Življenje po umetniškem scenariju

V Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec bo od 23. aprila do 20. maja na ogled razstava z naslovom Janez Janša: Življenje I in II [v nastajanju], ki je nastala v sodelovanju z Zavodom Maska iz Ljubljana. Razstavo, ki v središče postavlja vprašanje, na kakšen način se umetnost umešča v življenje in vpliva na življenje danes, je pripravila kustosinja Andreja Hribernik.

Konceptualni umetnik Janez Janša je leta 2008 začel razvijati projekt Življenje [v nastajanju], ki po njegovih besedah obrača tradicionalno logiko reprezentacije: ni umetnost tista, ki predstavlja življenje, ampak je življenje tisto, ki se dogaja po umetniškem scenariju. Prvi del projekta je sestavljanka okoli 50 performativnih situacij, ki obiskovalca z navodili pozivajo, da izvede neko dejanje. Nekatera navodila so prevodi oziroma prenosi znanih umetniških del 20. stoletja v kratka navodila za performanse, ki se lahko zgodijo v vsakdanjem življenju. Čeprav se zdijo ironična, igriva in celo humorna, pri dejanskem izvajanju potencialno sprožajo tudi nelagodje, sram in ranljivost. Tako so obiskovalci pozvani, da se spomnijo dogodkov iz svojega življenja, lahko poslušajo politične govore, barvajo znano Picassovo sliko Guernica ali nazdravijo s prijateljem.

Drugi del ima izhodišče v performansu Imponderabilia Marine Abramović in Ulaya iz leta 1977. Na fotografijah Nade Žgank najdemo v naravni velikosti upodobljene nosečnice stoječe med vrati, ki na ta način označujejo simbolno in fizično mesto prehoda, motiv, ki se sklicuje tudi na svetopisemske teme čudežnih nosečnosti. Umetnik v obsežnem, že pet let trajajočem fotografskem projektu, spremlja skupino žensk skozi njihove nosečnosti in materinstvo. Imponderabilia je v Janševi obdelavi obravnavana kot citat, iz katerega se razvije drugačno delo, ki v izvedbi in pomenu vzpostavlja nekaj ključnih pomenskih in sporočilnih razlik. Za razliko od resnobnosti originala zbujajo celopostavne barvne podobe nosečnic, doječih mater ter otrok prijetne občutke in empatijo.

Z obema postavitvama se avtor dotika ključnih življenjskih tem, ki jih z vključevanjem občinstva v samo razstavo razširja v polje razmišljanja o poziciji sodobne umetnosti danes, o participativnih praksah znotraj muzejskih postavitev, kot tudi o nas samih.