La Grande Trieste*

»Med dehtečimi akacijami je vozil tramvaj od Opčin do Trsta, od obeliska do mesta, od vrha do globine. Kako čudno! Kolik prepad med Trstom in okolico!« je nekoč vzkliknil Srečko Kosovel, ko je opisoval Trst s Kraškega roba, od obeliska zrl na Tržaški zaliv in daljno obzorje, ko so se v pristanišče vračale trabakule in ko se je iz ladijskih kuhinj kadilo od kuhane polente.

To je bilo nekoč »ta pravo« slovensko morje, so še danes prepričani dediči ribičev iz Sv. Križa nad Trstom. Zdaj je tam muzej ribištva, nekoč (okoli leta 1911) je v vasi živelo približno 200 slovenskih ribičev. No, takrat je bil Trst še habsburška jadranska prestolnica, logistično stičišče Sredozemlja in osrednje Evrope.

Trst je že leta 1382 postal del habsburške monarhije in dobil status samostojnega mesta s privilegiji, s pristojnostmi, zaupanimi mestnim oblastem, pa sta se počasi začela njegov razcvet in dolgotrajni razvoj, ki je vrhunec dosegel ob koncu 19. stoletja in na prehodu v 20. stoletje. O tem ključnem zgodovinskem obdobju mesta med letoma 1891–1914 so v Trstu v Stari ribarnici (Salone degli Incanti) na Rivi Nazaria Saura zdaj pripravili dokumentaristično razstavo, ki s črno-belimi fotografijami in z nekaj muzejskimi eksponati obiskovalca popelje skozi pahljačo dogodkov, ki so zaznamovali Trst in njegove prebivalce. Torej, večnacionalno mesto, svetovljansko pristanišče z gospodarsko in trgovsko močjo, bogatim gledališkim, koncertnim in družabnim življenjem, s kavarniškimi debatami umetnikov, filozofov, pisateljev, politikov, pa svetovljanskimi damami s širokokrajnimi klobuki na eni strani in prepotenimi pristaniškimi delavci na drugi; vsa ta mešanica in trk svetov, družbena trenja in prvomajske demonstracije, kulturna in gospodarska vitalnost, politični boji in mondeno razkošje, vse to se je prekuhavalo v Trstu in se nenadoma sesedlo vase ter izginilo z izbruhom 1. svetovne vojne.

Na prelomu stoletja je brbotalo na vseh področjih, vse je zajel bliskovit razvoj. V Trstu so prenovili komunalno infrastrukturo, uvedli tehnološke novosti – telegraf, električno razsvetljavo, gradnjo z armiranim betonom, nove pristaniške objekte. Velike spremembe so se zgodile v pomorstvu, več kot podvojila se je tonaža trgovskih ladij, v Trstu so zgradili največji parnik in povečala se je železniška povezava z mestom. Tržaško gospodarstvo je začelo utripati v ritmu širše gospodarske dinamike vse do vzhodnega Sredozemlja in pomorskih poti do Gibraltarja in Sueza, iz Trsta so potniške ladje plule čez ocean do New Yorka ...

Razstava poskuša osvetliti vse ravni mestnega življenja v tistem času in eno izmed poglavij je namenjeno tudi »slovenskemu Trstu« s poudarkom na gradnji Narodnega doma, ki ga je sprojektiral Maks Fabiani (1901/05), vendar brez omembe, da so ga leta 1920 fašisti požgali. Zanimiv pa je tudi »kvadrant« na razstavi, ki govori o zametkih arheologije in prikaže poleg antičnega Trsta še eksponate, najdene na slovenskem ozemlju v času, ko sta bila Trst in ozemlje današnje Slovenije del habsburške monarhije.

Osrednje in najbogatejše najdbe, ki jih hrani tržaški mestni muzej, so s prazgodovinskega najdišča. »Most na Soči, v arheološki literaturi znan predvsem kot Sveta Lucija, leži v sotočju Idrijce in Soče, v stičišču treh dolin, soške, idrijske in baške. Arheološko je izredno pomemben predvsem zaradi halštatske nekropole, ki je ena največjih, odkritih v Srednji Evropi,« je zapisal eden najpomembnejših slovenskih arheologov, akademik prof. dr. Stane Gabrovec. Na prazgodovinski nekropoli Mosta na Soči so prve arheološke predmete našli kmetje, leta 1884 pa je začel sistematična izkopavanja tržaški raziskovalec dr. Carlo Marchesetti; do leta 1902 je odkril okoli 3955 grobov. Vse najdbe so v tržaškem mestnem muzeju, strokovno še neobdelane, a hkrati italijanski kolegi vsa ta leta slovenskim arheologom niso omogočili dostopa do gradiva in s tem možnosti študija. No, sedaj na tej veliki razstavi, posvečeni habsburškemu obdobju Trsta, se ponašajo z arheološkimi najdbami iz Mosta na Soči. Te so namreč ključnega pomena za interpretacijo starejše železne dobe v tem delu Evrope.

Tudi tržaški Muzej Revoltella, ustanovljen leta 1872, je za razstavo prispeval svoje eksponate, umetniška dela, ki so jih leta 1892 pridobili v Münchnu na Mednarodni razstavi z namenom, da v domačem mestu ustvarijo zbirko del s takratne mednarodne umetniške scene. V skromni brošuri, ki spremlja razstavo, so zapisali, da so v tistih časih v umetniški in kulturni dediščini videli odločilni dejavnik za razvoj mesta, ki je bilo po mnenju intelektualcev preveč predano trgovini.

Razstava:
Veliki Trst, 1891–1914
Kje: Salone degli Incanti/Stara ribarnica, Trst, Italija
Kdaj: do 3. maja 2015

*Veliki Trst