Reševanje Grčije je del politike iskanja grešnega kozla

Zakaj nemška vlada kanclerke Angele Merkel od leta 2010 v resnici »rešuje Grčijo« in kakšne so posledice politike iskanja grešnega kozla, na portalu Truthout piše profesor ekonomije Richard D. Wolff. Leta 2008 je nemški parlament sprejel zakon za reševanje nemških bank v znesku 500 milijard evrov, kar je bil največ vreden reševalni načrt v povojni Nemčiji.

S tem denarjem je nemška politična elita reševala nekatere največje in najbogatejše nemške kapitaliste, ki so lastniki nemških velebank. Ti kapitalisti imajo moč, da so lahko to reševanje domači politični eliti naročili. Drugo takšno neposredno reševanje nemških bank ni prišlo več v poštev, ker bi s tem preveč razburili nemške volivce. Položaji politične elite na oblasti bi bili ogroženi, zato so si od leta 2010 zamislili reševanje nemških pa tudi francoskih bank prek Grčije.

Grki tako od leta 2010 prek Evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) dobivajo posojila. Ta denar je bil po pisanju Richarda D. Wolffa v glavnem porabljen za poplačilo dolga zasebnim bankam, zlasti nemškim, francoskim in grškim. »Reševanje Grčije« je bilo tako dejansko posredno reševanje zasebnih bank. Grčijo je pri teh bankah seveda zadolžila prejšnja politična elita, ki je v tej državi nepretrgoma vladala 40 let.

Če evropski davkoplačevalci, tudi slovenski, prek Grčije zasebnih bank ne bi reševali, bi te banke morale požreti izgube zaradi dajanja posojil, ki jih ne morejo dobiti poplačana. Če politična elita ne bi segla v žep domačim in evropskim davkoplačevalcem, bi izgube lastnike bank oziroma kapitalistično elito drago stale.

Vodilni nemški politiki so »reševanje Grčije« videli kot priložnost, da pomagajo svojim podpornikom iz velikih bank. Ta pomoč je dejansko maska za drugi reševalni paket za nemške banke. S to potezo so si rešili politične kariere pred jezo domačih volivcev in hkrati breme reševanja naprtili celotni Evropi. Nemški politiki so potem prevzeli vodilno vlogo z zahtevami, da morajo Grki drago plačati za evropske kredite. Angela Merkel je v sodelovanju z grškima strankama Pasok in Nova demokracija, ki sta se izmenjevali na oblasti zadnjih 40 let, dosegla, da so mednarodni posojilodajalci Grčiji predpisali stroge varčevalne ukrepe, prek katerih velike vsote denarja grških davkoplačevalcev gredo za plačilo obresti in odplačilo obrokov kreditov, namesto, da bi jih porabili za potrebe grške družbe in gospodarstva.

Oportunizem nemških politikov je po besedah Richarda D. Wolffa tudi politika iskanja grešnega kozla. Nemški bankirji in politični voditelji so s podporo številnih evropskih voditeljev s to politiko zmedli volivce. Namesto, da bi volivci stresali jezo na nemške, francoske in druge evropske bankirje, kapitaliste, njihove politične služabnike in kapitalizem sam, jo stresajo na Grčijo in Grke. Zlasti nemški mediji to jezo podpihujejo z objavami člankov o »lenih Grkih, ki zaslužijo več kot Nemci in imajo boljše pokojnine«.

Drugi grešni kozel za težave Evrope so priseljenci, »ki kradejo službe domačinom«, čeprav je dejansko služb vedno manj zato, ker sedanji kapitalizem zanima le čim večji dobiček v čim krajšem času, zato je vsako delovno mesto in vsak zaposleni zgolj strošek.

Tokratna gospodarska politika iskanja grešnega kozla služi tudi globalni selitvi kapitalizma iz zahodnih držav v hitrorastoče države. Zaposleni v tradicionalnih industrijskih državah, kot sta Nemčija in ZDA, so zato prisiljeni soglašati z zniževanjem plač, začasnimi zaposlitvami, zmanjšanjem socialnih pravic. Spletni portal Propublica recimo v seriji člankov opisuje, kako v sistemu, ki pozna samo vedno več dobička za peščico bogatih ne glede na ceno za vse večjo množico revnih, izginjajo pravice za zaščito zaposlenih.

Stare industrijske države se zaradi selitve kapitalizma z Zahoda v nove centre soočajo z visoko brezposelnostjo in vse več slabo plačanimi službami, zato vlade z davki in prispevki ne zberejo dovolj sredstev za financiranje proračunov. Bogati kapitalisti hkrati prek svojih služabnikov politikov preprečujejo dvig davkov in namesto tega predpisujejo varčevalne ukrepe za vedno večjo skupino revežev. Brezposelnost in plače zaradi varčevanja še dodatno padejo, zmanjša se življenjski standard ljudi.

V novih industrijskih centrih v razvijajočem se svetu ni nič bolje. Tam ljudi, ki so bili včeraj še kmetje, naženejo v predmestja in tovarne, kjer tako rekoč noč in dan kot cenena delovna sila delajo v tovarnah. Novi kapitalisti pa čez noč postanejo milijarderji.

Richard D. Wolff zaključuje, da so koristi in izgube selitve kapitalizma zelo neenakomerno porazdeljene tako v starih kot novih centrih, zaradi česar se povečujejo socialne napetosti, ki izvirajo iz številnih prilagoditev, ki so jih ljudje prisiljeni narediti. Pogosto se počutijo prevarane s strani političnih in gospodarskih organizacij. V ZDA recimo mnogi delavci verjamejo, da so jim demokratska stranka in sindikati obljubili zaščito in tega niso uresničili, odpovedali so zlasti po izbruhu krize leta 2007. Mnogi, ki so razočarani nad predstavniki tradicionalne politike, vidijo rešitev v novih politikah, ki se organizirajo v povezavi z gospodarstvom iskanja grešnega kozla.

Ta politika pa ščuva eno skupino ljudi proti drugi. To omogoča velebankam, velikim korporacijam in premožnim, ki imajo v lasti politike na oblasti in usmerjajo njihovo politiko, da se izogibajo plačilu računov za krizo, ki so jo povzročili.