel kot direktor moskovskih podružnic več naftnih podjetij. V času vladavine Franja Tuđmana je bil tri leta hrvaški minister za gospodarstvo. Nato so ga imenovali na mesto generalnega direktorja Ine, kjer je ostal do leta 2000. Med letoma 2010 in 2013 je predsedoval nadzornemu svetu Ine. Danes je upokojen, a še vedno opravlja vlogo svetovalca za različne poslovne projekte. Z nafto se, zatrjuje, ne ukvarja. Čeprav je po duši »naftaš«, je do načrtov za iskanje nafte na Jadranu zadržan.

Kakšna je zgodovina iskanja nafte in plina na Jadranu? Kako daleč v preteklost segajo prvi poskusi?

Obstajajo sicer različni podatki, a sam se ne spomnim ničesar izpred 70. let prejšnjega stoletja. Takrat je Ina izvrtala nekaj vrtin, ne na morju, temveč na otokih – na Braču in Dugem otoku. Aktivnosti so opustili, ker nikjer niso našli nič obetavnega. Na Braču se je celo zgodil incident – iz vrtine je bruhnil čisti vodikov sulfid, zelo strupen plin. Zaradi tega so morali celo izseliti mesto Milna.

Nov zagon je raziskovanje dobilo v 90. letih, ko sem bil generalni direktor Ine. V severnem Jadranu smo našli nekaj plinskih polj. Danes ima Hrvaška na morju pred Puljem 18 plinskih ploščadi. Sprva so bile s plinovodom povezane z Italijo, kjer so plin očistili in ga nato polovico poslali nazaj na Hrvaško. Ta dogovor še danes velja, smo pa medtem plinovod od ploščadi potegnili tudi do Pulja. Takrat so me napadali, da sem Italijanom prepustil toliko plina. A mi smo bili tehnično še v vojni, nismo imeli ne tehnologije ne denarja, da bi lahko vse storili sami.

Kar se tiče proizvodnje na Jadranu, je to to. Raziskave, opravljene v 80. letih, pa so nakazovale tudi na potencial nekaterih območij v srednjem in južnem Jadranu, na primer ob meji s Črno goro. A cena nafte je bila v tistem času tako nizka, da se vrtanje ni izplačalo.

Cena je nizka tudi danes.

Vsekakor. Prepričan sem, da zato danes vrtanje in potencialna proizvodnja ogljikovodikov na Jadranu sploh nista rentabilna. Dokler se cene nafte na svetovnem trgu spet ne povzpnejo nad vsaj 80 dolarjev za sod, nam sploh ni treba skrbeti, da bi se karkoli dogajalo. In ta dan po mojem ni tako blizu.

So pa koncesije že podeljene.

Ko so koncesije na voljo, podjetja morajo biti zainteresirana. Podobno kot mora pes označiti svoj teritorij. A do konkretnih dejanj je še daleč. Pa tudi ko se iskanje začne, mora preteči še vsaj pet let, preden je mogoče vzpostaviti kakršnokoli proizvodnjo. Razmišljati o tem, da je to hitra pot v blaginjo, je nesmiselno.

V svoji karieri sem videl preveč razlite nafte ter napak v procesu vrtanja in vzdrževanja vrtin, da bi lahko podpiral tako početje na Jadranu.

Obeta se referendum.

Ne verjamem, da bo referendum dejansko izveden. To bi bil referendum o zelo strokovnem vprašanju. Nečesa, kar bi morali biti v domeni strokovnjakov, ne morete prepustiti v odločanje vsem. Seveda, če ljudi vprašate, ali hočejo onesnaženo morje, bodo vsi glasovali proti. A trenutno ni dokazov niti za to, da potencialni viri onesnaženja sploh obstajajo, prav tako pa ni dokazov, da bi se onesnaženje v resnici zgodilo.

Zakaj je iskanje nafte na Jadranu sploh postalo spet zanimivo?

Zaradi cene. Odločitev je bila sprejeta v času, ko so bile cene nad 110 dolarji za sod. Poleg tega se je vnovič odprlo tudi vprašanje energetske preskrbe. Zaradi težav z dobavami iz Rusije je narasla potreba po alternativnih virih zemeljskega plina za Evropo. In Jadran ima perspektivo. Na italijanski strani je več kot sto plinskih vrtin, pa tudi nekaj manj kot 30 naftnih vrtin.

Kaj si Hrvaška obeta od tega? Denar?

Kot vsaka država si tudi Hrvaška prizadeva za energetsko neodvisnost. Zdaj ko smo člani Evropske unije, moramo na to gledati tudi z vidika neodvisnosti celotne povezave. To je strateški interes, ki je po mojem mnenju na prvem mestu. Vsekakor pa je tukaj tudi finančni interes. In to ne samo od potencialne proizvodnje. Spremljajoče servisne storitve prinašajo nova delovna mesta. Ploščadi je treba nekje vzdrževati, na primer v Zadru ali Pločah. Aktivirajo se skladiščni prostori, aktivirajo se ladje za oskrbo ... Še preden se vzpostavi proizvodnja, se gospodarska aktivnost poveča.

Kolikšna pa je sploh verjetnost, da bo vrtanje obrodilo sadove?

Verjetnost obstaja na podlagi raziskav, ki jih je opravila še Ina. A gre za precej nezanesljive podatke. Šele z vrtanjem bo postalo jasno, koliko so potencialna nahajališča dejansko obetavna.

Koliko imajo prav tisti, ki opozarjajo, da potencialni prihodki od ogljikovodikov pomenijo le majhen delež dohodkov, ki jih Hrvaški vsako leto prinese turizem?

To so trditve, ki nimajo nobene podlage, tako kot so neutemeljene trditve, da bo Hrvaška postala druga Norveška. Dokler ne poznamo zmogljivosti, je o tem brezpredmetno govoriti. Kolateralna korist od servisnih storitev, o katerih sem govoril, bi bila vsekakor majhna v primerjavi s prihodki od turizma, če pa pri iskanju naletimo na večje količine ogljikovodikov, pa vpliva tega na državni BDP ni mogoče kar tako zanemariti.

Pa vendar imate tudi vi svoje zadržke.

Nisem nasprotnik iskanja ogljikovodikov. In nisem nasprotnik proizvodnje plina. Do proizvodnje nafte pa imam drugačen odnos. V svoji karieri sem videl preveč razlite nafte in napak v procesu vrtanja in vzdrževanja vrtin, da bi lahko podpiral tako početje na Jadranu. Večina ljudi, ki danes govori o nafti, surove nafte še ni videla. Samo malo si je dajte na prst, pa je z milom in vodo ne morete sprati. Zamislite se, kaj lahko naredi obali in ekosistemu. Dokler od proizvodnje nafte ni odvisna hrvaška državna varnost, proizvodnja na Jadranu ni smiselna. Če kdo pri raziskovanju potencialnih nahajališč naleti na nafto, bi morali vrtino zacementirati in jo za vsak primer pustiti na voljo prihodnjim generacijam.

Je hrvaška obala zaradi svoje strukture še posebej ranljiva ob morebitnem razlitju?

Dejstvo je, da je hrvaška stran Jadrana drugačna od italijanske. Obala na italijanski strani je večinoma peščena. Ob razlitju je onesnažen pesek mogoče odstraniti in obalo sanirati. Hrvaška obala s kraškim terenom in veliko pečinami je mnogo bolj problematična. Argument zagovornikov črpanja, češ, zakaj ne bi delovalo na Hrvaškem, če deluje v Italiji, je zato napačen.

V Trstu stoji eden največjih naftnih terminalov v Evropi. Po Jadranskem morju vsak dan plujejo številni naftni tankerji. Ali ni že to samo po sebi prevelika grožnja?

Današnji tankerji morajo imeti dvojni trup, s čimer je možnost razlitja v primerjavi s starimi tankerji veliko manjša. Prav tako pa je čiščenje morebitnega razlitja iz tankerja mnogo lažje, ker se vse dogaja na vodni gladini. Če nafta nenadzorovano bruha iz podvodne vrtine, pa uniči vse na svoji poti na površje, območje onesnaženja pa je veliko težje zamejiti.

Če bi bili Slovenec, kako bi se odzvali, ko bi slišali za hrvaške načrte glede vrtanja na Jadranu?

Kar se tiče samega procesa iskanja nahajališč, me ne bi preveč skrbelo. Hrvaška plinska polja v severnem Jadranu so precej blizu Slovenije, pa tega sploh niste občutili. Raziskave, ki so predvidene zdaj, naj bi bile osredotočene na srednji in južni Jadran. In kakršnakoli nesreča, tudi veliko razlitje, ne bi mogla vplivati na Slovenijo. Tokovi ob hrvaški obali res običajno potujejo od juga proti severu, a so prešibki. Kakršnokoli razlitje bi omejili, še preden bi nafta dosegla Slovenijo. Slovenci lahko mirno spite.

Zakaj je nafta danes tako poceni?

Razlogov je več. Kot prvo bi omenil revolucijo, ki jo je prineslo črpanje ogljikovodikov iz plasti skrilavcev v ZDA. Američani so si s tem zagotovili energetsko neodvisnost, razmišljajo celo o izvozu. Kot drugo je OPEC, organizacija držav izvoznic nafte, dejansko razpadel. Zaradi različnih interesov držav članic se ne morejo več dogovarjati o skupnem oblikovanju cen. Prav tako obstajajo številne nove proizvajalke, ki že izvorno niso članice OPEC-a, kar še dodatno otežuje regulacijo cen. Aktivnosti na borzah so se oslabile. Borzni špekulanti so pri trgovanju z nafto izgubili veliko denarja, zato se nekateri umikajo s trga. Tu pa je še prikrita ekonomska hladna vojna med ZDA in Rusijo. Američani skušajo z vzdrževanjem nizkih cen oslabiti Rusijo, tako kot je pred desetletji Reaganova politika cenene nafte privedla do razpada Sovjetske zveze.

Kakšna je vaša napoved prihodnjega gibanja cen?

Težko je karkoli napovedovati. Že en sam nepričakovan dogodek, na primer zaprtje kakšne pomembne plovne poti zaradi oboroženega konflikta, lahko hitro sproži nenadzorovano rast.

Pomembno pa je, da se začenja spreminjati naše razumevanje nastanka nafte in zemeljskega plina. V šoli so nas učili, da sta nafta in plin fosilni gorivi, proizvod organskega izvora, posledica razpada živali iz pradavnine. Še danes številni strokovnjaki zagovarjajo to teorijo. Obstaja pa še druga, izvorno ruska teorija, po kateri sta nafta in plin proizvod izgorevanja magme v Zemljini skorji. Dejansko nihče ne ve natančno, kaj se dogaja globoko pod Zemljinim površjem, a za to drugo teorijo obstaja vse več dokazov. Spomnim se, da so nas pred desetletji prepričevali, da imamo nafte samo še za nekaj deset let, pa vsak dan odkrivamo nova nahajališča. Seveda na težje dostopnih mestih, v večjih globinah. Ne morem izključiti možnosti, da je nafta pravzaprav obnovljivi vir energije. Res pa je, da ni čist.

Prepričan sem, da zaradi nizkih cen nafte danes vrtanje in potencialna proizvodnja ogljikovodikov na Jadranu sploh nista rentabilna.

Zdi se mi, da lahko to izjavi samo predstavnik naftne industrije.

Poglejte, za to nimam dokazov. Berem pa, kaj se piše po svetu. In spomnim se, da so me na fakulteti prepričevali, da bom moral, še preden se upokojim, zamenjati poklic, ker bo nafte zmanjkalo. Danes sem upokojen, nafte pa je še vedno na pretek.