Miša Molk

»Mene dotik predrami in tega si ne bi rada odvzela. Ne bi rada ne čutila.«

Če sta Republika Slovenija in njena nacionalna televizija kdaj premogli kakšno zvezdo, ta gotovo nosi ime in obličje Miše Molk. Počela je že praktično vse: vodila, urednikovala, varovala gledalčeve pravice, čakamo le še, da se preizkusi kot direktorica. Na terasi nekdanjega hotela Turist, s pročeljem nacionalke za kuliso, sva se malo pomenili o kakovosti razvedrilnega programa, konservativnosti in dolgčasu, teku za vozom, osamljenosti in sublimaciji spolne energije.

Ko sva načrtovali randi, ste rekli, da ste zjutraj preveč racionalni, zvečer pa preveč emocionalni. Sva se zato morali sestati sredi dneva? Ker mora biti v človeškem življenju, če hoče doseči popolnost, vse uravnovešeno?

O popolnosti raje ne bi, saj zna biti dolgočasna in neuravnovešena. Kot bi skupaj namešal razum kmetijske pospeševalke in dodal ravno pravšnjo merico čustvovanja o vremenu. Uro najinega randija sem predlagala iz vljudnosti, te pa premorem dovolj tako zjutraj kot zvečer. Vem pa, da, če bi se srečali zjutraj, naslednjič pa zvečer, bi brali dva zelo različna intervjuja. Zjutraj imam zelo precizen um, odgovarjam kratko in jedrnato, varčujem s časom, večer pa počasi tone v noč, zato si dovolim biti tudi sanjačica.

Skratka, rajši se doživljate kot sanjačica?

Ja. Do večera se človek že povalja v dnevu, navleče se njegovih vsebin; noč pa prinaša poseben mir, ki ga najdem celo sredi trušča. Pogledam v lučke, na dvoriščno drevo, poslušam glasbo in teža spomina pade. Kot da bi mi bilo zvečer več odpuščenega, več dovoljenega.

Je za žensko nevarno, da je preveč racionalna?

Če se ozrem po ženskah okrog sebe, bi rekla, da niti ne. Videti je, da se imajo kar dobro. Te, racionalne. Morda bi se morala malo bolj zgledovati po njih. Jaz se znajdem v krču, ko je treba odreagirati pragmatično.

Kaj pa, če je sentimentalna?

Sentimenta ne maram, saj je kičast in pretiran. Emocije me pa znajo razmočiti. Na srečo imam na voljo vse sorte uteh. Knjige, gledališče, filme, pogovore. Fikcijo, pobege.

Skratka, mora človek malo utajiti resničnost, da lahko vzdržuje svoje zadovoljstvo?

Včasih precej. Pa ga niti ne vzdržujem. Prej ga priklicujem. Pa saj je tudi fikcija del resničnosti.

Zadnjič ste na Facebooku objavili pesem Svetlane Makarovič Babe na vladi, ki pravi, da si bodo tam, kjer vladajo ženske, še pulili lase. Zakaj je ženska na poziciji moči tako odbijajoča?

Če ima ženska za seboj dedca, ki »kaj šteje«, je v večji milosti. Sicer smo pa tako ženske in moški zgolj ljudje, ljudje z značaji. Nisem človek, ki bi se avtomatično postavljal v žensko vrsto, niti nisem zagovornica kvot. Ne potolažijo me. Zelo odvisno je, s kakšno žensko ali s kakšnim moškim imamo opravka.

Torej niste nikoli čutili, da bi vas zato, ker ste dama z določenim vplivom, ljudje sodili ostreje kot moške primerljivega vpliva?

O ja, to pa! Velikokrat, žal. Ženski, ki je delavna ali uspešna, ki zahteva in hoče, se hitro reče karieristka. Ali, še huje, reče se, da je nergava ali muhasta. Kadar sem zagreto zagovarjala svoje mnenje, so me včasih vprašali celo, ali sem tik pred menstruacijo. Ste kdaj slišali, da bi take besede udarjale po moškem spolu? Da bi moškemu rekli, da je muhast? Moški je vedno zgolj uspešen.

Čeprav ste Vrhničanka, se ne zdi, da bi v življenju kaj dosti tekli za vozom. Ali se motim?

O, pa se motite. Sem iz družine, ki jo je Cankar kar zaznamoval. Vedno je bil nekako navzoč s svojim klicem po pravičnosti. In črtica Mater je zatajil me še danes prizadene, čeprav jo zdaj seveda berem drugače.

Kadar sem zagreto zagovarjala svoje mnenje, so me včasih vprašali celo, ali sem tik pred menstruacijo. Ste kdaj slišali, da bi take besede udarjale po moškem spolu? Da bi moškemu rekli, da je muhast? Moški je vedno zgolj uspešen.

Se zdi, kot bi vas osebno zadevala?

Malo pa res. Zgodba moje matere je nesrečna zgodba. Od doma je morala, ker jih je bilo pri hiši preveč, sedem ali osem. Trije so umrli že poprej. Želela je študirati, pa žal ni bilo denarja. To jo je dolgo časa obremenjevalo, preganjalo. In od tu je jemala moč in voljo, da se je izobraževala sama. O tem je pogosto pripovedovala, zato sem bila kot otrok v zadregi. Ko so v osnovni šoli spraševali po poklicih staršev, poklicih mater, in so sošolci naštevali: profesorica, zobozdravnica, učiteljica, sem se vprašala, ali je sploh prav, da moja mama samo gospodinji.

In se odločili, da se vam to pod nobenim pogojem ne sme zgoditi?

Mogoče, podzavestno. Njena izkušnja je meni dala več kot njej. Morala je iti od doma, s tem pa je v mojo vzgojo prinesla izjemno širino in toleranco, celo liberalnost. Če kaj, potem me je mama naučila, da si vlogo žrtve izbereš sam. Mene je gnala predvsem želja biti jaz in se osamosvojiti. To, kar je bila ona pravzaprav prisiljena narediti.

Za vozom niste tekli, ste pa bili šprinterka in še vedno radi tečete. Pomeni tek idejo truda, ki ga mora človek vložiti vase, da ne postane razkuhan?

Ja, to bo to. Vsaj zame.

Zakaj je pomembno ne postati razkuhan?

Kisik mora prodreti v možgane, saj je tako lažje misliti, lažje delovati. Ampak nisem maratonec. Več imam eksplozivne kot vztrajnostne energije.

»Stili in strukture jezika v naslovu športnega komentarja«. Kako je tako zanimiva ženska, kot ste sami, lahko napisala diplomsko delo s tako dolgočasnim naslovom?

Ja, saj veste, naslov mora biti eksakten, v dobrih športnih komentarjih pa je veliko besednega šarma in izvirnosti, veliko strasti.Takrat so bili naslovi za diplome predpisani vnaprej. Ker mi je ostal še en izpit – ekonomski sistem SFRJ, če se pravilno spominjam –, diplome nisem mogla vpisati takoj in sta mi dva naslova pobegnila. Prvi je bila pornografija kot družbeni pojav, iz katere je potem diplomiral Pero Lovšin, drugi pa vloga ženske v verskem tisku Družine. Potem sem se vprašala, kaj me še zanima v življenju, s čim sem se še ukvarjala. Tako sem prišla do jezika in športa. Povezala sem se z mentorjem dr. Tomom Korošcem, ki sem mu verjetno želela sporočiti, da sramotna šestica, ki mi jo je pritisnil za izpit, ni bila upravičena. In sem flop predelala v uspeh. Diplomirala z odliko in prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Bo Televiziji Slovenija sploh še uspelo ubraniti naslov javne televizije, še zagovarjati svoje poslanstvo? Kulturno-umetniški in športni program sta na tnalu. V informativnem vlada precejšnja zmeda, kaj, kdo, kdaj, če sploh!?

Kako se je začela vaša velika in dolgotrajna ljubezenska zgodba z RTV Slovenija?

Izjemno preprosto. Bila je samo ena od avdicij, ena od možnosti iskanja zaslužka. Nisem razmišljala, da grem na televizijo, da je to velika stvar. To niso bile moje sanje. Le ena od možnosti za delo ob študiju.

Kaj pa so bile vaše sanje?

V gimnaziji sem razmišljala, da bi morda študirala psihologijo. Zdaj razumem, zakaj. Stiskala sta me družinski in šolski red, učiteljice, ki so brez razlogov delile ukore, profesorica francoščine, ki je pljunila v lasten robec in šla z njim čez moje naličene trepalnice, profesorica zgodovine, ki mi je očitala, da se peljem s fičkom, medtem ko ona pešači. Vse to je hotelo najti svoj poračun v psihologiji. Še danes verjamem, da se za psihologijo odloča veliko tistih, ki hočejo analizirati predvsem sami sebe, kaj razrešiti v sebi. Potem me je zamikala igralska akademija. Na koncu sem ugotovila, da tudi znotraj novinarstva obstaja prostor za izražanje, za komunikacijo.

Je bila televizija v sedemdesetih, ko ste kot osemnajstletno dekle postali njen del, res tak šovinističen brlog, kot se je spominjajo nekatere?

Absolutno ne. Mislim, da smo imela dekleta enake možnosti kot fantje. Vsaj v mladinskih in razvedrilnih oddajah. Televizija je bila takrat izjemno ustvarjalen ambient. Kljub temu da so vzgajali predvsem generacije poštirkanih in korektnih voditeljev, so mojemu značaju zmeraj pustili dovolj življenja z vsem glasnim smehom in kriljenjem z rokami. Rekla bi, da je bil to zlati čas televizije. In potem vsa osemdeseta.

Ker je bila sposobna razumeti in sprejeti različne tipe talentov in ni kalupila?

Ja. Ker je omogočala individualno rast.

Še verjamete, da se nad nacionalko ne sme obupati?

Trenutno malo obupujem.

Radi rečete, da je ozračje v razvedrilnem programu Televizije Slovenija danes »zatohlo in enoumno«. Princ slovenskih src, Mario Galunič, svojega uredniškega dela ne opravlja, kot bi moral?

Vsak, ki bi se znašel v tej uredniški »vede« dediščini, bi bil soočen s situacijo, bi moral odreagirati. Učinkovito in dosledno. Vedejestvo pri vodenju razvedrilnega programa je naredilo temu programu ogromno škode. Od novega urednika sem pričakovala, da bo postavil izčiščeno, konkretno, napredno podobo, prepoznal, kaj je bilo dobrega, to nadgrajeval, in vzpostavil to, česar primanjkuje. Očitno je, da delo je vloženo, in spremembe so vidne. Niso pa dobre. O tem priča tudi gledanost.

Kaj je bilo v osemdesetih tisto, kar je dajalo televiziji sijaj, ki ga pogrešate? Menda ne bluze z volančki in težka pozlačena bižuterija?

Javna televizija je takrat sijala v vsem svojem programskem blišču. Imela je ostre komentatorje, tako na gospodarskem kot kulturnem področju. Imela je imena, zvezde programa v vseh žanrih. Takrat smo tudi scenarije za oddaje v razvedrilnem programu prebirali, analizirali, naredili tudi po dva pilota, dve poskusni oddaji in jih sproti popravljali, preden so šle oddaje v program.

Sedaj pa ni niti časa niti denarja? Ali se tako samo reče?

Čas je izgovor. Z naglico in ihto se zdaj skuša z manj sredstvi nadomesti izgubljeno. Nismo še dojeli, da je manj več. A ne denarja. Manj produkcij, a uspešnejših, večjih. V nekaj projektov je treba vložiti najboljši notranji pa tudi zunanji kader, finančna sredstva, ostalo pa opustiti. »Filanje« terminov in prekadriranje sta izgubljena bitka. Sredstva se krčijo. Bo Televiziji Slovenija sploh še uspelo ubraniti naslov javne televizije, še zagovarjati svoje poslanstvo? Kulturno-umetniški in športni program sta na tnalu. V informativnem vlada precejšnja zmeda, kaj, kdo, kdaj, če sploh!? Razvedrilu se je namenilo več sredstev, ki pa so za zdaj žal ostala neupravičena. Televizija se tudi gleda! Je video medij, pri katerem je pomembna tudi forma. Za dobro oddajo potrebujemo kombinacijo kakovostne forme in kakovostne vsebine. Trenutno pa gledamo predvsem rošado nekaj gostov, ki se sprehajajo iz oddaje v oddajo, od katerih nobena od teh ni žanrsko izpiljena ali profilirana, vse je malo »kakor«, »simpatično« mozaično. Ko vidiš oddajo, ni takoj jasno, iz katerega desetletja sploh je.

Trenutno imamo recimo šest zunanjih angažiranih voditeljev v razvedrilnem programu, pet igralcev in eno »izposojeno« voditeljico s POP TV-ja. Jaz pišem, predlagam … in ne zgodi se nič.

Res postaja RTV Slovenija vse bolj konservativna in dolgočasna?

Na prvi pogled res. Dinamike znotraj uredništev je sicer veliko. Na zunaj, za gledalce, pa je vidna zlasti zmeda.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo drugače? Bi morali vi postati direktorica?

Mórala, to ne. Lahko pa bi, ampak ne v tej zlobirani politični zgodbi.

Vsako leto natrosite šopek predlogov za nove oddaje. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi vas uslišali in bi RTV dobila tok šov, ki manjka po oddaji Res je?

To je po moje najtežje vprašanje v najinem intervjuju, ne glede na to, kaj še sledi. Odgovora namreč enostavno nimam. Trenutno imamo recimo šest zunanjih angažiranih voditeljev v razvedrilnem programu, pet igralcev in eno »izposojeno« voditeljico s POP TV-ja. Jaz pišem, predlagam … in ne zgodi se nič. Direktorica mi kar na hodniku sporoči, da mojih predlogov ni naročila. V medijih preberem izjavo, da so moji predlogi prezahtevni ali predragi. Ne razumem. Podatki o finančni sliki novonastalih oddaj namreč kažejo, da niso cenejše od mojih predlogov, poleg tega sem človek iz hiše, ki bi ga lahko uporabili, namesto da si izposojajo zunanje voditelje in igralce. Sobotna oddaja, ki jo predvajajo zdaj, stane 35.000 evrov, pri čemer sta voditelja zelo dobro plačana. Če bi naredili predračun mojega predloga, bi ugotovili, da gotovo ni dražji. A očitno so že vnaprej vedeli, kaj bodo predvajali v soboto, le da mi tega ni nihče sporočil. Če bi me obvestili vnaprej, bi se ukvarjala z drugačnimi temami.

Pred dvema letoma ste predlagali oddajo, v kateri bi reševali križe in težave osamljenih gledalcev, ko ne vedo več, na koga bi se obrnili.

Z delovnim naslovom Mišin rdeči kavč.

Verjamete v odrešenjsko funkcijo televizije ali ste kanili postati slovenska Oprah?

Televizija je lahko zelo uspešna pri obveščanju in odpiranju javne debate o naših stiskah. Ljudem pride naproti. Želela sem konkretno pomagati, povabiti psihologe, psihiatre, socialne delavce, kirurge, učitelje, strokovnjake, ki bi ljudem omogočili spregovoriti o njihovih težavah, jim dati možnost, jim razložili, kam se lahko obrnejo. Zaskrbljeni ljudje iz ruralnih okolij namreč niti ne vedo, da jih tare na primer depresija. Televizija ima veliko moč. Ko javno govoriš o zagonetnih tematikah, jih detabuiziraš, pomagaš, da postanejo manj sramotne in bolj dojemljive. Zlasti, če o njih pripovedujejo znane osebnosti iz osebne perspektive, ki znajo ljudem pokazati, da imamo težave vsi, ne le tisti ubogi, ki se ne znajdejo.

Sedanji varuh gledalčevih pravic Lado Ambrožič vas je menda označil za koketo. Ste jezni, da ni namesto tega raje komentiral vašega dela?

Lado spoštuje moje delo, saj sem vzpostavila institut varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Res je, da hitro odreagira in hitro kaj reče, mogoče mu je ta beseda zgolj pobegnila. Sva si pa gotovo zelo različna. On zelo težko ali sploh ne govori o intimnih temah, jaz pa zlahka. Enkrat sem omenila, da je pri mojih letih res vseeno, na katero stran mi joška med seksom pobegne, pa je bil ves navdušen. Mislim, da je hotel reči predvsem, da sem zelo prostodušna.

Kaj pa vi mislite o njegovem delu kot o svojem nasledniku?

On je večji solist, drugače funkcionira z javnostjo. Sicer piše bloge, ureja stran, odgovarja na vse pritožbe, do gledalcev je res odgovoren. Mogoče to manj skomunicira z javnostjo. Sama sem se zelo trudila, da bi ta funkcija postala prepoznavna v javnosti, imela tiskovne konference, oddajo. Ko sem ga vprašala, ali misli s tem nadaljevati, je rekel, da pač on ni šovmen.

Zakaj si ljudje prizadevamo za to, da bi bili medijske osebnosti?

Prizadevamo ali prizadevajo?

Se zdi, da ne obstajamo, če nas nihče ne gleda?

O, pa kako obstajamo, ko nas nihče ne gleda! Naš lastni pekel in nebesa so samo naši.

Pa je biti medijska oseba v Sloveniji sploh rentabilen biznis ali prinaša več težav kot denarja?

Veliko denarja, ki si ga nisi sam prislužil, te naredi za veliko medijsko persono.

Bilo me je grozljivo strah, ker je bil zelo nasilen, ker je vstopil tudi v moj prostor. Planil je name in me zagrabil za lase. Ustrašiš se, ne sočustvuješ. Nikoli!

Kako pa je s težavami? Menda ste imeli celo rednega zalezovalca?

Vrsto let. Bil je obseden z mano. Govoril je, da ga ponoči preganjam, da ga kličem. Ko je na silo poskušal vstopiti v moje stanovanje, sem poklicala soseda, naj pokliče policijo. Zalezovalec je potem policistom razložil, da me bo pustil povsem pri miru, ko ga bom nehala klicati. In policist se je obrnil k meni in rekel: »Gospa, pa ga res kličete?«

Ste kaj sočustvovali z njegovo norostjo?

Niti malo. Bilo me je grozljivo strah, ker je bil zelo nasilen, ker je vstopil tudi v moj prostor. Planil je name in me zagrabil za lase. Ustrašiš se, ne sočustvuješ. Nikoli!

Aktualni predsednik države Borut Pahor je menda nekoč rekel, da če on lahko Mišo Molk s fičkom pobere ob cesti, do takrat nista niti on niti Miša Molk zvezdi. Je imel prav? Niste zvezda? Ali je človek sploh lahko zvezda v Sloveniji?

No, predsednik se zelo trudi, da bi bil zvezda. Enkrat s fičkom, drugič s katrco, tretjič pa s službenim šoferjem na fitnes. Brez fotografov, seveda. Slovenskih zvezd pa je toliko, kolikor je velik naš prostor. Čez sežejo le redke. Pa še o njih pravzaprav ničesar ne vemo.

Kot rečeno, same težave, nič denarja.

Denar imajo morda kakšni estradniki, ki nastopajo po vseh možnih čuzah, Jan Plestenjak in Avseniki. Če bo Sazas redno izplačeval tantieme, bo naslednji Raay.

Nekateri elementi zvezdništva pa kljub temu obstajajo. Ljudje bodo tako vedno hoteli vedeti, s kom spite, gledati vaše fotografije z dopusta, še posebej, če so toples. Kako je, ko tvoje zasebno življenje postane del javnega poizvedovanja? Je to samo moteče in v napoto ali si človek, ki mu je v interesu biti zvezda,to po svoje prizadeva? Se življenje, ki je vsem na očeh, zdi bolj resnično?

Manj je resnično. Vse to pisanje zamegli tvoj dejanski vsakdanjik in resnica ostane dostopna samo tebi. Na to motnjo se navadiš, ker se moraš. Najprej svinjsko boli, ker lažejo in oprezajo za tabo, stojijo pred tvojimi vrati in čakajo na tvoje morebitne spremljevalce. Rumeni tisk je prišel in bo ostal. Naj gleda raje pod zadrge in v žepe politikov. Tistih, ki hočejo biti moralne avtoritete na vseh področjih.

Človeku, ki je vnaprej priznal svoje šibkosti, pa ni treba stikati po njih?

Jaz jih res ne skrivam in ne vem, kaj je tisto, kar tako željno iščejo v mojem intimnem življenju. In ne razumem, zakaj bi se toliko gnali za mojimi golimi fotografijami. Mar bi rajši lovili dvajsetletnice, mene pa pustili pri miru.

Večkrat pravite, da se ne doživljate kot klasična lepotica, hkrati pa vas je praktično nemogoče videti neurejeno. Rekli ste celo, da se ne morete v javnosti prikazali v kavbojkah. Zakaj je pomembno biti in ostati dama?

Ne, ne, ne gre za status, ampak kavbojke in Miša – to je zame risanka. Ne gre. Jeans je zame na meni out. Pogrošen. Nekateri pa so v njem videti super.

Ne zaupate dovolj svoji naravni lepoti?

Saj ne verjamem vanjo. Ne vem, vedno se mi je zdelo nujno, da se človek uredi, ko vstane. Prav tako grem težko iz hiše brez parfuma.

Je ta skrb zase, ta boj za lepoto, pravzaprav boj proti smrti?

Ne vem, urejenost, potreba po urejenosti, je verjetno v človeku. Morda pa se z leti prelevi tudi v nekakšno nežno obliko soočanja z minevanjem.

Vas minevanje preganja?

Mislite na zeleno, ki gre samo še v rjavo? Res se o tem pogovarjam sama s seboj in ugotavljam, da me lastna smrt ne preganja. Žalost smrti je bolečina drugih.

Nekoč ste rekli, da ste si že zdavnaj prenehali prizadevati za srečo. Za kaj si človek sploh še prizadeva, ko si je nehal prizadevati za srečo?

Za harmonijo, kar pomeni tudi to, da v vsaki škatli najdeš piškote.

Mora človek postati nezahteven, da lahko živi sam s seboj?

Lažje živi. Pa ne gre za logiko manj je pričakovanj, manj je razočaranj, ampak za to, da se ne hlasta. Ogromno mi pomenijo dobri odnosi z bližnjimi, s tistimi redkimi. In vse bolj to, da malo pripomorem, da je še komu drugemu fino. Sliši se solzavo in pocukrano, ampak tako je.

Trdite, da v partnerskih odnosih pogosto niste znali izražati svojih zahtev in pričakovanj, kot televizijska urednica pa ste po drugi strani sloveli kot človek, ki zna in zmore brez ovinkarjenja izraziti svoje pomisleke. Zakaj prihaja do tako velikih razhajanj med tem, kako se ljudje vedemo kot profesionalci in kot zasebniki?

Kot profesionalec imaš zelo določene cilje, veš, kaj bi rad dosegel, in si za to sistematično prizadevaš. V intimnih odnosih pa nikdar nisem imela ciljev, zato tudi nisem vzpostavljala nikakršnih strategij. Včasih se vprašam, ali sem res tako nezahtevna, da od svojih zvez ne pričakujem ničesar, da sem z njimi, kljub rahlim odklonom, preprosto zadovoljna, medtem ko trajajo. Ko nisem več zadovoljna, se samo še umikam.

Ste velikokrat pobegnili?

Umaknem se, to drugi začuti in odide. Ne vem, ali sem kdaj odšla jaz.

Nimate poguma zapuščati ljudi, zato jim raje prepustite, da umazano delo opravijo namesto vas?

Kdaj sem si tudi želela, da kdo ne bi odšel, pa je odšel kljub temu. Mislim, da moškim zelo prav pride, da jim ženska ureja svet in življenje, sama pa tega ne znam. Včasih poslušam kolegice, ki razlagajo, kako jim zveze olajšujejo življenja, kako si delijo delo, in ne razumem. Jaz si ga z zvezami vedno podvojim.

Ste osamljeni?

Včasih tudi.

Ampak raje osamljeni kot v nekakovostnem razmerju?

Absolutno. Saj ni, da bi trpela, sem pa zelo veliko sama. V tem je moja dvojnost. Rada se družim in po svoje sem gotovo party animal, po drugi strani pa zelo cenim svoj intimni prostor, v katerega zelo težko odpiram vata. Po letih samote se človek tako ukorenini v to življenje, da lahko sprejema samo še dobrodošle obiskovalce.

Prišleke.

Pričevalce.

Še pomnite, kako sta z Vilijem Resnikom v njegovih evrovizijskih dneh stavila, da se bo moral postriči, če bo izvisel na Eurosongu?

Se, ampak sva tudi zelo dobro sodelovala. Vilija je bilo predvsem zelo strah. Dva dni pred nastopom na Evroviziji je hodil k meni poizvedovat, ali imam morebiti kakšen apaurin. Obljubila sem, da ga bom vedno imela v torbici; v resnici ga nisem imela, a je bil potem miren. Sem pa vesela, da se je ostrigel, tisti lasje so bili grozni. Čeprav je bil sicer srčkan. Ravno prav ubrisan.

Zakaj smo Slovenci večni osmoljenci Evrovizije? Nas sosedje ne ljubijo dovolj, da bi nas zasipali s točkami, ali smo preprosto zanič popevkarji?

Mislim, da nismo zares osmoljenci. Ne pozabimo, enkrat smo bili sedmi, dvakrat deseti, pa enajsti, Sestre trinajste. To so bile lepe uvrstitve.

Zakaj so bile Sestre samo trinajste? Kaj je šlo narobe?

Morda smo bili malo pred časom. Dobre so bile. Tudi sprejeli so jih kot zvezde. Spomnim se, da sem takrat doma na posnetku ugotavljala, da so bili back vokali precej v ospredju, Jadranko Juras je bilo močno slišati in vse skupaj je delovalo nekoliko neuglašeno, neubrano. Ne vem pa, ali je bil to dejanski vzrok za njihovo uvrstitev. Je pa tudi odvisno, s kakšno pesmijo se znajdeš v kakšni ponudbi. Včasih so naše skladbe super, a naletijo na hudo konkurenco, kakšno leto pa smo vsi zanič.

Ali imamo Slovenci malo težav s sledenjem trendov? V Eurosongu in nasploh?

Nasploh gotovo, kar pa se Eurosonga tiče, mislim, da smo vrsto let delali podobno napako kot druge države, in sicer da smo pobirali vzorce preteklih zmagovalcev, namesto da bi jih sami ustvarjali.

Včasih je bilo dosti slišati o tem, da vas mika politika. Bomo imeli kdaj čast spoznati Mišo Molk političarko ali je slovenska politika v zadnjem času postala tako neglamurozna, da vas ne zanima več?

Zanimala me je takrat, ko se je zdelo, da nekaj spreminja. Prvih pet let po osamosvojitvi, recimo. Zdaj, ko je naplavilo vso to svinjarijo in dvoličnost, pa se mi vse skupaj zdi ena sama velika mlakuža. Blatni dol. Zadnje čase se stanje sicer malo izboljšuje, všeč mi je, kako stvari vodi denimo Violeta Tomić. Morda še ni vse izgubljeno.

Dali ste tudi fantastičen predlog, da bi predsednika vlade lahko izbirali na resničnostnem šovu. Kdaj se lahko veselimo te dobrodošle popestritve, ki bi obilico svežine vnesla tako v program javne televizije kot slovensko politiko?

Ta format sem nekoč že videla, ne spomnim se, čigav je bil v originalu, bil pa je izvrstno narejen. Od kandidatov je bilo slišati čudovite govore s temeljnimi izhodišči za družbene spremembe, gledalci so ocenjevali vse, od programov do karakternih lastnosti. Prepričana sem, da bi bila to zelo gledana oddaja. Poleg tega ne bi bilo slabo, da bi do izraza spet prišle osebnosti, ne samo pripadnost določeni politični stranki.

No, predsednik se zelo trudi, da bi bil zvezda. Enkrat s fičkom, drugič s katrco, tretjič pa s službenim šoferjem na fitnes. Brez fotografov, seveda. Slovenskih zvezd pa je toliko, kolikor je velik naš prostor.

Ko sva ravno pri strankarstvu: nekoč ste dejali, da vam največ pomeni možnost govoriti v prvi osebi ednine, kot posameznici, ne kot glasu kolektiva. Mislite, da je v političnem prostoru mogoče ali sploh dopustno govoriti iz sebe?

Nedavno sem z nekom parlamentirala o svojem morebitnem vstopu v politiko in rekla, da je moj pogoj za vstop v politiko biti neodvisna kandidatka. Moj sogovornik je rekel, da je to nemogoče. Najprej stranka!

Vi pa ne pripadate radi?

Ne. Poleg tega se zdi, kot da imajo politične stranke pri nas programe bolj zato, da opozorijo nase. Ali jih potem tudi izpeljejo ali ne, pa je povsem drugo vprašanje.

Pravite, da je pri delu v medijih ena največjih nevarnosti zaljubiti se v lastno ogledalo. Mora vsak človek, ko mu postane v svoji koži preveč udobno, nemudoma začeti iskati novo?

Verjamem, da sta samoizpraševanje in neprenehno ocenjevanje samega sebe nujni, zlasti pri ljudeh, ki opravljajo javne funkcije. Marsikdo se v svojo funkcijo zaljubi, pozabi, da ni večna, in se začne vesti kot oblastnik. Vse mi pripada, moja beseda je zakon.

Človek pa se ne bi smel nikoli počutiti, da mu karkoli pripada.

Predvsem, kadar z nečim razpolaga. S trenutno politično močjo.

In vedno mora rasti, ne glede na to, koliko je že zrasel.

Rasti, preiskovati, ostati radoveden, ohraniti zanimanje. Ne pristati na to, da se tvoje življenje omeji na pot v službo in nazaj.

Dolgčas je nedopusten.

Ja. Dolgčas pa samozadostnost in vseenost, zgolj biti tukaj. Treba je delati. Delati dobro.

Menda že 20 let delate tibetanske vaje?

Ja, ne vem, koliko časa točno, ampak ja.

In vedno izpustite zadnjo, ki naj bi sublimirala seksualno energijo?

Ravno zdaj, ko se selim iz svoje pisarne v novo, sem med prestavljanjem knjig in brisanjem prahu našla knjigo z naslovom Joga in preusmeritev seksualne energije. Malo sem jo gledala in se spraševala, ali jo bom odprla ali ne.

Ste jo komu podarili?

Ne še. Sem mislila, morda jo bom pa le kdaj prebrala. O tem, kako se odpirajo zgornje čakre in povezujejo z nebom in vse to. Da bom vsaj vedela, kaj naj bi to bilo. Morda si napak predstavljam, za kaj gre, a jaz svojega libida ne bi rada izgubila, ker sem vedno verjela, da je enak gonu po življenju. Eni ga imajo, drugi ga imajo malo manj.

In človek brez seksualne energije je napol mrtev človek?

Tako jaz vidim. Dotik, poljub, vse to je izmenjava energije med ljudmi. Jaz tebi, ti meni, vedno se mi je zdelo, da ljudje to potrebujemo.

Bolj kot božjo bližino?

Saj takrat si tudi malo v božji bližini. Mala smrt ali kako že pravijo. Mene dotik predrami in tega si ne bi rada odvzela. Ne bi rada ne čutila. Ali ni to fino?