Nekakšna vaja znanega benda

Kaj pričakovati od koncerta na elitnem koncertnem prizorišču v glavnem mestu, še zlasti potem, ko je zvezdnik večera ustvaril velik medijski pomp, malo zaradi izvrstnega zadnjega albuma, malo pa tudi zaradi svoje karizme?

S tem vprašanjem v mislih smo se v četrtek odpravili v ljubljanski Kino Šiška in tam smo se lahko nemudoma prepričali, kako veliko oboževalcev ima v Sloveniji reška zasedba Urban & 4. Zbrala se je precej raznovrstna množica obiskovalcev, a to je bilo po svoje razumljivo, saj je bil to prvi predstavitveni nastop Damirja Urbana in njegove četverice po izidu nove plošče Mamut v slovenski prestolnici ter verjetno tudi njegov prvi nastop na tem odru.

Urban si je po razhodu s skupino Laufer v devetdesetih letih dokaj hitro zgradil samostojno kariero in po izdanih petih albumih se je uveljavil kot eden bolj cenjenih avtorjev na območju nekdanje Jugoslavije. Gre za resnično karizmatičnega izvajalca, ki se z izrazitim vokalom, inteligentnimi besedili in jasnimi stališči spretno giblje med alternativo in mainstreamom, kar je vnovič dokazal letos, ko je (znova) zavrnil hrvaško glasbeno nagrado porin – tokrat zaradi nestrinjanja z glasbeno kategorijo, v kateri je bil nominiran.

Urban se je v zadnjem času nekoliko poglobil vase, kar je mogoče slišati v njegovih novih komadih, ki pa so bili na ljubljanskem koncertu začuda nekoliko potisnjeni v ozadje. Čeprav so nastop začeli s komadom Kada se voda povuče z odličnega novega albuma, so ga namreč nadaljevali s starejšimi, prepoznavnejšimi skladbami in skušali vzdušje med drugim dvigniti tudi z najbolj ponarodelim hitom Budi moja voda. Z novega albuma smo v prvem delu koncerta sicer slišali še skladbi Leteći Holandez in Priđi mi bliže ter malce pozneje Ribe, Sutra ćemo pričati in Pasolini, a to je bilo vse, pa čeprav so nastop oglaševali kot predstavitev novega albuma. Zato lahko rečemo, da je bila predstavitev novega albuma precej klavrna. Slonenje na starih uspešnicah pa je pustilo občutek neprofesionalnosti.

Od tako izkušenih glasbenikov bi pričakovali tudi, da se bodo malce bolje pripravili na nastop. Tako pa je bilo vse skupaj videti kot nekakšna vaja znanega benda, kjer pevec med komadi nenehno govori in duhoviči, ne spravi pa se k tistemu, zaradi česar je tam. In tako je prva polovica koncerta minila v nenehnem pričakovanju kakšnega presežka, ki pa ga potem ni bilo ne videti ne slišati.

Vzdušje v dvorani se je sicer nekoliko dvignilo po odlični izvedbi skladbe Mjesto za mene, v zadnji tretjini so sledile korektno izpeljane uspešnice, kot sta Mala truba in Astronaut, pa prej omenjena novotarija Pasolini, čisto na koncu pa smo slišali še odlično eksperimentalno, skorajda noisovsko obarvano Aromo Satanico.

Ob odhodu s prizorišča se nismo mogli znebiti prej omenjenega občutka, da smo bili pri skupini deležni njene neprofesionalnosti. Glede na topel odziv najbolj gorečih oboževalcev se vsaj ti s tem občutkom niso obremenjevali. Upajmo, da se je vsaj Urban.