Kancler in diktator

V šoli je bil neuspešen, kot umetniku mu je spodletelo, pa tudi kot vojak v prvi svetovni vojni ni prišel daleč. Adolf Hitler je bil sanjač in socialni posebnež, čigar govorniški in samopromotorski talent so odkrili prejkone po naključju. Šele leta 1919 je našel svoje življenjsko poslanstvo v politiki in hitro napredoval do vodje Nacionalsocialistične nemške delavske stranke, NSDAP. 30. januarja 1933 so ga imenovali za nemškega kanclerja, poslednjega v Weimarski republiki. To je namreč uničil.

Impozantni sprevod z baklami je pravkar pustil za seboj Brandenburška vrata in 30. januarja 1933 zvečer zavil v ulico Wilhelmstraße, kjer je bilo berlinsko vladno okrožje. Orkester je igral koračnico. Radovedneži so se v soju bakel gnetli okrog več tisoč moških v rjavih srajcah in hlačah, ki so korakali v kolonah: jurišni oddelek NSDAP.

Nekaj sto metrov naprej so se v Wilhelmstraße iz kolone zaslišali glasni vzkliki. Ob oknu svojega stanovanja je stal predsednik rajha Paul von Hindenburg. Le nekaj metrov naprej pa je množica začela vriskati od navdušenja: ob odprtem oknu svoje pisarne je stal novi kancler. Njihov idol. Človek, od katerega so pričakovali rešitev, njihov vodja. Adolf Hitler.

Poleg kanclerja in za njim so se pokazali še drugi člani vlade, ki je pred Hindenburgom zaprisegla le nekaj ur prej. Nato pa je Hitler znova stal pred oknom sam, zavese so plapolale v vetru, obseval pa ga je en sam žaromet. Očitno je bilo, da je počastitev veljala njemu in zgolj njemu.

Več ur je sprejemal poklone, včasih resno in zbrano, večinoma pa je kar žarel od sreče. Sklanjal se je globoko skozi okno in oboževalci so plezali drug po drugem, da bi mu na višini več metrov izročili vrtnico. Vedno znova je dvigoval roko v fašistični pozdrav.

Mimo njega so se zvrstile kolona za kolono, z baklami, prapori s kljukastimi križi, ob spremljavi koračnic. Ves čas so peli domoljubno himno ”Deutschland, Deutschland über alles” ali ”Horst-Wessel-Lied”, strankarsko himno NSDAP. Hitler se je sončil v svojem zmagoslavju in se predajal vznesenemu občutku, da ga ves narod pozdravlja kot rešitelja.

Pa vendar so nekateri drugi mimoidoči odvračali pogled in hitro izginjali v vežah, ko so se mimo njih valili rjavosrajčniki. Slikar Max Liebermann, čigar hiša je stala ob Brandenburških vratih, je menda dejal, da se ne more dovolj preobjesti, da bi lahko toliko bruhal, kot bi si želel.

Dramatične kompozicije Richarda Wagnerja so ga spravljale v ekstatično navdušenje, tako da je v njem kmalu videl pojem umetniškega genija. Vzornika.

Za večino Berlinčanov pa je bil ta mrzli 30. januar le še eno izmed številnih imenovanj kanclerja in že 21. zaprisega vladnega kabineta Weimarske republike.

Večer so preživeli v gledališčih ali ob operetah, v kinu so gledali alpinista Luisa Trenkerja v vlogi Upornika, zgrinjali so se v veliko dvorano ob Kaiserdammu, kjer so se odvijali jahalni turnirji, žvižgali so boksarskim sodnikom v Friedrichshainu – ali pa so lačni sedeli doma, ker so pripadali milijonom brezposelnih, ki si niso mogli privoščiti ničesar več.

Le nacionalsocialisti so tistega večera verjeli, da se je v Nemčiji začel prevrat. Vodja Hitlerjeve propagande Joseph Goebbels je dosegel, da je radio spremenil program in neposredno prenašal dogajanje iz Wilhelmstraße. V intervjuju je Goebbels govoril o »bučnem veselju in navdušenju« ter pristavil: »Z vso pravico lahko rečemo, da se Nemčija prebuja!«

Ko so se po polnoči razkropile še zadnje enote, se je marsikdo spraševal, ali ni morda vendarle podcenjeval Hitlerja in njegovega »gibanja«.

In kako se je sploh lahko zgodilo, da je nesojeni avstrijski slikar, zdrahar, ki so ga levi politiki sovražili, konservativci pa prezirali, nenadoma postal kancler nemškega rajha?

Kako je lahko prišlo do tega, da so privrženci v njem videli nekakšnega narodnega odrešitelja? Kdo je bil ta mož, ki je Nemčijo brez hujšega odpora s strani ljudstva popeljal v njena najmračnejša leta?

Adolf Hitler se je rodil 20. aprila 1889 v avstrijskem kraju Braunau ob Innu. Oče Alois je bil nezakonski sin kmečke matere in je dolgo nosil tudi njen priimek Schicklgruber. Šele v odrasli dobi je prevzel priimek svojega domnevnega očeta – ime, čigar pisna oblika je v tistem času še nihala med Hiedler, Hüttler in drugimi različicami. Župnik je v cerkveni register zapisal: Hitler.

Leta 1885 se je Alois pri 46-ih letih poročil s 23 let mlajšo Klaro Pölzl. To je bil njegov drugi zakon, v katerega je pripeljal sina in hčerko. Trije skupni otroci so umrli kmalu po rojstvu, nato pa je sledil Adolf, pet let pozneje Edmund in leta 1896 še Paula.

Alois Hitler je bil kraljevo-cesarski carinski uradnik in nikakor ni bil enostavnega značaja. Ukazovalen, jezav, pretirano natančen in gospodovalen povzpetnik. Ponosen je bil na svoj vzpon od kmečkega otroka do državnega uslužbenca z uniformo in pravico do pokojnine.

Tršat in bledikav, a vedno izbrano oblečen, se je s sprehajalno palico z ebenovinastim ročajem sprehajal po svojem sanjskem svetu, v katerem se je imel za bodočega umetnika.

Klaro je obravnaval kot deklo. Adolf in njegov polbrat sta bila tepena še mnogo več, kot je bilo takrat običajno; starejši od njiju, polbrat, je štirinajstleten pobegnil od doma.

Klara se je zatem toliko bolj posvetila preostalim otrokom; svojega ljubljenca Adolfa je skorajda razvajala. Bila je poslušna, pretirano prestrašena, a dobrosrčna ženska.

Leta 1889 se je družina preselila v Leonding, vas v okolici avstrijskega mesta Linz. Adolf Hitler je bil živahen fantič, imel je dobre ocene, igral se je z drugimi vaškimi otroki in bil neizmerno navdušen nad pustolovskimi zgodbami Karla Maya. Vendar pa je imel tudi napade kljubovalnega besa, kadar ni dosegel svojega. Ko je imel 11 let, je Adolf vsako jutro dobro uro pešačil v srednjo šolo.

Nato je povsem nepričakovano odpovedal. Že prvi letnik je moral ponavljati: nezadostno je imel pri matematiki in pri naravoslovju. Tudi v naslednjih letih je bila redko katera ocena višja od zadostne, za vedenje in marljivost je prejemal le ukore. Ni bil nenadarjen, temveč preprosto nesposoben za osredotočeno delo. Zdelo se je, da je nezrel, uporen in hkrati zasanjan, povsem predan svojemu najljubšemu pisatelju Karlu Mayu. Medtem ko se je polbrat z begom izmaknil očetovim oblastnim ukrepom, se je mlajši zatekal v svet fantazije.

Hitler je svoj šolski neuspeh pozneje zavil v legendo o mladostni upornosti proti malomeščanskim uradniškim idealom. Pravi razlog pa je bil verjetno manj junaški: bil je precej občutljiv fant, ki ga je mati že zgodaj navadila, da je nekaj posebnega, oče pa ga je redno poniževal – zato je Adolf Hitler namesto stabilnega občutka lastne vrednosti razvil nekakšno mešanico sovraštva do samega sebe in samopoveličevanja.

To je bil prvi, morda že odločilni rez v biografiji.

Na začetku leta 1903 se je Alois Hitler v gostilni zgrudil za mizo in umrl. Za 13-letnega Adolfa je bilo to verjetno olajšanje, ki pa se ni odrazilo v njegovih ocenah. Naslednje leto je moral zamenjati šolo in le s težavo leta 1905 prejel šolsko zaključno spričevalo.

Stanoval je pri materi, ki se je preselila v Linz. Družina se je preživljala z njeno vdovsko pokojnino in denarjem od prodaje hiše v Leondingu. Predlog, da bi začel delati ali šel v uk, je mladi mož burno zavrnil, češ da ima večje načrte. Rad bi postal umetnik! Nekaj posebnega.

Zjutraj je dolgo spal, čez dan risal, slikal, bral in se sprehajal. Zvečer je obiskoval gledališče, koncerte in hodil v opero. Dramatične kompozicije Richarda Wagnerja so ga spravljale v ekstatično navdušenje, tako da je v njem kmalu videl pojem umetniškega genija. Vzornika.

Tršat in bledikav, a vedno izbrano oblečen, se je s sprehajalno palico z ebenovinastim ročajem sprehajal po svojem sanjskem svetu, v katerem se je imel za bodočega umetnika. Edinemu prijatelju je na dolgo predaval o najrazličnejših temah.

Po dveh letih brezdelja je sklenil, da bo za svojo kariero končno nekaj storil. Septembra 1907 se je odpeljal na Dunaj, se prijavil na sprejemne izpite Akademije za uporabne umetnosti ter bil 1. in 2. oktobra povabljen na dvodnevno opravljanje risarskih preizkusov.

Ocena: nezadostno. Hitlerjeve sanjarije so trčile ob realnost.

Osemnajstletnik je pretresen zapustil veličastno stavbo z antičnimi kipi in stebri: zapuščal je vzvišeni, glamurozni svet umetnosti, v katerega se je počutil samoumevno poklicanega. Eden izmed profesorjev mu je predlagal, naj poskusi z arhitekturo, vendar je za to Hitlerju manjkala matura. Odpeljal se je domov v Linz, kjer je mati ležala na smrtni postelji. Adolf je skrbel zanjo in ji zamolčal svoj neuspeh.

23. decembra 1907 so Klaro pokopali. Družinski zdravnik je pozneje povedal, da še nikdar ni videl nikogar tako »skrušenega od bolečin« – sin Adolf je nemočno jokal. Hitler, ki je bil že tako ali tako nagnjen k samodrštvu in samopomilovanju, je imel v tistih dneh občutek, da je popolnoma sam na svetu. Čez nekaj tednov se je vrnil na Dunaj.

Mesto ob Donavi: bleščeča rezidenca Habsburžanov je bila z dvema milijonoma prebivalcev šesta največja svetovna prestolnica. Tu so se porajala politična in umetniška gibanja pravkar minulega in novega stoletja, tu je prihajalo do trenj med njimi, kar je vodilo v posebej razgrete, burne razprave.

Septembra 1907 se je odpeljal na Dunaj in se prijavil na sprejemne izpite Akademije za uporabne umetnosti. Ocena: nezadostno.

Umetniki in intelektualci so radikalno obračunali z vsakršno tradicijo ter morda močneje vplivali na duha in kulturo moderne kot kolegi v Parizu ali Berlinu. Tradiciji zapisano visoko plemstvo je s svojimi pompoznimi dvornimi rituali ostalo v nekem prejšnjem času. Središče teh krogov je bil starec: cesar Franc Jožef, ki je že več kot pol stoletja vladal multietnični monarhiji – in že davno tudi sam postal mit.

Onkraj blišča pa je bilo na Dunaju tudi nekaj najbolj bednih okrožij vse evropske celine. Industrijski delavci, služinčad, priseljenci z vseh koncev imperija so se gnetli v majhnih, pretirano dragih stanovanjih, pogosto brez tekoče vode in elektrike. Pod oboki mestne železnice so prenočevali brezdomci, ki so včasih našli zavetje tudi na kupih gnoja v vrtnarijah. Vladali so lakota, mrčes, prostitucija in kriminal.

In sovraštvo. Sovraštvo do lastnikov stanovanj, katerih samovolja in pohlep nista poznala meja in tudi nista bila zamejena z nobenim pravom. Vzklilo je sovraštvo med družbenimi razredi na splošno, tudi med uveljavljenimi lastniki trgovin in obrtniki: sovražili so tako zaničevane, pogosto marksistično-revolucionarno usmerjene reveže, kot tudi lastnike veleblagovnic in tovarn, ki so ogrožali njihov obstoj.

Vse pa je prežemalo nacionalno sovraštvo.

Nenemški narodi v monarhiji so zahtevali soodločanje, nemško govoreči prebivalci pa so se počutili ogrožene že zaradi svoboščin, ki jim jih je pred tem podelil cesar. Na Dunaju se je njihov bes usmeril predvsem proti številnim priseljenim Čehom – in pa Judom.

Od konca 60-ih let devetnajstega stoletja je liberalna ustava Judom dajala enake pravice kot kristjanom. Pogosto so bili bolje izobraženi, prilagodljivejši in bolj ambiciozni od katoliške večine. Med njimi je bilo nadpovprečno veliko pravnikov in zdravnikov, bili so uspešni v kulturi in kot podjetniki.

Hkrati so se iz vzhodnih provinc priseljevali Judje, ki so govorili jidiš, rusko ali poljsko, nosili kaftane in črne klobuke, brade in kodre na sencih, ter vzbujali pozornost. Uspešni in asimilirani Judje so vzbujali zavist, pravoverni pa strah pred tujim.

Okrog preloma stoletja je dunajski župan Karl Lueger združil vse predsodke malomeščanov v agresivni antisemitizem. Ta odlični govornik in ljudski tribun je Judom pripisal krivdo za vse, česar so se bali njegovi volivci: kapitalizem in socializem, liberalni tisk in sodobno umetnost, krizo obrtnikov in emancipacijo žensk.

Za Luegerja je bil antisemitizem sredstvo za dosego cilja – spreobrnjence pa je sprejemal. Radikalni »narodnjaki« so ga zato odklanjali: judovstvo ni religija, ki bi jo lahko zamenjali, so trdili, temveč »rasa«, in to »nizka«, ki želi škoditi arijski, nemški rasi. Prepričani so bili, da mešanje z drugimi nacijami slabi narod. Zato so »vsenemški prebivalci« zahtevali združitev nemških delov habsburške monarhije z Nemškim cesarstvom. Njihov vodja je bil Georg vitez von Schönerer. Njegovi pripadniki so se pozdravljali s »Heil«, uporabljali so germanske rune in gojili predkrščanske rituale. Toda njegovo gibanje je bilo preveč elitistično in v svojih temeljnih potezah preveč ezoterično, da bi lahko imelo tolikšen uspeh kot Luegerjevo.

Schönerer je svoje privržence našel med mladimi pripadniki srednjega sloja. Tudi v Linzu, kjer je Hitler že kot dijak spoznal predstavni svet njegovega gibanja in se nad njim navduševal.

Na začetku leta 1908 se je Hitler preselil v sobo blizu zahodne železniške postaje na Dunaju, v Stumpergasse 31, zadnje dvorišče, klet. Če je stopil k oknu, je lahko nad golim, sajastim prednjim zidom stavbe videl košček neba. Stene so bile vlažne, v razpokah so živeli ščurki. Prejemal je skromno podporo kot sirota, imel je še nekaj dediščine po materi, in tako je nadaljeval s pohajkovanjem, podobno kot v Linzu. Bral je veliko, a nesistematično, kljub temu pa si je pridobil široko znanje: imel je izreden spomin.

Zvečer je hodil v opero, na stojišče – na galeriji bi bilo še ceneje, a tja so lahko hodile tudi ženske, v družbi katerih je bilo Hitlerju nelagodno. Vse, kar je bilo spolnega, ga je plašilo. Ženske bi morale biti kot matere, kakršna je bila njegova, moški pa krepostni, in tako se je tedaj temu problemu izognil.

V običajnih pogovorih je bil nebogljen, kakor hitro pa je predaval, se je Hitler otresel vsakršne zadrege.

Tudi sicer je bil precej zavrt in se ni mogel vključiti družbo. Nekaj časa je stanoval s prijateljem iz Linza – in mu še naprej razpredal velikopotezna predavanja, ki so pogosto trajala vso noč. V njegovih vizijah je še večjo vlogo kot prej igral Richard Wagner s svojim mitskim germanskim svetom in junaki, vsemi po vrsti izobčenci, ki pa znova vzpostavijo red – čudovito pretirani patos izdaje, žrtvene smrti in odrešenja.

Hitler je od časa do časa zahajal tudi v parlament in z balkona spremljal zasedanja. Dovoljenih je bilo deset jezikov, niso pa imeli tolmačev. Sprte nacionalne stranke so blokirale druga drugo, poslanci so se med seboj zmerjali, žvižgali so in topotali s pokrovi svojih pultov, prihajalo je celo do fizičnih spopadov.

Hitler se ni niti trudil, da bi dobil kakšno službo ali opravil maturo, da bi vendarle še lahko postal arhitekt. Oktobra 1908 se je spet prijavil na sprejemne izpite na akademiji. Tokrat ga niti na izpit niso več povabili.

Počasi mu je začela dediščina kopneti in kmalu se je moral seliti v vse bednejša stanovanja, dokler ni pozno jeseni 1909 končal v zavetišču za brezdomce. Bil je sestradan, ušiv, noge je imel žuljave od hoje in posedoval je le še strgana oblačila, ki jih je imel na sebi.

Prestopnik in potepuh po imenu Reinhold Hanisch ga je včasih vzel s seboj na priložnostna dela, a šibki, nebogljeni in nespretni Hitler ni imel nikakršnih možnosti, da bi se uveljavil v preživetvenem boju brezposelnih.

Hanisch mu je predlagal, naj slika razglednice, kar je bil Hitler pripravljen početi, a si jih ni upal prodajati. Zato mu je Hanisch predlagal, da bi on prevzel ta del, izkupiček pa bi si delila.

Februarja 1910 sta se oba nastanila v domu, v katerem so samskim moškim po nizki ceni nudili prenočišča, sanitarne prostore in čitalnico. Hitler je po predlogah kopiral dunajske motive, Hanisch pa je razglednice in akvarele prodajal po gostilnah, prodajalnah s spominki ali okvirji.

Hitler je bil ponižan in zmeden, zato se je zatekel v nemočen gnev. Iskal je krivca. Mrzlično je prebiral politične brošure, dnevno časopisje in požiral sovraštva polno vojno propagando poznega habsburškega imperija. Kadar so njegovi sostanovalci razpravljali, je posegel vmes ter z maničnim besom grmel proti socialdemokratom, manjšinam, starim elitam monarhije – in poveličeval Nemčijo, ki jo je imel za svojo dejansko, nacionalno domovino. Le stežka je prenašal ugovore in je v takih primerih preglasil druge z rohnenjem.

Hitler se je poistovetil z linijo avstrijskih nemško nacionalno usmerjenih politikov. Z eno izjemo: očitno ni zastopal njihovega skrajnega antisemitizma. Po navedbah nekaterih sostanovalcev je celo večkrat pohvalno govoril o Judih, njihovem smislu za trgovino in njihovih kulturnih dosežkih.

Morda pa je bil to le del preračunljivosti: po sporu s Hanischem je prodajo njegovih slik namreč prevzel neki judovski sostanovalec, pa tudi odjemalci so bili pretežno Judi.

Hitler je sicer že na Dunaju zagovarjal mnenje, da gre pri Judih za raso, gojil pa je tudi splošno uveljavljene predsodke.

Toda vsaj navzven se je njegovo sovraštvo omejevalo na druge tarče. (Zgodovinarji izhajajo iz tega, da je Hitler na Dunaju sicer sprejel bistvene dele poznejšega svetovnega nazora, vendar pa v nasprotju s svojimi trditvami v tistem času verjetno še ni dokončno uredil nepregledne množice prebranih misli. Goreči nacionalizem in sovraštvo do multietnične monarhije sta bila prisotna že zgodaj, ni pa še pojasnjeno vprašanje, kdaj in zakaj je postal obseden antisemit – morda šele po prvi svetovni vojni.)

Kadar ni politiziral, je Hitler veljal za zadržanega in vljudnega. Sčasoma se je opogumil in sam pristopal k strankam. 20. aprila 1913, na svoj 24. rojstni dan, je prejel delež dediščine po očetu. Kupil si je nova oblačila in sedel na vlak za München: podal se je v obljubljeno Nemčijo.

Seveda tudi tam ni imel možnosti za običajno meščansko življenje. Dogodek, ki je zaključil njegovo izobčensko obdobje, je prišel od zunaj: na začetku avgusta 1914 so se že dolgo nakopičena trenja med evropskimi silami sprevrgla v vojno. Jedro sovražnih taborov so predstavljale Nemčija in Avstro-Ogrska na eni ter Francija, Velika Britanija in Rusija na drugi strani.

Številni Nemci so se odzvali s potrto zaskrbljenostjo, medtem ko so drugi vzneseno pozdravili vojno, med njimi tudi Hitler. Prostovoljno se je javil v vojsko in dodelili so ga nekemu bavarskemu pehotnemu regimentu – pri tem ni jasno, ali je zamolčal svoje avstrijsko državljanstvo ali pa so bavarske oblasti sprejele kar vsakega prostovoljca.

Po kratkem urjenju so regiment že oktobra 1914 poslali na fronto v bližino belgijskega Yperna, kjer se je podal v prvo bitko.

Kar se je dogajalo tam, ni imelo ničesar skupnega z vojaško romantiko priljubljenih bogato ilustriranih knjig, kakršne je prej rad prebiral Hitler. Prodirajoči Bavarci so se znašli sredi intenzivnega obstreljevanja britanskega topništva in brzostrelk. Marsikdo je jurišal dalje samo zato, ker preprosto ni prenesel pogleda na padle in pohabljene. Po štirih dneh so tri četrtine mož padle ali pa so bili ranjeni. Hitler je ostal nepoškodovan.

Hitler vse do konca ni opazil ali pa ni hotel dojeti nemškega poraza in upada bojne morale. Deziluzija je bila zanj prav tako nenaden šok kot neuspeh na akademiji.

Kmalu so ga premestili v štab regimenta kot kurirja. Prenašal je ukaze iz glavnega štaba, ki je bil običajno nekaj kilometrov za fronto, v spredaj ležeče bojne vrste, včasih celo v same strelske jarke. Šlo je za nalogo, ki je po nevarnosti ni bilo mogoče primerjati s stisko v poplavljenih, blatnih in intenzivno obstreljevanih jarkih, iz katerih so vojake vedno znova naganjali pred cevi brzostrelk.

Hitler je prvič v življenju našel svojo skupnost. Sicer je v njej ostajal posebnež, ki je v prostih trenutkih raje risal in bral, kakor da bi popival z drugimi ali hodil v bordele. Prav tako ni prejemal nobenih pošiljk, nobenih božičnih voščil; med kolegi je veljal za osamljenega človeka, a kljub temu so ga sprejemali.

Svoje naloge je izpolnjeval vestno, absolutno je bil prepričan v potrebnost vojne. Prejel je železni križ drugega, pozneje tudi prvega razreda, kar je bilo najvišje odlikovanje za vojake njegovega položaja, vendar je imela pri tem odločilno vlogo tudi tesna vez z oficirji, ki so imeli pravico predlagati odličja.

Na Hitlerjevo doživljanje vojne je pomembno vplival občutek, da ga drugi priznavajo, pa tudi razmeroma varna oddaljenost od grozot strelskih jarkov. To mu je omogočalo, da je zopet odklanjal resničnost: vse do konca ni opazil ali pa ni hotel dojeti nemškega poraza in upada bojne morale. Deziluzija je zanj pomenila prav tako nenaden šok kot neuspeh na akademiji.

11. novembra 1918 so predstavniki vlade podpisali premirje. Cesar je odstopil, v Berlinu so razglasili republiko, delavci in vojaki pa so se povezovali v revolucionarne svete.

Hitler je za vse to izvedel v vojaški bolnišnici: v zadnjih tednih vojne je bil žrtev napada z gorčičnim plinom in je začasno oslepel. Marsikaj pa govori v prid tezi, da je bila njegova motnja vida psihosomatska, bodisi histerična reakcija na poraz, ki ga ni bilo mogoče zanikati, ali pa Hitler preprosto ni več mogel gledati vse te groze, ne da bi si to priznal.

Čez teden dni so ga odpustili in 21. novembra 1918 se je javil pri svojem regimentu v Münchnu. Zunaj svoje čete ni imel ne bivališča, ne prijateljev, ne kakršnekoli perspektive. Ni imel življenja, v katero bi se lahko vrnil.

Po 8. novembru 1918 je München postal glavno mesto svobodne dežele Bavarske, ki ji je vladal socialist Kurt Eisner. Revolucija ob Izari je prehitela tisto v Berlinu.

Položaj v Berlinu pa je bil nepregleden: 9. novembra je socialdemokrat Philipp Scheidemann razglasil nemško republiko, le dve uri pozneje pa je Karl Liebknecht razglasil svobodno socialistično republiko Nemčijo. Socialdemokratom se je uspelo spretno in odločno uveljaviti. Januarja so se brez zadržkov povezali z zvezo desničarskih skrajnih prostovoljskih odredov Freikorps, da bi zadušili komunistično vstajo.

Istega meseca je bilo konec tudi bavarske posebnosti: na deželnozborskih volitvah so jasno zmagali meščani in socialdemokrati, Eisnerjeva stranka je prejela le tri poslanska mesta.

Konec februarja je neki rezervni oficir Eisnerja ustrelil tik pred njegovim odstopom. Vrstili so se umori zaradi maščevanja, združenja delavcev in vojakov so oblast zaupala revolucionarnemu centralnemu svetu, ki je kmalu zatem razglasil bavarsko republiko, vzpostavil »rdečo armado« in prekinil stike z rajhovsko vlado v Berlinu.

Aprila so münchenski komunisti razglasili diktaturo proletariata. Režim vojaških svetov je ugrabljal talce, ljudem odrekal državljanske svoboščine, zaplembna komisija pa je šikanirala premožne. V izoliranem mestu sta vladala lakota in kaos.

Konec meseca so vladne čete in prostovoljni odredi vkorakali v München. Rdečegardisti so umorili osem talcev in dva vojaka; prostovoljni odredi so kot protiukrep ustrelili še veliko več osumljencev. Redne vojaške enote so se proti vstaji borile s topništvom, tanki, raketometi in celo z letali. Verjetno je življenje izgubilo več kot 1000 ljudi, preden so se boji 3. maja končali.

Krvavo spodleteli eksperiment je podžgal globoko zasidrani strah meščanov tudi zunaj bavarskih meja: okrepil je njihovo bojazen, da bi si Nemčijo po ruskem zgledu prisvojila radikalna socialistična manjšina in pahnila državo v državljansko vojno.

Na eni strani so bile revolucionarne utopije, na drugi pa strah in sovraštvo do teh idealov: oboje je porajajoči se nemški republiki vtisnilo globok pečat.

O ustavi te republike je od februarja 1919 dalje razpravljala izvoljena narodna skupščina, v kateri pa demokratične stranke niso imele jasne večine. Sestali so se v Weimarju, saj je bil Berlin preveč nemiren. Strinjali so se, da naj nemški rajh zdaj postane liberalna demokratična demokracija, pri čemer bi v veliki meri ohranili zgodovinsko delitev na dežele.

21. novembra 1918 se je javil pri svojem regimentu v Münchnu. Zunaj svoje čete ni imel ne bivališča ne prijateljev. Ni imel življenja, v katero bi se lahko vrnil.

Niso pa se mogli zediniti, koliko moči naj bi imel predsednik rajha. Na koncu so dogodki v Münchnu in drugod, ki so že mejili na državljansko vojno, skupščino pripravili do tega, da se je odločila za izredno močan predsedniški položaj.

Vodjo države naj bi prebivalci volili za sedem let, predsednik pa bi potem imenoval kanclerja in ministre. Če bi prišlo do nezaupnice v parlamentu, bi morali odstopiti vsi člani vlade. Za krizne razmere je 28. člen ustave predsedniku v dlan položil posebno orožje: vladnemu kabinetu lahko ukaže, naj začasno vlada na podlagi določb za izredne razmere, in sicer brez nadzora s strani parlamenta. Vendar pa mora ta ukaz preklicati, če parlament zbere večino, ki mu nasprotuje. Tedaj lahko predsednik uporniški parlament v skrajnem primeru celo razpusti in v roku 60 dni razpiše nove volitve.

14. avgusta 1919 je začela veljati Weimarska ustava. Nemčija je prvič v zgodovini postala republika.

Krhka, nepriljubljena republika. Tik pred tem so zmagovalke prve svetovne vojne Nemčiji naložile podpis mirovne pogodbe, ki je vsebovala boleče izgube ozemlja in visoke reparature, kar je rajhu odvzelo vojaško moč, poleg tega pa je pogodba Nemčiji in njenim zaveznicam naprtila vso krivdo za prelivanje krvi.

Številni Nemci so se na ta »sramotni mirovni sporazum«, ki so ga podpisali v predmestju Pariza, odzvali užaljeno in ogorčeno – pri tem pa krivde za ponižanje niso naprtili starim elitam, ki so ne nazadnje tvegale vojno in jo tudi izgubile, temveč predstavnikom mlade demokracije. Poraženim generalom je namreč uspelo razširiti perfiden mit: nemška vojska naj bi bila »na bojnem polju neporažena« – za poraz v vojni naj bi bilo krivo, da je vojsko zahrbtno ”zabodla” revolucionarna domovina. Predvsem nacionalistični sovražniki republike so se za to »legendo o nožu v hrbtu« takoj ogreli.

Eden od njih je bil tudi desetnik Adolf Hitler. Njegovo vedenje spomladi 1919 pa nam zastavlja uganko. Zagotovo vemo, da je kot zaupnik svoje združbe sodeloval s propagandnim oddelkom socialistične vlade in da je bil v času vladavine svetov izvoljen v bataljonski svet. Je šlo za kratko obdobje zbližanja z levičarskimi skrajneži, kakršno najdemo tudi pri drugih poznejših nacionalsocialistih? Ali pa je bil to le oportunizem človeka, ki ni imel domovine zunaj svoje čete?

Je šlo za poskus spodkopavanja sistema svetov? Le zakaj se ni raje pridružil kateri izmed številnih prostovoljskih enot? Ker je imel še polno glavo protislovnih idej, med katerimi se ni dobro znašel?

Zgodovinar Joachim Fest je to predpostavko navezal na vprašanje, ali morda navdušenega oboževalca Wagnerja vse življenje sploh ni toliko zanimala sama politika, temveč bolj inscenacija, drama, patos in teatralika: bil je »odtujen, zatrt umetnik«, ki ga je »srhljivi govorniški talent zanesel v politiko«.

Do podobnega sklepa je prišel tudi britanski strokovnjak za Hitlerja Ian Kershaw: »Njegova kariera je temeljila na uprizoritvi.« Pa vendar oba zgodovinarja svarita pred podcenjevanjem manične obsedenosti, s katero je Hitler verjel v svoj prav, kakor hitro se je odločil za lastni nabor parol.

Od sredine dvajsetih let pa vse do svoje smrti je Hitler deloval taktično prilagodljivo – pa vendar ni šlo zgolj za oportunizem, kakor so menili nekateri raziskovalci. Njegovo poznejše delovanje je konec koncev vedno izviralo iz ideoloških obsesij, le da so se te sčasoma okrepile.

Po koncu vladavine svetov se je opral vsakega suma, ko je pomagal izslediti obremenjene kolege. S tem je postal agent rajhovske obveščevalne službe, ki je budno spremljala münchensko politično življenje in med vojaki širila antisocialistično propagando.

Med nekim izobraževanjem je predavatelj opazil skupino, ki je uročeno in vzhičeno poslušala moškega, neprekinjeno govorečega z grlenim glasom. Na bledi obraz mu je padal pramen las. Očitno je šlo za pravi govorniški talent.

V vseh zapravljenih letih je Hitler v neskončnih monologih očitno razvil svoj izredni dar: brez težav si je prilaščal tuje misli, jih na novo povezoval in osupljivo predstavljal poslušalcem.

V običajnih pogovorih je bil nebogljen, kakor hitro pa je predaval, se je Hitler otresel vsakršne zadrege. V tem protislovju je očiten temeljni prelom, ki vse od otroštva razdvaja njegovo osebnost: po eni strani neizmerno zaljubljen sam vase, zaradi česar pred občinstvom postane pravi ljudski tribun, po drugi strani pa negotov in nesposoben sklepanja prijateljstev.

Marsikaj govori v prid tezi, da je bilo to protislovno vedenje posledica antagonizma brezpogojne materine ljubezni in gospodovalne dominantnosti očeta.

Rajhovska obveščevalna služba ga je zaposlila kot »razsvetljenega govornika«, pri čemer se je odlično odrezal, saj je tudi sam občutil bes in zagrenjenost vojakov, njihov občutek opeharjenosti za zmago v vojni, za lastne ideale in mladost. Hitler je brez težav našel krivce: marksiste in Jude, revolucionarje novembra 1918.

Kmalu je rasno sovraštvo do Judov postalo osrednji element njegove retorike: »Cilj mora biti popolna odstranitev Judov,« je pisal svojemu nadrejenemu, ki pa ga je opomnil, naj bo v svojih sodbah nekoliko zmernejši.

Okrog 20. ure je Hitler slonel ob stebru v ozadju pivnice, ki je zaradi 3000 obiskovalcev pokala po šivih. Kot običajno je imel Hitler pri sebi svojo Browningovo pištolo.

Prvi socialistični vodja vlade Eisner je bil Jud, prav tako nekateri drugi predstavniki politične levice ter nekateri protagonisti ruske revolucije – morda ga je prav to skupaj z učinkovito preprostostjo antisemitske teorije zarote napeljalo, da je agitiral proti Judom.

Septembra je Hitler kot pripadnik obveščevalne službe opazoval zbor neke obrobne politične skupine. Nemška delavska stranka je hotela doseči spravo med narodom in socializmom ter preusmeriti delavstvo v desno. Na zborovanjih so preklinjali tako bogate kot proletariat in versajsko sramoto, pa tudi Jude.

Hitler je pozneje sam pripovedoval, da so ga na zborovanju opazili zaradi nekega pronicljivega prispevka k razpravi; prosili so ga, naj se včlani v DAP. Njegov nadrejeni na obrambnem ministrstvu je pozneje trdil, da mu je prav on ukazal, naj se včlani v stranko, da bi DAP okrepil. Naj bo tako ali drugače, Hitler je že čez nekaj dni prejel člansko izkaznico s številko 555. (Stranka DAP je začela šteti pri številki 500, da bi bila videti večja.)

Kmalu si je pridobil vpliv in gostilniško kramljanje o politiki spravil v javnost. Na začetku leta 1920 se je stranka preimenovala v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko. Poleti je sprejela zastavo, ki je vključevala precej razširjen ljudski simbol: črn kljukasti križ v belem krogu na sijoče rumeni podlagi. Ob koncu leta jim je neki tovarnar omogočil izdajanje časnika »Völkischer Beobachter« kot strankarskega časopisa. Tedaj so Hitlerja že odpustili iz obveščevalne službe – zaposlen je bil le še kot agitator NSDAP.

V porevolucionarnem Münchnu je bilo veliko podobnih ljudsko-nacionalnih skupin, pa tudi posamezne gostilniške sekte in elitna združba Thule s sedežem v izbranem hotelu Vier Jahreszeiten. Staronemški nacionalizem in antisemitizem sta bila razširjena že v nemškem cesarstvu, zdaj pa je bilo zaradi travme vojnega poraza in gospodarske stiske vse več meščanov dojemljivih za skrajno desničarske zamisli. Ta proces je sicer potekal počasi – razen na Bavarskem, ki je po izkustvu vladavine svetov postala prava utrdba protirevolucije.

V resnici ni Hitler govoril nič novega. Nov je bil le njegov način, kako je to povedal: besno je rjovel svoje stavke in s tem izražal zagrenjeni gnev poslušalcev ter njihovo bojazen, da bi izgubili svoj družbeni položaj. Govoril je v črno-belih podobah brez vsakršnih sivih odtenkov, brezbrižno je poenostavljal, se zatekal v jedki sarkazem, uporabljal jezik izredne brutalnosti, teatralno pretiraval in pri tem iz svečane mrakobnosti padal v vročični furioso.

Pivnice so mu pritegnile: zmagoslavje, glasen protest, nemiri. Organizirati so morali varovanje v dvoranah, skupino pretepačev, ki so jim leta 1921 nadeli ime »jurišni oddelek« (Sturmabteilung – SA). Še istega leta je Hitler napolnil veliko kupolasto dvorano münchenskega cirkusa Krone z več kot 6000 poslušalci, ki so morali plačati vstopnino.

Za občinstvo je bil obraz in glas svoje stranke, saj se ta razen s Hitlerjevim propagandnim talentom ni mogla pohvaliti z večjimi dosežki. Kmalu je postal občutljiv kot prava zvezda in se je na vsakršno oporekanje odzival z izbruhi besa. Pa vendar je omahoval, ali naj postane predsednik stranke, kar so mu že večkrat ponudili. Končno se je odločil, a je ob tem zahteval »diktatorska pooblastila«, sicer naj bi kar odšel. Tovrstno vedenje je pri njem postalo pravilo: Hitler se je bal odločitev, ko pa jih je nenadoma sprejel, je igral na vse ali nič. Preglasovani člani stranke so pristali.

Hitler kot predsedujoči ni več le agitiral. Motorizirani pripadniki NSDAP so motili prireditve političnih nasprotnikov, se podajali v dvoranske bitke in ulične spopade. Ko je München obiskal rajhovski predsednik Friedrich Ebert, so ga nacionalsocialistični demonstranti izžvižgali, razžalili in opljuvali – občasno pa so poslušalci izžvižgali tudi Hitlerja ter vanj metali svoje vrčke piva. Streljanje, umori: Nemčija je bila prežeta s politično mržnjo in na robu državljanske vojne.

Leta 1923 se je zdelo, da bo do tega res prišlo. Francozi in Belgijci so zasedli Porurje, da bi pospešili plačevanje zamujajočih reparacij. Gospodarstvo je bilo na robu zloma, inflacija je presegala vse dotlej predstavljive vrednosti: septembra je hlebec kruha stal tri milijone mark, dolar pa je bil vreden okrog 100 milijonov. V večjih mestih je izbruhnila lakota, z njo pa tudi nemiri. Predsednik rajha Ebert je ukazal, naj vladajo v skladu z 48. členom. Na Saškem so komunisti organizirali vstajo, v Berlinu pa so reakcionarji in vojska pripravljali državni udar.

Na Bavarskem je stranka NSDAP v le nekaj mesecih pridobila več kot 50.000 članov.

Münchenska deželna vlada je generalnemu državnemu komisarju Gustavu Ritterju von Kahru zaupala skorajda diktatorska pooblastila. Ob strani sta mu stala poveljnik deželne policije, Hans Ritter von Seißer, in general Otto von Lossow, poveljnik bavarskih obrambnih enot. Trojica je prepovedala vrsto zborovanj stranke NSDAP – a ne zato, da bi rešili republiko, temveč da bi lahko v dolgo pričakovanem desničarskem državnem udaru proti berlinski vladi sami odigrali vodilno vlogo. Poleg tega so se hoteli tako rešiti primitivnega Hitlerja, čigar polemika je bila uperjena tudi proti starim elitam.

Minilo je nekaj težkih tednov. Cena kruha se je dvignila na milijardo mark. Na začetku novembra so Kahr, Seißer in Lossow ugotovili, da vojaško vodstvo ne bo proti vladi ukrenilo ničesar.

Hitlerju pa se je čas iztekal. Že leta je obljubljal nacionalni upor, navdušil je na tisoče ljudi, rumeni tisk ga je proglašal za »münchenskega kralja«, v očeh svojih privržencev pa je že davno postal vzvišeni vodja, Führer. In kaj zdaj?

Zakaj Hitler ni ukrepal, ko je očitno napočil čas za državni udar? Partijski funkcionarji so se bali, da bi člani NSDAP prestopili v vrste komunistov, če se ne bi kmalu kaj zgodilo – karkoli.

Hitler je znova okleval, nato pa se spet zaletavo odločil za veliko akcijo: 7. novembra 1923 je v manjšem krogu naznanil, da bo udaril že naslednji večer, ko bodo bavarski politični veljaki poslušali Kahrov govor v pivnici Bürgerbräukeller.

8. novembra popoldne so skrivaj mobilizirali pripadnike SA in zavezniške paramilitarne enote. Okrog 20. ure je Hitler slonel ob stebru v ozadju pivnice, ki je zaradi 3000 obiskovalcev pokala po šivih. Kot običajno je imel Hitler pri sebi Browningovo pištolo. Kahr je začel brati svoj govor.

Pol ure pozneje je ob vhodu prišlo do prerivanja. Oboroženi nacionalsocialisti so vstopili in v dvorano potisnili veliko brzostrelko. Hitler se je prerinil skozi kričečo množico.

Vzpon NSDAP na oblast je bil posledica vrste spletk in potez iz ozadja, ker je ustava v kriznih časih predvidevala, da se vsa oblast osredotoči v rokah nekaj redkih oseb.

Ko je prišel v ospredje, je s pištolo ustrelil v strop in se povzpel na oder: izbruhnila je nacionalna revolucija, vrata dvorane so zapahnjena! Oblikovali bodo začasno vlado rajha – pod njegovim vodstvom!

Nato je Kahru, Lossowu in Seißerju ukazal, naj stopijo v sosednji prostor. Osupla trojica mu je sledila. Hitler je od njih zahteval sodelovanje in jim obljubljal ministrske položaje, toda privolili so šele, ko se je v prostoru pojavil priznani general iz prve svetovne vojne, Erich Ludendorff, ki je bil s Hitlerjevimi načrti seznanjen že prej.

Skupina se je skupaj vrnila v dvorano. Tam so domnevno soglasni udar navdušeno pozdravili in peli pesem »Deutschland, Deutschland«, nato pa so gostje lahko odšli domov.

Medtem so oboroženi vstajniki skušali zasesti prostore vojske, policije in vlade. Hitler je nato napravil hudo napako: odhitel je do bojujočih se enot SA in poveljevanje v pivnici zaupal Ludendorffu, ta pa je kmalu zatem na podlagi častne besede dovolil Kahru, Lossowu in Seißerju, da odidejo.

Toda ko je napočil 9. november in so plakati razglašali, da je novi kancler rajha Adolf Hitler, so Kahr, Lossow in Seißer že davno obrnili hrbet puču in obvladovali ključne točke pravosodja in uprave. Vse, kar je »nacionalna vstaja« osvojila tiste noči, je bila pivnica Bürgerbräukeller.

Hitler je bil besen, zmeden in obupan. Erich Ludendorff je organiziral pohod NSDAP proti mestnemu središču: upal je, da se bo prebivalstvo pridružilo vstaji.

Več kot 2000 mož je zasedlo svoje položaje. Spredaj so hodili praporščaki, za njimi Hitler in Ludendorff, za njima pa po dva in dva še oboroženi pripadniki.

Marš je res pritegnil na tisoče navdušencev in radovednežev. Okrog 12.45 so prispeli do obeležja Feldherrnhalle. Prišla je policija. Padel je strel – ni pojasnjeno, kdo ga je sprožil. V manj kot minuti navzkrižnega ognja so umrli štirje policisti in 14 upornikov, na ducate pa jih je bilo ranjenih. Nato se je sprevod razpršil.

Ludendorff se je dal ujeti. Hitler je pobegnil, a so ga dva dni pozneje aretirali. Kahr je že 9. novembra na Bavarskem prepovedal njegovo stranko (kmalu zatem so jo razpustili po vsem rajhu). Hitler si je prej kot uročen prigovarjal, da je nezlomljiv, zdaj pa je njegova domišljija znova trčila ob stvarnost. Odpovedal je. Medtem ko je bil v preiskovalnem priporu, so kljukasti križi izginili z ulic.

Izboljšal se je tudi pereči položaj prebivalstva, ki je prej predstavljal temelj njegove pogosto na ves glas izražene polemike. Valutna reforma je ustavila inflacijo, zmagovalne sile so se bile pripravljene pogajati o uničujočih reparacijah. Leta 1923 so se končali nemiri povojnega obdobja. Demokracija je bila vse stabilnejša.

Toda najhujše breme je ostalo: demokracija je imela preveč notranjih sovražnikov, ki so segali tudi v vrste uradništva in so demokratično ureditev odklanjali še iz časov cesarskega obdobja. To se je pokazalo, ko se je februarja 1924 na münchenskem sodišču začel proces proti vstajnikom.

Sodnik je z odkrito naklonjenostjo obtožencem dovolil, da so sodišče spremenili v oder – in klavrno spodletelo vratolomno akcijo prikazali kot drzno mučeniško dejanje. Hitler je zavračal očitano veleizdajo: »Veleizdaja proti izdajalcem dežele leta 1918 ne obstaja.« Povedal je še, da je deloval kot »najboljši Nemec, ki za svoj narod hoče le najboljše«.

1. aprila 1924 so Ludendorffa oprostili, Hitlerja pa je doletela najnižja možna kazen petih let zapora – z možnostjo, da ga prej izpustijo na pogojno prostost. Sodba pa je izrecno pohvalila njegovega »čistega domoljubnega duha« in »najplemenitejšo voljo«.

Če je bil Hitler dotlej le lokalni veljak, je v teku procesa postal idol narodnjaških sovražnikov republike po vsej Nemčiji.

Njegovo bivanje v zaporu v Lansbergu je bolj spominjalo na bivanje v hotelu. Hitler je prejemal pisma oboževalcev, rože in na stotine obiskovalcev. Napisal pa je tudi prvi del svoje knjige, mešanice avtobiografije in programskega spisa, z naslovom »Moj boj«.

V knjigi je antisemitizem in antimarksizem združil v eno: »boljševizem ni nič drugega kot instrument v rokah Judov v boju proti arijsko-germanski rasi,« služil pa naj bi temu, da bi obvladovali uporne narode in jih razdrobili.

Poleg jedra njegovega radikalnega nacionalizma ter splošne sovražnosti do republike in demokracije je Hitler izpostavil še zadnji element svojega svetovnega nazora, ki se je odtlej le še malenkostno spreminjal: vizijo osvojitve »življenjskega prostora na vzhodu« in vzpostavitve nemškega imperija večvredne arijske rase (Herrenrasse) na račun Sovjetske zveze.

Ko je knjiga leta 1925/26 izšla v dveh zvezkih, je vsakdo lahko prebral, kaj namerava Hitler, če bo kadarkoli prišel na oblast. Vendar pa jo je sprva le redkokdo prebral, kaj šele vzel resno. (Šele med vzponom NSDAP po letu 1930 je šel »Moj boj« bolje v promet, do Hitlerjeve zaprisege pa so ga prodali že 287.000 izvodov; od pravic je obogatel. Pozneje je delo dosegalo milijonske naklade, prevedli so ga v 16 jezikov in objavili tudi v brajlici. Vendar pa so celo strankarski veljaki potihem priznali, da te izredno okorno napisane knjige niso nikdar prebrali.)

Že 20. decembra 1924 je bil Hitler spet na prostosti. Če ne prej, se je v zaporu dokončno predal skorajda mitski veri v samega sebe kot odrešitelja, ki ga je nemškemu narodu poslala »previdnost«. Naučil pa se je tudi naslednjega: oblasti ne bo mogel osvojiti z nasiljem. Če hoče, da Nemčija postane nacionalsocialistična država, bo to moral doseči z ustavnimi sredstvi.

Nekaj tednov pozneje so na Bavarskem spet dovolili delovanje stranke NSDAP, saj so izredne razmere minile. Hitler je bavarskemu ministrskemu predsedniku v pogovoru na štiri oči priznal, da je bil poskus puča napaka, ter mu obljubil, da se bo v prihodnje držal zakonov.

Njegov sogovornik je dejal, da je »zver ukročena«. Hitlerju so sicer prepovedali nastope v javnosti, lahko pa je nastopal za zaprtimi vrati strankarskih zborovanj. V naslednjih mesecih so podobne odločitve sprejeli tudi v večini drugih dežel.

Puč in zapor sta se poleg retoričnega talenta izkazala za Hitlerjev največji politični kapital. Med desničarskimi sovražniki republike je užival nesporno avtoriteto »münchenskega junaka«, herojsko avro pa je še okrepil tako, da se ni vmešaval v vsakodnevno politiko.

Namesto tega je cele dneve posedal v Café Neumaier, obdan z zaupniki, oboževalci in premožnimi donatorji. Organizacijsko delo je prepuščal drugim, pri čemer se je dobro zavedal, da so odvisni od njega. V konkurenčne spore med funkcionarji se ni vmešaval, dokler se ni izkazalo, kdo bo zmagovalec, ki mu je nato dal svoj blagoslov. Podobno so lahko tudi regionalne in lokalne enote uživale precejšnjo svobodo pod pogojem, da so priznavale vodstvo strankarske centrale v Münchnu.

V krogu svojih privržencev je Hitler razvil skorajda preroške sposobnosti: prepričal jih je, ker je bil sam brezpogojno prepričan o sebi in svojih fantazmagorijah, ne glede na to, kakšna je bila resničnost. Počutil se je kot vodja veličastnega gibanja, ne kot predsedujoči obrobne politične stranke.

Prav to pa je NSDAP ostala tudi potem, ko je Hitler leta 1928 lahko znova javno nastopal po vsem rajhu: celo skeptični pruski organi so bili očitno prepričani, da nevarnosti ni več. Na volitvah je njegova stranka res redko dosegla več kot tri odstotke glasov.

Vendar je bila njena prednost izredno visoka stopnja organiziranosti. Na volitvah v parlament rajha leta 1928 je bil vsak osmi volivec NSDAP hkrati njen član, ki je sodeloval tudi na protestnih shodih, bil član SA ali nacio-

nalsocialistične zveze učiteljev ali zdravnikov. Stranka je imela nekaj mecenov, sicer pa se je financirala s pomočjo članarin in vstopnin. Na množičnih prireditvah je Hitlerju vedno znova uspelo prenesti lastno halucinacijo na privržence: prapori, fanfare, uniforme, korakanje v kolonah in doneči pozdravi »Heil« so zbujali občutke oblasti in dinamike.

Pa vendar NSDAP ni uspelo, da bi prerasla v kaj več kot obrobno združenje. Avtoritarna hrepenenja številnih Nemcev, njihovo nelagodje v demokraciji, njihov bes zaradi reparacij – vse to so izrabljale tudi druge stranke, na primer Nemško nacionalna ljudska stranka založnika Alfreda Hugenberga.

Hitlerjeva nebrzdana agresivnost, njegov manični antisemitizem in ekstatični nastopi so v meščanskih slojih veljali za primitivne; »socialna ideja« neke meglene »skupnosti narodov« je prestrašila konservativne in se ni prijela niti med delavstvom, saj se je že polegel povojni kaos, v katerem so bile sovražne tirade videti upravičene.

Ob koncu 20-ih let pa se je kaos znova začel.

Nemško gospodarstvo je že stagniralo, ko se je 24. oktobra 1929 zrušila newyorška borza. Nešteta podjetja so morala zapreti svoja vrata, brezposelnost v Nemčiji se je povzpela v višave. Najemniki so izgubljali stanovanja, trgovci trgovine in kmetje svoje kmetije. Vsepovsod so vladali lakota, kriminal in samomori.

Še preden je pomanjkanje leta 1932 doseglo vrhunec, se je gospodarska kriza sprevrgla v politično. Prvi korak je naredil predsednik republike, od leta 1925 Paul von Hindenburg. Vojskovodja iz prve svetovne vojne in nacionalni junak je predstavljal veličino pretekle velesile, saj je poosebljal idealnega pruskega oficirja. Za veličastnim pročeljem pa se je skrival sentimentalen, duhovno precej okorel mož, ki se je vse življenje opiral na nasvete drugih.

V krogu svojih privržencev je Hitler razvil skorajda preroške sposobnosti: prepričal jih je, ker je bil sam brezpogojno prepričan o sebi in svojih fantazmagorijah, ne glede na to, kakšna je bila resničnost.

V času recesije po letu 1929 je upošteval predvsem mnenje generalmajorja Kurta von Schleicherja, krizo pa je imel za priložnost, da parlamentarni sistem nadomesti z avtoritarnim predsedniškim režimom.

Konec marca 1930 je Hindenburg poslanca Heinricha Brüninga iz vrst katoliške sredinske stranke imenoval za kanclerja in mu prepustil vlado v skladu z določili za krizne čase v smislu 48. člena. Ko se je parlament temu uprl, ga je Hindenburg preprosto razpustil.

Na volitvah 14. septembra 1930 je NSDAP prejela 18,3 odstotka glasov, kar je bilo 15,7 več kot leta 1928. Komunistična KPD je dobila 13,1 odstotka. Stranke, ki so bile zveste republiki, so imele v parlamentu še vedno večino, a se niso mogle sporazumeti, kako bi oblikovale koalicijo. Brüning je še naprej vladal v skladu z uredbami za krizne razmere, a ga je parlament zgolj toleriral, ker so se številni poslanci v primeru vnovičnih volitev bali, da bi se skrajneži še okrepili. Odločil se je za strogo varčevanje, ki pa je krizo le še poglobilo.

Vse hujše pomanjkanje in brezposelnost sta ljudi gnala, da so volili Hitlerja. Predvsem pa je imela stranka NSDAP korist od bojazni srednjega razreda pred padcem v zaničevani sloj proletariata in od strahu meščanskega sloja pred komunistično revolucijo. Koristila ji je njihova naveličanost sprtih demokratskih strank in nikdar polegla zamera zaradi ponižanja »sramotne mirovne pogodbe«, vse to pa se je zlilo v gnev in sovraštvo do weimarskega sistema.

Hitler ni ponujal rešitev, temveč le podžigal in razpihoval jezo ter obetal utopično prihodnost ponovne veličine, enotnosti in notranjega reda. Na volitvah v deželni parlament je NSDAP pridobivala vse več glasov srednjega sloja, pa tudi delavcev, brezposelnih in posameznih podjetnikov.

Do leta 1932 je narasla v stranko množic – med drugim zato, ker je Hitlerjevo gibanje delovalo bolj moderno in zavzeto kot konservativna in liberalna konkurenca. Vodja je po vzoru ameriških voditeljev z letalom potoval z ene prireditve na drugo, njegovi nastopi pa so bili prave eksplozije čustev.

»Nacionalni socializem«, ta pojem je združeval dve nasprotujoči si ideologiji 19. in 20. stoletja. Naj je bila utopija NSDAP še tako ohlapna in intelektualno neizdelana, je privlačila predvsem mlade – ne le zato, ker jih je kriza oropala življenjskih perspektiv, temveč ker so odklanjali okostenelo meščansko življenje in turobnost Weimarske republike. Zavračali so domnevni goli materializem in omahovanje starejših generacij, Hitler pa jim je obljubljal napredek, idealizem in pustolovščine.

Med januarjem in decembrom 1931 je članstvo SA s številke 88.000 naraslo na 260 tisoč, do pomladi 1932 pa je imela že približno 400 tisoč članov, pretežno mladih moških. Agitiranju so se pridružili še teror, ulični boji in strelski obračuni s komunisti. Hit-

lerjev nastop, njegove enote in aktivizem članov stranke so dajali vtis skorajda neustavljive sile.

Vzpon NSDAP na oblast je bil posledica vrste spletk in potez iz ozadja, ker je ustava v kriznih časih predvidevala, da se vsa oblast osredotoči v rokah nekaj redkih oseb. Vzpon je bil posledica kupčij, do katerih je prišlo, ker te osebe niso niti najmanj spoštovale demokracije.

Konec aprila 1932 je Schleicher odšel do Hitlerja in potipal, ali bi bil pripravljen podpreti desno usmerjeni predsedniški režim. Hitler je pristal, a je zahteval nove volitve.

Po Schleicherjevem nasvetu je Hindenburg dopustil, da je Brüning padel, za kanclerja pa je bil imenovan hudo reakcionarni Franz von Papen. Ta je bil človek po Hindenburgovem okusu: pripadnik stare plemiške rodbine, izvrsten jezdec, prefinjen, intelektualno jasnih misli. Vendar pa ne Hindenburg ne Schleicher nista zaznala, da je poleg tega tudi bolestno ambiciozen in pretkan.

Na obljubljenih volitvah julija je NSDAP prejela 37,4 odstotka glasov – več kot jih je dobila katerakoli stranka v Weimarski republiki (le na volitvah v ljudsko skupščino leta 1919 je SPD dosegla še nekoliko večji delež). Hitler se je začel sklicevati na demokratična načela in kanclerski položaj zahteval zase.

To pa za Hindenburga ni bilo sprejemljivo: da bi »desetar«, kakor je zaničljivo imenoval Hitlerja, postal vodja vlade? Nesprejemljivo. Ker Hitler ni hotel podpreti kabineta, ki ga ne bi vodil sam, je Hindenburg septembra znova razpustil parlament.

Novembra je bila NSDAP še vedno najmočnejša stranka, a je počasi izgubljala glasove, saj je izčrpala krog potencialnih volivcev. Hitler se je znašel pred dilemo: naj sodeluje v vladni koaliciji, kjer bi moral sklepati kompromise, ki bi uničili njegov rešiteljski mit, ali pa naj ne sodeluje in s tem tvega, da se bodo volivci razočarani odvrnili od njega.

Na začetku decembra 1932 je Schleicherju uspelo prepričati nejevoljnega Hindenburga, naj namesto Papena za kanclerja imenuje kar njega. Hitler je vztrajal pri svojem: hotel je vse ali nič. Okrog novega leta ga je demokratični tisk proglasil za poraženca, le nekaj dni zatem pa je zaokrožila vest, da se bosta srečala Hitler in Papen. Schleicher je menil, da gre za nepomemben dogodek, kar je 9. januarja potrdil tudi Papen, a je pri tem lagal: še istega dne je obiskal Hindenburga in mu povedal, da je Hitler zdaj vendarle pripravljen sodelovati v vladi, ne da bi sam postal kancler. Tudi to je bila laž, s katero pa je Papen pridobil soglasje predsednika rajha, da lahko pripravijo vse potrebno za zrušitev Schleicherja.

Zelo verjetno je Hitler medtem dojel, da mu je ambiciozni Papen s tem dal še zadnjo možnost. 15. januarja so se v majhni svobodni deželi Lippe odvijale volitve v deželni parlament. Stranka NSDAP je v predvolilni boj vključila vse svoje govornike, pomočnike in vire. Rezultat je bil 39,5 odstotka, kar ni bilo nič pretresljivega, vendar dovolj, da je vodja propagande Goebbels zmagoslavno razglasil: »Plaz ljudske vstaje se je ponovno sprožil.«

V resnici je stranki zmanjkovalo denarja, voditelji enot SA so dvomili o Hitlerjevi strategiji. Interna analiza je napovedovala, da bodo volilni uspehi v bodoče upadali, pa vendar je Hitler kockal naprej. Poudarjal je, da je dosegel volilno zmago v deželi Lippe, ter od Papena spet zahteval kanclersko mesto – zato pa le dve mesti v vladnem kabinetu.

22. januarja 1933 zvečer sta se dva moška izmuznila iz lože berlinske opere: Hindenburgov sin Oskar in Otto Meißner, državni sekretar v uradu predsednika. S taksijem sta se odpeljala v berlinsko okrožje Dahlem, kjer sta se v neki vili sestala s Papenom in Hitlerjem.

Papen se je medtem že sprijaznil z oblikovanjem Hitlerjevega vladnega kabineta. Prepričan je bil, da bo lahko tudi kot podkanc-

ler obvladoval voditelja NSDAP, predvsem zaradi tesnih vezi s Hindenburgom, ki pa sta ga morala najbližja zaupnika – njegov sin in Otto Meißner – šele odvrniti od nasprotovanja Hitlerju.

Med vrnitvijo s taksijem je Hindenburg mlajši povedal, da je Hitler nanj napravil dober vtis, nasprotno pa je Hitler o Oskarju dejal: »Redek primerek topoumnosti.«

Zjutraj je Papen predsedniku predlagal, naj imenuje Hitlerja za kanclerja, Hindenburg pa je to še naprej odklanjal, saj Hitlerju ni zaupal. Kolikor prej bi Schleicher odšel, tem bolje. Zato pa naj bi se vrnil Papen.

Schleicher je naposled obupal in 28. januarja 1933 podal odstop. Preden je odšel, je sprejel učinkovit program zaposlovanja, čigar sadove pa je žel šele njegov naslednik.

Medtem je Papen prepričeval konservativne politike, naj bodo člani Hitlerjevega vladnega kabineta. Odločilna oseba pri teh pogovorih je bil vodja ljudske stranke DNVP Hugenberg, ki je Hitlerja zaničeval, a se ga je hkrati tudi bal.

Hugenberga je mikala priložnost, da bi nekateri člani njegove stranke zasedli ministrske položaje, Hitlerjev temeljni pogoj pa zanj ni bil sprejemljiv: zahteval je takojšnjo razpustitev parlamenta in ponovne volitve (na katerih bi po Hitlerjevi računici NSDAP dobila dostop do vladnih virov in tako izkoristila prednost njegovega kanclerskega položaja).

Papen se je problemu izognil tako, da je skrivaj sprejel Hitlerjev pogoj, vendar Hugenbergu za to ni povedal. Popoldne 29. januarja so tako pridobili tudi konservativce. Hugenberg je skeptične kolege pomiril z besedami, da bodo pač »obkolili Hitlerja«.

Zvečer je Papen predsedniku predložil seznam ministrskih kandidatov. Hindenburg je bil po posvetu s svojim sinom in Meißnerjem pripravljen, da imenuje Hitlerja za voditelja prevladujoče konservativne vlade. Zaprisego so določili za naslednji dan ob 11. uri.

V ponedeljek 30. januarja so se koalicijski partnerji sestali v Papenovem stanovanju. Okrog 10.45 jih je ta pospremil v kanclersko palačo, da bi se sestali še s Hindenburgom. Toda komaj so prispeli v Meißnerjevo pisarno v pritličju, je Hitler že zahteval, naj Hugenberg pristane na ponovne volitve.

Vodja stranke DNVP je to kategorično odklonil. Moža sta se sporekla, čas za imenovanje pa je tekel. Grozilo je, da bo Papenov konstrukt propadel. Pristopil je državni sekretar Meißner in opomnil, da predsedstva rajha ne smejo več pustiti čakati. Končno je posredoval Hugenberg – zaradi spoštovanja do Hindenburga.

Okrog poldneva je Adolf Hitler prisegel pri Weimarski ustavi. Pretepaški zdraharski politik je tako postal kancler nemškega rajha.

Sin skromnega avstrijskega uradnika, slab učenec in popolnoma neuspešen umetnik, nevpadljiv vojak, neuspešen pučist in socialni samodržec z jasnimi nevrotičnimi potezami je zavladal nemškemu rajhu.

Že njegovi sodobniki so bili prepričani, da se za tako neverjetnim dogodkom skriva zarota: komunisti in socialdemokrati so bili prepričani, da je Hitler plačanec velekapitala – dejansko pa so se industrialci in finančniki le počasi sprijaznili z nepriljudnim agitatorjem, saj so sprva raje podpirali desničarske stranke, ki so bile bolj konvencionalne od NSDAP.

Pozneje so zgodovinarji skušali povezati Hitlerja z Bismarckom, celo z Luthrom, da bi nacionalsocializem pojasnili z nekakšno deformacijo nemške politične kulture, ki naj bi predstavljala pretirano poslušno, a skrajno agresivno »posebno pot« v moderno dobo.

Zdelo se je, da bi bil vodja NSDAP lahko kdorkoli.

Nasprotno mnenje zastopajo znanstveniki, ki v demagogu Hitlerju vidijo nekak-

šnega demona nemške zgodovine.

Dandanes prevladuje pogled, ki izenačuje pomen Hitlerjeve osebnosti in okoliščin, v katerih je uspel; takšen pristop med drugim zagovarja Britanec Ian Kershaw. Za to, da je Adolf Hitler postal kancler nemškega rajha, so bili potrebni vsesplošna naveličanost nad demokracijo, predvojni nacionalizem in poraz, strah pred komunizmom (ki ga je Hitler prikazal kot »židovsko zaroto«), pomanjkanje – in njegova sprva neuspešna, nato pa srečnih naključij polna biografija.

30. januar 1933 je bil posledica zgodovinskih razlogov, tragičnih naključij, osovraženosti republike in lahkomiselnosti nekdanjih elit – pa tudi značaja in delovanja Adolfa Hitlerja.

Komaj je vlada zaprisegla, že so se v vse smeri razpršili kurirji na motorjih, v primestnih predelih pa so najeli tovornjake, tako da je Goebbelsu do večera uspelo zbrati 20.000 pripadnikov enot SA. S številnih stavb so plapolale zastave s kljukastimi križi. Približno ob 19. uri so oboroženi pripadniki stranke prižgali bakle in začeli korakati po ulicah.

Goebbels je načrtoval veličastno verigo luči skozi mestno jedro vse do vladnega okrožja, da bi se poklonili Hitlerju, s čimer je želel obeležiti »noč velikega čudeža« in pokazati vso veličino nacionalsocialističnega voditelja.

Hindenburg je izrazil ganjenost s tem, da je na svojem oknu udarjal v taktu koračnic. Tudi številni radovedneži so bili navdušeni in so se spontano pridružili – ter tako uničili scenarij urejenih, počasi pomikajočih se kolon. Goebbels je pozneje ukazal, naj sprevod v boljši koreografiji in osvetljavi ponovijo, da je dobil kakovostne fotografije.

Medtem ko so zmagovalci bučno in vzneseno praznovali, se je ekstatični sprevod marsikomu zdel groteskna pošast, ki bo kmalu preminila, pri čemer so se opirali na utemeljene razloge: ta kancler v nobenem pogledu ni bil sposoben za novo funkcijo – le kako bi lahko udejanjil visokoleteče obljube? Hitler je imel mandat, a njegovo volilno telo se je razkrajalo. Celo v enotah SA je vrelo: razočarani pripadniki so si osvojitev oblasti predstavljali kot velik, nasilen obračun – ne pa kot birokratski postopek s še enim paradnim sprevodom.

Kdor je ohranil hladno kri, je lahko sprevidel, da se je demagoški teatralni genij 30. januarja 1933 z zmago obsodil na smrt.

V berlinskem okraju Charlottenburg pa je neki novinar pristašem republike zaklical: »Tovariši, ste dojeli, da se je danes začela druga svetovna vojna?«

Mathias Mesenhöller, zgodovinar in novinar iz Berlina