Dr. Joseph Vogl

»Fantazije o pohlepnem in zajedavskem finančnem svetu so oblika kritike kapitalizma, ki precej učinkovito prispeva k ohranjanju sistema«

Joseph Vogl je profesor za sodobno nemško književnost, literarno teorijo, kulturne študije in medije na Inštitutu za nemško književnost Humboldtove univerze v Berlinu ter gostujoči profesor na ameriški univerzi Princeton. Njegove pronicljive analize ekonomije, liberalizma in finančnega kapitalizma so pritegnile množično pozornost ter ga umestile med najvidnejše današnje nemške intelektualce. Prikazen kapitala (Založba Krtina, 2013) je njegovo delo, ki je zbudilo največ pozornosti in je dostopno tudi v slovenščini. Marca letos je pod naslovom Učinek suverenosti (Diaphanes Verlag, 2015) izšlo nadaljevanje.

Začniva pri ogorčenju, ki ga je v Nemčiji povzročilo politično dogajanje v Grčiji. Nemški politiki in komentatorji še odločneje poudarjajo moralne zaveze, Grki pa vztrajajo, da so dosedanje strategije povzročile humanitarno katastrofo. Ali Nemčija sploh živi v isti stvarnosti kot države v krizi?

Seveda ne. V Nemčiji obstaja fobija pred politiko in pred političnimi vprašanji. Lahko bi celo rekli, da sedanja vlada z Merklovo na čelu to fobijo idealno zastopa in razostri ali zaobide vsako žgoče politično vprašanje, ki hkrati pomeni nesoglasja, iz njega napravi tehnokratsko vprašanje in tako upošteva načelo političnega oportunizma.

V grških razmerah po volitvah so zanimive različne stvari, ki so z nemškega vidika za marsikoga zelo neprijetne. Najprej, da se je pojavilo nekaj takega kot vstaja ljudske suverenosti, nekaj, kar je Nemčija v osnovi omalovaževala. Drugič, da je grška vlada uprizorila nekakšno socialno reportažo. Naenkrat je postalo vidno, kaj pomeni grška stvarnost: brezposelnost, sesutje gospodarskih zmogljivosti, zlom zdravstva, socialne varnosti itd. Grška vlada pooseblja še nekaj tretjega, namreč neposredni prelom s pokvarjenostjo tako imenovane kartelne politike, prelom, ki ga v Evropi očitno ne vidijo radi. Grki si prizadevajo za nov politični začetek. Morda še dvoje. Ta vlada je prvič storila nekaj, kar so druge organizacije že previdno nakazale, recimo Mednarodni denarni sklad, uvidela je, da so t. i. politika varčevanja in tako rekoč vsi programi prestrukturiranja v zadnjih desetletjih zatajili: v državah v razvoju, državah na pragu razvitosti, a tudi v vzhodnoevropskih državah. Končno, in tu se spet vrneva na začetek, grška vlada je skušala ponovno politizirati neko tehnokratsko-ekonomsko vprašanje. Odplačevanje dolgov in izpolnjevanje upniških interesov sta pomembni politični vprašanji, povezani z osnovnimi delitvenimi nesoglasji, vendar se v Nemčiji to rado prezre.

V kakšni luči se kaže zgodovina evropskega projekta, če izhajamo iz nasprotij, ki zaznamujejo današnjo krizo evroobmočja?

V zvezi z evropskim projektom je več stvari vrednih premisleka. Eno je pogled nazaj na nastanek Evrope. Lahko rečemo, da je današnja Evropa verjetno nastala po tridesetletni vojni. Po tej vojni se z vestfalskim mirom pojavi politika teritorialnih držav, ki jo še vedno močno zaznamuje to, čemur danes pravimo ravnovesje sil, torej ravnovesje moči v Evropi in temu ustrezna politika. Druga pomembna točka, povezana s koncem tridesetletne vojne – ki je bila med drugim tudi verska vojna –, je, da je evropski projekt nastal v znamenju sesutja univerzalizma, v zadnji instanci katoliško-papeške vladavine. Temu se pridruži še nekaj, kar je danes prav nerodno in kar je omenil že Foucault: najverjetneje lahko Evropa nastane in obstaja samo pod pogojem, da evropski projekt prepreči nemško nadvlado. Od Merklove sicer ne moremo zahtevati, da bere Foucaulta, vendar menim, da je ta imperativ preprečitve nemške nadvlade bistven na ozadju nemške zgodovine 19. in 20. stoletja. Zadnji in še malo drugače zastavljeni vidik zadeva sedanje razmere in zlasti nadvse kritičen položaj v Grčiji. Postalo je vidno, in grška vlada to skoraj obupano poudarja, da usodo današnje politike v Evropi – pa tudi nasploh – v bistvu določa konflikt, saj mora vsak politični predstavnik ali izvoljena vlada spoštovati dve popolnoma različni skupini. Na eni strani volilno občinstvo, ljudi, ki vsaka štiri ali pet let prispevajo k predstavniški demokraciji; in na drugi strani finančno občinstvo, se pravi civilne in pravne osebe, investirajoče volilno občinstvo, ki na finančnih trgih narekuje konjunkture in določa finančni prostor delovanja vlad. Napetost med tema popolnoma različnima skupinama in njihove zahteve današnjo politiko postavljajo pred naravnost dramatične izzive.

Vedno so drugi tisti, ki preveč in neupravičeno uživajo, parazitirajo na našem obstoju in življenju. V bistvu je to specifično ekonomska ali pač libidinalno-ekonomska plat rasizma.

Nedavno si je marsikdo belil glavo zaradi gibanja PEGIDA, s katerim so rasistični izbruhi dobili precej vulgarno obliko. Toda ali ni za trenutnimi spori še neki veliko nevidnejši rasizem?

V teh gibanjih, in PEGIDA je zelo dober primer, obstaja tesna povezava med ekonomijo in resentimentom. Z vidika teh shodov tudi Evropa pooseblja tujost. S francosko Nacionalno fronto je podobno. Potegnejo neposredno ksenofobno črto: od tujcev in azilantov prek islama vse do evropskih institucij, ki skupaj na različne načine utelešajo prikazen tujega. Poleg tega – in tudi to je povezano z ekonomijo resentimenta – sodi govor o lenih tam in o delovnih tu v register libidinalno-ekonomske fantazije: vedno so drugi tisti, ki preveč in neupravičeno uživajo, ki imajo vse, kar nam delovnim manjka, ki konzumirajo, kar mi prigospodarimo, in parazitirajo na našem obstoju in življenju. V bistvu je to specifično ekonomska ali pač libidinalno-ekonomska plat rasizma.

Številni dojemajo kapitalizem kot zajedavca, ki razgrajuje socialno državo in naseljuje vse družbene pore. Je takšna kritika kapitalizma sploh lahko učinkovita?

To ima dolgo tradicijo in spada v sklop mitov o denarju. V njih še naprej delujejo stare podobe skopuha, neplodne rasti denarnega kapitala, stereotipi o pohlepnih bankirjih in asocialnih špekulantih. Oni so zajedavci, mi, dobri trgovci in spoštljivi podjetniki, pa hočemo opravljati dejanske posle v dobro vseh, po dobri nemški navadi. Taki miti so najtrivialnejša oblika kritike kapitalizma, občasno so se povezali s protijudovskimi in antisemitskimi liki. Kapitalizem so vedno spremljali, vendar nikoli niso niti najmanj prispevali k analizi tega sistema. Nasprotno: fantazije o pohlepnem in zajedavskem finančnem svetu so oblika kritike kapitalizma, ki precej učinkovito prispeva k ohranjanju sistema.

Danes se vsak obravnava kot neveden v ekonomskih vprašanjih, vednost pa se delegira samooklicanim izvedencem. S kakšno vednostjo imamo opraviti v ekonomiji? Je ta sploh znanost?

Nastanek ekonomije kot znanosti najprej zadeva idejo meščanske samovlade, ki je bila najkasneje od Adama Smitha povezana s pojmom trga in s podobo neposrednega družbenega reda. Za liberalizem 18. stoletja tržni sistem poraja družbeni red kot sploh nobeno drugo družbeno področje. Druga točka, ki zadeva razlikovanje ekonomskih znanosti v 19. in 20. stoletju, je vezana na vprašanje, po kakšnih zakonitostih deluje trg. Tu so najbistvenejši koncepti ravnovesja, izravnave, kompenzacije itd. – seveda v neposredni navezavi na vprašanja konkurence. Na tem mestu – in to je bistveni korak v oblikovanju ekonomije kot znanosti – se postavlja vprašanje možnosti formalizacije teh procesov, kar je privedlo do tega, da so fizikalne zakonitosti postale model za trg: najprej Newtonova mehanika in gravitacijska fizika, potem termodinamika, verjetnostni račun in stohastika. Trg se obravnava kot nekaj, kar deluje po kvazinaravnih zakonitostih, zaradi katerih ga je mogoče matematično obravnavati – to je bistvena predpostavka za znanstveno zahtevo in znanstveno samorazumevanje ekonomije.

Perspektiva se zaplete, kakor hitro privzamemo, da je trg »učinkovit« in uravnovešen le v omejeni obliki in na lokalnih območjih – to so pokazale vse finančne krize od osemdesetih let. Pri tem se pojavita dva drugačna pogleda na ekonomijo. Prvega je predstavil Michel Foucault, ko je pokazal, da najpozneje v 17. stoletju evropske države začnejo ekonomizirati vladanje in da vprašanja, kot so bogastvo, rast prebivalstva, dobrin, obrti in industrije, oblike prometa in infrastruktur, postanejo osnovna sestavina in merilo delovanja oblasti. Na njih se meri moč držav, diktirajo politična vodila in samoreformo politike od 17. oziroma 18. stoletja. Drugi vidik, ki je bil za Foucaulta manj pomemben, zame pa je postal odločilen, zadeva vprašanje, ali niso ravno finance prizorišče, ki privzame bistvene funkcije vladanja. Temu lahko sledimo od fiskusa prek vključitve zasebnega financerja v izvrševanje politike, nastanka javnega posojila in centralnih bank vse do načina delovanja današnjih finančnih trgov. Finance so vladni organ s posebnim statusom.

V zvezi z ekonomijo vas je zanimalo še vprašanje negotovosti in tveganj. Ali ni tu ekonomija na najbolj trhlih nogah?

Ne bi rekel celotna ekonomija. Najprej moramo pripomniti, da je ekonomija od 19. stoletja nadvse raznolika. Pri tem nam ni treba pomisliti samo na marksizem, ampak tudi na različice avstrijske ekonomije, ki je vodila od konservativno-liberalnih do tržnokritičnih pozicij. Tudi danes je to polje zelo heterodoksno in prej se moramo čuditi, da v politiki pravzaprav vedno obstaja le zelo malo modelov, ki so vsaj od osemdesetih let liberalne narave. Področje je dogmatično zelo sporno. Kar zadeva vprašanje specifičnega oblikovanja modelov, me niso zanimali toliko splošni gospodarski procesi kot vprašanja finančne ekonomije in s tem povezanega kreditnega gospodarstva in financializacije. Tu se je pojavilo nekaj novega in mirne vesti lahko rečemo, da finančne trge, ki so za neko ortodoksijo utelešenje popolnega in učinkovitega trga, zaznamuje največja nestabilnost in v bistvu zahtevajo modele teorije kaosa, ne pa modelov ravnovesja.

Kako potem vidite nove kritične ekonomiste, kot sta Piketty in Krugman, ki se nagibata v bolj socialdemokratsko smer?

V sedanjih razmerah smo bolj ali manj prisiljeni v vsa mogoča zavezništva, tudi z oblikami ortodoksije, ki jo zastopata Krugman in Piketty. O ortodoksiji govorim, ker nobeden od njiju nima osnovnega razumevanja kapitalizma, temveč pojem kapitala dojemata tržnogospodarsko. Pozorno branje Pikettyjeve knjige bo pokazalo, da njegova definicija kapitala ni nič drugega kot to, kar bi bilo treba v gospodarstvu imenovati neto premoženje. Širša razsežnost pojma kapitala, za katero še vedno stoji marksizem, kjer kapital pomeni neko obliko družbene reprodukcije, pusti Piketty v glavnem ob strani. Za vprašanje razmerja med ekonomijo in neenakostjo in njegovih političnih posledic se splača skleniti zavezništvo s Krugmanom ali Pikettyjem. Ko gre za poglobitev analiz kapitalizma, pa nobeden od njiju ni v pomoč.

V vaši novi knjigi nastopa tudi pojem razrednega boja. Kako vidite vlogo dela in delavca kot političnega dejavnika v teh kriznih političnih razmerah?

Delo kot vodilni pojem ekonomsko-družbenega obstoja so v zadnjih desetletjih prizadele različne erozije, ki so ekonomske narave, govori se o prekarizaciji dela. Pojem dela ponuja vse manj opore za aktiviranje nečesa takega, kot so solidarnostni viri, torej viri, ki imajo opravka z oblikami družbene varnosti, sindikalnimi organizacijami, toda tudi z zajamčenjem poklicnih poti ali rutin. Vse to je bilo črtano iz družbenega obstoja dela, to pa je vodilo do tega, da je postalo vedno manj mogoče določati skupne interese skozi pojem in stvar dela. Tako kot so v zatonu sindikati, so tudi tisti, ki se definirajo skozi delo in delovno silo, izgubili temu ustrezen pojem skupnega ali kolektivnega interesa. Zelo zavestno vodena politika od osemdesetih let je tako proizvedla dosledno erozijo družbenega in kritičnega potenciala dela. Zato se splača razmisliti, kje bi bilo mogoče na novo potegniti konfliktne linije, kje je mogoče identificirati nesoglasja, kako so se konflikti med kapitalom in delom premestili ali izostrili. Danes novih konfliktnih linij najbrž ne določa toliko nasprotje med lastniki kapitala in delavci, ampak bolj razredni boj med finančnim kapitalom in preostalim prebivalstvom.

V centralni banki vidite privilegirano institucijo moderne finančne oblasti. Kaj so glavne poteze te oblasti?

Moderne finance nastanejo z dosledno vključitvijo zasebnih financerjev in upnikov v izvrševanje politike. Nastanek moderne države je hkrati nastanek dolžniške države, ki se ohranja pri življenju samo skozi finančno močne investitorje. To navsezadnje proizvede tokokrog državnega aparata, davkov in zasebnih upnikov. Te razmere se ustalijo najkasneje v 17. stoletju in vidimo, da je veliko evropsko ekspanzijo (kolonializem in imperializem) neposredno spremljala vključitev zasebnega kapitala v izvrševanje vladne politike.

Drugi korak zadeva vprašanje, kako se ta povezava financ in politike institucionalizira, torej kako se ustali financiranje države in kako upniki tega državnega financiranja pridobijo ustrezne pravice in pravno varstvo. Tu dobijo centralne banke ključno vlogo, najprej seveda prvi, največji in najpomembnejši primer, Bank of England leta 1694. S to banko je bilo prvič zajamčeno trajno državno financiranje skozi zasebni kapital in pravno varstvo za financerje.

Temu se pridruži še tretji vidik, ki zadeva zgodovino centralnih bank. Pri tem je zanimivo, da so bile te centralne banke (Bank of England, Federal Reserve, Bundesbank, Evropska centralna banka) ustanovljene kot vladne institucije. Torej so zanesljivo vladni organi. Hkrati so take institucije z demokratizacijo držav in družb postale vedno bolj neodvisne od demokratično izvoljenih organov – torej od izvršne, pa tudi od zakonodajne veje oblasti oziroma parlamenta. Oblikovala se je vladna enklava, izvrševalka moči vladanja od državnega financiranja do varstva denarnega in valutnega sistema. Po drugi strani je odtegnjena vsakemu demokratičnemu prijemu in se je imunizirala proti parlamentarno-demokratičnemu nadzoru.

Temu se pridruži še zadnji vidik, ki je postal razviden v zadnji krizi. Ta proces je izstopil iz latence in zadeva zlasti razmere od osemdesetih let. Medtem se je namreč oblikoval zelo daljnosežen splet državnih institucij, centralnih bank, mednarodnih organizacij, kot je Mednarodni denarni sklad, mednarodnih sporazumov, a tudi zasebnih podjetij, kot so ocenjevalne agencije, katerih sodelovanje vsrka pomemben del vladnih pristojnosti, hkrati pa ni niti demokratično niti formalno-institucionalno razumljivo. Lahko torej rečemo, da so se tu nakopičile vladne aktivnosti, ki delujejo skozi neformalne instance in postopke in ki jih zaznamuje izredna narava.

Moderni kapitalizem brez dolgov in brez kreditne ekonomije sploh ne bi bil predstavljiv. Z dolgovi postane sistem tako rekoč zasvojen s prihodnostjo.

Pri tem moram pomisliti na sklepni stavek iz vaše knjige: »Suveren je, kdor zmore svoja tveganja preobraziti v nevarnosti za druge in se umestiti kot upnik zadnje instance.«

Previdno bi pripomnil, da gre za ironični obrat besed Carla Schmitta, ki je svojo Politično teologijo začel z znamenitim stavkom: »Suveren je, kdor odloča o izrednih razmerah.« V bistvu je zame pomembno vprašanje, kako lahko političnoteoretsko dojamemo finance z vsemi njihovimi sestavinami: centralnimi bankami, denarjem, denarno politiko, mednarodnimi finančnimi trgi in ustreznimi organizacijami. Če je suveren, kdor svoja tveganja preobrazi v nevarnosti za druge, je s tem mišljena dramaturgija, po kateri so finančna tveganja, ki so v zadnjih 20 letih postala očitna, preložena na tiste, ki se ne morejo zavarovati pred tveganji na finančnih trgih: na ljudi, ki morajo svoje pokojnine ali zdravstveno oskrbo financirati na finančnih trgih, seveda skupaj s tem, kar opazujemo v Grčiji, s prekariziranjem in dereguliranjem dela itd. Kar so za nekatere gola tveganja, ki jih lahko pričakujejo, preračunajo in zavarujejo, je za druge postalo odkrita nevarnost, dogodek, ki neposredno in brez zavarovanja zadeva njihov obstoj. Upnik zadnje instance pa napotuje na situacijo, ki je ravno tako postala očitna po letu 2008. Prednostna naloga krizne politike je bila, da interese upnikov, torej zadolžene zasebne banke in investitorje, ponovno financira tako, da lahko spet zasedejo položaj univerzalnega upnika. Ta položaj lahko dobro opazujemo v evrokrizi.

Torej ločitev gospodarstva od države sploh ni v interesu kapitala?

Seveda obstajajo razlike med političnimi strukturami in ekonomskimi dinamikami. A obstaja tudi povezava, ki jo je – če se prav spomnim – cinično omenil neki državni sekretar pod Ronaldom Reaganom: državo moramo zadolžiti, da bi lahko razgradili socialne sisteme. Nadzor nad državnimi proračuni je bistveni vidik moderne politike vladanja, pri čemer lahko razberemo neposredno sodelovanje med velikimi akterji na finančnih trgih in političnimi akterji. Z zaviranjem zadolževanja in s politiko varčevanja se vedno bolj krepi odvisnost državnih proračunov (in s tem davčnih sistemov, javnih infrastruktur, sistemov družbene varnosti) od finančnih trgov.

Ali danes sploh še obstaja liberalna vera v stabilnost trgov? Mar ni neoliberalizem ravno grobo priznanje nestabilnosti in krivic, ki so bistveno gonilo ustvarjanja vrednosti?

Liberalizem je vedno imel različne plati. Njegova ideja podjetništva je povezana z imperativom »nevarnega življenja« in pustolovščine, s spuščanjem v tveganja zaradi produktivnosti. A obstaja še ena plat liberalizma, in to je vsekakor drama, ki je opazna še danes: liberalizem je vedno izhajal iz tega, da, naj bodo podjetja še tako pustolovska, naj se na trgih še tako izpostavljamo tveganjem, je kljub temu mogoče zajamčiti distributivno pravičnost. Tako je bil liberalizem povezan z moralnofilozofskim upanjem, da navsezadnje obstaja pravična izravnava ali alokacija, da je trg v bistvu gonilo ali najvišja instanca družbene pravičnosti. Brez tega upanja liberalistični projekt ne deluje. Danes opazimo celo neko dramatično brezzakonje, položaj, v katerem izgine temeljna moralna gotovost naših družb, če trga ni več mogoče spremljati z iluzijo njegove moralne izravnalne dejavnosti. Izid je popolnoma odprt. Ne vemo še, kaj izginotje tržnega zaupanja dejansko pomeni za moralne ekonomije sedanjih družb.

Pri genezi moderne oblasti igra dolg ključno vlogo, čeprav jo različni teoretiki različno dojemajo. Je družbena funkcija, ki obstaja že 5000 let, bolj ali manj ista, kot trdi David Graeber, ali pa je moderna le proizvedla prelom?

Vprašanje dolga lahko razstavimo na različne vidike. Prvi zadeva Graeberjevo vprašanje, kako sploh opisati ekonomske operacije. Pri tem se ga splača upoštevati in trditi, da menjava ne uteleša osnovne ekonomske operacije. Nikoli ni bilo in ni družbe, kjer bi osnovna menjava oblikovala jedro ali izvor ekonomske dejavnosti, na začetku je bilo razmerje upnik–dolžnik. Prve oblike denarja niso bile nič drugega kot zapiski dolžniških razmerij.

Drugi vidik zadeva nastanek novodobnih financ, ki so predvsem dolžniška ekonomija. Rečemo lahko, da imajo posojila in dolgovi na tem ozadju nadvse umetniško plat, zmožni so sprostiti ustvarjalno moč, omogočajo naložbe, nekaj, kar je ekonomsko, družbeno in intelektualno zanimivo: kako postane neka sila iz nič učinkovita? Moderni kapitalizem brez dolgov in brez kreditne ekonomije sploh ne bi bil predstavljiv. Z dolgovi postane sistem tako rekoč zasvojen s prihodnostjo.

Obstaja pa še en vidik te dolžniške ekonomije, ki priča o najnovejšem obratu. To zadeva novo vrsto dolžnika, zaostritev sodobnega finančnega gospodarstva, ki lahko tudi z zadolževanjem najrevnejših kuje dobiček. To se je recimo pokazalo v nepremičninski krizi po letu 2007: ljudi z nizko ali nikakršno varnostjo so oskrbovali s posojili in po sesutju trgov je bila njihova prihodnost tako rekoč zastavljena. Prisilne dražbe v ZDA – leta 2009 jih je bilo okoli deset tisoč na dan – so pokazale, da nekatere družine sedaj niso imele ničesar razen dolgov. Ti so postali eksistencialno in družbeno apriorni, pradolg z naravnost religiozno naravo. Vse življenje se jih ne znebimo.

Zelo zavestno vodena politika od osemdesetih let je proizvedla dosledno erozijo dela. Zato se splača razmisliti, kje bi bilo mogoče na novo potegniti konfliktne linije.

V medijih je bilo lani zaslediti poziv Nemčiji, naj se končno zbudi v 21. stoletju. Kaj je v evropskem odzivu na krizo najbolj narobe?

V nemški politiki je seveda zelo veliko morale, ki pravi, da dolžnik ni dolžan samo plačati, ampak se mora tudi pokoriti. Kot v grškem primeru. V slavnem renesančnem romanu, Rabelaisovem Gargantui in Pantagruelu, se pojavi lik z imenom Panurge, ki mu nekdo reče: tebi mora pa iti res slabo, ker si do vratu zadolžen, nakar Panurge odvrne: nasprotno, odkar sem zadolžen, mi vsak želi obilo zdravja in predvsem dolgo življenje, vsak upnik govori dobro o meni, da moj tečaj ne pade. Ali nekaj podobnega. To je tako rekoč dobra plat dolga, toda ta ekonomski imperativ, da je dolžnikovo zdravje upnikov dobiček, je v Evropi izgubil učinkovitost. In to ne samo z moralnim podtonom, ki je vedno obarvan z resentimentom (spet »leni« Grki itd.), ampak tudi zaradi novih in surovejših metod financiranja, po katerih lahko celo poguba, pobitje dolžnika še enkrat navrže donose, na primer s tako imenovanimi šortingi, s katerimi se uspešno stavi na bankrot družb in držav.

V zadnji knjigi analizirate Čile pod Pinochetom; to obdobje velja za šolski primer avtoritarnega kapitalizma, vendar trdite, da demokratično okolje razvija bolj prefinjen avtoritarizem kapitala. Kako se zgodi ta preobrat?

Finančnokapitalistične transakcije in temu ustrezni procesi bogatenja niso nikoli imeli težav z avtoritarnimi državnimi oblikami, pod pogojem, da je obstajalo pravno varstvo in, zelo bistveno, varstvo lastnine. Tako imenovani avtoritarni kapitalizem, ki smo ga opazovali v Čilu in ga danes opazujemo na Kitajskem, minimizira vprašljivo razmerje med državo in finančno ekonomijo ter odpravi dramatičnost teh razmerij pod pogojem varstva lastnine. Zanimalo me je, kako se v osnovi parademokratični položaj finančnega kapitala lahko ohrani kljub demokratičnim vidikom, in sled tega je nastanek že omenjenih enklav, ki delujejo neodvisno od vsake vladne politike – pod pogojem, da je okolje teh institucij demokratično. Na primeru Čila je to postalo razvidno, ko je vojaška hunta izgubila oblast in je tik pred odločilnimi volitvami in izgubo oblasti z zakonsko reformo ustanovila neodvisno centralno banko, ki je skrbela za to, da je vsem kasnejšim demokratično izvoljenim vladam po letu 1989 dostop do denarne politike, valute in osnovnih gospodarskopolitičnih pristojnosti ostal odtegnjen.

Finančno-kapitalistične transakcije niso imele nikoli težav z avtoritarnimi državnimi oblikami, pod pogojem, da je obstajalo pravno varstvo in varstvo lastnine.

Centralne banke so torej nedemokratični proizvod modernih demokratičnih procesov. Je finančni svet potemtakem sploh mogoče demokratizirati?

Po svoje je to tako rekoč nemogoč projekt, kajti kar navadno imenujemo banke, že dolgo ni več ključna izpostava finančne ekonomije. Danes najbistvenejših akumulacijskih procesov ne jamčijo več navadne poslovne banke, temveč investicijske družbe, te pa delujejo po čisto drugih načelih. Ni jih mogoče nacionalno dojeti. Na to meri tudi socialdemokratska politika: kako lahko finančne trge, njihove akterje in dinamike tu in tam spet omejimo z manj obsežnimi reformami? Ti recepti in poskusi doslej niso bili uspešni. Hkrati ne smemo pozabiti, da je bila zgodovina financ vedno znova povezana z ustreznimi »demokratičnimi« ali alternativnimi idejami financiranja: na primer nastanek nemške hranilnice, zadružne banke, kot je Raiffeisen, projekti, kot so mikrokrediti, ali pa sedanji poskus latinskoameriških držav, da ustvarijo mednarodno banko, ki bi upoštevala drugačno politiko kot Mednarodni denarni sklad itd. Na vseh teh mestih obstajajo možnosti, da v samih financah ustvarimo drugačne opcije financiranja z drugimi akterji in drugimi profiterji.

Bi bilo treba centralne banke razbiti?

Ne nujno. Iz njih je treba spet napraviti organe, ki širijo manevrski prostor gospodarske in fiskalne politike, namesto da ga krčijo. Kajti danes so – hote ali nehote – postale pomočnice finančnih trgov. Ta dilema se pokaže pri Evropski centralni banki: javnim proračunom manjka denarja za nujna vlaganja (v Nemčiji to zadeva zlasti lokalne skupnosti), centralna banka pa preplavlja trge s poceni denarjem, vendar ga ne vlaga v industrijo ali infrastrukturo, temveč v nepremičnine in delnice, s čimer pripravlja naslednjo krizo.