23. 4. 2015 | Svet
Kdo so begunci, ki se podajajo na nevarno pot iz Libije čez morje v Evropo?
»Fant poleg mene je padel na tla in za trenutek nisem vedel, ali je padel v nezavest ali je umrl – potem sem videl, da si je zakrival oči, da ne bi več videl valov. Noseča ženska je bruhala in začela je vpiti. Pod palubo so ljudje vpili, da ne morejo dihati, zato so možje, ki so vodili ladjo, odšli dol in jih začeli pretepati. Takrat smo zagledali reševalni helikopter. Dva dni potem, ko je naša ladja z 250 potniki zapustila Libijo, so nekateri že bili mrtvi – valovi so jih odnesli v vodo ali so se zadušili spodaj v temi. Težko mi je govoriti o tem štiri leta potem, ko sem tihotapcu plačal za to, da me je spravil iz Libije, a pomembno je, da ljudje razumejo, kaj se nam dogaja in zakaj,« je za Guardian povedal Hakim Bello, Nigerijec, ki mu je uspelo prek Libije in Lampeduse priti v Berlin.
Predvsem poudarja, da se na to pot nihče ne odpravi, če to zanj ni skrajna rešitev. Nekateri upajo, da bodo v Evropi našli boljše življenje, nekateri preprosto bežijo samo pred vojno. A vsak čuti, da nima druge možnosti. Celotna Evropa mora po besedah Hakima Bella poskrbeti, da se ljudje ne bodo več utapljali v Sredozemskem morju. Ljudje iz Afrike bežijo deloma zaradi politike Evrope, zaradi katere so morali zapustiti svoje domove. Ljudje v državah, kot so Velika Britanija, Francija, Belgija in Nemčija, menijo, da so daleč in niso odgovorni za to, kar se dogaja v Sredozemskem morju, toda njihove države so sodelovale pri kolonizaciji Afrike, zveza NATO je sodelovala v vojni proti Libiji. Vsi so del problema.
Razumeti je tudi treba, da se pot beguncev ne konča, ko dosežejo kopno. Italija je v krizi, zato tam zelo težko najdejo delo. Hakim Bello se je odpravil v Berlin, kjer je dobil več ponudb za delo, a nobenega ni mogel sprejeti, ker ni imel dokumentov. Zmanjkalo mu je denarja in prisiljen je bil živeti na ulici. Razmere so bile tam slabše kot v Libiji v času diktature Moamerja Gadafija. »Verjamem v demokracijo, a kaže, da je v Evropi demokracija samo za nekatere,« pravi Bello.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.