Izgubljeni mir

Zgodovina druge svetovne vojne se je začela leta 1919 – ob koncu prve. Pogodbe, s katerimi so končali globalni spopad, v katerem je med letoma 1914 in 1918 padlo približno deset milijonov vojakov, in ki naj bi naznanjale obdobje miru, so ustavile zgolj bojevanje. Premirje je bilo kratke sape, krhko in vedno znova prekršeno z območnimi spori.

A pričakovanja politikov iz najpomembnejših zmagovalnih sil – ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, britanskega premiera Davida Lloyda Georgea in francoskega premiera Georgesa Clemenceauja – na pariški mirovni konferenci, ki se je začela januarja 1919, so bila velika.

Srečanje deset tisoč diplomatov in politikov iz več kot tridesetih držav naj bi prineslo novo ureditev sveta, ki bi temeljila na enakopravnosti in samoodločbi narodov. Na njem naj bi določili meje med državami, ki so nastale na vzhodu Evrope iz pogorelega carstva, razpadle dvojne monarhije Avstro-Ogrske in turškega imperija. Nemčija, glavna krivka za izbruh vojne, naj bi se zavezala k poravnavi škode, hkrati naj bi omejili njeno moč in s tem preprečili, da bi še kdaj prišlo do takšnega konflikta.

Ko so predstavniki nemškega cesarstva 28. junija 1919 podpisali versajsko pogodbo (enega od petih mirovnih sporazumov, ki so izhajali s pariške konference), se je zdelo, kot da so zavezniki dosegli svoje cilje: tako kot je zahteval ameriški predsednik, so cesarja Viljema II. odstavili, v Weimarju pa je narodna skupščina že pripravljala vse potrebno, da bi Nemčija dobila liberalno in demokratično ustavo.

Poleg tega je cesarstvo izgubilo svoje kolonije in se moralo odpovedati večjemu delu svoje trgovske ladijske flote, tako da se ni več moglo kosati z britanskim imperijem.

Nemci niso smeli imeti vojske z več kot sto tisoč vojaki, vojne mornarice z več kot 15.000 vojaki in nobenega zračnega orožja, podmornic, težkega topništva in tankovskih enot. Franciji so morali prepustiti Alzacijo in Loreno, današnji Poznanj in Zahodno Prusijo pa Poljski. Plačati bi morali ogromno vojno odškodnino. Zdelo se je, da je bila nekoč najsilnejša in najbolj agresivna vojaška sila na celini s tem močno oslabljena.

Že leta 1919, med samo konferenco, se je mejni spor med Madžarsko in Romunijo stopnjeval v vojno, bojevali sta se tudi Sovjetska zveza in Poljska, leto pozneje pa je vojna med Grčijo in Turčijo izničila številne v Parizu sprejete sklepe.

Poleg tega je z versajsko pogodbo nastalo tudi Društvo narodov, organizacija, v kateri naj bi bilo sprva 45 držav, njen cilj pa bi bil reševati mednarodne spore, si prizadevati za splošno razoroževanje in podpreti države, ki bi jim grozil vojaški napad.

A upanje, da je napočil čas miru, se je hitro razblinilo. Že leta 1919, med konferenco samo, se je mejni spor med Madžarsko in Romunijo stopnjeval v vojno, bojevali sta se tudi Sovjetska zveza in Poljska, leto pozneje pa je vojna med Grčijo in Turčijo izničila številne v Parizu sprejete sklepe. Nova mirovna ureditev se je sesula v nekaj letih. Narejenih je bilo preveč usodnih napak.

Zmagovalne sile so v strahu pred širjenjem boljševizma ustvarile nekakšen pas karantene iz protikomunističnih držav v vzhodni Evropi. Predvsem na nekdanjem avstro-ogrskem ozemlju so v življenje obudile države po etničnem ključu. A s tem je nastalo samo novo vrelišče nestabilnosti, kajti meje med novimi državami niso bile zarisane v skladu z zapletenimi dejanskimi razmerami in tako je zaradi pariškega mirovnega dogovora petindvajset milijonov ljudi postalo pripadnikov narodnih manjšin: Nemci na Češkoslovaškem, Ukrajinci na Poljskem, Madžari v Romuniji.

Številni poskusi etničnega poenotenja (na primer v Turčiji, kjer so leta 1923 1,2 milijona pravoslavnih vernikov izgnali v Grčijo, hkrati pa je ta v Turčijo poslala okoli 400.000 muslimanov) so povzročili nepopisno trpljenje. In nacionalsocialistična vlada je pozneje domnevno zatiranje nemških manjšin izrabila za izgovor, da je vkorakala na Češkoslovaško in Poljsko.

Društvo narodov so že ves čas spodkopavale tudi velesile, ker ni imelo pravice do svojih oboroženih sil, tako da je bilo odvisno od tega, ali so mu članice dale na voljo svoje čete. Vendar je bila njihova pripravljenost za to skromna. Po človeških žrtvah v prvi svetovni vojni si nobena vlada ni upala poslati svojih vojakov v tujino, da bi na primer branili pravice neke narodne manjšine.

Predvsem pa je bilo Društvo narodov popolnoma nemočno, ker se mu ni pridružila največja svetovna sila, kajti številni politiki in večji del ameriškega prebivalstva so zahtevali, da se ne vmešavajo v nevarne evropske posle. Ameriški senat je zato omahoval z ratifikacijo statuta Društva narodov (pa tudi versajske pogodbe sploh).

Odnos vodij zahodnih držav, zbranih v Parizu, do Japonske, ki je sodila med zmagovalne sile, je bil psihološko porazen, še bolj pa je to veljalo za poraženo glavno sovražnico Nemčijo.

Zavezniški politiki so pridigali o enakopravnosti, hkrati pa zavrnili željo Japoncev, da bi enakovrednost ras zapisali v statut Društva narodov. Azijci, nastajajoča sila na tihomorskem območju, so bili globoko užaljeni zaradi te rasistične zavrnitve in po tistem se njihova zunanja politika ni več ozirala na licemerska opozorila Evropejcev in Severne Amerike.

Wilson, Lloyd George in Clemenceau so od nemškega cesarstva zahtevali, da prevzame krivdo za svetovno vojno, ta največji zločin proti človeštvu, ki ga je kdaj zavestno zagrešila domnevno civilizirana država, kot je pisalo v spremnem pismu ob osnutku dogovora. S pogodbeno klavzulo o krivdi za vojno naj bi utemeljili zahtevano vojno odškodnino.

Nemcev z nobenim drugim očitkom ne bi mogli bolj prizadeti. Dolga leta so poslušali propagando, da je bila njihova vojna obrambna, zdaj pa naj bi tako velike žrtve ne bile le nesmiselne, temveč celo posledica zločinskih naklepov.

Predsednik Nemčije Friedrich Ebert iz Socialdemokratske stranke je še pred podpisom pogodbe protestiral proti tem »neznosnim« pogojem, iz katerih »bi lahko kmalu spet vzniknilo pobijanje«. Premier Philipp Scheidemann iz iste stranke je na neki protestni demonstraciji zaklical, naj se posuši roka, ki je Nemcem nadela takšne okove.

Skoraj vsi nemški politiki so v letih za tem rohneli proti temu »sramotnemu miru«. Celo dolgoletni zunanji minister Gustav Stresemann, eden redkih prepričanih meščanskih demokratov v Weimarski republiki, Nobelov nagrajenec za mir leta 1926, je revizijo ozemeljskih izgub na vzhodu označil za »morda najpomembnejšo nalogo evropske politike sploh«.

Pa so bile določbe v versajski pogodbi res tako neizprosne, kot so se neumorno pritoževali Nemci? Navsezadnje je država kljub predelom, ki jih je prepustila drugim državam, prisilni razorožitvi in vojni odškodnini ostala velesila s šestdesetimi milijoni prebivalcev in industrijskimi središči.

Zavezniški politiki so pridigali o enakopravnosti, hkrati pa zavrnili željo Japoncev, da bi enakovrednost ras zapisali v statut Društva narodov.

Francozi so na mirovni konferenci zahtevali, da bi nemško cesarstvo razkosali in bi na primer območje levo od Rena postalo samostojna država. Temu se je uprl ameriški predsednik, ki je nasprotoval delitvi države, ki bi bila v nasprotju z željami prevladujoče večine Nemcev. Britanec Lloyd George pa je slutil nevarnost, da bi preveč oslabljena Nemčija lahko zagotovila plodna tla za boljševizem – po njegovem mnenju je bila prav to resnična nevarnost, ki je grozila Evropi.

Neuspeh mirovne ureditve je bil še posebej očiten zaradi poloma svobodnih demokratov, čeprav se je po koncu vojne in zatonu treh cesarstev, Rusije, Nemčije in Avstrije, zdelo, da bo to oblika oblasti v prihodnosti: samo na ruševinah teh treh držav je nastalo devet držav z demokratično izvoljenim parlamentom in vlado.

A zmaga meščanske demokracije je bila kratkotrajna, kajti medtem ko je elite preveval strah pred boljševistično revolucijo, kakršna je potekala v Rusiji, se je zaradi gospodarske krize velik del prebivalstva v večini držav obračal desno. Marsikje so na oblast prišli avtoritativni režimi – vojaško podprte diktature: leta 1919 na Madžarskem, 1923 v Španiji in 1926 na Poljskem. V Italiji si je leta 1925 fašistični voditelj Benito Mussolini, ki je bil takrat ob podpori liberalnih krogov že tri leta predsednik vlade, prisvojil vso oblast.

In ko je leta 1930 svetovna gospodarska kriza zajela tudi Evropo in se demokratične vlade niso znale spopasti s hitro naraščajočim številom brezposelnih in milijoni revnih, so klecnili tudi parlamentarni sistemi v osrčju celine.

Tako je bilo na primer tudi v Nemčiji, kjer je 30. januarja 1933 kancler postal Adolf Hitler, fanatični protisemit, ki je za vsako ceno hotel zanetiti vojno. Bil je obseden s tem, da bi na vzhodu zasnoval obsežno velikogermansko kraljestvo, ki bi bilo življenjski prostor Nemcev. Bil je najagresivnejši sovražnik miru – čeprav ga ni prekršil prvi. Kajti na Japonskem, kjer je gospodarska kriza v velikem delu države povzročila lakoto, je vlada vse izraziteje podlegala pritisku vojske, ki je zahtevala širitev na sever Kitajske.

Japonski oficirji so 18. septembra 1931 inscenirali napad na železniško progo, ki jo je v kitajski Mandžuriji upravljala Japonska, in trdili, da so zanj krivi kitajski teroristi. Takoj za tem je japonska vojska z akcijo, ki jo je že dolgo načrtovala, priključila celotno Mandžurijo.

Od tam so Japonci leta 1937 napadli Kitajsko in zagrešili enega najgrozljivejših pokolov v 20. stoletju. Ko so napadalci 13. decembra tistega leta zavzeli Nandžing, naj bi v mestu pomorili dvesto tisoč civilistov in vojakov.

Dve leti pred tem je Benito Mussolini mobiliziral pol milijona vojakov proti Etiopiji in premagal to afriško državo z najbolj brutalnimi sredstvi: Italijani so namreč uporabili strupen plin ter v množičnih usmrtitvah s streljanjem in v koncentracijskih taboriščih pobili več kot sto tisoč ljudi.

Tako napadalec kot napadena država sta bila člana Društva narodov, slednje pa je roparski pohod, namenjen izključno megalomanskim željam fašistične diktature, kaznovalo zgolj z gospodarskimi sankcijami (brez učinka, saj niso zadevale odločilnih dobrin, kot sta bila premog in zemeljski plin).

V istem obdobju se je nacionalsocialistična vlada v Nemčija sistematično pripravljala na boj za življenjski prostor. Takoj, ko je prevzela oblast, je občutno okrepila skrivno oboroževanje, ki se je začelo že v Weimarski republiki, spet je bila uvedena splošna vojaška obveznost in leta 1936 je Hitler ukazal vpad v Porenje, ki je bilo brez vojske.

Vse to so bile nedvoumne kršitve versajske pogodbe, vendar so ostale brez odziva. Nobena od treh velikih sil, ki so se leta 1919 v Parizu pogajale o novi ureditvi, ni posegla v dogajanje.

Združene države Amerike so tako ali tako odklonile podpis pod versajsko pogodbo in se niso vmešavale v evropske konflikte.

Britanski politiki so vedeli, da je moč otoškega kraljestva odvisna predvsem od prekomorske trgovine in finančne panoge – kar pa bi vojna lahko ogrozila. »Želimo si samo miru in živahnih trgovinskih odnosov,« je leta 1923 zapisal neki britanski diplomat. Poleg tega se je imperij raztezal po vsem planetu, zaradi česar je bil še posebej ranljiv, saj britanska moč nikakor ne bi zadostovala, da bi pred Japonci ubranila interese v Aziji, afriška ozemlja pred Italijo in mir v Evropi pred Nemci.

Francija brez britanske podpore ni bila dovolj močna, da bi se sama uprla fašističnima silama Italiji in Nemčiji. Ko je Pariz leta 1936 zahteval, da bi skupaj podprli špansko republiko, ki ji je grozilo, da bo v državljanski vojni proti desničarsko usmerjenim vojaškim pučistom ter njihovim italijanskim in nemškim zaveznikom omagala, ga je britanska vlada zavrnila.

Posledice nemoči so bile Francozom takrat že davno jasne: po letu 1929 so svoja ozemlja zavarovali z navidezno neprebojno črto bunkerjev in se v stiski pridružili britanski vladi pri politiki popuščanja, s katero naj bi umirili agresorja in s tem ohranili mir.

Tako je tudi premier Neville Chamberlain leta 1938 upal, da bo Hitlerja (čigar vojska je 12. marca zmagoslavno vkorakala v Avstrijo) s popuščanjem odvrnil od napada na Češkoslovaško.

V tej državi, ki je nastala po prvi svetovni vojni, je živelo več kot tri milijone Nemcev, večina ob meji z rajhom, v Sudetih. Stranka sudetskih Nemcev, ki je uživala podporo večine prebivalstva in je simpatizirala z nacionalsocialisti, je vedno znova ponavljala, da si želi domov, v rajh.

Za Hitlerja, ki je že leta 1937 ministrom in vojaškemu vodstvu razglasil, da je »odstranitev Češke« prvi korak pri »reševanju prostorske stiske«, je bil to dobrodošel izgovor za napad.

Pariz je leta 1936 zahteval, da bi skupaj podprli špansko republiko, ki ji je grozilo, da bo omagala v državljanski vojni proti desničarsko usmerjenim vojaškim pučistom ter njihovim italijanskim in nemškim zaveznikom. Britanska vlada ga je zavrnila.

A Chamberlain je napad preprečil in bil v zameno pripravljen žrtvovati Češkoslovaško, »daljno deželo, v kateri je vladala napetost med ljudmi, o katerih ne vemo ničesar«, kot je predsednik vlade pripomnil v enem od radijskih nagovorov. Večkrat je odletel v Nemčijo, se pogajal s Hitlerjem, nazadnje načrtoval konferenco v Münchnu – na kateri pa sta Velika Britanija in Francija popustili vseh nemškim zahtevam. Tako so 29. septembra 1938 sklenili, da mora Češka Nemčiji odstopiti Sudete.

Vlado v Pragi, ki se ni smela udeležiti pogajanj, so pozvali, naj se sprijazni s predajo enega najpomembnejših predelov svojega ozemlja.

Dva dni pozneje je tja vkorakala nemška vojska.

Britanskega premiera je po vrnitvi v London sprejela navdušena množica in ga slavila kot moža, ki je ohranil mir. A veselje je trajalo le nekaj mesecev, kajti marca 1939 je Hitler spet mobiliziral čete, ki so zasedle preostanek češkega dela ozemlja. Madžarska si je priključila jug Slovaške, preostanek pa je ostal samostojen kot vazalska dežela Nemcev.

Taktika s popuščanjem ni bila uspešna in s tem hkrati tudi ne pariška mirovna ureditev. Politike, kot je bil Chamberlain v Veliki Britaniji, so že kmalu obtoževali, da so krivi za izbruh najbolj uničevalne vojne v zgodovini. Kajti naslednji Hitlerjev cilj je bila Poljska.

Z napadom Nemčije na vzhodno sosedo se je 1. septembra 1939 začela druga svetovna vojna.

Dr. Frank Otto, zgodovinar, urednik na zgodovinskem oddelku založbe Geo Epoche