Hvalnica diskurzu

Velikonočni prazniki so letos poleg ton pirhov in potice v novomeški Anton Podbevšek Teater naplavili novo predstavo – Prevzetnost in pristranost: Prizorišče dvojega, za katero odgovarja režiser Matjaž Berger, stkana pa je iz klasike angleške pisateljice Jane Austen in Hvalnice ljubezni francoskega filozofa Alaina Badiouja, torej iz enega največkrat uprizorjenih romanov, v katerem pot do ljubezni med gospodom Darcyjem in Elizabeth Bennet vodi skozi zamotan labirint nesporazumov, in Badioujevega javnega dialoga o ljubezni, v katerem je leta 2008 filozofu Nicholasu Troungu sporočal, da vsaka pot do ljubezni nujno vodi skozi zamotan labirint nesporazumov.

Prvi vtis kaže, da je moral Bergerja v nespečnih nočeh mučiti horror vacui. Prevzetnost in pristranost: Prizorišče dvojega je predstava, ki jo kot kakšno srbsko ohcet poganja koncept ima se, može se. Resno, ni da ni: voda, trata, gugalnica, vizualije v prvem planu, vizualije v drugem planu, replike starogrških kipov, igra se harfa, pleše se, gestikulira se z zakodirano govorico giba, razmetava se s skodelicami, hodi po krožnikih, predvsem pa se veliko govoriči in hodi v krogu.

Sicer pa je treba priznati, da je križanje Austenove z Badioujem v resnici bistroumen domislek. Pa ne zato, ker vsak s svojega konca pripovedujeta nikdar zares izpričano pripoved o ljubezni, temveč predvsem zato, ker oba muči sorodna pomanjkljivost: omika. Stanovska pri prvi in intelektualna pri drugem, v obeh primerih pa omika, ki deluje kot zaviralni dejavnik, jima preprečuje, da bi na svoj predmet merila naravnost, in ju sili v neskončno diskurzivno okolišenje.

Slovenci, tradicionalno bolj francoski od Lacana, smo cepljeni na teorijo. To v prevodu pomeni, da naše znanje slovenščine morda včasih šepa, smo pa zanesljivo izurjeni v razumevanju in reproduciranju filofaksovščine – to je tistega jezika, ki je ob izdatni opori teoretske psihoanalize s temelji marksizma trajno zavezan nalogi, da vedno zgreši svoj predmet. Iz ne povsem ulovljivega razloga nas dobrih štirideset let po razcvetu postmodernizma še vedno muči strah pred naivnostjo, ki nam preprečuje, da bi spregovorili brez teoretskih okov, aluzij, sklicevanja in neskončnega citiranja, ki med nas in resničnost postavlja pregrado. Tako je Bergerjeva Prevzetnost in pristranost, vestna nadaljevalka tega žanra, predstava o ljubezni, v kateri je, tako kot v delih, na katerih temelji, ljubezen udušena, slišati pa je predvsem glasno bučanje diskurza.

A čeprav ljubezen umanjka na manifestni ravni, je latentno umeščena zelo bistroumno. Da ne bi kdo mislil, da »prizorišče dvojega« v naslovu nastopa zgolj figurativno: oder je razsekan na dvoje in na dvoje je razsekano tudi občinstvo. Prva polovica gleda na vodo, druga na trato, in ker sta druga proti drugi obrnjeni s hrbtom, prva polovica nikoli ne more zares vedeti, kaj gleda druga, in nasprotno. Ta čustveno učinkovita prostorska postavitev daje vedeti, da sta mehko jedro in vrhovna rana vsake ljubezni ultimativna ločenost sodelujočih subjektov, ki poraja dvom in rojeva nesporazume, in da človek, pa naj bo še tako zaljubljen in ljubljen v zameno, nikoli ne bo zmogel dejanskega vpogleda v tisto polovico ljubezni, ki pripada njegovemu partnerju. To je tudi tisti del predstave, kjer kaže iskati Badiouja z njegovim zatrjevanjem, da je vsaka ljubezen tveganje, vsaka ljubezen nevarnost in vsaka ljubezen nesporazum. Ali kot s priloženega lističa sporočata filozof Slavoj Žižek in sociolog Rastko Močnik:

»Če izhajamo iz subjekta, potem šele razmerje umestimo na pristno medčloveško raven, saj ne smemo več domnevati, da bi subjekt spoznaval ta ali oni ’zunanji predmet’, pač pa gre za komunikacijo – v kateri subjekt od drugega sprejema svoje lastno sporočilo v sprevrnjeni obliki, kakor pravi Lacan. Prav to je raven pristnega medčloveškega razmerja, v katerem osebek od drugega ne dobiva tistega, kar hoče – in se mora torej soočiti z njegovo radikalno samostojnostjo, znajde se torej pred etično dilemo, kaj s to drugostjo storiti.«

Edino, kar se mojemu razumevanju vztrajno izmika, je, zakaj se Badiou, ki je sicer spretno umeščen čemel v simbolnem podpodju nevrotične izvedbe Prevzetnosti in pristranosti, predstavi po dveh urah kolcne v obliki dveh salonskih monologov.

Ne vem, kako je z vami, a mene bi Prizorišče dvojega bolj nasitilo, če bi se posla lotilo z malo več zmernosti. Če bi pripovedovalo počasneje, z manj znaki, manj šundra in simbolnega plastenja. Saj vem, da je ljubezen kaos, ki ga je nemogoče zapopasti, dokler si vanj pogreznjen, a vsaj uprizarjanje ljubezni bi si lahko privoščilo nekoliko več reda. Tega ne govorim, ker bi bila lena gledalka, ampak zgolj zato, ker ne vem, koliko predpon lahko postpostmodernizem, v katerem smo se zataknili, še prenese, preden ga bo njihova teža potopila.

Gledališka predstava:
Prevzetnost in pristranost: Prizorišče dvojega
Kdo: režiser Matjaž Berger, dramaturginja Eva Mahkovic
Kje: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
Ponovitev: 12. aprila 2015