Ljudstvo na strankini liniji

Korakali so, nosili zelene uniforme in vojaške čepice, pas in trak s kljukastim križem. Prepevali so priljubljene režimske pesmi, kot je Siehst du im Osten das Morgenrot, ki jo je skladatelj posvetil Goebbelsu, nad njihovimi glavami je vela zastava s kljukastim križem. Vaščani so ob pogledu nanje dvignili roko v nacistični pozdrav ali pa se poskrili v hiše.

Nato se je četa korakoma obrnila nazaj proti taboru. Tam so drgnili škornje in orožje. Ob sobotah so z metlami pometali prah med barakami. Zvečer so z dvignjeno roko stali pred radiem, dokler ni izzvenela Wesslova koračnica Die Fahne hoch.

Med seboj so se tikali, čeprav se niso poznali. Ponoči so kvantali, napadali sosednjo sobo z vodnimi bombami in tepli nepriljubljene tovariše. Nekaj dni pozneje so spet čakali na naslednji premik nesmiselne mašinerije ukazov in poslušnosti.

To niso bili rekruti ali policisti v kasarnah. To so bili civilisti – mladi pravniki, moški iz bodoče elite. To so bili bodoči sodniki, tožilci in zagovorniki. Ta tabor je bil obvezen za vsakega pripravnika na področju prava. Tudi bodoči odvetnik Sebastian Haffner, ki se je pozneje kot publicist vedno znova trudil pojasniti tiste čase, je odšel na enega teh taborov in tam odkril nemški rajh v malem.

Ta tabor je bil namreč oblika obstoja nacionalsocialistične države – bila je navzoča tako rekoč povsod in niso je občutili le tisti, ki jih je režim skušal premagati in izobčiti.

Obstajali so tabori za delovno obveznost v rajhu in šolski tabori stranke, obstajali so tabori za Hitlerjeve dečke in zvezo nemških deklic. Poleg njih so bili še tabori za kmečko delo in obvezno enoletno služenje, tabori za učitelje, uslužbence, novinarje in zdravnike.

Obstajale so šole z internatom za prihodnjo elito, šole Adolfa Hitlerja in nacionalpolitične vzgojne ustanove, kjer so mlade fante skušali oblikovati v trdožive može in zavedne nosilce nemštva. Tudi te ustanove niso bile nič drugega kot posebne visoke oblike taboriščne vzgoje, kot so poudarjali nacionalsocialistični pedagogi.

Celo univerzitetni predavatelji so zagovarjali takšno disciplino. Oktobra 1933 je filozof Martin Heidegger pri svoji koči v Schwarzwaldu organiziral prostovoljen znanstveni tabor za docente in študente. »Cilj bomo dosegli s pohodom,« se je odločil. Obvezna so bila službena oblačila SA in SS. Vstajali so ob šesti uri, imeli zbor pod zastavo, pripravili zajtrk, prižgali taborni ogenj, peli ob spremljavi kitare, ob desetih je sledil nočni počitek. Čez dan so imeli filozofske razprave – tako naj bi tudi intelektualci dokazali lojalnost in pripravljenost za žrtvovanje in služenje.

Narodovo telo – to je fetiš nacionalsocialistične retorike. To je pojem, ki naj bi uporne sile družbe pripeljal do navideznega miru.

Nacionalsocialist, je menil Hitlerjev minister za izobraževanje Bernhardt Rust, ne postaneš s pregovarjanjem, temveč samo v »taboru in četi«. In za vse tiste, ki se niso hoteli zliti z orjaškim taborom po imenu nemški rajh oziroma so jih izločili iz skupnosti, so že od začetka obstajala koncentracijska taborišča, v katerih je do konca režima umrlo na milijone ljudi.

Tabor je bil kraj popolnega nadzora – in hkrati improvizacije, ki je silila k tovarištvu in zvestobi. To je bil odmaknjen kraj, v katerem sta bila prostor in čas jasno strukturirana: razporeditev šotorov in barak je bila natančno določena, dan je potekal brez časovnih lukenj. Zunanjost in notranjost sta bili jasno ločeni z ograjo in stražnicami ali s prosto stoječimi lesenimi vrati, ki so simbolizirala vhod v tabor.

Korakalo se je skupaj, da bi v strnjeni formaciji, kot kolektiv, nastopili proti okolici.

V taborih za rojake za omejeno časovno obdobje niso obstajali razredi; v delovnih taborih so akademiki jedli in spali skupaj z delavci in se valjali po isti umazaniji. Uniforme so zabrisale vse zunanje razlike. Meščanska pravila igre tukaj niso imela moči. A obstajala je jasna hierarhija – in veljala je firerjeva volja.

Z umikom od vsakdanjega okolja, s splošnim odrekanjem, skupnim življenjem in delom naj bi tabor združeval ljudi in tako ustvaril videz takšne velike skupnosti, kot jo je obljubljal nacionalsocializem.

»V takšnih taborih se je širilo nekakšno veselje,« je priznal celo kritični Sebastian Haffner, »pač občutek radosti zaradi tovarištva,« čeprav bi prav ta radost in prav to tovarištvo lahko postala eno najbolj strašnih orodij razčlovečenja.

Nacionalsocialisti, je pozneje napisal Haffner, so iz Nemcev vsepovsod naredili tovariše in jih od rosnih let, ko se še niso znali upreti, navajali na mamilo: tako je bilo v Hitlerjevi mladini, v jurišni enoti SA, vojski, v tisočih taborih in zvezah. Pri tem so izgnali iz človeka nekaj, kar je nenadomestljivo in česar ni mogoče plačati s še tako brezmejno radostjo tovarištva.

Cena za to tovarištvo je svoboda.

Tovarištvo zakrije razlike med inteligentnostjo, stanom in interesi in pripomore k utvari enotnosti: »Naša skupnost v taboru je bila pomanjšan model tega, kar si danes predstavljam pod narodovim telesom,« se je po vojni samokritično spominjala nekdanja funkcionarka zveze nemških deklic Melita Maschmann. »Ta model narodovega telesa me je takrat zelo osrečil, kar je v meni zbudilo brezmejen optimizem, ki sem se ga trmasto oklepala vse do leta 1945.«

Narodovo telo – to je fetiš nacionalsocialistične retorike. To je pojem, ki naj bi uporne sile družbe pripeljal do navideznega miru.

Kajti seveda tudi v nacionalsocialistični državi obstajajo revni in bogati, izobraženi in nešolani, vplivni in nemočni. Teh razlik svetovni nazor, ki poudarja pravico močnejšega, tudi ni nameraval zabrisati. Vendar bi se morali povezati zaradi skupne krvi – in postaviti proti drugim, ki ne sodijo mednje.

Kmalu po imenovanju Hitlerja na kanclerski položaj 30. januarja 1933 so nacionalsocialisti začeli odstranjevati svoje sovražnike. To je bil postopek, ki so ga imenovali uistosmerjanje in s katerim v poldrugem niso podjarmili le politikov, temveč vso družbo.

Tudi v medijih, pravu in kulturi je bilo pluralizma hitro konec. Zakon o urednikih je dopuščal le še urednike arijskega, torej nejudovskega rodu, ki bi nacionalsocialistom služili kot »duševni vpliv na javnost«. Zakon za vnovično vzpostavitev javne uprave iz javnih služb ni pregnal le Judov, temveč je dovoljeval tudi zamenjavo nezanesljivih ali preveč kritičnih sodnikov in tožilcev. Tako so ostali voljni služabniki režima, kajti kdor je sodeloval, je imel od tega koristi.

Vse druge so izobčili. Kulturna zbornica je prek obveznega članstva odpirala dostop do delovnih mest pri filmu, gledališču, glasbi in literaturi. Judom, levičarjem in demokratičnim pisateljem so prepovedali poklicno delovanje.

Pruska umetnostna akademija je že februarja 1933 umetnike v politični nemilosti, kot sta bila pisatelj Heinrich Mann in slikarka Käthe Kollwitz, prisilila k izstopu, nekateri kolegi pa so akademijo zapustili iz protesta proti takšnemu čiščenju, med njimi Ricarda Huch, Thomas Mann in Alfred Döblin. Maja so izključili pisatelje, kot je bil Franz Werfel.

Več literatov je zbežalo iz države: Heinrich Mann je odšel v Nico, Joseph Roth v Pariz. Thomas Mann je ostal v svojem švicarskem počitniškem bivališču, Oskar Maria Graf se ni vrnil z avstrijske turneje.

Pristop k uniformnosti: v taborih Hitlerjeve mladine skupnost pomeni vse, posameznik pa ne šteje nič. Takšno stališče do sveta je režim želel razširiti po vsej družbi.

10. maja 1933 so študenti v več univerzitetnih mestih zažigali knjige avtorjev, kot so Karl Marx, Sigmund Freud, Kurt Tucholsky in Erich Maria Remarque: na berlinskem Opernem trgu so zažgali 25.000 politično in moralno »nenemških« pisnih del.

A kdor je zadostil merilom režima in aktivno sodeloval v njem, mu je bil na voljo ves svet. Skladatelji in interpreti klasične glasbe, kot so bili Wilhelm Furtwängler (z berlinskimi filharmoniki), Richard Strauss (predsednik glasbene zbornice rajha) in Carl Orff, so bili reklama za Nemce kot kulturni narod.

V zabavni glasbi, ki naj bi »rojakom« zbudila prijeten občutek normalnosti, sta zvezdnici postali Zarah Leander in Marika Rökk. V gledališču se je kot igralec, režiser in upravnik pruskega državnega gledališča uveljavil Gustav Gründgens, potem ko so se v tujino zatekli Erwin Piscator, Max Reinhardt in Fritz Kortner. V kinu so si kariero ustvarili Hans Albers, Heinz Rühmann in Johannes Heesters, režiserji, kot je bil Veit Harlan, pa so odtlej ustvarjali propagandne filme in protisemitske hujskaške reklame.

Le cerkve Hitler ni mogel povsem uistosmeriti – jo je pa lahko vsaj ukrotil. Z dogovorom z Vatikanom, sklenjenim 20. julija 1933, je katoliško cerkev nameraval pustiti pri miru, pod pogojem, da se bo posvečala izključno verskim, izrecno kulturnim in dobrodelnim nalogam, vendar se mora zato odpovedati svojim političnim, družbenim in stanovskim organizacijam in priznavati režim – to je bila zahteva, ki se ji rimskokatoliška cerkev naposled podredila.

Pri protestantih so nacionalsocialisti na začetku šli precej dlje: stavili so na protestantsko strujo, imenovano Nemški kristjani, ki so sebe razumeli kot cerkveno jurišno enoto in so skušali celo za Jezusa Kristusa zagotoviti rasno potrdilo oziroma dokaz o njegovem nejudovskem izvoru.

Z obsežno strankino propagando v tisku in na radiu ter z radijskim nagovorom Hit-

lerja so na cerkvenih volitvah julija 1933 slavili Nemški kristjani. Na sinodo so prišli v rjavih srajcah, zasedli škofovski položaj in cerkev začeli čistiti nearijskih duhovnikov.

Že kmalu se je zbudil upor. Več cerkvenih krogov, na primer tisti, v katerem je bil docent Dietrich Bonhöffer, in tisti, ki mu je pripadal berlinski župnik Martin Niemöller, je ustanovilo zavezništvo, ki mu je leta 1934 pripadalo kar sedem tisoč duhovnikov – Nemških kristjanov pa se je zbralo komaj dva tisoč.

Večina cerkvenih mož, torej nadaljnjih devet tisoč duhovnikov, je krmarila med frontami in ni našla razloga za ugovarjanju režimu in njegovi cerkveni politiki.

A ko je na enem nemških krščanskih množičnih zborovanj v berlinski večnamenski športni dvorani eden od govornikov ostro obsodil teologijo grešnega kozla in manjvrednosti rabina Pavla ter zahteval »rasno čisto cerkev«, ki bo ustrezala težnji nacionalsocialistične države po totaliteti, se je med protestanti zbudil odkrit upor in oblikovala se je opozicijska skupina z imenom Izpovedujoča cerkev.

Maja 1934 so se predstavniki iz vseh evangelijskih verskih skupnostih zbrali na sinodi, ki je nedvoumno zavrgla napačni nauk, da bi cerkev poleg Svetega pisma lahko priznala še druge dogodke in sile, osebe in resnice kot božje razodetje, na primer državo Adolfa Hitlerja.

Nacionalsocialisti so končno opustili načrt, da bi cerkev izdolbli od znotraj, in začeli z odkritim zatiranjem: po letu 1937 je država zaprla vse visoke šole Izpovedujoče cerkve in pospešeno preganjala nepokorne duhovnike. Pastorja Niemöllerja so na primer leta 1937 zaprli in pozneje poslali v koncentracijsko taborišče.

Sindikate je režim razbil že v prvih mesecih svojega obstoja in jim celo ukradel njihov veliki dan, prvi maj, tradicionalni dan boja delavskega razreda. Nacionalsocialisti so ga že leta 1933 prevzeli kot praznik novega narodovega telesa in ga prekrstili v dan nacionalnega dela, ki se je od leta 1934 imenoval nacionalni praznik nemškega naroda. V Berlinu se je prvega maja 1933 na travniku Tempelhof, kjer je Hitler prisegel na enotnost delavcev pesti in delavcev čela, zbral poldrugi milijon ljudi.

Že jutro za tem so se pred pisarne, banke in prostore sindikatov pripeljali tovornjaki s policisti enot SA in SS. Uniformiranci so zasedli prostore in aretirali na stotine funkcionarjev. Namesto sindikatov so uvedli Nemško delavsko fronto, ki je v svoje vrste prisilila tako delodajalce kot delojemalce, in tako je njeno članstvo do leta 1939 naraslo na dvajset milijonov pripadnikov. S tem – in naropanim premoženjem sindikatov – je Nemška delavska fronta postala najmočnejša in najbogatejša organizacija nacionalsocialističnega režima.

Njen vodja je bil Robert Ley, krepak moški z zaspanimi očmi, brčicami v Hitlerjevem slogu in vizijo: hotel je vsestransko poskrbeti za Nemce in jih priključiti narodovemu telesu.

Pri tem je bil sam bolj slab zgled. Leyeve težave z alkoholom so bile javna skrivnost – idealu severnjaškega večvrednega človeka, po katerem so nacionalsocialisti hoteli preoblikovati vse rojake, je ustrezal približno toliko kot temnolasi Hitler, invalidni Goebbels ali vse zajetnejši Göring. Kljub temu so se imeli za vzgojitelje milijonov rojakov.

Najmlajši fantje v HJ so bili zbrani v mladeži (Jungvolku). Učili so se korakati ob zvokih bobna, strumno stati in poslušati odsekana navodila. Vojaško urjenje se je začelo že pri desetih letih.

Množica je sledila, vsak moški in vsaka ženska iz drugačnega razloga. Nekateri so bili poslušni iz prepričanja, drugi so upali na materialne ugodnosti, na primer na uničenje judovskih tekmecev. Povzpetneži so novo državo izkoristili za lastno kariero, se trudili zasesti številna nova delovna mesta, pridobiti nazive, uniforme, sinekure in odlikovanja. Nekateri so se prilagodili, da bi obdržali svoj poklic ali so se preprosto uklonili pritisku množice.

»Narod je otrok,« je govoril Ley, »Trmast, kljubovalen in nevzgojen, kot so pač otroci, a tudi enako zaupljiv, pripaden in željan ljubezni.«

Pri vzgoji takšnih otrok je izobrazba drugotnega pomena. Hitler je svoj pogled na vzgojo predstavil v knjigi Moj boj; vzgoja naj ne bi potekala z vbijanjem pomembnega znanja v glavo, temveč s skrbjo za čilo in zdravo telo.

Medtem ko so se klasični in sodobni ideologi, od razsvetljencev do Stalinovih inženirjev duše, trudili za zavest, so nacionalsocialisti raje posegli po mišicah in nevroloških povezavah.

»Bili smo pripravljeni na govore, predavanja, zaslišanja v obliki razprav,« se spominja Haffner svojega bivanja v taboru. »A se ni zgodilo nič od tega.«

Namesto tega so se mladi pravniki urili, korakali, peli in pozdravljali – ure in ure dolgo. Levo roko so položili na pas, desno dvignili v zrak s konicami prstov v višini oči, obračali glavo levo in v zboru rjoveli: »Heil Hitler, poveljnik!« Če pozdrav ni bil dovolj natančen in odločen, so slišali: »Nazaj, marš, marš!« In ponovili vajo, dokler niso obvladali pozdrava.

Uistosmerjanje ustanov naj bi namreč spremljalo usklajevanje teles. In tako so nacionalsocialistični vzgojitelji imeli za cilj predvsem zunajšolsko poenotenje možatih vzgojnih in življenjskih oblik, kot se je samo razvilo v boju.

Neizprosnost, s katero so tem oblikam vzgoje in življenja izpostavili že otroke, je Hitler s samozavestjo zmagovalca podrobno opisal v nekem govoru leta 1938. Njegovi poslušalci so mračni načrt razumeli kot obljubo.

»In ko zdaj ti fantje, te deklice pri svojih desetih letih pridejo v našo organizacijo, gredo štiri leta pozneje iz mladeži v Hitlerjevo mladino, in tam jih obdržimo spet štiri leta in takrat jih niti slučajno ne bomo predali nazaj v roke našim starim tvorcem razredov in stanov, temveč jih bomo takoj sprejeli v stranko ali Delavsko fronto, v SA ali SS in tako naprej. Ko bodo tam dve leti, in če še ne bodo pravi nacionalsocialisti, bodo šli na prisilno delo, kjer jih bomo šest mesecev brusili, vse z enim simbolom, nemško lopato.«

Izbruhnil je buren aplavz.

»In kar potem po šestih ali sedmih mesecih še ostane od razredne zavesti ali stanov-

ske domišljavosti, bo prevzela vojska v nadaljnjo obravnavo za dve leti …«

Ploskanje.

»… in ko se bodo vrnili po dveh, treh ali štirih letih, jih bomo takoj spet vzeli v SA, SS in tako dalje, da se ne bi vse skupaj ponovilo, in do konca življenja ne bodo več svobodni.«

Ploskanje.

Hitlerjeva mladina, ustanovljena leta 1926 kot podmladek nacionalsocialistov in leta 1933 z več kot sto tisoč člani, je imela konec 1934 že več kot tri milijone in pol pripadnikov. Fantje in dekleta so v »službo« dali svoja telesa, tekmovali spomladi v teku čez drn in strn in v firerjevem deseteroboju, zbirali staro železo, oblačila, zelišča in denar za socialne ustanove in podporo ljudem. Odraščajoča mladina je zaradi pomanjkanja delovne sile na kmetijah odšla pomagat tudi med žetvijo. Marsikdo se je celo za več let zavezal h kmečkemu delu.

A vrhunec članstva v Hitlerjevi mladini so pomenili tabori. Priročnik stranke je predpisoval, da mora vsak zdrav fant enkrat na leto opraviti z zahtevnimi izzivi služenja v šotorskem taboru.

Tam naj bi nabiral les, kuhal grahovo juho nad odprtim ognjem, se igral bojevite igre, v katerih se vsi udeleženci naprezajo na vso moč do zadnjega diha, ali igre z odrivanjem, pri kateri vsaka stran skuša iz kroga izriniti pripadnike druge strani.

V taboru je vadil red in disciplino v veliki skupnosti: postroj, urjenje, stanje v pozoru med zborom. Med mimohodom zastav je poslušal gesla (kdor prisega na nemško zastavo, nima več ničesar, kar bi bilo samo njegovo) in odgovarjal s pesmijo, kot so verzi »Nemčija, poglej nas, posvetili ti bomo smrt kot najmanj, kar lahko storimo«.

Tam so mladi spet vadili, kar so se naučili med tedenskim služenjem: korakanje, raziskava terena in streljanje z zračnim in malokalibrskim orožjem (leta 1938 je znalo streljati že 1,25 milijona nemških fantov).

Fantje in dekleta v Hitlerjevi mladini so se učili tudi pokornosti – a izjemoma ne odraslim, temveč vrstnikom: »Mladino naj vodi mladina,« je bilo vodilo.

Tako je dvanajstletni vodja skupine poveljeval desetletnim pobičem, jih s kričanjem priklical v zbor, zapodil čez travnike in polja, jih pri sklecah potiskal z nosom v pesek ali jih obsodil na kazensko urjenje. Še več, lahko je ustrahoval tudi odrasle – kot morebitni ovaditelj lastnih staršev in učiteljev.

Urjenje je postalo obvezno šele leta 1939, vendar so že od leta 1936 tisti, ki so bili na vrsti za prijavo, skoraj v celoti pristopili k Hitlerjevi mladini. Vsa športna društva so se tako spojila s Hitlerjevo mladino. Veslanje, jadranje po vodi in v zraku – vse to je potekalo pod okriljem te organizacije.

Nacionalsocializem je bil navsezadnje že od začetka »mladinsko gibanje«, saj so bili njegovi volivci, ki so pripomogli k njegovemu vzponu, nadpovprečno mladi. Stranka je mladini pripisala vodilno vlogo v novi državi in jo tako pridobila, da si je za zgled vzela firerja. Zadržki skeptičnih staršev so bili v primerjavi s pritiskom družbe in vrstnikov večinoma preslišani.

Nacionalsocialisti so svetovnonazorsko šolanje spretno povezali s preverjanjem primernosti in potegovanjem za odlikovanje za dosežke: vsak Hitlerjev mladinec je moral ob koncu svojega prvega leta med mladimi skočiti vsaj 2,75 metra daleč, preteči 60 metrov v manj kot dvanajstih sekundah in žogo vreči petindvajset metrov daleč. Seveda ni nihče hotel veljati za zgubo. Poleg tega se je moral na pamet naučiti pesem Horsta Wessla, himno NSDAP, in ključne besede: »Mladinci so močni, molčeči, odporni in zvesti. Mladinci so tovariški. Največja vrednota mladincev je čast.«

Številni Hitlerjevi fantje so se razsežnosti teh manipulacij zavedeli šele po vojni. »Bili smo otroški vojaki, davno preden smo se jim pri desetih letih zdeli vredni rjave srajce,« je o svojih letih v Hitlerjevi mladini napisal poznejši novinar Karl-Heinz Janssen. »Kako smo to zdržali štiri leta?« se sprašuje. In odgovarja: »Bili smo polni častihlepnosti in smo hoteli narediti vtis na vodje z zgledno disciplino, z neizprosnostjo pri kosanju z drugimi, s strumnim nastopom. Kajti kdor je bil marljiv, je napredoval in smel ukazovati drugim.«

A vedno so obstajali mladi, ki so se korakanju v gardi s kratkimi hlačami izogibali, dokler so se le mogli, in to obveznost jemali bolj sproščeno.

Drugi so stopili na nevarno pot nekonformizma. V cerkvenih združenjih mladih, ki so še ostala, so tvegali, da bodo deležni udarcev Hitlerjeve mladine in izgubili vajeniška mesta, nekateri so pod krinko pohodniških društev ustanavljali politična združenja ali se priključili »podivjanim mladinskim skupinam«, kot so bili na primer Pirati s Kittelbacha in pozneje Swingovska mladina v večjih mestih, kot sta Hamburg in Frankfurt. To so bili prestopki, proti katerim je država ostro ukrepala. Ovadbam in aretacijam je sledila kazen, kot je bilo striženje las ali prisilno delo, v težjih primerih, in ko so jih osumili političnega udejstvovanja, pa tako imenovani tabor za zaščito mladine oziroma poboljševalnica.

In nasprotno, mladi tovariši iz Hitlerjeve mladine so svojo obveznost izrabljali za opravičilo, da so zamujali pouk, ne da bi bili kaznovani za to. V svojih časopisih so zasmehovali učitelje, ki so se nazadnje pritožili, da imajo dovolj, ker v javnosti omalovažujejo njihovo častno delo.

Za fante in dekleta v Hitlerjevi mladini naj ne bi obstajala višja avtoriteta od firerja – to je bila manipulacija cele generacije brez primere.

Pritožba je naletela na gluha ušesa, kajti mladina nima spoštovanja do znanja, kot je ponosno pojasnil mladinski vodja Baldur von Schirach. »Spoštuje le pravega moža.«

Vse to je imelo bolj malo opraviti z izrazom vzgoja, kot ga običajno razumemo. To je bilo prej nekakšno stanje pred vzgojo, ki ga je Hitler predvidel za rojake. Hotel je ustvariti nepokvarjen spol, ki bo zavestno spet našel pot nazaj k primitivnim nagonom.

Vse to je tako malo povezano z vzgojo, kot ko vzgajamo sadno drevo ali koruzo, v ospredju so bile metode iz kmetovanja: načelo svobodne rasti, dokler se ne razraste najmočnejša rastlina, kot je to leta 1942 opisal minister za izobraževanje Rust.

Hkrati so brez milosti iztrebljali sovražnike ljudstva in tiste, ki niso čutili pripadnosti skupnosti. Režim je asocialne, nedelavne ljudi, kriminalce razglasil za kršitelje delovnih, družbenih in moralnih pravil (med njimi je bilo tudi veliko homoseksualcev) in jih deportiral v koncentracijska taborišča, kjer jih je veliko umrlo.

Da bi preprečili naraščaj z dednimi boleznimi, so ljudi, ki so jih uvrstili med manjvredne, po letu 1934 lahko prisilno sterilizirali. Do začetka vojne je ta usoda doletela več kot 300.000 ljudi zaradi na primer prirojene slepote ali možganske okvare. Takoj po začetku vojne je bil celo izdan ukaz za njihov pomor.

Nacionalsocialistični vzreditelji ljudi so se v svojem neusmiljenem socialdarvinizmu še posebej temeljito posvečali telesni vzgoji, ki je vključevala tudi vadbo refleksa večvrednega človeka: »Telesna vzgoja naj bi posamezniku vcepila prepričanje o njegovi večvrednosti,« piše o tem Hitler v knjigi Moj boj.

Leta 1936 se je množičnim športom pridružilo 5,9 milijona Nemcev, na pozive k športnemu udejstvovanju v podjetjih pa se je leta 1936 odzval poldrugi milijon delavcev. Nemška nogometna zveza je iz klubov izključevala Jude, državna reprezentanca pa je pred mednarodnimi tekmami prepevala himno Horsta Wessla ter roko dvignila v nemški pozdrav.

Konkurenca teles naj bi ljudem vcepila občutek za pravico močnejšega, saj je od vrlin, pridobljenih med tekmovanjem, odvisno življenje tako posameznika kot ljudstva, je bil prepričan minister za izobraževanje Rust.

Tako je že kmalu svoje delovne zmožnosti na posebnih igrah vsako leto merilo tudi na sto tisoče predvsem mladih Nemcev.

Celotno gospodarstvo je bilo zavezano idealu narodovega telesa. Vseeno so vodje še naprej ostali vodje, podrejeni pa so še naprej dobivali ukaze. Plače in delovne razmere niso bile več tema pogajanj o kolektivnih pogodbah, temveč so o tem odločali zaupniki, ki so v primeru dvoma večinoma razsodili v korist delodajalca.

Namesto tovarniškega sveta je obstajal samo še svet zaupnikov, namesto soodločanja svetovanje. Po uničenju sindikatov je bila blaginja delavcev odvisna predvsem od njihovega voditelja.

Da bi pri delavcih kljub temu zbudili občutek, koliko so pridobili z novim narodovim telesom, je Nemška delavska fronta stopnjevala prizadevanja za izboljšanje delovnih razmer. Tako je med kampanjami posodobila osvetlitev v obratih, menzah in na straniščih. A večinoma so bili ukrepi le lepotni popravki.

Tudi v tovarnah in pisarnah so morali upoštevati pravila s taborov – v številnih novih pravilnikih so tako predvideli disciplinske kazni za povprečne delovne dosežke.

Fronta je za krepitev občutka skupnosti v obratu priporočila jutranji zbor z izobešanjem zastave, nagovorom Sieg Heil in petjem.

Poleg tega naj bi po letu 1935 vojaško usposobljeni delovni odredi poživili preživljanje skupnega časa v podjetjih. Zbrali so športne ekipe, organizirali praznovanja in spominska srečanja za žrtve dela, padle v delovnem boju. Poleg tega naj bi v kali zatrli vsakršno motnjo, nered in celo neodgovorno izzivanje.

»Iz nemških podjetij smo naredili utrdbe skupnega sobivanja,« se je hvalil vodja delavske fronte Ley. »Naši delovni odredi so stražarji teh gradov.«

Takšne bojevite besede niso odklon od siceršnjega tona, kajti za nacionalsocialiste je boj eno od osrednjih načel. Boj naj bi povezoval nemški tabor – in tako gre delo, kot je poudaril poznejši vodja delavcev Konstantin Hierl, z roko v roki z bojem.

Večmesečno prisilno delo za državo je po letu 1935 postalo obvezno za vse moške od 18. do 25. leta, hkrati pa je nacionalsocialističnemu režimu pomagalo, da je znižal število brezposelnih.

Med to delovno obveznostjo so gradili nasipe, izsuševali močvirja, pogozdovali. Pomagali so pri gradnji stadionov in koncentracijskih taborišč. Za vzgojo zdravil teles, kot si jo je predstavljal Hitler, pa tudi za omejevanje stroškov in da bi krepili občutek pripadnosti zaradi odrekanja, niso delali s stroji, temveč so vihteli krampe in lopate, potiskali samokolnice s svojimi mišicami. Delali so 42 ur na teden, skoraj izključno na prostem, v dežju in pod žgočim soncem: »Saj si vendar prizadevamo,« je pojasnil Hierl, »da bi naši mladini odprli oči za lepote narave.«

K temu je treba prišteti še 18 ur urjenja na teden in politični pouk.

Tabori za prisilno delo so bili vsi enako veliki in vsak je lahko gostil 216 oseb. Barake so bile lesene, enotnih mer, prenosne in postavili so jih uporabniki sami. Stene so bile pogosto tako tanke, da so ljudi komajda zaščitile pred mrazom, vetrom in dežjem.

Delavci so spali na slamnjačah in odsluženih vojaških posteljah. Jedli so suh vojaški kruh in razredčeno jagodno marmelado.

Ker je vedno več denarja odtekalo za oboroževanje, na dieti niso bili samo mladi moški na služenju, temveč vsi Nemci.

Z gesli so ljudi spodbujali k avtarkiji (Kupujte nemško zelenjavo! Suh kruh je zdrav!) in jih pozivali, naj se odpovejo uvoženim pridelkom, kot sta južno sadje in kava, vendar tudi pridelkom, ki jih je primanjkovalo, na primer jajcem. Leta 1937 je režim poleg tega omejil porabo masla in masti. Namesto tega je priporočal uživanje krompirja, rib in skute.

Zmanjševanje porabe mesa je s tem v rajhu vegetarijanca Hitlerja postalo državljanska dolžnost.

Skupnost se je kljub vsemu kot nacionalsocialistična opredeljevala predvsem zaradi nečesa drugega: namreč tako imenovane rase. In tako Nemčije, ki je cela postala tabor, ni oblikovala le ideologija, temveč tudi biologija. Cilj nacionalsocialistične države je proizvodnja čim večje količine gensko večvrednega človeškega materiala.

Država je bila pri uresničevanju tega cilja zelo velikodušna in po letu 1936 so revne družine z najmanj petimi otroki dobile otroški dodatek deset mark na mesec.

Poleg tega so mladim parom pri osamosvajanju pomagali z brezobrestnim posojilom za zakonce v višini največ tisoč mark, ki ga ni bilo treba vrniti, če so se v zakonu rodili štirje otroci.

Urjenje z delom: Hitlerjeva mladina je svoje člane mobilizirala kot poceni delovno silo. Po letu 1937 je na tisoče mladih moralo pomagati pri žetvi.

Nenehno poudarjanje pomena zakona in materinstva pa je skrivalo tudi nevarnost, da se bo še bolj zaostrila težava zaradi pomanjkanja bivališč: po statistiki Nemške delavske fronte je v obdobju 1938/39 primanjkovalo več kot tri milijone stanovanj.

»Ko spiš, je to tvoja zasebna zadeva,« je voditelj fronte Ley leta 1937 zatrdil v nekem govoru delavcem v kemični tovarni v Leuni, »a takoj, ko si buden in v stiku z drugimi ljudmi, moraš imeti v mislih, da si vojak Adolfa Hitlerja in moraš živeti ter se uriti kot v regimentu. Časi, ko je vsak lahko delal, kar je hotel, so namreč mimo.«

Tako naj bi se ljudje niti v prostem času ne zabavali več, temveč garali za narodovo telo, kot je ukazal firer, ki je hotel narod močnih živcev, kot je povedal sam: »Kajti z narodom, ki zna ohraniti živce, je mogoče izpeljati resnično veliko politiko.«

Tudi prosti čas je bil torej po mnenju nacionalsocialistov namenjen boju, in ker naj razen njihovega gibanja ne bi obstajale druge organizacije, se je bojujoča se stranka postopoma med drugim vključila tudi v nemško šahovsko zvezo, zvezo nemških filatelistov, združenje numizmatikov in združenje amaterskih fotografov.

Celo maškare so korakale v pravilnem postroju: nacionalsocialisti so v Münchnu ustanovili društvo za pustovanje, ki je praznovanje pripravljalo v duhu novega časa. Po letu je 1937 je zveza za nemški karneval pustne šeme iz vse države skušala združiti pod skupnim narodnim simbolom.

Predsedniki večjih tovrstnih društev so sodelovali z režimom, da jih ne bi vrgli s položaja, in s tem spremenili podobo pustnih norčij.

Karneval, ki je bil tradicionalno namenjen norčevanju iz oblasti, je svojo ost odtlej uperil proti tujini in izobčenim iz narodovega telesa, se norčeval iz izseljencev in zabaval gledalce s protijudovskimi zbadljivkami.

Del pustnega sprevoda je postal tudi tako imenovani palestinski voz (pod geslom Še zadnji se izseljujejo), v Nürnbergu pa tudi mlin smrti, na katerem je lutka obešenega Juda bingljala z vetrnice mlina na veter.

Hčerinska organizacija Nemške delavske fronte po imenu »Z zadovoljstvom do moči« je organizirala številne kulturne prireditve in pripravila ponudbo za uistosmerjeno preživljanje prostega časa. Od novembra 1933 je negovala nemštvo in nemške šege in navade, hkrati pa v berlinski bolnišnici Horsta Wessla pripravljala tudi nastope skupine klovnov, pristojna je bila za gostujoče predstave državnega simfoničnega orkestra na dvorišču tovarn in za organizacijo potovanj po Nemčiji.

Tudi turizem je bil namreč namenjen vzgoji narodovega telesa, kot so poudarjali funkcionarji organizacije Z zadovoljstvom do moči, čeprav so takrat celo v državnem aparatu glasno dvomili, da počitniško vzdušje lahko dolgoročno ublaži nazadovanje blaginje. V nekem zapisniku ministrstva za delo so tako priznali, da s potovanji ne bo mogoče odpraviti stiske zaradi neprimernih stanovanj in z njimi lačna usta ne bodo sita.

Celo križarke v floti organizacije, ki so plule po morju od leta 1934 in vsako leto sprejele od 60.000 do 130.000 potnikov, so spominjale na plavajoče tabore. Na njih so namestili pregrade, da so zamejili vsakdan in zunanji svet, potniki pa naj bi se zaradi izjemnega doživetja tovariško povezali med seboj – in se utrdili za prihajajoče vojne.

»V svet ne plujemo zaradi zabave. Vse, vse služi le enemu cilju, da okrepimo narod in bomo lahko rešili najbolj žgoče vprašanje, to je pomanjkanje ozemlja,« je v ožjem krogu nekoč povedal vodja Nemške delavske fronte Ley.

Predvsem izplutja iz hamburškega pristaniška so bila propagandni spektakel pred velemestno kuliso: takrat so okrasili tudi druge ladje in ceste v okolici pristanišča. Ob pomolu se je zbrala množica ljudi, odmevale so koračnice, državna himna in pesem Horsta Wessla. Časniki so poročali o dogajanju in radio ga je prenašal po vsej deželi.

Subvencioniranim vozovnicam organizacije Z zadovoljstvom do moči ni bil konkurenčen noben zasebni ponudnik. Sedem dni Norveške je tako stalo 60 mark, osemnajst dni Madeire so lahko rezervirali za 120 mark, kar je bilo občutno ceneje od komercialnih tekmecev.

V propagandi so kmečko delo Hitlerjeve mladine slavili kot odmik od pokvarjenih mest in ozaveščanje o kmečkih koreninah. A režim je zgolj potreboval brezplačne delavce v kmetijstvu.

Potovanja v okviru organizacije so imela za cilj predvsem Španijo, Italijo in Portugalsko, same fašistične ali avtoritarno vodene države, v katerih se Nemci med srečanji z domačini ne bi mogli ideološko zmesti.

Kakorkoli že, odhodi na kopno so bili tudi v teh državah tako redki kot v demokracijah, ki so bile cilj potovanja, na primer na Danskem. Primanjkovalo je namreč deviz, ki so jih raje vlagali v oboroževanje, namesto da bi jih trošili turisti.

Na vsaki ladji je bila tudi lokalna skupina NSDAP, tudi na krovu so imeli zborovanja in iz zvočnikov je donela propaganda. Od jutranje budnice s trobento dvajset minut čez šesto do skupnega odhoda k nočnemu počitku ob polnoči je na krovu za vse udeležence potekal program brez premora.

»Kritizerjem in nergačem,« se je glasilo eno od uradnih gesel, »je treba tovariško pokazati obvezno smer.« Večina je kljub vsemu uživala na dopustu, kajti za številne, ki niso dobro zaslužili, je bilo to prvo daljše potovanje.

A tudi v premičnem taboru niso pozabili na nadzor. Po letu 1936 so se med dopust-

nike pomešali agenti gestapa, da bi prežali na državi sovražno delovanje. »Štirje potniki na premcu niso sodelovali pri poklonu firerju in petju državne himne, temveč so raje brali časopis,« je pisalo v enem od poročil. »Ugotovili smo imena teh štirih oseb.«

Potovanja v organizaciji Z zadovoljstvom do moči naj namreč ne bi bila preprosto oddih, temveč naj bi utrjevala tovariško slogo, je poudarjal Ley.

»Ne poznamo kapric, samovolje in lastnih želja,« se je glasilo besedilo neke pesmi na krovu, »Tovariši smo vedno, tralala, tralala.«

Tako naj bi tudi obsežna in natančno urejena središča za prosti čas, ki jih je organizacija Z zadovoljstvom do moči načrtovala na različnih koncih Nemčije, postali tabori za urjenje v službi narodovega telesa. V enem od njih naj bi po letu 1936 nastala najbolj skrajna oblika skupnosti, kar jih sploh poznamo, je obljubljal Robert Ley.

Arhitekt Clemens Klotz, ki je pred tem že zgradil dva centra za usposabljanje strankarskega kadra, je zasnoval utrdbo iz betona. Na razdalji štirih kilometrov in pol naj bi obliki obale sledila dva spalna trakta, dolga po dva kilometra in s šestimi nadstropji, za poseben poudarek pa bi poskrbele zgradbe s skupnimi prostori v obliki ladijske krme.

Hitlerjeva mladina je leta 1935 organizirala svetovno srečanje za fante iz okoli petdesetih držav. Propagandni tabor naj bi bil predvsem prikaz za nemške mlade iz tujine o moči nacionalsocialističnega režima.

V središču kompleksa sta bila v osnutku predvidena šesto metrov široko prizorišče s kinom, 85 metrov visokim stolpom s kavarno in dvorana, v kateri bi bil prostor za vseh 20.000 dopustnikov hkrati.

Iz vsake sobe z dvema posteljama, ki bi bile v vojnah razmerah preurejene v bolniške sobe, bi bil razgled na morje. Na vsakega gosta je bilo predvidenih pet kvadratnih metrov plaže, za kar bi moral plačati dve marki na dan – s hrano, bivanjem, kopalkami, brisačo in ležalnikom vred.

Na takšen način, so načrtovali, bi v pet kompleksov te organizacije na enotedenski oddih lahko prišlo dva milijona in pol dopustnikov na leto. »Če bi poskrbeli za intenzivnejši dopust, bi z enotedenskimi počitnicami lahko dosegli enak učinek kot v treh ali štirih tednih,« je preračunaval Ley.

Kot se spodobi za tabor, bi bil kompleks postavljen daleč stran od civilizacije. Vse naokrog bi bili le pesek, bori in breze, na obalo pa bi nežno pljuskalo Baltsko morje.

Letovišča za 20.000 ljudi niso nikoli dokončali, saj so takoj po začetku vojne opustili gradbena dela. Režim je imel druge prednostne naloge.

Uistosmerjanje je kljub temu doseglo svoj temačni cilj in Hitlerjeva Nemčija je v uniformo vtaknila na milijone mož. In jih nagnala v vojno proti vsemu svetu.

Joerg-Uwe Albig je publicist in pisatelj