Tudi Piketty nasprotuje privatizaciji

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Komentar

Thomas Piketty ni bil prvič na Balkanu. Tu je bil že nekajkrat, enkrat celo med vojno, ko je potoval skozi Hrvaško. Toda zdaj je bil prvič po izidu Kapitala v 21. stoletju na uradnem obisku v eni od držav nekdanje Jugoslavije. A le malo je manjkalo, pa sploh ne bi prišel, ker se je ravno takrat začela stavka kontrolorjev letenja na pariških letališčih. Letalo, na katerem je bil, je bilo eno redkih, ki so poletela tistega dne.

Naj je bilo naključje ali ne, pred 30 leti, leta 1981, se je prav z zlomom stavke ameriških kontrolorjev letenja dejansko začelo Reaganovo obdobje. Kontrolorji letenja so tedaj zahtevali višje plače, krajši delovni teden in boljše razmere za delo, podobno kot kontrolorji letenja v Parizu prejšnji teden. Dva dni po tem, ko je PATCO razglasil začetek stavke, je Reagan – na oblast je prišel le nekaj mesecev pred tem – odpustil več kot 11 tisoč kontrolorjev letenja. S tem sta se začela zgodovinski napad na delo in proces zniževanja plač. Bo kaj podobnega sledilo tudi v Evropi ali smo v resnici z eno nogo že globoko v Reaganovem obdobju?

Ena izmed tez v Kapitalu v 21. stoletju, ki jo je Piketty ponovil tudi v Zagrebu, in to prav v zvezi s stavko pariških kontrolorjev letenja, je, da je rast neenakosti v ZDA zadnja desetletja večidel posledica neenakosti pri plačah. Za povečanje ne-

enakosti pri plačah pa je kriv prav Reagan, ki ga moramo tu razumeti predvsem kot simbol, ne samo kot človeka ali posameznega politika. Simbol tistega, kar je v današnji Evropi narobe.

Kako se v to sliko umešča Balkan oziroma Hrvaška, ki jo je Piketty obiskal? Po letnem poročilu mednarodne agencije Knight Frank je bilo lani na Hrvaškem 221 multimilijonarjev, bogastvo vsakega od njih pa je vredno več kot 30 milijonov dolarjev. Število multimilijonarjev se je na Hrvaškem od začetka prejšnjega desetletja podvojilo. Leta 2004 je bilo v državi 130 državljanov, katerih premoženje je bilo vredno več kot 30 milijonov dolarjev. Po ocenah mednarodne hiše Wealth-X je vrednost osebnega bogastva približno 260 najbogatejših Hrvatov najmanj 30 milijard dolarjev. Za primerjavo, hrvaški BDP znaša okoli 46 milijard dolarjev, stroški državnega proračuna pa so približno 15 milijard dolarjev na leto. Hrvaška torej ni nikakršna izjema. Število multimilijonarjev se je leta 2014 na svetu povečalo za tri odstotke, zdaj jih je 172.900, njihova osebna lastnina pa je vredna 20.800 milijard dolarjev.

Toda Hrvaška je po nečem vendarle izjema, ki potrjuje pravilo. Razlaga pa se, čeprav država doslej v Pikettyjevo analizo neenakosti ni bila vključena, skriva prav pri njem. V enem od grafikonov, ki jih je pokazal v Zagrebu, vidimo, kako naglo se je z leti spreminjalo razmerje med javnim in zasebnim kapitalom oziroma kako je zasebni kapital prehitel javnega. Iz te statistike razberemo tudi, kako se je zasebni kapital v Italiji od leta 1970 do 2010 povečal z 240 na 680 odstotkov narodnega dohodka, javni kapital pa se je z 20 odstotkov zmanjšal na –70 odstotkov. V Pikettyjevem Kapitalu bomo našli tudi podatek, da tržna vrednost zasebnega kapitala v Franciji danes dosega že vrednost približno šestih letnih BDP, leta 1950 pa je bila enaka vrednosti samo dveh BDP. Piketty opozarja, da ima to daljnosežne posledice. Če bi Italija, na primer, skušala prodati čisto vso javno lastnino, niti to ne bi bilo dovolj, da bi odplačala svoj zunanji dolg: »Italija ima negativni javni kapital, in tudi če bi tam prodali celo šole, bolnišnice in avtoceste, še vedno ne bi imeli dovolj, da bi poravnali ves državni dolg.«

Mar isto ne velja tudi za države nekdanje Jugoslavije? Na vprašanje, ali isto lahko rečemo tudi za Hrvaško, je Piketty odgovoril, da je prav v tem največja težava – v ogromni rasti zasebnega kapitala na škodo javnega. Na vprašanje, ali je progresivna obdavčitev bogastva, kakršno predlaga v Kapitalu v 21. stoletju, zares dovolj, je nedvoumno odvrnil, da ni tako. Za Hrvaško predlaga ne le davek na dediščino, ampak tudi presojo procesa lastninjenja. To je bilo verjetno eno od njegovih najradikalnejših sporočil Zagrebu: »Privatizacija povzroča velikansko neenakost, prepričan sem, da je tako tudi na Hrvaškem in v drugih postsocialističnih državah, kar je dobro prikazal mladi hrvaški ekonomist Filip Novković v svojem delu.«

V zvezi s tem je na vprašanje, kaj misli o novih levih strankah, kakršni sta Siriza in Podemos, odgovoril: »Občasno potrebujemo nove politične stranke, da nadomestijo stare. Ni bistveno, ali bo na primer Podemos prišel na oblast, nujna je sprememba makroekonomske politike na ravni celotne Evropske unije. Prihajam iz države, v kateri za politično inovacijo skrbi skrajna desnica, zato morata Nemčija in Francija doumeti, da Siriza in Podemos, ki sta stranki skrajne levice, nista tako nevarni kot stranke skrajne desnice.«