Vstanite v suženjstvo zakleti!

Nekoč, še ne tako davno, v času naših pradedov in prababic, v začetku 20. stoletja, je bila Slovenija pretežno kmetijska dežela. Kar 70 odstotkov prebivalstva se je ukvarjalo s poljedelstvom in mnogi so bili tako revni, da so morali hrano kljub kmetovanju kupovati na kredit. Zgodovinarji pišejo, da so v Ljubljani ljudje tedaj živeli v neogrevanih, barakarskih naseljih. Živeli so celo v kanalizaciji, v opuščenih gradovih, pod mostovi, v gramoznih jamah. Otroci so bili bosi, odrasli pa so v povprečju imeli en par čevljev. Pozimi so v rokavice vlagali tople kamne, postelje pa ogrevali z razgretimi opekami. Mnoge ženske so se preživljale s prostitucijo. Nekatere so to počenjale celo v javnih straniščih, v katerih so podnevi čistile, pravi zgodovinar dr. Andrej Studen.

Tedaj, pred sto leti, so bile to normalne razmere. Bilo je jasno, kdo je gospodar in kdo hlapec. Slovenija je bila razslojena družba. Na eni strani so bili pretežno nemško govoreči, ki so imeli približno desetkrat več kapitala kot slovensko govoreči, skupaj okoli 200 tovarn. In s tem tudi monopol nad kulturnim in političnim življenjem. Na drugi strani je bil plebs, ki je bil na takšno življenje navajen, ki drugega ni poznal in se tudi ni upiral. Šele potem, po propadu habsburške monarhije in umiku germanskih oblasti, je na območju današnje Slovenije prišlo do kulturnega in gospodarskega preobrata. »Carinska zamejitev je omogočila razcvet mnogih podjetij, predvsem iz tedanje Slovenije, ki so tedaj dobila priložnost,« pravi zgodovinar in ekonomist ddr. Neven Borak.

V tistem kratkem medvojnem obdobju, dolgem 22 let, je nastalo okoli 250 tovarn. Skoraj vsak mesec je kje zrasla kakšna nova. Dobili smo svoj meščanski sloj in prve industrialce. Josip Benko recimo je tedaj ustanovil živilskopredelovalno podjetje Pomurka (danes znano kot »Pomurka v stečaju, d. d.«), Josip Slavec pa prvo slovensko gradbeno podjetje, imenovano Stavbenik, (danes znano kot »Stavbenik v stečaju, d. o. o.«). Do začetka druge svetovne vojne je bilo v Sloveniji že 523 tovarn. Prvič v zgodovini ali prvič v zadnjih tisoč letih je bilo domačega, slovenskega kapitala več kot tujega. Je naključje, da je ekonomski razcvet Slovenije sovpadal z večjo politično suverenostjo? Verjetno ne. To je bil čas, ko je v Slovenijo prišel industrijski napredek in z njim domači delavski razred. Kje je ta danes, pred prihodnjim praznikom dela?

Vsi mi, proletarci, ne bi smeli pozabiti na najosnovnejši način dvigovanja naše dodatne vrednosti. To pa je boj za osnovne pravice.

Kapitalizem išče meje

Danes, pravi sociolog dr. Rastko Močnik, je kapitalizem na prelomnici. Prvič v zgodovini mora za svoje preživetje ukinjati že pridobljene delavske pravice. Proces je počasen in ne tako očiten. Delavci pravice izgubljajo skozi stranska vrata: »Vzemimo za primer čistilce ali čistilke,« pravi Močnik, »ki so bili nekoč na moji, filozofski fakulteti del kolektiva zaposlenih.« Kaj se je zgodilo? »Nedavno so jih izločili iz sistema, odpustili so jih in namesto njih raje najeli čistilna podjetja. Stopnja izkoriščanja se je s tem povečala. Njihov pogajalski položaj se je s takšnim 'outsourcingom' poslabšal.« Primer čistilk ponazarja to, kar se dogaja delavcem v zadnjih tridesetih letih. Celoten kapitalizem je po njegovem v »civilizacijski regresiji«. Vse dežele, tudi Slovenijo, potiska nazaj v čas 19. stoletja, ko so celo kmeti morali hrano kupovati na kredit.

Za delavski razred velja, da je še v posebej občutljivem položaju, saj si ne lasti proizvodnih sredstev. Toda v zadnjih desetletjih so se jim pridružile še mnoge druge kategorije. Tudi zaposleni v t. i. kognitivnih dejavnostih, katerih proizvodno sredstvo naj bi bil njihov neodtujljiv »um,« so danes proletarizirani. Vprašajmo se: Je poklic oblikovalca, računalničarja ali arhitekta danes še t. i. svobodni poklic? Ne, postali so odvisni od monopolnih naročnikov. Fragmentacija delovnih razmerij, pravi Močnik, onemogoča sindikalno organiziranje in spodbuja kopnenje pravic. Sindikati, nekoč kolektivna združenja ljudi, se danes soočajo s samostojnimi podjetniki, s pogodbeni delavci in prekariatom. »Opažamo, da niti trga dela ni več. Sedaj imamo trge dela, ki si med seboj konkurirajo,« pravi Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS).

Delavsko vprašanje se danes zaostruje. Prvi razlog je globalizacija. Recimo dejstvo, da je svetovna delitev na bogat in revni sloj, na sever ali jug vse bolj zabrisana. Lukič opozarja, da v tem trenutku največ stavkajo na Kitajskem, pa čeprav imajo tam zaposleni – dodajmo mi – po podatkih OECD celo večjo zaposlitveno varnost kot zaposleni v Sloveniji. »Kitajske razmere« postajajo notranji del razvitega sveta, tudi Slovenije. Država z največ poceni delovne sile v Evropi je danes na primer Nemčija: »To, čemur smo danes priča, je konec razlikovanja med centrom in periferijo in začetek notranje eksploatacije,« pravi filozof dr. Božidar Debenjak, ki proces imenuje širitev ameriškega tipa kapitalizma: »Gre za zgodovinsko pravilo. Fevdalizem je bil najhujši tam, kjer pred tem ni bilo druge tradicije. Kapitalizem v Ameriki pa je bil najhujši, ker so lahko začeli iz nič.«

Prezirani razred

Amerikanizacija Slovenije je več kot očitna. Sklad Cinven, s sedežem v multinacionalnem London-Cityju, je najresnejši interesent za nakup Telekoma. Ameriški sklad Apollo je za zdaj najresnejši kandidat za nakup Nove KBM. Mercator, ki zaposluje 30 tisoč ljudi, po obsegu poslovanja pa predstavlja 10 odstotkov celotnega BDP-ja, je bil prodan hrvaškemu Agrokorju s finančno pomočjo ameriškega sklada tveganega kapitala »Blackstone«, specializiranega za visoko dobičkonosne posle na obrobju razvitega sveta. Helios je bil po istem ključu prevzet s pomočjo skladov Templeton in Blackstone. Ameriški pokojninski fondi so prek sklada One Equity Partners danes manjšinski lastniki v vrsti slovenskih podjetij. Imajo štiri odstotke Pivovarne Laško, 12 odstotkov odstotkov Cinkarne Celje ali pet odstotkov Gorenja. In ne nazadnje je največja ameriška banka, Bank of America Merrill Lynch, ta mesec z nakupom 130-milijonskega paketa terjatev slabe banke (DUTB) postala dejanska lastnica družbe ACH, Polzele, Adrie Airways, Elana ...

Skupaj z ameriškim kapitalom pa se v Evropo prenaša tudi ameriški način dela, ki ni organiziran v sindikatih, opozarja Debenjak. »Ameriška podjetja, ki prevzemajo podjetja v Evropi, spodjedajo sindikalno organiziranost zaposlenih.« Na ta način, nadaljuje Debenjak, dobivamo prekariat. »To je ameriški pristop do dela, imenovan hire and fire, ki mu pri nas olepševalno pravimo fleksibilizacija. A gre za korak nazaj,« dodaja, v čas predindustrijskega kapitalizma. Najbolj neposredno so se s tem tipom kapitalizma spopadli v Nemčiji pred približno 15 leti. Bili so presenečeni, kako je ameriški sklad KKR prevzel njihovo podjetje Telenorma (v Sloveniji je nedavno KKR prevzel Telemach). Čeprav so se delavci v upanju, da jim bo uspelo obdržati službo, sami odpovedali delu plač, so v KKR-u po enem letu odpustili polovico od 6000 zaposlenih, podjetje zadolžili in iz njega s pomočjo finančnih malverzacij in navideznih podjetij izčrpali ves denar.

Drug razlog za zaostrovanje položaja delavstva pa je domača politika. Predvsem v vzhodni Evropi in tudi v Sloveniji vladajoči kot »nova Evropa« v teh procesih sodelujejo. Slovenski mediji v lasti tujih multinacionalk napadajo sindikate, redni komentatorji gospodarskega dogajanja so plačani privatizacijski svetovalci. Ekonomist dr. Jože Mencinger je pred nekaj meseci izračunal, da je v novih članicah EU ceno krize plačalo v prvi vrsti »delo«. Delež dela v BDP-ju se je v razmerju do kapitala še dodatno zmanjšal, v povprečju na manj kot polovico, ta delež pa je v zahodni Evropi ostal na isti ravni. Kaj to pomeni? To pomeni, da postaja na periferiji Evrope delo vse manj pomembno. Kar pa s seboj prinaša tudi globoke družbene in etične posledice. Recimo: Podedovano premoženje (rente) postaja pomembnejše od individualnega truda. Postavi se lahko celo vprašanje, ali se je v takšnih družbah, v katerih ima kapital vse večjo prednost, še smiselno truditi za individualni uspeh. Se izobraževati.

Tudi v Sloveniji daje danes vladajoča elita prednost kapitalu. »Delavci so osamljeni, prepuščeni so na milost politiki, so družbena skupina, ki je popolnoma razvrednotena,« pravi Borak. Po prvi in po drugi svetovni vojni je po njegovi oceni delavstvo še uživalo posebno zaščito, morda zgolj zato, ker so bili »kanonfuter« v obeh vojnah. Streljali so jih. Skupaj s kmeti. Po razpadu socializma pa politika do delavstva posebnega dolga ne čuti več. »Delavstvo je seveda na udaru. In bo še na udaru. Po moji sodbi so danes poleg industrijskih delavcev naslednji na vrsti zaposleni v javnem sektorju. Se pravi vsi tisti zaposleni, ki državi zagotavljajo netržne storitve. Gre za poskuse, da bi iz javnih uslužbencev naredili mezdno delovno silo, ki se po potrebi najema in odpušča,« dodaja Borak.

Naši novi gospodarji

Ta teden je Slovenski državni holding (SDH) sicer dobičkonosni Žito prodal Podravki, ki je, mimogrede, v 27-odstotni lasti hrvaške države in 33-odstotni lasti njihovih pokojninskih skladov. Nekaj tednov prej je bila Pivovarna Laško prodana multinacionalki Heineken. Kupci se drug za drugim zavezujejo, da bodo »ohranjali« delovna mesta; zgolj načeloma seveda, saj naj bi bilo to v nasprotju s pravili EU o državnih pomočeh. Vsa ta podjetja v Sloveniji prodajamo zaradi nekakšnih sinergij, domnevno zaradi novih razvojnih potencialov, domnevno zato, ker si v Sloveniji velikih podjetij ne moremo več privoščiti, ali pa zgolj zato, ker podjetij sami domnevno ne znamo upravljati. V primeru Žita verjetno nihče od predstavnikov države niti pomislil ni, da je samooskrba s hrano v Sloveniji že tako nizka, da jo obramboslovci omenjajo v kontekstu varnostne ogroženosti.

Če delo zgublja proti kapitalu, se postavlja vprašanje, ali se je v takšnih družbah še smiselno truditi za individualni uspeh. Se izobraževati.

Zgodovina se torej ponavlja. V začetku 20. stoletja so ob vsej ljudski bedi v teh krajih gospodarili nemški kapitalisti, ki so nedvomno znali izkoriščati širše, regijske sinergije in ekonomije obsega. Da je ob tem v Sloveniji hrane primanjkovalo, ni bil problem. Naši novi gospodarji, resnični lastniki in upravljavci mnogih podjetij te regije, postajajo danes investicijski bančniki iz tujine. Na neki način je to seveda logično in pričakovano. Mar smo mislili, da bomo v razmerah nove »habsburške« monarhije, odprtega gospodarstva EU, mi prodajali kruh, mleko, klobase ali pralne stroje kapitalsko močnejšim državam? Mar smo res mislili, da so za kaj takšnega dovolj samo znanje, iznajdljivost, delavnost, kultura, omika ali inovativnost?

Če te kraje, te vasi, ta geopolitični del sveta prepustimo prostemu trgu, brez političnega vodstva, dobimo točno takšne razmere, kakršne so bile tukaj vse do leta 1918. Kar pomeni, da ti kraji ne morejo imeti svojega letališča. Ne svoje distribucijske mreže živil. Ne lastne informacijske mreže. Očitno niti svojega piva ne. In niti ne svojega kruha ali testenin. Ker se enostavno ne splača in ni logično ali racionalno. V razmerah svetovne konkurence šibko domače prebivalstvo ne more biti omembe vreden lastnik kapitala ali njegov upravljavec, ampak je lahko zgolj tisti, ki prodaja svoje delo. In če oslabimo še sindikate, to dodatno motnjo, ki draži delo, je lahko delo tukaj ravno dovolj poceni, da preživimo na podoben način, kot je opisan v uvodu. Torej na robu. Kaže, da so se mnogi v Sloveniji danes s tem sprijaznili.

Ob tem je treba vendarle vedeti še nekaj. Dejstvo, da špekulativni skladi tujega kapitala danes postajajo naši novi gospodarji, kapitalisti, še ne pomeni, da so slovenski delavci slabi. Da plače niso višje, ni kriv šolski sistem (je morda v ZDA boljši?), krivo ni niti slabo upravljanje državnega premoženja (krizo so povzročile predvsem banke v ZDA s ponarejanjem bilanc). In problem ni v tem, da je v Sloveniji prenizka dodana vrednost. Razlog, zaradi katerega imamo delavci tukaj nižjo dodatno vrednost od tistih, ki nas kupujejo, so na eni strani okoliščine svetovnega gospodarstva. Ali pa dejstvo, da ima Slovenija manjši vpliv v EU kot Nemčija. In da je ekonomija obsega vedno na strani močnejših. In ker ni vse v znanju ali pridnosti, vsi mi, proletarci, ne bi smeli pozabiti še na nekaj: na najosnovnejši način dvigovanja naše dodane vrednosti. To pa je boj za svoje pravice.

»Tudi Cerar javnosti ne razume«

Dr. Srečo Dragoš o razliki med sindikati in političnimi strankami

Lani jeseni je novinar POP TV ob sindikalnih protestih dejal, da se sindikati »že celotno zgodovino samostojne Slovenije borijo za svoje izgubljene privilegije. (…) Naši sindikalisti so si na krilih socialističnih idej ustvarjali kariere in odlično živeli, zdaj pa ne zmorejo ali nočejo uvideti, da so se razmere spremenile«. Ali je res, da so sindikati organizacije preteklosti, ki jih žene le še inercija?

Dr. Srečo Dragoš, sociolog s Fakultete za socialno delo, je nedavno preveril, kakšen odnos je imelo slovensko javno mnenje (raziskave SJM) do sindikatov in njihovih zahtev v zadnjih 22 letih po osamosvojitvi. In trdi, da so sindikati v Sloveniji »velika in redka zgodba o uspehu«, ter da so bili pri ohranjanju temeljev socialne države »veliko uspešnejši od vseh tistih institucij, ki imajo v zvezi s socialno državo še večje pristojnosti in odgovornosti«, kot so recimo parlament, stranke in ministrstva ali celo akademiki.

Kljub upadanju sindikalnega članstva, kar naj bi bilo povezano (tudi) s krizo v gospodarstvu in večjo brezposelnostjo, naj bi bili sindikati poleg izobraževalnih ustanov danes edina institucija, ki si je med letoma 1991 in 2012 okrepila zaupanje javnosti. Dragoš pravi, da se v tem času odnos do pojmov, kot so »sindikalne pravice delavcev« in pa »majhne socialne razlike«, vseskozi ohranja na visoki ravni, v zadnjih meritvah celo z rahlim obratom navzgor.

Hkrati s tem je v zadnjem času v slovenski javnosti opaziti pozitivno vrednotenje socializma, premo sorazmerno s porastom nezadovoljstva nad kapitalizmom. Da ne gre za naključje, naj bi kazali še javnomnenjski odgovori na druga vprašanja, po katerih je vse doslej kapitalizem samoumevno veljal za »generično superiornejšega«. Pri vrednotenju napredka, pravice do stavk, svobode ali dobička slovenska javnost danes razlikuje več med socializmom in kapitalizmom.

Do podobnega zasuka je v zadnjih letih prišlo tudi pri odgovorih na vprašanje o potrebnih družbenih spremembah. Po skoraj dveh desetletjih večinske prevlade »reformistov«, pravi Dragoš, ki so menili, da je treba »našo družbo postopoma izboljšati z reformami«, v ospredje prihajajo odločnejše zahteve. Vse več je tistih, ki menijo, da je treba »z odločno akcijo korenito spremeniti celoten način delovanja naše družbe«. Navdušenje nad pojmi, kot so »kapitalizem«, »narod«, »Evropa«, upada. Raste pa podpora »socializmu«, »sindikalnim pravicam« ali »majhnim socialnim razlikam«.

Odziv sedanje koalicije Mira Cerarja na te spremembe, trdi Dragoš, je nenavadna. Nikakor ni res, da je problem v vrednotah, da bi morala politika »prebuditi pozitivne vrednote«, kot ponavlja predsednik vlade, ali pa, da je v Sloveniji »vrednotna kriza« in da je šele treba »vzpostaviti sistem vrednot«, tistih pravih, »duhovnih«. Ne, trdi Dragoš, ankete javnega mnenja kažejo na drug problem. Ta ni v zavoženi etiki ali »neduhovnih« vrednotah, pač pa v vse večjem razcepu med vrednotami političnih elit in vrednotami ljudi.

Če torej vladajoča politika po Dragošu tega zasuka še ni razumela, pa naj bi bilo drugače z sindikati. Delovanje sindikatov je – v vsem času samostojne države – po njegovem občutno bolj skladno z javnomnenjskimi anketami, kot pa to velja za delovanje političnih elit. »Ob tem tudi ni zanemarljivo, da je kljub fragmentaciji sindikalizma stopnja konfliktnosti med sindikati manjša in lažje obvladljiva kot pa stopnja konfliktnosti med političnimi strankami,« dodaja.

Ogroženost socialnih in delavskih pravic se povečuje, pravi Dragoš, »s tem pritiskom pa se zagotovo povečuje tudi odpor, in sicer v obeh oblikah, kot pasivna rezistenca in kot aktivno protidelovanje«. Koliko se bo prva oblika transformirala v drugo, pa je po njegovem odvisno od strategije sindikatov – ti pa v vsakem primeru postajajo vse pomembnejši dejavnik.