JAŠA, slikar in performer

Na njegovi spletni strani si je mogoče ogledati, kako korak za korakom nastaja njegov projekt Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja. Z njim bo, od 9. maja do 22. novembra, predstavljal Slovenijo na Beneškem bienalu, morda najpomembnejši razstavi svetovne umetnosti.

Projekt Zaklop, ki bo potekal vseh 28 tednov bienala, je s sodelavci zasnoval kot performans in situ, to pomeni, da ga bodo izvajali tam, v živo, izpostavljeni pa bodo predvsem upor in upanje, solidarnost in skrb za skupnost(nost) ter čistost komunikacije, ki so že od vsega začetka glavni atributi in modus operandi njegove razvejane ustvarjalnosti.

Zgovoren je angleški naslov njegovega tokratnega projekta Utter, ki ga lahko razumemo kot utter(ly), kot nekaj absolutnega, nekaj monumentalnega, in kot utter, kar pomeni nekaj blekniti. V tem kontekstu se skrivata dva robova, ki sta bila umetniku vedno všeč: monumentalnost človeške vere v obstoj ter človekova čista in vsakdanja čustvena ranljivost.

Beneški bienale je pravzaprav avtorjeva vrnitev na kraj, kjer se je zanj vse začelo. Diplomo prve in druge stopnje je namreč opravil na akademiji v Benetkah (Accademia di Belle Arti). Tam je bil v času študija član mednarodne umetniške skupine Crash in Progress, ki si je ustvarila sloves z odmevnimi projekti v severni Italiji. V skupini so štirje fantje, nabriti, ambiciozni in lačni priznanja, tekmovali med sabo, kdo bo imel boljšo zamisel za izpeljavo projekta. Skupina je bila znana tudi po tem, da je vsako naročilo galerij obrnila na glavo in naredila prav nasprotno od pričakovanj galeristov.

Ljubljančan po rojstvu je odraščal v družini, ki je spodbujala ustvarjalnost. V gimnaziji se je ukvarjal z glasbo in slikanjem, kar ga je naučilo discipline vsakodnevnega ustvarjanja in soočanja z razponom čustvenih stanj: od navdušenja, besa, ravnodušja, do obupa in vztrajanja. »Odnos do ustvarjanja me je z leti pripeljal do mnogih spoznanj, predvsem pa do tega, kako pomembno je, da ne lažeš samemu sebi. Kajti prav lahko se zgodi, da si sčasoma začneš lagati o moči svoje ustvarjalnosti in s tem božati lastni narcisoidni ego,« pravi umetnik.

Po vrnitvi iz Benetk je sodeloval z Galerijo Ganes Prattes, ki jo je vodil Primož Nemec. Ta galerija je bila odskočna deska za celo generacijo mladih vizualnih umetnikov. Začel je ustvarjati odmevne projekte, v katerih je vedno znova izpraševal svojo pozicijo umetnika in vlogo umetnosti v družbi. V projektu Radical Chic, kjer se je na razstavi njegovih slik sprehajal bodybuilder, je na svojstven način doživljal, kaj pomeni vstopiti z nekom v ustvarjalni proces. Še posebej pa ga je zaznamovala vloga Mr. Tiger, ko se je v roza obleki antiheroja z zavezanimi rokami sprehajal po ulicah povojnega Sarajeva. S tem je želel brez televizije in časopisov vzpostaviti realni kontakt z bolečino v ljudeh, ni pa vedel, da bo v tej podobi postal »kanta za smeti, v katero so odvrgli marsikatero nepričakovano emocijo«. Hkrati pa se je ob tem projektu zavedel, »kaj pomeni nekaj spisati, nato pa vstopiti v lastno zgodbo, v vlogo, ter se izpostaviti možnosti, da te realnost spremeni«.

Čeprav veliko ljudi njegove projekte zaradi kaotične, destruktivne, agresivne atmosfere razume kot odraz njegovega lastnega kaosa, pa gre v resnici za premišljen in strukturiran proces, ki ima cilj pri gledalcu izzvati določeno čustvo.

Tako je v projektu The Lovest spremenil kletne prostore Moderne galerije v klub, da bi z istimi mediji, kot jih uporablja klub, gledalca sprostil in ga povabil, da se »dobesedno usede v umetnost«. Projekt Crystal C, kjer je s pomočjo sodelavcev »izumil« napoj, ki naj bi v ljudeh vzbudil pozitivna in povezovalna čustva, pa se je nanašal na idejo o skupnostnosti kot togetherness in na širitev tega vzdušja, ki ga je v današnjem svetu premalo.

Že dobro leto živi v New Yorku. Nekaj časa je sodeloval s priznano galerijo On Stellar Rays, nato pa je sodelovanje opustil, da bi nadaljeval, tako kot na začetku, gverilsko in si sam vzpostavil način dela, ki mu najbolj ustreza in hkrati dovoljuje največ svobode. »Kako naj kot umetnik govoriš o pravičnejšem svetu, hkrati pa pristajaš na načine dela in pogoje, ki se navadno skrivajo v ozadju in jih mirno lahko poimenuješ kot pokvarjene in izključno kapitalistične?« se sprašuje umetnik, ki ga je ugledna revija Modern Painters uvrstila med stoterico umetnikov z vsega sveta, na katere je treba biti pozoren.

Je to že uspeh? Umetnik z zgodbo o Nikoli Tesli, genialnem izumitelju, a finančno neuspešnem, opozarja, da je uspeh relativen: »Moje dojemanje uspeha ni preprost prevzem obstoječega vzorca, ampak odgovorno nadaljevanje po poti, ki sem si jo začrtal.«