Kaj se Evropa lahko nauči iz kriz v Latinski Ameriki

Kdor se hoče spreti s politiki in znanstveniki s področja socialne politike, mora z njimi samo začeti razpravljati o »izgubljenem desetletju« Latinske Amerike v 80. letih prejšnjega stoletja in v tej razpravi braniti »washingtonski konsenz«. Ta konsenz so reforme proračunov in trga dela, ki sta jih v zameno za svež kapital od prezadolženih držav Latinske Amerike zahtevala Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF). Te reforme so po ugotovitvah kritikov le kratkovidni varčevalni programi, ki so državam Latinske Amerike povzročili velike konjunkturne in socialne probleme. Zdaj IMF skupaj z Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko (ECB) kot trojka mednarodnih posojilodajalcev enako politiko vsiljuje kriznim državam v območju evra.

Da res obstajajo podobnosti med Latinsko Ameriko v 80. letih prejšnjega stoletja in Evropo danes, v Die Zeit piše profesor na univerzi Kiel Rolf Langhammer. Tako kot države Latinske Amerike so tudi evropske države znižale izdatke in povečale prihodke, ker drugače ne bi več mogle poravnati vseh obveznosti. V Latinski Ameriki so države v želji povečati izvoz znižale vrednost svojih valut, da so cene proizvodov, ki so jih njihova podjetja izvažala, padle. Ker imajo skupno valuto evro, krizne države z evrom znižujejo plače, da bi dosegle enak učinek. Tudi v Latinski Ameriki sta Svetovna banka in IMF najprej zahtevala privatizacijo državnih in javnih podjetij.

Šele čez čas so v Latinski Ameriki spoznali meje te »čiste stabilizacijske politike«, opozarja nemški profesor. Najprej se je zaradi padca tečajev valut podražil uvoz, povpraševanje po uvoženem blagu pa je ostalo enako. Povpraševanje po njihovih izdelkih pa se je zaradi znižanja cene na tujih trgih povečalo šele čez nekaj časa. Enako kot krizne države v Evropi so tudi latinskoameriške prezadolžene države kar počez krčile socialne storitve, zato so se povečale socialne razlike. Ljudje zato nikoli niso prejeli pozitivnih elementov teh reformnih programov.

Privatizacija zaradi institucionalnih pomanjkljivosti (ni bilo jasnih določb za insolvencijske postopke, ne učinkovitega davčnega sistema, ne izvedljive prostorske zakonodaje) ni prinesla spodbud za gospodarstvo. Na podlagi teh izkušenj so sklenili »postwashingtonski konsenz«, ki pomeni, da so za vse programe preskusili učinek na revne in jih na podlagi teh preskusov prilagodili tako, da ne bi povzročili povečanja socialnih razlik. Hkrati so podaljšali njihovo trajanje, da je bilo na voljo več časa za izvedbo institucionalnih reform, razlaga Rolf Langhammer.

Te izkušnje so po njegovih besedah pomembne za krizne države v območju evra. To pomeni, da morajo programi za reševanje evra veliko bolj kot do zdaj upoštevati vplive na razporeditev dohodkov in podatke o revščini v državah, kot je Grčija. Kriznim državam z evrom je hkrati treba dati več časa in sredstev, da bodo nova pravila in pravice lahko dozorele. Tudi države, ki zagotavljajo pomoč, se morajo reformirati in tako podpirati krizne države.

Tudi za to Rolf Langhammer navaja izkušnje iz Latinske Amerike. Konec 80. let prejšnjega stoletja so ZDA ponudile Mehiki dodatno odprtje svojega trga z ustanovitvijo Severnoameriške cone proste trgovine. Enako bi v Evropi lahko dosegli z reformami za poglobitev skupnega trga. Predvsem na področju storitev so nekatera področja še vedno zelo regulirana in zato v rokah nacionalnih (večinoma javnih) ponudnikov. Velika ovira za ponudnike iz drugih članic EU so še vedno različni nacionalni standardi.

Avstrijski novinar Fritz Sitte, ki je pred 40 leti razmere v Latinski Ameriki popisal v knjigi Krizno žarišče Panama, se z Rolfom Langhammerjem gotovo ne bi strinjal.

Sitte v svoji knjigi opozarja na moč multinacionalk, s katerimi sta »zgodovina in razvoj Latinske Amerike tesno in brezupno povezana«. »Multiji« se kot roji kobilic širijo preko kontinentov, kupujejo konkurenčne firme, da jih zaprejo ali pa vključijo v svojo politiko cen, kupujejo vlade in predsednike, ki jih z delnicami vključijo v proizvodnjo in obrate v posameznih akcijskih deželah, prepletajo celotne družbene sisteme in iščejo ključne stike z vplivnimi klani oligarhije, naročajo si svoje zakone, nasprotujejo drugim zakonom in brezobzirno poteptajo najmanjši odpor in najmanjšo konkurenco na političnem ali gospodarskem področju v teh deželah.

Multinacionalni koncerni po Sittejevih besedah razpolagajo z neposrednimi in osebnimi stiki in zvezami z vodilnimi politiki in državnimi poglavarji, so stalni gostje v vladnih pisarnah in sistematično obdelujejo vodilne politike, da bi dosegli svoje cilje. »Samo številke so odločilne, odstotki in prodajni uspehi, dobički in naložbe so shranjeni v računalniku; to je trd, leden in neusmiljen svet, v katerem človek nič ne velja. Veliki koncerni imajo v vseh deželah in pomembnih mestih svoje agente in zaupnike,« piše Fritz Sitte.

V zaključnem poglavju Najšibkejši člen verige med drugim navaja, da se vpliv ameriške politike ne more kratko malo orientirati po interesih gospodarstva in dobičkov. Ne da se samo barantati za izvozne številke in odstotke dobička, če pri tem beda narašča v katastrofalni obseg, če otroci stradajo in umirajo na cesti. Če otroci – kot na primer v Kolumbiji – odvijajo pokrovčke bencinskih tankov na avtomobilih in vdihavajo bencinske hlape, ker to baje potlači občutek lakote, postane vsak dobiček umazan in zločinski.

»Dokler se Amerika in njen vladni aparat ne bosta uspešno uprla nenasitni moči koncernov in njihovi zlorabi v Latinski Ameriki, se te nevzdržne razmere ne bodo spremenile,« je leta 1974 napisal Sitte. Danes to ne velja več samo za ZDA in njihov vladni aparat, ampak tudi za Evropo, njen birokratski aparat v Bruslju in vladne aparate v državah članicah. V slovenskih knjižnicah Sittejevo knjigo v zadnjih letih dajejo v odpis.