Ustrahovalna oblast

Centrala strahu ni delovala skrivaj. Sedež je imela sredi Berlina, le kilometer od Brandenburških vrat, na Cesti princa Alberta 8. To je bil naslov, ki so se ga vsi v državi najbolj bali.

A tam ni bilo srh zbujajoče utrdbe, temveč le mestna palača s fasado v slogu francoskega baroka. Pritličje je bilo iz kvadrov iz peščenjaka, tri nadstropja so imela široka okna, na vrhu je bila mansarda. Vhod so okraševali stebri z izbočenimi venci, nad katerimi sta kraljevala kipa v zgodovinski opravi vezilje in lončarja v nadnaravni velikosti.

Kipa sta bila ostanka preteklosti, ki se je leta 1935 zdela zelo oddaljena, čeprav so minila komaj tri desetletja, odkar je pruska država dala postaviti to zgradbo kot šolo za umetno obrt. Po prvotnem načrtu naj bi bilo v njej 130 prostorov, med njimi petdeset učilnic in delavnic, velika knjižnica, osrednja dvorana, risalnica in delavnica za cizeliranje.

Svetle prostore, kjer so se nekdaj šolali svobodomiselni dijaki, je leta 1933 zasedla tajna državna policija. Takrat so učilnice preuredili v prostore za zasliševanje, kiparske ateljeje pa v zaporniške celice. Zgradba je postala sedež gestapa, simbola nacionalsocialističnega ustrahovanja.

Tajna policija se je od ustanovitve leta 1933 hkrati z enoto SS razvila v najpomembnejši instrument moči nacionalsocialističnega režima – v inkvizitorsko oblast s tako rekoč neomejenimi pooblastili, bila je tožilec in sodnik v enem, odgovorna le sama sebi. In firerju.

Policija je takoj postala zloglasna kot vsemogočna, vseprisotna in vsevedna. Številni ljudje so bili prepričani, da je zgradba v središču Berlina naseljena z demoni v črnih usnjenih plaščih. Tam so svoje delo v resnici opravljali predvsem ambiciozni pravniki in vneti policisti.

Referenti so z obrazci in žigi odobrili uničenje na tisoče eksistenc, kurirji so podpisovali spremne listine za prevoz ujetnikov, tajnice so tipkale zapisnike z zaslišanj, vodje izpostav so izpisovali naloge za aretacijo osumljencev.

Vse je potekalo povsem rutinsko. Tako je bilo tudi v soboto, 9. marca 1935.

Tistega večera je gestapo opravil racijo med homoseksualci. S pomočjo SS je preiskal znane tovrstne lokale, potem so se uradna vozila z aretiranimi odpeljala na Cesto princa Alberta 8.

Moški v črnih uniformah SS so ujetnike odpeljali v četrto nadstropje, kjer so uslužbenci gestapa v civilu začeli razvrščati prijete. Tako je pozneje pisalo v poročilu. Aretirani so se morali postaviti po abecednem vrstnem redu in z obrazom, obrnjenim proti steni, počakati na zaslišanje.

Kriminalistični uslužbenec se je z osebnimi podatki prijetih oseb odpravil na vodstvo policije, da bi preveril, ali so tam poleg očitane homoseksualnosti naznanjeni zaradi drugih kaznivih dejanj. Spet je sledilo čakanje. Zaslišanja so bila končala v nedeljo zjutraj ob deseti uri. SS je tiste, ki jih je gestapo spoznal za krive, odpeljala. V koncentracijsko taborišče.

Zelo pogosto, in to ne le tisti konec tedna, so po hodnikih odmevali koraki paznikov SS v škornjih, ko so zapornike odpeljali k preiskovalcem v zgornjih nadstropjih. Arhive so namreč morali polniti z imeni, z vedno novimi imeni.

Pravi namen tega organa je bil namreč izbrskati imena dejanskih ali domnevnih nasprotnikov nacionalsocialistične države in drugih sovražnikov ljudstva (to so bili med drugim tudi homoseksualci) ter jih prijeti.

Heinrich Himmler si je po letu 1934 sistematsko prisvajal nadzor nad politično policijo. Uradno je sicer odgovarjal notranjemu ministru rajha, a kot vodja SS, elitne enote NSDAP, je bil dejansko odgovoren le Hitlerju osebno.

Zato k opremi v sobah za zaslišanje niso spadale le mape z dokumenti in žigi, temveč tudi gumijevke, bikovke, biči in palice.

Kdor je v zgradbo prišel skozi vežo, kot sodelavec ali obiskovalec, skoraj ni občutil nelagodja. Moški v civilnih oblačilih so postavali naokrog in klepetali pred velikimi okni, skozi katera je dnevna svetloba padala na široko razpete oboke in visoke strope. Veža je bila svetla, prijetna, polna navdiha – takšen je bil verjetno stari duh te zgradbe. Ni si bilo težko predstavljati, kako je prostor nekoč napolnjevala džezovska glasba, kako so berlinski boemi plesali na zabavah v ateljejih, pred pisanimi kulisami in med drznimi umetninami.

Zadnja zabava se je končala s škandalom. Leta 1933 je v dvorano vkorakala SS in jo prekinila. Na začetku maja istega leta se je urad tajne državne policije (Geheime Staatspolizeiamt, s kratico Gestapo, saj se je šele leta 1936 v vsej državi uveljavilo poimenovanje tajna državna policija), ustanovljen 26. aprila, že vselil v šolsko poslopje.

Že v weimarskih časih je obstajal politični oddelek policije. V Prusiji, največji deželi republike, je tisoč uslužbencev nadzorovalo morebitne vohune ter leve in desne radikalce. Josepha Goebbelsa, na primer, gavlajterja nacionalsocialistov iz Berlina, so med letoma 1930 in 1932 zasliševali, politična policija mu je večkrat začasno prepovedala javno nastopanje in za nekaj dni ali tednov prekinila izhajanje časopisa stranke NSDAP.

Leta 1935 je nov duh neizpodbitno zavel tudi v veži nekdanje šole za umetno obrt: na stenah so se bahale pretirano velike zastave s kljukastim križem, pod njimi pa sta stala zlovešča doprsna kipa, in sicer Hermanna Göringa in Adolfa Hitlerja.

Göring je kot Hitlerjev komisarski notranji minister v dobrem letu dni prusko politično policijo preobrazil v nacionalsocialistično orodje vladanja.

Že v prvih tednih po 30. januarju 1933 je na druga delovna mesta prestavil 32 višjih uslužbencev pruske politične policije, 14 jih je odpustil, samo enajst pa jih je delo dobilo v gestapu.

Po tej čistki je bila elita pruske policije usklajena s strankarsko linijo, in podobno je bilo v večini drugih dežel (le da na primer v Hamburgu in na Bavarskem, kjer so bili politični oddelki policije izrazito desničarski že pred letom 1933, niso bile potrebne večje kadrovske spremembe).

Göring je poskrbel tudi za to, da so gestapo z uredbo izločili iz splošnega policijskega aparata in povišali v posebno vejo oblasti, tako rekoč postavili nad zakon. A s tem je postal premočan za kanclerja rajha. Zato je Hitler nadzor nad tajno policijo prenesel na dva ambiciozna pripadnika nacionalsocialistov: Heinricha Himmlerja in Reinharda Heydricha.

Himmler ni imel še niti 33 let, ko je Hitler postal kancler. Diplomirani agronom je zgodaj zašel v tirnice NSDAP in že leta 1923 sodeloval pri klavrno propadlem puču v Münchnu. Fanatičnega protisemita, ki je sanjal, da bodo Nemci poselili vzhod, je Hitler leta 1929 imenoval za vodjo državne SS – ta je takrat igrala vlogo osebne straže in imela komaj 280 članov, vendar je izkazovala največjo pripadnost in discipliniranost. Himmler je SS sistematično nadgradil v elitno strankarsko vojsko, ki je sredi leta 1933 štela že sto tisoč mož.

Njegov najtesnejši sodelavec je bil Reinhard Heydrich, rojen leta 1904. Bil je umet-

niški, visok, prijetnega videza, športne postave, nadarjen, ostrega intelekta in hladno brezobziren. Zaradi zunajzakonskega ljubezenskega razmerja so ga nečastno odpustili iz mornarice, nato pa mu je mama leta 1931 pri Himmlerju uredila razgovor za službo.

Prav zanj je začel znotraj SS vzpostavljati varnostno službo, to je bila nacionalsocialistična tajna služba, ki ni nadzorovala le opozicijskih tokov znotraj lastne stranke, temveč kmalu tudi vsa področja javnega življenja.

Od pomladi 1934 sta ta dva moška tako tesno zbližala SS in gestapo, da ju nepoučeni skoraj niso več zmogli ločevati: pripadnike SS so imenovali na položaje v gestapu, varnostna služba in gestapo sta sodelovala pri policijskih akcijah, pripadniki SS so nadzorovali in aretirali ljudi za gestapo, sedež organizacij je bil v sosednjih zgradbah.

Na fotografijah je mogoče videti Himmlerja v njegovi pisarni v prvem nadstropju nekdanje šole, kako osredotočeno preučuje dokumente, a tudi, kako se sproščeno šali s sodelavcem. Na prvi pogled je bil veder gospod z okroglimi očali, prizadeven in izjemno pedanten vodja.

Reinhard Heydrich je po Himmlerjevem ukazu gestapo preobrazil v ustrahovalno oblast. Skupaj sta si izmislila instrumente nasilnega vladanja. Kot vodja glavnega varnostnega urada v rajhu je pozneje načrtoval in uresničeval tudi »dokončno rešitev«.

V pismu z zadevo Prevoz ujetnikov je 14. maja 1935 na primer zahteval vzpostavitev rednega prometa med sedežem gestapa, vodstvom policije in koncentracijskim taboriščem Columbia v berlinskem predelu Tempelhof, in sicer »z namenom razbremenitve voznega parka tovornjakov. Za natančno spoštovanje voznega reda je odgovorna prevozna služba tajne državne policije«.

Operativne posle je vodil Heydrich, ki je s svojo marljivo učinkovitostjo in zločinsko brezobzirnostjo pravzaprav utelešal gestapo. Tudi njegova pisarna z ogromno diplomatsko pisalno mizo je bila v prvem nadstropju.

Heydrich se je odpravil v trakt z zaporniškimi celicami v kleti le v izjemnih primerih, če so tja na primer pripeljali slavnega zapornika, kot je bil novinar Berthold Jacob, ki ga je gestapo prijel v Švici in zaprl marca 1935. Njegov zločin je bil, da je v izgnanstvu razkril tajno oboroževanje nemške vojske.

»Tukaj torej sedi ta svinja.«

Nahrulil ga je z glasom, ki je izdajal, da je vajen ukazovanja, je pozneje srečanje s Hey-

drichom opisal Jacob. V oči sta mu padla njegova višina, saj je meril več kot 190 centimetrov, in njegov mladostni videz. Kljub odsekanemu tonu naj bi bil vodja SS obvladan.

A je vseeno zbujal vtis, da je zmožen nezmernosti.

Za Himmlerjem in Heydrichom je deloval tretji mož. Nekdo, ki na prvi pogled ni sodil k tema emblematičnima figurama nacionalsocialističnega režima. V pritličju je imel svojo pisarno Werner Best, načitan pravnik, ki so ga opisovali kot vljudnega, zadržanega in izrazito stvarnega.

Tudi Best je bil še mlad, imel je 32 let, a vendar je že bil nekakšna siva eminenca gestapa. V kratkem času se je povzpel do organizatorja, kadrovskega vodje, pravnega pooblaščenca in vodilnega misleca organizacije. Njegov vpliv je bil veliko večji, kot bi lahko sklepali po njegovem tretjem mestu v nomenklaturi.

Gestapo je bila policija, ki je ušla z vajeti; po eni strani so pripadniki delali podobno kot njihovi kolegi v kriminalistični policiji – preiskovali, soočali, delali hišne preiskave in opravljali nadzor na meji. Pomembni so bili ljudje, ki so jih načrtno spravili v določene skupine in so jim posredovali podatke.

Med informatorje so sodili aretirani komunisti, ki so jih ukrotili z grožnjami, in so potem vohunili za tovariši, in duhovniki, ki so oprezali v svoji župniji.

Po drugi strani pa za gestapo prav pri tem policijskem delu niso veljale nobene omejitve. Če med hišno preiskavo niso našli nič obremenilnega, je bil prav to razlog, da so lastnika prijeli – in tudi če so ga čez nekaj dni spustili, so ga še naprej ustrahovali.

Osumljenec ni hotel priznati? V tem primeru mu je grozilo zaostreno zasliševanje, kar ni pomenilo nič drugega kot mučenje. Tepli so ga ure, dneve ali celo tedne, dokler ni priznal, kar so zahtevali od njega.

Pri tem je sicer veljalo nekaj pravil. Po desetih udarcih s palico, na primer, je moral biti prisoten zdravnik in več kot petindvajset udarcev po zadnjici ni bilo dovoljenih. Vendar so bili takšni predpisi namenjeni le temu, da so ujetnika ohranili v primernem stanju in se je po zaslišanju z mučenjem lahko vseeno pojavil na sodišču. A omejitev niso vedno spoštovali in zaslišanje se je včasih končalo s smrtjo.

Neizmerna je bila tudi gestapovska zbiralska sla. Samo do leta 1939 so na sedežu odprli dva milijona osebnih kartotek z dokumenti in podatki o vseh ljudeh, ki so kadarkoli komu padli v oči ali bi lahko nekoč postali sovražniki režima.

Iz tega gradiva so potem pripravljali posebne kartoteke, v katerih so sistematično zbirali podatke o morebitnih nasprotnikih, še preden so sploh kaj naredili. Te ljudi bi na primer aretirali v primeru vojne (med njimi so bili nekdanji politiki socialdemokratske stranke), sumljivi so jim bili tudi delavci, ki so jim očitali politično nezanesljivost in bi jih bilo zato treba odstraniti iz obratov, v katerih so izdelovali orožje.

Z berlinskega sedeža se je razpredla mreža prek celega rajha: to je bila mreža za lov, katere obseg danes poznamo samo v obrisih, kajti leta 1945 so tajni policisti večino dokumentov uničili.

Do marca 1937 se je Himmlerjeva policija povečala na okoli 6500 uslužbencev s prejšnjih dobrih tisoč leta 1933 in 54 območnih pisarn »stapa«. Na področju Düsseldorfa je gestapo (tamkajšnji dokumenti so se po naključju ohranili) poleg mesta nadzoroval tudi obsežen predel med nizozemsko mejo in Porurjem, kjer je živelo več kot štiri milijone ljudi. Tam je bilo leta 1937 zaposlenih 291 uslužbencev – en človek na okoli 13.000 prebivalcev.

Gestapu je bilo sicer dovoljeno vse, ni pa mu bilo vse omogočeno. Njegovega dela niso omejevali zakoni, temveč sprva pomanjkljive zmogljivosti. Čeprav se je število zaposlenih nenehno povečevalo, je bil aparat preprosto premajhen, da bi lahko takoj onemogočil vse nasprotnike.

V prvem obdobju, od leta 1933 od 1935, so se Heydrichovi biriči bojevali predvsem s sovražnikom na levici. Preganjali so vse pomembne funkcionarje komunistične partije – Ernsta Thälmanna, vodjo te stranke v ilegali, so aretirali že 3. marca 1933 po naznanitvi enega od agentov.

Po letu 1935 je imela organizacija na voljo dovolj kadra, da je uvedla naslednjo stopnjo pregona. Poleg političnih sovražnikov so prvič sistematično nadzorovali ljudi, ki so jim nacionalsocialistični ideologi očitali rasno manjvrednost – to so bili na primer Judi, Sinti in Romi.

Od poletja 1935 je gestapo nadgrajeval judovski arhiv, v katerem so bili sprva vsi člani judovskih društev, zvez in organizacij, leta 1939 pa že vsi v Nemčiji živeči Judi in »judovski mešanci«. To je bila predpriprava na poznejši genocid, kajti na podlagi zbranih podatkov so zatirali državljane judovskega rodu, jih razlastninili in končno deportirali v uničevalna taborišča. Brez gestapovih prizadevanj po letu 1941 ne bi nikoli poslali v smrt toliko Judov v tako kratkem času.

Že samo način vključevanja v družbo je bil razlog za sumničavost. Preganjali so odklone v obnašanju in skušali izkoreniniti vse, kar je izstopalo. Tako naj bi po Heydrichovih besedah ustvarili skupnost telesno in duševno enakih živih bitij.

Werner Best, glavni ideolog gestapa, je policijsko delo razumel kot instrument samozaščite nemškega naroda. Čeprav je pravnik posebnim enotam ukazal množične umore na Poljskem, ni bil nikoli obsojen za svoje zločine.

Načrt za pregon je zajemal vse več obrobnih skupin in neprilagojenih oseb: homoseksualce, do režima kritične kristjane, Jehovove priče, lenuhe in asocialne ljudi. Celo ženske, ki so splavile, so veljale za saboterke prebivalstvene politike in s tem sovražnice nemškega naroda.

Heydrich je leta 1935 začel kampanjo z vrsto člankov v tedniku SS Črni korpus. Njegovo sporočilo je bilo, da je politična opozicija sicer bolj ali manj zatrta, vendar sovražniki nemškega naroda še vedno niso premagani. Nasprotniki naj bi boljševizem izkoristili za krinko in se niso več izpostavljali na površju družbe, temveč so se potopili v globlje sfere, kjer z običajnimi policijskimi metodami niso bili dosegljivi.

Werner Best, vodja osebja, je gestapo skušal predstaviti kot zdravnika nemškega narodovega telesa in mu pripisoval pooblastila za ocenjevanje, kaj je zdravo in kaj bolno.

Tej teoriji je sledila tudi praksa in leta 1935 so sprejeli nürnberške rasne zakone. Oktobra istega leta je bil Himmler na pogovoru pri Hitlerju; zapiski gestapovega vodje kažejo, da sta bili čisto na vrhu njegovega programa temi splav in asocialni elementi. Gestapo je v obdobju 1935–36 v okviru svojih uradov odpiral tudi posebne judovske referate, leta 1936 pa je nastala državna centrala za boj proti homoseksualnosti in splavu.

Heydrich je zahteval vojaške uslužbence, ki bi se brezkompromisno bojevali proti domnevnim skritim sovražnikom. Hotel je novo, za boj opremljeno državno policijo, ki bi bila sestavljena izključno iz uistosmerjenega človeškega materiala, kar se tiče duhovne naravnanosti.

Vodja osebja Best je bil bolj pragmatičen in je raje zaposloval pravnike, ne fanatičnih nacionalsocialistov. Stavil je na akademike, želel si je urejeno in učinkovito delujočo ustanovo, pri čemer je popolnoma zaupal v lojalnost nemškega uradništva.

Primernih kandidatov ni manjkalo. Gestapo se je leta 1935 razširil in v njem so hitro poklicno pot navzgor začeli mladi povzpetneži, predvsem pravniki. Plače so bile zelo dobre, dobili pa so še poseben dodatek.

Tudi na policijskem področju so bile sprva pomembnejše izkušnje kot ideološka zvestoba strankarski liniji – še leta 1935 so bile na primer v Prusiji tri četrtine sodelavcev gestapa poklicni policisti, ki so služili že v Weimarski republiki.

Številni uslužbenci, ki so prej delali v demokratičnih razmerah, so prav tako cenili nove delovne razmere, saj jim je navsezadnje sistem gestapovske policijske pravice ponudil bistveno večji manevrski prostor kot prej v Weimarski republiki. Tako na primer ni bila predvidena disciplinska nadzorna instanca, ki bi lahko preganjala neprimerno ravnanje z osumljenci.

Best je podpiral svoje ljudi. Pritožbe zaradi mučenja in umorov zapornikov je vedno zavrnil kot nepopolne in nedopustne. Poročilo iz leta 1935 o človeka nedostojnih razmerah v koncentracijskem taborišču Esterwegen, ki ga je predložil berlinski stolni kanonik, je zavrnil z besedami: »Kazen z udarci se vedno izvaja v skladu s predpisi. Ne obstaja obveza, po kateri bi kaznjenec med izvrševanjem kazni moral šteti udarce. Če to vseeno počne, je to prostovoljno in v njegovem interesu.«

A kmalu so pri gestapu zaposlovali le še može, ki so lahko dokazali brezobzirno angažiranje za dobro gibanja. Število strankarski liniji zvestih novincev se je povečalo.

Na eni strani hodnika izkušeni policisti, na drugi strani fanatični nacionalsocialisti. Akademsko izobraženi pravniki v eni pisarni, povzpetniki SS v drugi. To sta bila dva obraza birokracije in brutalnosti, značilna tako za to institucijo kot za celoten režim. In kazala sta se še na druge načine.

Stopnišče v južni prečni ladji mogočne zgradbe je povezovalo dva zelo različna svetova in omogočalo prehajanje iz nadzemnega v podzemni svet.

Spodaj v kleti, pravzaprav v temeljih zgradbe, so bila vrata z rešetkami, na vhodu v trakt s celicami pa velika črna šolska tabla, na katero so s kredo zapisovali imena zapornikov. Skozi predprostor se je pot nadaljevala v umetno osvetljen približno 35 metrov dolg hodnik z železnimi in oštevilčenimi vrati celic.

Tloris iz leta 1935 nakazuje severni hodnik, iz katerega je bil dostop do sedemnajstih samic in večje celice za petnajst ujetnikov, ter južni hodnik z dvajsetimi samicami in stražarnico. Na drugi strani stopnišča so bili službeni prostori, stranišča, sprejemnica in arhiv za dokazno gradivo.

V zgradbi gestapa na berlinski Cesti princa Alberta 8 se je za številne preganjane začelo nečloveško mučenje. Zasliševali so jih z brutalnimi metodami in zapirali v samice. Danes na ta osrednji branik nacionalsocialistične diktature opominja spominsko obeležje Topografija nasilja.

Največje samice so bile široke približno poldrugi meter in dolge pet metrov, v njih so bili miza, stol, železna postelja in odeja. Od osmih zvečer do petih zjutraj je moral zapornik slečen ležati v postelji. Uporaba postelje zunaj tega časa je bila prepovedana, je določala osma točka hišnega reda.

Na zidni polici je bila pločevinasta skleda z nožem in vilicami ter pocinkana žlica. V kotu glinena posoda z vodo, pljuvalnik in umivalnik. Skozi okence, skozi katero je ujetnik tu in tam lahko videl škornje stražarjev, ki so patruljirali po dvorišču, je prodirala medla svetloba.

To temnico so imenovali tudi mučilnica, vendar to drži le v prenesenem pomenu. Seveda je tudi tam prihajalo do najhujših zlorab, vendar so sistematično pretepali in zlorabljali zgoraj, v prostorih za zaslišanje. Celice spodaj so bile predvsem kraj psihičnega mučenja.

»Zdaj vas bodo odpeljali v klet! Beseda klet je v njegovih ustih zvenela kot grob.« Tako je neka zapornica opisala trenutek, ko ji je zasliševalec oznanil odhod v najnižjo etažo. Drugi zapornik se spominja »podzemlja, ki kot da ne bi bilo v mestu«.

Zaporniki so v kleti morali čakati – na naslednje zaslišanje. Včasih se je ponoči nenehno prižigala luč, včasih se je vsako uro s hodnika zaslišal ukaz »Iz postelje!«. Gestapo je mučil tudi z odrekanjem spanca. Ali pa se dolgo časa ni zgodilo nič.

Potem pa so se v hodniku slišali koraki, zvok odklepanja ključavnice. Zaporniki so hitro spoznali, da ne morejo narediti nič in da so jim prepuščeni na nemilost. Da jih bodo tepli, pa ne bodo udarili nazaj. Da sploh ne bi bili več sposobni vrniti udarca. Tako je pozneje povedal eden od zapornikov.

Vseeno na Cesti princa Alberta 8 niso preprosto tepli na slepo, kot recimo v mučilni kleti SA po požigu parlamenta, ko so obračunali s političnimi nasprotniki. Gestapo je imel pred očmi razumske cilje, ni bil na maščevalnih pohodih, temveč je sistematično zatiral.

Od referenta pri posameznem primeru je bilo odvisno, kako huda bo kazen, katere metode zasliševanja bodo uporabljene. Ena od možnosti je bilo tudi mučenje, odločitev zanj pa je bila odvisna od poteka zaslišanja. Brutalne zlorabe so bile prihranjene predvsem za komuniste.

Postopek je večinoma sledil istemu vzorcu: uslužbenec, ki je zasliševal, je zaporniku postavljal vprašanja. Če se je ta upiral, je bil tepen. Tepli so ga pripadniki SS ali policijski pomočniki v civilu. Takoj je sledil drugi krog zasliševanja.

Če osumljeni še vedno ni hotel ničesar izjaviti, so ga spet tepli. Če nazadnje ni bil več zmožen odgovarjati, so ga odnesli v klet, kjer je pogosto ves dan ležal brez hrane in vode. Nato so ga spet zaslišali. Včasih je to trajalo tudi tedne.

Ericha Hankeja, zidarja, sodelavca podtalne komunistične partije, so tepli z verigo, na koncu katere je bila pritrjena krogla, poleg tega pa še s šibami. Pozneje je poročal o nevzdržnem mučenju in kako se je na vse pretege trudil, da bi ohranil zmožnost trezne presoje. Kot vedno se je pokazalo, kaj pomeni, če zapornik odgovori že na eno samo vprašanje: »Potem lahko gestapo partijsko organizacijo prerešeta navzgor in navzdol. S prvo izjavo je moč upiranja zlomljena. Sledi novo mučenje, da bi iz tebe iztisnili še tako nepomemben podatek.«

Številni so popustili, »kajti umiranje je težko, sploh za izgubljeno stvar«, kot je pozneje priznal eden od komunističnih funkcionarjev. Drugim so zasliševalci dopovedovali, da so jih izdali njegovi tovariši, in zagrenjeni zaporniki potem niso več molčali.

Nekateri so se tudi zlomili, ko je gestapo zagrozil, da se bodo lotili drugih družinskih članov. Ni jih bilo malo, ki so naredili samomor. Na Cesti princa Alberta 8 so vgradili dvigalo, med drugim tudi zato, da se zaporniki niso mogli več vreči s stopnišča.

Vsemogočnost gestapa je bila potrjena tudi v pravnem smislu. Prusko vrhovno sodišče je leta 1935 pojasnilo, da tožbe proti odločitvam urada tajne državne policije niso dopustne. Pritožbe nad delom gestapa so obravnavali sami. Bil je nad zakonom in se je otresel vsake zakonske zavezanosti k nadzoru in dokazovanju.

Izmislil si je poseben način preiskovanja, ki je sodil med najbolj zloglasne ukrepe nacionalsocialistične države: to je bil preventivni zapor, napotitev v koncentracijsko taborišče. Kdo bo napoten tja in za kako dolgo, je odločal izključno gestapo. Sodišča izreka te kazni niso smela niti preverjati niti preklicati.

Preventivni zapor je bil sinonim za odvzem vseh pravic posamezniku v totalitarni državi.

Območne policijske postaje so lahko ukazale priprtje »vpadljivih« oseb, ustrezne dokumente pa so pripravili na Cesti princa Alberta oziroma jih odobrili. Ukaz za preventivni zapor sta lahko izdala tudi Heydrich in Himmler osebno.

Gestapo je posegel tudi, če so se mu zdele razsodbe navadnega sodišča premile. Včasih je obsojenca prevzel takoj po oprostitvi na rednem sodišču, izpuščene iz zapora je prestrezal na vratih in jih takoj poslal v koncentracijsko taborišče.

Leta 1935 je nov duh neizpodbitno zavel tudi v veži nekdanje šole za umetno obrt: na stenah so se bahale pretirano velike zastave s kljukastim križem, pod njimi pa sta stala zlovešča doprsna kipa, in sicer Hermanna Göringa in Adolfa Hitlerja.

Kaznivo dejanje »sum ilegalnega delovanja« so sodelavci gestapa človeku lahko naprtili po lastni presoji. Tako so grožnjo s preventivnim zaporom izrabili za izsiljevanje informatorjev: gestapo je na primer nekdanjega aktivista komunistične partije povabil na pogovor in ga prestrašil z izdanim ukazom za taborišče. Uslužbenec je nato čez mizo potisnil bankovec za dvajset mark in ga postavil pred izbiro.

Kadrovsko moč gestapa so pogosto precenjevali – eden od vodilnih v komunistični partiji je na primer domneval, da na vsakega dejavnega funkcionarja pride več gestapovcev. V resnici je bil leta 1935 v Berlinu en gestapovec na štiri tisoč prebivalcev.

V glavah ljudi je ta institucija vseeno postala vseprisotna. Kajti njena moč se je krepila tudi s propagando, polresnicami, govoricami in čenčami. Z demonstrativnimi akcijami je sejala strah, njene racije so bile vedno tudi prikaz premoči.

Ob sobotah ponoči so se na primer s tovornjaki pripeljali pred polne bare – kot v akciji proti berlinskim lokalom za homoseksualce marca 1935. Moški v uniformah SS so zaprli izhode in uslužbenci gestapa so začeli prečesavati prostore in prijeli vsakega, ki se jim je zdel sumljiv, ter ga odvlekli v vozilo.

Osumljence so prišli iskat na delovno mesto in jih odpeljali v zapor. »Prišli so štirje gospodje v civilu in rekli, da sem aretiran,« se tega mučnega trenutka spominja ena od gestapovih žrtev. »Lahko bi bila le pomota. Možgani so delali na vso moč. S stisnjenimi ustnicami sem sledil moškim, komaj sem zaznaval presenečene, prestrašene poglede sodelavcev. Pozneje sem izvedel, da je nekdo od šoka izbruhnil v krčevit jok.«

Za to boš končal v taborišču – ta stavek, ki so ga šepetaje izgovarjali kot opozorilo sodelavci, sosedje, zakonci, skriva bistvo ustrahovanja nacionalsocialistov. Stavek, ki je silil k prilagajanju, eksistencialna grožnja vsem kritikom in posebnežem.

Od decembra 1934, ko je začel veljati tako imenovani zakon o zahrbtnih napadih na državo in stranko, je bila zagrožena zaporna kazen za podcenjevalne izjave, ki so jih uvrstili med neresnične, zlonamerne ali hujskaške.

Opozicijski letaki, kritične pridige, režimu sovražne govorice, šale, nepremišljeno gostilniško zabavljanje: vsak državljan je bil pozvan k naznanjanju. Kdor bi lahko poročal o čem sumljivem, mu ni bilo treba neposredno na gestapo. V soseski so ovadbe namreč sprejemali območni pazniki, vodje lokalnih izpostav NSDAP, v podjetjih pa zaupniki Nemške delavske fronte.

Gestapo se ne bi mogel odpovedati sodelovanju državljanov, ki sta jim mir in red po kaosu Weimarske republike pomenila nekaj svetega. S pravnega stališča je bila njegova moč resda brezmejna, vendar ne bi mogel delovati tako učinkovito, če bi bil prepuščen sam sebi. Njegova metoda je bila pomoč med uradi. Kriminalistični policiji je na primer dovolil preiskovati, obremenilne dokaze pa je nato ovrednotil sam – in pobijanje prepustil SS.

Gestapo je bil uspešen tudi zato, ker se je lahko zanesel na sodelovanje nekaterih voljnih policistov in obveščevalcev na železnici, pošti in v upravnih enotah. In na številne informatorje med ljudmi.

Leta 1935 večina rojakov namreč še ni bila podrejena gestapu – to so bili namreč vsi tisti, ki jim ni bilo treba ničesar skrivati pred nacionalsocialistično državo, ki jim ni bilo mogoče ničesar očitati, ki niso izstopali in so se prilagodili. Vendar se je to v poznejših letih spremenilo.

Med vojno se je namreč gestapo preobrazil v pošasten morilski stroj z vojsko 31.000 sodelavcev. Leta 1939 so se gestapo, varnostna služba in SS združili v glavno varnostno službo RHSA pod Heydrichovim vodstvom. To je bila uprava, ki je bila silnejša od katerekoli druge pred njo. Takrat so prvič čisto uradno spojili državne institucije s strankarskimi.

RSHA je samo sebe videla kot zaščitnico nemške obrambne in gospodarske moči. Smrtne obsodbe zaradi »javnega spodkopavanja samoobrambne zmožnosti nemškega naroda« ali zaradi »sovražnih izjav o firerju« so kmalu sodile k vsakdanu.

S širitvijo nemškega ozemlja je naraščalo tudi število oseb, ki so veljale za varnostno tveganje, to je postalo neizmerljivo, saj so mednje takrat sodili tudi milijoni prisilnih delavcev, vojnih ujetnikov in celotni narodi. Številni sodelavci gestapa so morali sodelovati v posebnih oddelkih in pri množičnih umorih predvsem v vzhodni Evropi.

Ko se je vojna začela obračati, so se tudi gestapove čete vrnile v rajh, le da so bile zdaj radikalizirane in popolnoma posurovele. Izkušnja morjenja je njihovo nagnjenost k nasilju stopnjevala do neznosnosti.

Številni državljani so pomagali gestapu – izdajali in naznanjali so sosede in kolege.

Kljub grozečemu zlomu rajha se uslužbenci gestapa niso odpovedali nasilju, temveč so ga celo stopnjevali. Njihovo novo geslo je bilo »boj proti defetizmu« in neizprosno so se lotili vseh, ki so si drznili izraziti trohico dvoma o zmagi.

Nihče več se ni počutil varnega in samo v zadnjih mesecih nacionalsocialističnega režima naj bi tajna policija pomorila več kot deset tisoč ljudi.

Gestapove grozote so se končale šele z zmago zavezniških sil nad nacionalsocialistično Nemčijo. Večina storilcev se je potuhnila, celo med pripadniki najvišjega vodstva se jih je le malo soočilo z roko pravice.

Heinrich Himmel je konec maja 1945 padel v britansko ujetništvo in si vzel življenje s ciankalijem. Reinhard Heydrich je umrl že leta 1942 med atentatom v Pragi.

Werner Best je po izpustu iz danskega zapora začel novo pravniško kariero kot zasebnik in se odločno zavzemal za nekdanje pripadnike gestapa. V Nemčiji so ga šele leta 1972 obsodili zaradi njegove odgovornosti pri množičnem umoru na Poljskem, ki ga je zagrešil posebni oddelek.

Postopek se je hitro končal: Best naj ne bi bil zmožen spremljati sojenja. Umrl je junija 1989, tik pred obnovitvijo postopka.

Število gestapovih žrtev je težko natančno določiti, trpljenja in strahu nekdanjih zapornikov in njihovih sorodnikov ni mogoče izmeriti. Na Cesti princa Alberta je bilo med letoma 1933 in 1945 zaprtih okrog 15.000 ljudi.

Zidar Erich Hanke je preživel večletni zapor; na koncu vojne je zbežal iz prevzgojnega zapora v Brandenburgu in pozneje v Nemški demokratični republiki predaval marksizem.

Novinarja Bertholda Jacoba je gestapo po protestih švicarskih oblasti septembra 1935 izpustil, vendar so ga šest let pozneje spet odpeljali in zaprli. Umrl je februarja 1944 v judovski bolnišnici v Berlinu.

Sedež gestapa je bil med vojno poškodovan. Leta 1956 so ga podrli, ostanke razstrelili in zemljišče zravnali z zemljo. Od leta 1961 je mimo njega potekal berlinski zid in bilo je zapuščeno. Pomena zemljišča so se zavedeli šele konec 70. let. Ostanki tal celic »hišnega zapora« so danes spomeniško zaščiteni kot del razstave Topografija nasilja, ki opominja na sedež SS in policijske države.

Fred Langer je publicist in specializirani novinar. Zdi se mu neverjetno, s kakšno lahkotnostjo se je tretji mož gestapa Werner Best vključil v povojno nemško družbo – v kateri se je nato zavzemal za rehabilitacijo nacionalsocialističnih zločincev.