Permanentno varčevanje

Gospodarska rast bo razveselila tudi upokojence, in to ne samo zato, ker bodo veseli za svoje zdaj morda brezposelne otroke, in tudi ne samo zato, ker brezposelnost vodi v socialne stiske, te pa v napetosti znotraj družin. Upokojenci bodo lansko 2,6-odstotno gospodarsko rast občutili tudi neposredno, saj ta odstotek presega mejo, pri kateri se pokojnine znova usklajujejo z inflacijo in rastjo plač.

»Usklajevanje pokojnin za mnoge pomeni nekaj evrov na mesec, zato ljudi to verjetno bolj razjezi kot kaj drugega,« se zaveda predsednica zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak, »ampak pomemben je trend. Da se vsaj počasi premika in da smo lahko pozitivni glede prihodnosti. Ljudje so dosegli dno.«

Podobno trdijo sindikati javnega sektorja, ko opozarjajo na mlade javne uslužbence, ki zaradi varčevanja ne morejo napredovati ali delajo prek prekarnih delovnih pogodb. Še bolj glasno o padcu na dno govorijo institucije, ki se ukvarjajo z revnimi. V Sloveniji je relativno merjene revščine še vedno malo v primerjavi z drugimi državami, a skoraj nikjer v Evropi se ne širi in poglablja hitreje.

Varčevanje naj bi imelo omejen rok trajanja, ki naj bi se iztekel, ko dosežemo težko pričakovano gospodarsko rast. 2,5-odstotna rast je bila meja, ki jo je določil leta 2012 sprejeti zakon o uravnoteženju javnih financ, in lani smo takšen odstotek dosegli. Zato bi se morali z naslednjim letom končati številni ukrepi.

Za zdaj je jasno le, da se bodo ponovno usklajevale pokojnine in da se bo denarna socialna pomoč, ki jo prejemajo najrevnejši, zvišala z 269 na 289 evrov na mesec. To sta le dva od mnogih socialnih transferjev, ki jih je Zujf znižal oziroma za bolje plačane prebivalce ukinil: otroški dodatek, državne štipendije, pomoč ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino, nadomestilo za brezposelnost ter starševsko in očetovsko nadomestilo.

Zavoljo gospodarstva bo vlada »kratkoročne varčevalne ukrepe« spremenila v »dolgoročne reforme«. Recesije je konec, a varčevanje se bo nadaljevalo.

Čeprav so bili tudi ti ukrepi vezani na čas brez dovolj visoke gospodarske rasti, njihova ukinitev ne bo avtomatična. O tem se sedanja koalicija pogaja prav te dni, a nekateri od teh ukrepov bodo zagotovo podaljšani.

Dokument, v katerem bodo navedeni konkretni ukrepi na področju pokojnin, plač v javnem sektorju ter sociale, je Program stabilnosti, ki ga mora vlada Evropski komisiji poslati do konca aprila. »Vsebinske usmeritve« oziroma »drugi osnutek nacionalnega reformnega programa« je vlada dr. Mira Cerarja sprejela preteklo soboto. Začne se optimistično, s predvidevanjem, da bo »zmerna gospodarska rast« vztrajala vsaj še dve leti. Če ste mislili, da se zato lahko sprostimo, se motite. »Ugodnejše makroekonomske pogoje mora Slovenija izkoristiti tudi za nadaljevanje in krepitev strukturnih reform,« napoveduje vlada.

Zdaj je čas za »ustrezne dolgoročne reforme«, ki bodo imele primerljive finančne učinke kot dosedanji »kratkoročni varčevalni ukrepi«, pravi vlada. Ukrepi reform bodo osredotočeni na »celovito obvladovanje stroškov dela« v javnem sektorju, »potencialne destimulacije in spodbude delovne aktivnosti starejših« ter na socialnem področju »aktivacijo prejemnikov socialne pomoči«.

Spremembe pokojninskega sistema bodo usmerjene v enaka »pozitivna« učinka kot pokojninska reforma leta 2013, to sta vzdržnost sistema in primernost pokojnin. Število upokojencev namreč narašča počasneje, povprečna pokojnina pa se je »stabilizirala« pri 56,5 odstotka povprečne plače, to je okoli 570 evrov, kar je precej manj od praga revščine. »Najhuje je, da so pokojnine tistih, ki se upokojujejo zdaj, sramotno nizke, ker so pogoji upokojevanja slabi,« o zadnji pokojninski reformi trdi Mateja Kožuh Novak.

Denarna socialna pomoč se bo res zvišala na 289 evrov na mesec, vendar je to veliko manj od 385 evrov, kolikor so po ugotovitvah ministrstva za delo v času vlade Boruta Pahorja znašali minimalni življenjski stroški. Ministrica za delo dr. Anja Kopač je novembra lani napovedala, da bo dvig na 385 evrov »eden prvih ukrepov, ko bo malce lažje«, a očitno se to še ne bo zgodilo. Še veliko več bi pomenila sprememba celotnega koncepta socialne zakonodaje. Ta od leta 2012 pri določanju socialnih transferjev upošteva posameznikovo premoženje, s čimer se še bolj znižuje standard ljudi.

Predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj vidi osnutek Cerarjevega reformnega programa kot razkritje, da varčevanje nikoli ni bilo mišljeno kot gašenje požara. »Jasno je, da so cilj sistemske spremembe v korist kapitala,« meni.

Medtem ko lahko ljudje od vlade pričakujejo zgolj drugačno varčevanje, v njenem reformnem programu piše, da bodo »nosilci ekonomske politike delovali proti-ciklično in prispevali k temu, da bo gospodarstvo lahko poslovalo in na trgih izkoristilo čim več priložnosti«. Ljudje pa bodo nastale koristi uživali s prodajo lastne delovne sile.