Čezoceanski potniki po skoraj-trčenju

»Po praznovanju tridesetega rojstnega dne sem v alkoholni komi omedlel na tračnicah v Tivoliju,« je svojo pripoved za petkovim omizjem začel prvi govornik – zakaj mu ne bi rekli Smiljan? »Tam sem potem ležal kdove kako dolgo, in samo čudež me je rešil pred gotovo smrtjo. Malo verjetno je bilo, da bi strojevodja ravno takrat pogledal na progo – a ta strojevodja je to storil in ustavil vlak. Potem so me prvič v življenju zaprli, namreč na Trdinovo skupaj z drugimi alkoholiki. Kot edini v kravati sem vpil, naj me spustijo ven, ko pa tako očitno ne sodim med tiste pijance! ‘Oni vendar pijejo šnops!’ sem se drl.«

Smiljan, po vseh zunanjih atributih hiperuspešen posameznik v zgodnjih štiridesetih, je isto zgodbo zbranim možem povedal že večkrat, a ga spomini očitno še vedno spravijo v tesnobo. »Ko so me spustili, si tri dni nisem upal iz hiše. Domači so mi morali nositi časopise, vročično sem jih listal in pričakoval svojo sliko na naslovnicah, bal sem se za obrt… No, in v enem od časopisov sem zasledil oglas za Anonimne alkoholike. Ko sem jih poklical, se je oglasil krasen človek z imenom Marjan. Kdaj imate naslednji sestanek, sem ga vprašal. ‘Nocoj,’ mi je odvrnil, ‘nič ne razmišljaj, ti samo pridi!’«

Smiljan je svojo usodo izpovedoval sedmim drugim moškim za mizo v mali sobi v ogromni večnamenski baraki nasproti ljubljanskega zavoda za zaposlovanje. Tako po starosti kot po opravi in prevoznih sredstvih bi si bili možje težko bolj različni. Eden se je pripeljal z bleščečim rdečim športnim avtomobilom, drugi z zaprašenim cliom, spet tretji z razmajanim kolesom. Sedeli smo za združenima dvema mizicama, za kateri bi glede na razliko v višini prej prisegel, da sta nezdružljivi. Preden smo začeli z zgodbami, smo vsi skupaj prižgali veliko belo svečo za tiste, ki po svetu še vedno trpijo v žrelu nenasitne hidre po imenu alkohol.

»Ko sem tisti večer prišel na sestanek, sem avto od sramu parkiral pet ulic stran …« je nadaljeval Smiljan, »a sem potem zbranim prvič v življenju vse povedal po resnici – težko bi rekel, zakaj. Na tem sestanku sem dobil tovariše, ki sem jih potreboval za nadaljnjo rast. Kljub temu da sem se tako strahovito zaplezal, sem še vedno živ, še vedno popravljam škodo, ki sem jo povzročil okolici, nehal sem izzivati usodo … Zaradi alkoholizma sem sicer izgubil družino, a sem danes vseeno srečen dedek, ki ga osrečuje misel na to, koliko lahko še da mlajši generaciji.«

Marko in Sreten

Smiljanovo pripoved so, tako kot vse druge, kameradi pospremili s toplim družnim: »Hvala, Smiljan!« Naslednji je besedo dobil gospod, ki mu je bilo nemara ime Marko.

»Moje okrevanje se je začelo šele, ko sta mi uspela prva dva koraka po programu Anonimnih alkoholikov,« se je spominjal. »Prvič, da sem si priznal, kako nimam sam niti približno dovolj moči, da bi obvladal tako mogočnega sovražnika, kot je alkohol. In drugič, da sem svojo prihodnost v celoti položil v roke Višje sile.« Kot vseživljenjski ateist je imel Marko najprej kar nekaj težav s tem konceptom. Na koncu mu je Višjo silo uspelo uzreti v sami skupini AA, katere energetski seštevek je zanj vedno neprimerno mogočnejši kot seštevek energij posameznih članov.

Da je sploh lahko prišel do take prelomnice, je moral Marko najprej sestopiti globoko v brezno etanolnega razkroja. »Alkohol je skoraj vedno bolezen zanikanja: tudi, ko so bili jetrni testi že katastrofa od katastrofe, sem doktorje prepričeval: ‘Ne, ne, saj sploh ne pijem veliko, veste, šlo je pač samo za nerodno zaporedje rojstnih dnevov …’ Ko mu je psihiater rekel, da je alkoholik, se je samo nasmehnil in odšel, nakar iz čiste trme ni pil tri leta in pol – vse dokler ga ni ponos prepričal, da torej očitno nima problema. Potem je šlo navzdol bistveno hitreje kot prej. »Moji zadnji dve pijančevanji sta trajali po enajst dni, celo življenje je bilo zreducirano na trikotnik postelja-stranišče-flaša. Vse bolniške sem pokuril za pijačo. Še ko sem imel pljučnico, sem se ga vsak dan nabutal kot mamba. Nič čudnega, da sem bili v službi tik pred tem, da me vržejo na cesto.« Uteho je končno našel šele za omizjem anonimnih tovarišev. »Tu sem prvič začutil, da sem sprejet in da me razumejo. Nihče mi ni nič pametoval, vsi so rekli samo: ‘Dobrodošel, pridi še kaj!’ Dobil sem tudi najboljšega mentorja, in sicer je bil to duhovnik – si morete misliti: duhovnik! Kdaj prej bi jih vse utopil v žlici vode! Ampak Bog ima pač zelo dober smisel za humor, kajne? Kakorkoli, trezen sem že 11 let, in sicer zato, ker sem našel svoj smisel: to, kar sem tu pri tovariših dobil zastonj, moram zdaj zastonj dajati naprej novim članom.«

»Hvala, Marko!« je toplo pokimalo omizje in Marko je hvaležno pokimal nazaj. Pribeležiti je treba, da je šlo pri teh izmenjavah za neko pristno ganljivo radost – govorim torej o neskončno naklonjeni spoštljivosti, s katero so se sestankovalci nasmihali in muzali ob drobcih zgodb, čeprav so jih že poznali. A vsak dober terapevt ve, da je tako izpovedovanje eden boljših možnih načinov prebolevanja. In pri tako hromečih usodah, kot družijo omizja na nič manj kot petdesetih aktivnih skupinah AA po celi Sloveniji, je treba iz živega mesa kak trn povleči tudi še po desetih ali petnajstih letih.

»Hvala bogu, da mi je žena toliko časa tako orenk srala po glavi. Ker kolegi, ki so jim njihove srale manj, so danes ali na britofu ali po domovih za onemogle.«

»Jaz rad pravim,« je glas naslednji dvignil dobrodušen dolgin, ki bi ga nemara lahko klicali Stevo, »da sem se z alkoholom skoraj gotovo prvič srečal takrat, ko me je oče zaplodil – tudi on je bil namreč alkoholik. Prvič sem se ga nasekal nekje pri šestih, ko sta stric in oče praznovala rojstni dan. Takrat sem pobruhal celo stanovanje. Naslednjič se je zgodilo pri desetih, ko sem skrivaj tankal ostanke piva, ki so jih puščali zidarji med obnovo stričeve hiše.«

Sam okus mu sicer ni bil všeč, a je iz alkoholne meglice sprva črpal marsikaj, predvsem samozavest za družabne hece. Njegove pivske odisejade, se nasmehne, niso bile sicer nikoli tako spektakularne kot tiste tu zbranih bratov. »Dno sem dosegel, ko sem nekega večera stal na balkonu in razmišljal, ali naj se preprosto vržem dol, ker nimam nikogar v življenju. Na koncu me je rešila misel na nečaka, ki je izgubil očeta. Raje, kot da se ubijem, bom pomagal njemu, sem si rekel. Takoj naslednji dan me je ogovoril znanec, s katerim sva bila prej šest let izključno na živjo!-živjo!. Očitno je nekaj začutil v mojih očeh. Pripeljal me je sem, in zdaj sem že šest let trezen. Naredil sem serijo korakov, zmetal ven ogromno sranja, mnogi strahovi so se končali sami od sebe. Vsakokrat grem ven bolj bogat, bolj pomirjen, in tudi boljše spim. Morda najpomembneje je, da sem se naučil sodelovati z življenjem. Ker najbolj sem jih vedno dobil po kepi, ko sem skušal izsiliti reči, ki mi v bistvu sploh niso pripadale.«

Premor

Petkova skupina, ki me je spustila medse, je bila skupina odprtega tipa – kar pomeni, da lahko na sestanke pride kdorkoli. Za alkoholike je edini pogoj pristna želja po prenehanju pitja. Pozoren bralec prejšnjega stavka bo ugotovil, da treznost torej ni pogoj za udeležbo. Veterani AA so mi brez zadrege priznali, da lahko tovariši pridejo na sestanek tudi pijani, če v njih vsaj tli pristna želja po spremembi. Na recidivista skupnost po povratku ne glede kot na zločinca ali pezdetka, temveč mu zaploska, ker je zmogel dovolj moči za vrnitev.

Petkovi sestanki so vedno strukturirani po istem kopitu: ura pogovora, dvajset minut premora, še ena ura pogovora. Vmes poberejo prostovoljne prispevke, ki so edini vir financiranja sestankov. Med premorom so mi nocojšnji udeleženci prijazno pojasnili par terminoloških fines, ki so me begale v prvem delu. Najbolj me je recimo peklilo, kaj točno naj bi pomenila delitev na ‘suhe’ in ‘trezne’ alkoholike. »Razumeti moraš,« mi je v tesno strnjeni gručici pred barako ob prvem mraku razložil Marko, »da je samo to, da neha piti, za alkoholika premalo. Večina jih je zaradi tega samo še bolj zoprnih kot prej. Ključno je, da se tudi v notranjosti korenito spremenijo. Ker alkoholikov najosnovnejši problem je sebičnost. Alkoholik je ponavadi najsebičnejše bitje, kar jih je. Naš problem je bolj pogosto kot ne pobezljana samovolja – mi bi urejali vse druge, družino, službo in družbo, samo sebe ne. Tukaj okrog sebe vidiš ljudi, ki smo v akutnih štadijih naše bolezni živeli samo za sebe in nismo bili sposobni črpati trohice veselja iz veselja naših bližnjih.«

Pridevnik ‘suh’ torej opiše približno istega alkoholika kot prej, samo da pač ne pije. ‘Trezen’ pa je tisti, ki se je sčasoma naučil postati ‘nekdo, ki ne gleda več čisto samo na svojo rit, ampak so mu končno postali pomembni tudi drugi’. In ko se to zgodi, ne čutiš več nobene potrebe po tisti prekleti flaši.«

Zelo znano reklo anonimnih alkoholikov je: En kozarec je preveč in tisoč premalo. Osnovna terapevtska dinamika programa AA je danes po svetu ogrodje skupinske terapije za osvobajanje od kakih dvesto drugih odvisnosti, od mamil in hazarderstva pa prek hrane vse do seksa. V posamezne programe so pogosto vključeni ljudje z dvojno ali celo trojno odvisnostjo, kar samo še potrdi tezo, da problem ni alkohol, temveč alkoholik. Ko se človek pogovarja s tistimi, ki jim je svojo bolezen uspelo zapustiti, se vedno znova vrne h konceptu tovarištva. Kot je zapisano v temeljnem besedilu organizacije ‘Anonimni alkoholiki’: »Smo kakor čezoceanski potniki trenutek zatem, ko se je ladja ognila trčenju, tako da jo je od cenenega podpalubja pa do kapitanovega omizja zajelo občutje tovarištva, veselosti in enakosti. Od občutkov ladijskih potnikov pa se naše veselje spričo tega, da smo ušli katastrofi, razlikuje po tem, da se, potem ko se razidemo vsak po svoji poti, nič ne poleže.«

»Samo to, da neha piti, za alkoholika premalo. Večina jih je zaradi tega samo še bolj zoprnih kot prej. Ključno je, da se tudi v notranjosti korenito spremenijo. Ker alkoholikov najosnovnejši problem je sebičnost.«

Dolfe, Aljaž in Ante

Ko smo se vrnili v sobico za dve združeni mizi, je besedo povzel rdečelični in neko prav posebno prijetnost žareči gospod ‘Dolfe’.

»Hvala bogu, da mi je žena toliko časa tako orenk srala po glavi,« se je nasmehnil sredi pripovedi, gladeč si malo daljše sive lase. »Ker kolegi, ki so jim njihove srale manj, so danes ali na britofu ali po domovih za onemogle.« Prvič je na sestanek AA prišel samo zato, da bi ustregel njej. V tej prvi rundi je bil 26 mesecev ‘suh tečen abstinent’, potem pa je moral zvrniti še kar nekaj sodčkov in povzročiti tudi kak karambol, preden je končno priznal poraz. »Od takrat naprej so se začeli dogajati čudeži. Prvi je bil, da sem začel na sestanke hoditi zaradi sebe. Drugi je bil, da sem spoznal, da mi sploh ni treba piti. Tretji čudež je bil, da sem začel poslovnim partnerjem mirno govoriti, da pač ne pijem – tega sem se prej morda celo najbolj bal. Danes sem vesel nasmejan penzionist, že 15 let sem trezen. Ampak dejstvo je: če bi spil en sam kozarec, bi bil na istem kot tazadnji pijanec tam nekje za šankom.«

Po topli zahvali omizja je naslednji spregovoril Aljaž, visok in kompakten mož, v katerega glasu je bilo mogoče zaznati še prav posebno bolečino. »Prihajam iz alkoholiške družine,« je začel pripoved. »V otroštvu nisem dobil prave topline. Vedno sem se bal priti domov iz šole, saj sem se spraševal, kakšna bo mama tisti dan. S petnajstimi sem šel v službo, in sicer na gradbišče, kjer so ti itak večkrat kot ne ponudili štamperle za zajtrk. Tudi če sem kdaj za hip našel ljubezen, je bilo, kot bi ves čas nekdo stal za mano in govoril: ‘NE! Tale pa ni zate, tale te ne bo sprejela!’«

Do prve prelomnice je prišlo pri Aljaževih 32 letih, ko je na orožnih vajah doživel alkoholni epileptični napad. »Kasneje so mi povedali, da so me štirje zagrabili, pa sem vse štiri pometal naokrog. Ko sem se zbudil, mi je zdravnica rekla, da imam srečo, da nisem postal bebec.« Celih devet let je zdržal brez pijače. Včlanil se je v Klub zdravljenih alkoholikov, a se žal ni mogel odpreti. Če bi se lahko, je prepričan, bi bilo vse v redu. Tako pa je na noč, ko je mama praznovala rojstni dan, stankal celo steklenico viskija in potem v kratkem času nadoknadil vse za devet let nazaj. Še vedno je za njim ves čas stal nekdo, ki mu je govoril: ‘NE!’ »Šele ko sem v smrtni krizi poklical številko AA – javila se je neka ženska –, sem prvič v življenju začutil toplino, ki sem jo tako potreboval. Končno sem spoznal, da se moram odpreti … In ko mi je to uspelo, sem lahko zadihal. Priznam, da me v tem trenutku drži pokonci samo program AA. Veliko sem dobil tule za to mizo, in zdaj je na meni, da vrnem.«

Veliki beli sveči, ki smo jo pred dvema urama prižgali za še trpeče po svetu, je vmes umanjkal znaten del višine; zunaj je bila že trda tema. »Tvoja beležnica je najbrž že polna?« se je sramežljivo nasmehnil zadnji nocojšnji izpričevalec, visoki in čedni Ante, ki je kazal vsaj šest let manj od 41. »Ime mi je Ante,« se je nasmehnil, ko sem mu odkimal in pokazal, koliko praznih listov imamo še na voljo, »in tudi sam prihajam iz alkoholiške družine. Oče je bil alkoholik, mama pa klasična preganjalka alkoholikov, tako da v sebi združujem obe bolezni. Kar, verjemi, ni prijetna kombinacija.«

Znanilka sprememb je bila očetova smrt. Ker oče Anteju zaradi zamer ni povedal za napredujočo bolezen, ga je to najprej strašansko prizadelo, na daljši rok pa je bila očetova smrt zanj velika osvoboditev. »Z ženo dolgo nisva bila kos življenju. Bila sva izjemno uporniška, izgubljala ogromno energije s sovraštvom do sveta, ljudi, staršev, institucij – pravzaprav do življenja samega. Šele ko se mi je rodila hči, sem se zavedel, da sem na tem, da vse zapravim. In takrat sem končno doumel, da je bilo vse moje sovraštvo predvsem posledica dinamike doma. Prvič v življenju sem začutil, da sem samo navaden človek … Vse tiste nakopičene zamere pa so bile predvsem obrambni mehanizmi, ki so me uničevali. Ves čas sem bežal samo v preteklost ali prihodnost, in to je lahko vedno znova vodilo samo v novo plimo alkohola.«

»Smo kakor čezoceanski potniki trenutek zatem, ko se je ladja ognila trčenju, tako da jo je od cenenega podpalubja pa do kapitanovega omizja zajelo občutje tovarištva, veselosti in enakosti.«

Ko je prvič prišel na sestanek, ga je bilo divje strah. Ego mu je v ušesa vreščal, da vendar ja ne sodi med te pijance! A ker je našel dovolj poguma, da mu je uspelo ta zlodejski glas v glavi postaviti na svoje mesto, je danes že pol leta trezen. Nedavno je na ta račun prejel svoj prvi AA-jevski treznostni cekin. Že mesece tudi pomisli ne na alkohol. »Žena je sicer zelo razumevajoča, a prvič v življenju se zavedam, da je vse na meni. Prvič sprejemam, da sem to, kar sem – in da sem vreden življenja. Prvič aktivno iščem smisel. Prvič nisem več obseden s preteklostjo, ampak raje iščem rešitve.«

Sveča je že skoraj dogorela. Sestanek smo podaljšali za skoraj celo uro. Med temi iskrenimi pripovedovanji se je v sobici res ustvarila neko skoraj nadnaravno toplo, domačno vzdušje. Na naše nizke socialistično vegaste stole smo sedli kot tujci; po treh urah smo bili veliko več kot znanci. Klena slovenska modrost pravi: Pijanc se obrne, ko se v jamo zvrne, a po teh treh urah je bilo težko ostati prepričan o tem. Na koncu smo upihnili svečo, družno vstali in se prijeli za roke, da smo sklenili krog. Potem smo skupaj na glas prebrali osnovno AA-jevsko vodilo: ‘Bog, nakloni mi spokojnost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar morem, in modrost, da sprevidim razliko.’ Potem smo ugasnili luč, še malo prijateljsko pokramljali pred barako, nakar smo se toplo objeli in se, čezoceanski potniki po skoraj-trčenju, odpravili v noč.

»Ključno za proces okrevanja je,« mi je v slovo na srce položil gospod Marko, »da se počasi naučiš v svojih odnosih z okolico iskati podobnosti, ne razlik. Saj ne rečem, da je lahko, je pa nujno. Ker če dejansko aktivno iščeš razlike, hja … No, ko sem jih iskal jaz, sem zaradi tega požrl tudi po dva litra šnopsa na dan.«