Hitler je preživel!

Adolf Hitler je 30. aprila 1945 naredil samomor. Najprej je vzel strup. Potem se je ustrelil. Nazadnje pa ga je njegov zvesti pribočnik še polil z bencinom in zažgal.

»Nočem, da moje truplo spravijo v Moskvo in ga potem postavijo na razstavo,« je rekel. Vedel je, kaj ga čaka. Kaj bi ga šele čakalo, če bi ga dobili živega. Zato ni hotel poslušati tistih, ki so ga prepričevali, naj ne naredi samomora in naj raje zbeži, dokler je še čas, magari le v Berchtesgaden, kamor so se že zatekli številni nacistični veljaki. Tudi na malo letalo, s katerim je 26. aprila 1945 za berlinskim bunkerjem pristala Hanna Reitsch, ki naj bi ga odpeljala v »svobodo«, ni hotel. Lahko bi ga dobili.

V romanu Berkut, ki ga je leta 1987 objavil Joseph Heywood, se Hitler – po insceniranem samomoru – reši iz bunkerja, a ga pri Genovi dobijo sovjetski specialci in ga potem odpeljejo v Moskvo. Pod Kremljem ga zbašejo v visečo kletko, v kateri ne more ne stati ne ležati, ampak leta in leta le gnusno razpada, tako da mu zlagoma amputirajo okončine.

Stalin si ga lahko ogleduje po mili volji – kot cirkuško atrakcijo, kot gnusno kepo mesa, kot spako zgodovine. Hitlerja, ki tako res pristane na razstavi, tik pred Stalinovo smrtjo ustrelijo. Kot steklega psa.

Hitler prav tega ni hotel, zato je raje naredil vse, da ga ne bi dobili živega, navsezadnje, lahko bi mu storili tudi to, kar je sam leta 1944 storil generalom, ki so organizirali spodleteli atentat nanj: po obsodbi pred »ljudskim sodiščem« so jih esesovci v jetnišnici Plötzensee napol gole obesili na mesarske kljuke, kjer so potem počasi, agonično, grizlijevsko umirali, filmska ekipa, ki jo je poslalo ministrstvo za propagando, je vse to posnela, film pa dostavila Hitlerju in ta si ga je z užitkom ogledal. Ogledal si ga je tudi minister za propagando Joseph Goebbels – in omedlel.

Ne, Hitler res ni hotel, da bi Stalin, Churchill in Truman gledali, kako ga natikajo na mesarsko kljuko, zato je naredil vse, da ga ne bi dobili živega. In vendar je preživel.

Spet je tukaj

V satiričnem romanu Spet je tukaj (Er ist wieder da), ki ga je leta 2012 objavil Timur Vermes, se Hitler zbudi »danes«, 30. aprila 2011, »sredi regrata in marjetic«, v vojaški uniformi. »Kot mi je ostalo v spominu, sem se prebudil enkrat bolj zgodaj popoldne. Odprl sem oči in nad sabo zagledal sonce.« Še vedno smrdi po bencinu.

Hitler za razliko od gospe Kerner, ki v Beckerjevem filmu Zbogom, Lenin! zaspi v komunizmu in se prebudi v kapitalizmu, zaspi v totalitarizmu in se prebudi v demokraciji. In vse mu gre na živce. Vse ga moti: Nemci, ki so se preveč komercializirali in modernizirali, Turki, ki jih je preveč, človeštvo, ki se je preveč namnožilo, gume, ki cvilijo, hujskaški mediji, ki objavljajo napačne ocene gospodarskih problemov, oportunistične stranke, ki se neproduktivno prepirajo, vlada, ki ne skrbi za ohranitev nemškega naroda, šoferji, ki telefonarijo med vožnjo, »enoprostorske sestavljene pisarne«, v katerih tezgarijo ljudje, pa evro, abortusi, onesnaženje, zastrupljena živila, protinaravni obstoj Poljske, pobiranje pasjih iztrebkov, kuharske TV-oddaje, finančni strokovnjaki, plastične operacije, ženske v rutah, debele ženske, ves čas iste trgovine, Starbucks (»ta Starbucks ne more kuhati povsod hkrati«) ter to, da Nemci ne smejo zbijati šal na račun Turkov, vsi drugi pa lahko povsem mirno zbijajo šale na račun Nemcev. Recimo: »Portugalec, Grk in Španec gredo v javno hišo. Kdo plača? Nemčija.« Vsi živijo na račun Nemčije.

Hitler, avtobiografski meinkampfovski narator romana, ki ga je prevedel Aleš Učakar, nenehno godrnja in nerga. Nič mu ni všeč. Nad vsem se pritožuje. Vse je narobe. Ničesar od tega, kar vidi, ne odobrava. Nihče ga ni nič vprašal. Vse se je izmaknilo kontroli. Toda moti ga natanko to, kar moti tudi vse druge Nemce. Hitler se le strinja z njimi. Ljudem, ki nenehno in nad vsem nergajo, prikimava: prav imate!

Božja previdnost ga je pustila pri življenju – in božja previdnost ga je poslala v »naš« čas. Vsaj tako je prepričan. »Milijonska armada brezposelnih, tihi bes prebivalstva in nezadovoljstvo z razmerami so me spomnili na leto 1930, le da je takrat stanje še dokaj natančno opisoval izraz politična nejevolja – kar je pomenilo, da naroda, kot je nemški, ni mogoče v nedogled slepiti.« Logično. »Trenutki krize so tisti, v katerih se razodene pravi voditelj.« Končno bo lahko uresničil svoj program. »V celoti vzeto je bil položaj zame izvrsten.« Ni čudno: če vprašate konspirologe, kakršen je Kurt Fischer, pa Nicka Cooka, avtorja Lova na ničelno točko (The Hunt for Zero Point, 2003), in Roberta F. Dorra, avtorja romana Hitlerjev časovni stroj (Hitler’s Time Machine, 2014), potem so nacisti itak izumili časovni stroj (»Die Glocke«), ki jih je zavihtel v prihodnost, iz katere še vedno kontrolirajo svet.

Nemci v romanu Spet je tukaj mislijo, da gre za Hitlerjevega impersonatorja, toda boljšega in prepričljivejšega od vseh drugih. Neki moški mu reče: »Veste, sem gledal Propad. In to dvakrat. Bruno Ganz je bil neverjeten v tistem filmu, ampak še malo ne tako dober kot vi.«

Hitler se s svojo vlogo povsem zlije, tako da postane youtubski zvezdnik, alias »nori Hitler z YouTuba«. Potem dobi celo svojo TV-oddajo. Ljudje ga začnejo klicati Führer. Za hec. Za hec mu začnejo tudi salutirati. Sieg Heil! Ljudje se zlahka identificirajo z njim. Zares. Le kako se ne bi, če pa se z njimi o vsem strinja. Razume jih. Bere jim misli.

A po drugi strani: v britanski miniseriji Prodajanje Hitlerja (Selling Hitler, 1991, Alastair Reid) se je pojavil tudi teksaški magnat, ki se veseli dneva, ko bo mogoče z računalniki replicirati Hitlerjeve miselne vzorce. Kot da niso že tu. Kot da niso preživeli.

Hitler res ni hotel, da bi Stalin, Churchill in Truman gledali, kako ga natikajo na mesarsko kljuko, zato je naredil vse, da ga ne bi dobili živega. In vendar je preživel.

Hitler chic

Roman Spet je tukaj je bil orjaški bestseller. Čemur pa se ni mogoče čuditi: Hitler je povsod bestseller. Kamorkoli pride. Kjerkoli se zbudi. Še vedno je povsod. Najdete ga v filmih, v katerih igralci še vedno kar tekmujejo, kdo ga bo igral bolj doživeto, bolj monumentalno, bolj oskarjevsko, bolj »enkratno« (kot da je bil kralj Lear ali Hamlet), in v kontrazgodovinskih romanih, v katerih vojno vedno znova dobi, pa v dramah, stripih, risankah, TV-serijah, računalniških igricah in pop štiklih. Tarantino ga je ubil v Neslavnih barabah. V računalniški igrici Sniper Elite V2 ga lahko na koncu ubijete vi. Kate Bush je v štiklu Heads We’re Dancing pela o ženski, ki noč prepleše z neznancem, za katerega se zjutraj izkaže, da je Hitler.

Hitler je pač povsod. Postal je celebrity, pozdrav, headline, voščena lutka, skodelica, mikica, znamka, fetiš, barkoda, wii, avatar, karikatura, manga, avtogram, pustna maska, trivia, memorabilia, Dalíjev masturbant, Groszev Kajn, Wellesov Charles Foster Kane, Brechtov Arturo Ui, Moloh Sokurova, Chaplinov Adenoid Hynkel, travestija koračnice Colonel Bogey (»Hitler Has Only Got One Ball«), youtubski mash-up, 30-sekundni soundbite, polpismeni spletni esej, unciklopedično geslo, link, funny fact, videospot, klip, gangnam style, toaletni papir, Hell’s Angel, fashionista, Emin Djinovci, Nicki Minaj, princ Harry, Moebiusov trak.

S Hitlerjem so oglaševali korejski tehno bar, indijsko trgovino z moškimi oblačili, italijansko vino, turški čaj, južnoafriška jajca, novozelandsko pizzo, nizozemske kondome in tajsko restavracijo. Le malo je manjkalo, pa bi prišel na otvoritev. Bolj ko se je namreč bližala sedemdesetletnica Hitlerjeve smrti, več je bilo knjig, ki so »razkrivale«, da je Hitler vojno v resnici preživel (Hitlerjev eksil, Hitler v Argentini, Lov na Hitlerja, Hitler v Braziliji, Sivi volk – pobeg Adolfa Hitlerja ipd.). Po enih naj bi bil umrl v Argentini, po drugih v Braziliji, po tretjih v Ekvadorju. Po enih naj bi bil umrl leta 1962, po drugih leta 1984, po tretjih leta 1993. Knjiga Sivi volk, ki sta jo leta 2011 napisala novinarja Gerrard Williams in Simon Dunstan, vam »razkrije«, da sta se z Evo Braun naselila pod Andi, na haciendi San Ramón, 10 km od mesta Bariloche, in da sta imela dve hčerki. Čakamo, da nas tožita. In tiste, ki se z njunim papijem »okoriščajo«.

Hitler je pač povsod, kameleonski in prilagodljiv, vedno na voljo in vedno v toku časa: Hitler kot sladkosned, Hitler kot antikadilec, Hitler kot vegetarijanec, Hitler kot ljubitelj psov, Hitler kot maček, Hitler kot Disneyjev fen, Hitler kot triumf volje, Hitler kot spletni mem, Hitler kot most wanted, Hitler kot quenelle, Hitler kot emoticon, Hitler kot macro, Hitler kot fan fiction, Hitler kot ženska, Hitler kot Old Shatterhand, Hitler kot Googlov »Adolf Hitler Platz«, Hitler kot stripovski Nazi-Sau, Hitler kot nonkonformist, Hitler kot hipster, Hitler kot literally Hitler, Hitler kot logo, Hitler kot lulz, Hitler kot LOL, Hitler kot Hitler chic.

Že v devetdesetih letih so eksperimentalni umetniki ustvarili serijo projektov, ki so pokazali prav to perverznost: kako sta Hitler in nacistična ikonografija preživela. Kako sta se komercializirala. Kako sta našla svojo tržno nišo. Projekti LEGO Concentration Camp Set, Prada Deathcamp in It’s the Real Thing niso puščali nobenega dvoma, da je Hitler postal pospeševalec prodaje, dizajnerski fetiš, blagovna znamka. Kot Coca-Cola in Prada.

Še malo, pa ga bomo sestavili iz kock LEGO. In ga potem razstavili. In spet sestavili. In spet razstavili. In spet sestavili.

Digitalni Hitler

Na internetu so vsi dobrodošli – tudi Hitler. In prav internet je dal Hitlerju novo življenje. Ne brez razloga: internet ljubi vse, kar je odbito, bizarno, obskurno, trivialno, senzacionalno. In Hitler je natanko to. Prišel je na pravi naslov. »Na internetu nič nikoli ne umre,« pravi Gavriel D. Rosenfeld, avtor knjige Živjo, Hitler! – Kako sodobna kultura normalizira nacistično preteklost (Hi Hitler! – How the Nazi Past Is Being Normalized in Contemporary Culture, 2015). Ko človek umre, njegov profil na Facebooku, njegovi blogi, njegove spletne strani in njegov digitalni »jaz« preživijo. Kot da je še vedno živ. Kot da je še vedno med nami.

Internet je poskrbel, da je Hitler spet med nami. Da je torej na voljo novim generacijam. In če slučajno pozabijo, kdo je to (in kaj ta neologizem pomeni), ga lahko mirno poguglajo. Internet to ve.

Hitler se je digitaliziral. Izkoristil je to, da na internetu nikoli nihče ne umre. Izkoristil je demokracijo, ki jo širi internet. Zdaj lahko spet govori množicam. Večjim kot kadarkoli. Hrupnejšim kot kadarkoli. Vnetljivejšim kot kadarkoli. In vodljivejšim kot kadarkoli.

»Postal je simbol zla in obenem simbol humorja. Toda simbol humorja je postal prav zato, ker je bil tako dolgo simbol zla,« pravi Rosenfeld. Hitler je postal mem, recimo v številnih parodijah Hirschbieglovega filma Propad (Der Untergang, 2004), ki so preplavile YouTube. Prizor njegovega besnenja iz Propada so »untergangerji« opremili z različnimi podnapisi, tako da Hitler zdaj svoj bes stresa na Miley Cyrus, Baracka Obamo, Georga Busha, Kim Kardashian, Kanyjeja Westa, Rebecco Black in njen štikel Friday, promet. Zmeša se mu, ko izve, da so likvidirali Osamo bin Ladna. Ponori, ko mu povedo, kako se je končal Harry Potter. Pobesni, ko izve, da neki avtocestni odsek v Los Angelesu ne bo končan pravočasno. Poblazni, ko izve, da Pahor ne gre v koalicijo. »Ta pozer misl, da mora bit zmer v središču pozornosti!« Poživini, ko izve, da je na volitvah zmagal Janković. »Spet so nas zjebali komunajzerji! Sem vam rekel, da moramo bolj resno jemati zadnjo Mladinino anketo!« Popizdi, ko izve, »da so mu fkrale mantl v Markofce«. In odpoka se mu, ko mu povedo, da je mrtev – in da se mu v množici parodij Propada posmehujejo.

Hitler vpije, kriči, vrešči, buči, besni, nori, blazni. Stoka in jamra. Vse ga moti. Vse ga jezi. Z vsem je nezadovoljen, nad vsem razočaran. Stalno nerga. Nad vsem se pritožuje. Vse ga spravlja v slabo voljo. Čisto vse – vsaka topika. Vsaka tema. Vsak človek. Vsak dogodek. Vsak produkt. Vsaka storitev. Vsak politik.

»Vse parodije Propada vodi želja po izražanju nezadovoljstva z določenimi topikami.« Ali bolje rečeno: te parodije so »povzetek spletne kulture pritoževanja«. Na internetu vse moti vse. Vsi se nad vsem pritožujejo. Vsi so z vsem nezadovoljni. Vsi stalno penijo, težijo, nergajo, besnijo. Toliko o Hitlerjevih miselnih vzorcih.

In Hitler je postal pravo trobilo spletnega pritoževanja, »zagovornik razžaljenih«. Ne pritožuje se nad tem, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak nad tem, kar se dogaja v sedanjosti, danes, potemtakem nad tem, nad čimer se pritožujejo vse tiste žalostne, užaljene, frustrirane, prizadete spletne množice.

Hitler govori njihov jezik. Nastopa kot ta, ki jih razume. Kot ta, ki je vedno na njihovi strani. Kot ta, na katerega se lahko vedno zanesejo. Z njimi se vedno strinja. Stalno jim prikimava: ja, prav imate! Tako je! Miley Cyrus je bedna! Dostava pizze ne sme zamujati! Na cesti ne sme biti gneče! Nihče se vam ne sme posmehovati!

Hitler ima spet prav. Z njim se spet vsi strinjajo. »Nikoli nisem mislil, da bom rekel kaj takega, toda strinjam se s Hitlerjem,« je v zvezi s Hitlerjevim pritoževanjem nad štiklom Friday zapisal neki spletni komentator. »Neverjetno, kako prav ima Hitler,« je zapisal neki drugi komentator. Neverjetno? Če je treba, Hitler zapleše (Disco Hitler). V barvah. In vedno je viralen – tudi ko je animiran (Ich hock in meinem Bonker).

Internet – spletni jezik – je povsem nacificiran, pravi Rosenfeld. Nacistična terminologija je nova normalnost. Vsakdo je Hitler. Vse spletne polemike se končajo pri Hitlerju. Ti si Hitler! Ne, ti si Hitler! Vsi so Hitler: Mahmud Ahmadinedžad, Osama bin Laden, George W. Bush, Sadam Husein, Charles Manson, Alex Jones, Angela Merkel, Richard Nixon, Barack Obama, Sarah Palin, Hillary Clinton, John McCain, Ariel Šaron, Jaser Arafat, Moamer Gadafi, Homeini, Hasan Nasralah, Bašar Al Asad, Hugo Chavez, Hu Jintao, Vladimir Putin, dalajlama.

Hitler je spet doma. Spet je tam, kjer se počuti najbolje. Spet je tam, kjer najbolj pritegne. »Popularnejši ko je mem, večja je verjetnost, da bo hitleriziran,« pravi Rosenfeld.

Čemur pa se ne moremo čuditi: vse namreč spominja na Hitlerja. Bi radi videli mačko, ki je podobna Hitlerju? Ribo, ki je podobna Hitlerju? Hišo, ki je podobna Hitlerju? Konja, ki je podoben Hitlerju? Ovco, ki je podobna Hitlerju? Dojenčka, ki je podoben Hitlerju? Medvedka? Čajnik? Gumb? Trgovino? Straniščno školjko? Rožo? Bi radi videli smetnjak, ki je podoben Hitlerju?

Na spletni strani Things That Look Like Hitler, podnaslovljeni Der Führer is everywhere, se kopičijo stvari, ki so podobne Hitlerju. Ni je stvari, ki ne bi bila podobna Hitlerju. Ni je živali, ki ne bi bila podobna Hitlerju. Ni ga človeka, ki ne bi bil podoben Hitlerju. Vse je podobno Hitlerju. Vse izgleda kot Hitler.

»V času, ko se zdi, da so vsi postali Hitler, se zdi, da je Hitler povsod,« pravi Rosenfeld. In tudi spletna stran Six Degrees of Hitler, zmodelirana po družabni igrici Six Degrees of Kevin Bacon, nam daje povsem jasno vedeti, da do Hitlerja vedno prideš le v nekaj korakih. Vsako osebo lahko v nekaj korakih povežeš s Hitlerjem. Vsak mem lahko povežeš s Hitlerjem. Vsaka topika, vsaka tema je povezljiva s Hitlerjem: matične celice, ekologija, evolucija, regulacija orožja, davki, zdravstveno zavarovanje, abortus, ločenost cerkve in države, prepoved kajenja, zrušenje Svetovnega trgovinskega centra, protiteroristična zakonodaja, mučenje jetnikov, Guantanamo.

V nemškem stripu Adolf, nacistična svinja (Adolf die Nazi-Sau, 1998–99) Hitler ubije princeso Diano in Dodija Al Fayeda, izvede atentat na Franca Ferdinanda in Johna F. Kennedyja, potopi Titanik, umori Kurta Cobaina, križa Jezusa in pofuka mater Terezo.

Hitler je povsod. Vedno lahko kaj pripomni. Nikoli ni prav zelo daleč. Vedno je tu, čisto blizu nas, le korak ali dva stran. In vedno se strinja z nami. In mi z njim. Ne le da je še vedno tu: Hitler je nujen za zgodbo! Brez njega ni zgodbe. Od njega vsi pričakujejo, da jih bo zabaval. Hitler je novi kralj popa, Elvis II. svetovne vojne.

Smrt z milijoni rezov

Je vse to Hitlerja normaliziralo, humaniziralo in univerzaliziralo? Ga je vse to relativiziralo? Je vse to relativiziralo nacistično preteklost in Hitlerjeve zločine? V nekem smislu da, pravi Rosenfeld, ki pa v tej silni inflaciji Hitlerja vidi tudi nekaj dobrega: zaradi te inflacije, zaradi vsega tega parodiranja, smešenja in posmehovanja bo namreč Hitler postal »prazni označevalec«, saj bo pomenil hkrati vse in nič. Izgubil bo zgodovinsko specifičnost in verodostojnost, nihče ga ne bo več jemal resno. Postal bo vic.

Internet ga tako parodira in smeši, da ga bo odpravil. S parodijami ga bo obdelal do smrti. Ali bolje rečeno: s parodijami ga bo tako obdelal, da ne bo več niti smešen. Internet je torej naslednji, ki je sklenil, da bo ubil Hitlerja. Da bo nanj naredil atentat. Da mu bo sodil. Internet ga je prebudil in vrnil v življenje, toda le zato, da bi ga lahko ubil.

A to so stalno počeli – filmi, romani, drame, stripi, računalniške igrice. Oživljali so ga, da bi ga lahko ubili. Vsakdo je hotel ubiti Hitlerja. Ko je Hitler naredil samomor, ni vedel, da ga bodo še tolikokrat ubili. In da ga bodo v 21. stoletju še vedno ubijali. Stalno ga ubijajo, ker ni kazni, ki bi odtehtala njegove zločine.

V zapletenem in zelo cenjenem kontrazgodovinskem romanu Tours of the Black Clock, ki ga je leta 1989 objavil Steve Erickson, Hitler strastno požira pornoromance, ki jih piše ameriški pisec Banning Jainlight, leta kasneje – po nacistični osvojitvi sveta in nepričakovani sprijateljitvi s Sovjetsko zvezo – pa se po spletu čudnih okoliščin in prekucij znajdeta v isti ječi. In Jainlight sklene, da bo Hitlerja ubil, a ga ne more:

»Četudi bi starega ubil ... in četudi bi ga ubijal toliko časa, da bi lahko izgovoril šest ali pa deset ali dvanajst milijonov imen, bi za vse plačal le z enim malim, starim, bednim življenjem. To ne bi bilo dovolj. Če bi se lahko naslednjih trideset let vsako noč splazil v njegovo celico in ga postopoma ubijal, bi šlo še vedno le za malo, bedno življenje starega, senilnega, amnezičnega človeka, ki se svojih zločinov ne bi več spomnil, pa četudi bi mu v gubast obraz zmetal imena vseh njegovih žrtev. Kako naj se maščuješ človeku, ki je pozabil svoje zločine?«

Ko Jainlight ugotovi, da je Hitler le bedni, nemočni, banalni starček, da izgleda kot drugi ljudje, ne torej kot pošast in inkarnacija zla, sklene, da bo pred javnostjo prikril, da je Hitler še živ. Na koncu ga zvleče čez pol sveta – vse do New Yorka, kjer umre. Kot vsi stari ljudje – od utrujenosti.

Ni smrti, ki bi odtehtala Hitlerjeve zločine. Zato je tudi tak antiklimaks, ko v Charnayjevem romanu Operacija Lucifer (Operation Lucifer, 2001) Hitlerja, ko ga dobijo, obsodijo »le« na smrt in »le« obesijo, še toliko bolj, ker sodišče oznani, da je »zagrešil vse vojne zločine«, da je »odgovoren za milijone mrtvih« in da ni »človeško bitje«.

Ni smrti, ki bi zadostila pravici. Zato je moral umreti večkrat. Zato je moral umreti tolikokrat. Zato ga je moral vsakdo ubiti. In zato je moral preživeti: da bi ga lahko ubil vsakdo. Da bi ga lahko večkrat ubili. Da bi ga lahko znova in znova ubijali. Vsak dan, vsako uro, vsak trenutek. In umreti je moral, da je lahko preživel in se vrnil – po repete.

Hitler je nujen za zgodbo! Brez njega ni zgodbe. Od njega vsi pričakujejo, da jih bo zabaval. Hitler je novi kralj popa, Elvis II. svetovne vojne.

Njegova zadnja bitka

Ga bodo spletne parodije dokončno pokončale? Ga bo vse tisto posmehovanje dokončno ubilo? Mar se niso Hitlerju tudi na začetku, še pred vojno, posmehovali? Mar se ni zdel vsem smešen? Mar se mu niso smejali? Mar ga niso parodirali? In mar se mu niso posmehovali tudi med vojno? Charlie Chaplin v Velikem diktatorju (The Great Dictator, 1940). Ernst Lubitsch v farsi Biti ali ne biti (To Be or Not to Be, 1942). Komični trio Three Stooges v farsi Ti nacistični vohun (You Nazty Spy!, 1940), Racman Jaka v Disneyjevi risanki Führerjev obraz (Der Fuehrer’s Face, 1943). Toda to, da so se mu posmehovali, ga je le še dodatno podžgalo. To ga je naredilo še pošastnejšega in »kreativnejšega«.

Kolikokrat bo moral umreti, da bo umrl? Bo tokrat – po zaslugi interneta – končno umrl? Ga bo internet, če naj parafraziram Rosenfelda, tako normaliziral, da ga bolj normalizirati ne bo več mogoče, da torej te stopnje normalizacije ne bo mogoče preseči? Ga skušajo spletne množice s humorjem ubiti – ali pa si le želijo, da bi bil še vedno živ, da bi jim kimal in besnel namesto njih?

Ubili so ga tolikokrat, da je spet nedolžen. V noveli Njegova zadnja bitka (His Last Battle), ki jo je leta 1971 objavil Pierre Boulle, Hitler po vojni prebegne v Peru, kjer se prepušča slikarstvu, čebelarstvu, vrtnarjenju in kulinariki. Toda Martinu Bormannu, ki ga obišče, zaupa, da ga mučijo vse hujše more – verjetno zaradi Judov, pravi.

Bormann prizna, da ima tudi sam težave in da mu v ušesih stalno odzvanja »šest milijonov Judov«, zato je sklenil, da se preda roki pravice.

Hitler se v nasprotju z njim ne kani predati roki pravice. Po mirno prespani noči namreč oznani: »Dolgo sem potreboval, da sem se odločil, toda moja odločitev je zdaj dokončna. Vse sovraštvo sem odstranil iz svojega srca. Judom, Bormann – Judom sem odpustil.«