Prvi strel

Alfred Helmut Naujocks je v hotelu Haus Oberschlesien v mestu Gleiwitz blizu poljske meje več kot dva tedna čakal na ukaz za napad. Končno je 31. avgusta 1939 malo pred četrto uro popoldne prišel klic iz Berlina z dogovorjenim geslom: Babica umrla.

Komaj sedemindvajsetletni vodja jurišne enote SS in peščica sodelavcev naj bi kot domnevni poljski uporniki zvečer napadli nemško radijsko postajo v Gleiwitzu. Akcija sodi med številne zaigrane napade SS, ki so jih pripisali Poljski in naj bi bili za nacionalsocialistično vodstvo izgovor za napad na vzhodno sosedo. Adolf Hitler je ukaz za napad vojske podpisal dobre tri ure pred tem.

Tik pred osmo zvečer so Naujocks in njegovi tovariši prišli do poslopja radijske postaje, ki je bila severozahodno od Gleiwitza. Policista na vratih sta vedela, za kaj gre, vratar pa je zapustil svoje delovno mesto. Nihče ni ustavil skupine, oborožene z brzostrelkami.

Moški so vdrli v zgradbo in odšli v razdelilnico. Tam so onesposobili štiri moške in jih zvezane odpeljali v klet.

A ko so hoteli vključiti mikrofone, da bi poslušalcem oznanili (domnevno) zasedbo radia, so ugotovili, da Gleiwitz ne oddaja več lastnega programa, temveč zgolj posreduje oddaje iz Breslaua. Na to ni pomislil nihče od načrtovalcev.

Vsiljivci so mrzlično iskali mikrofon za nujne primere, po katerem bi bilo tudi med programom mogoče oddajati nujna obvestila. Končno so napravo našli v neki omari – in začeli govoriti.

Ljudje, ki so na območju Gleiwitza ravno sedeli pred radijskimi napravami, so nenadoma zaslišali glas: »Pozor! Tu Gleiwitz! Radio je v poljskih rokah!« Govorec je deloma v poljščini pojasnil, da se oglašajo borci za svobodo, in po nekaj minutah so nagovor končali z besedami »Naj živi Poljska!«.

Ko so moški planili iz zgradbe, so stekli tudi mimo trupla na tleh.

To je bil Franciszek Honiok iz Zgornje Šlezije, 41-letni predstavnik za poljedelske stroje, ki je živel v bližini in je javno simpatiziral s Poljsko. Dan prej sta ga priprla moška iz tajne državne policije, nato pa so ga sodelavci gestapa najprej omamili, nato pa ustrelili, medtem ko so prek radia brali obvestilo.

Videti naj bi bilo, kot da je Honiok eden od moških, ki so napadli radijsko postajo, in bil naj bi dokaz, da so napad izvršili poljski borci za svobodo na nemških tleh.

Franciszek Honiok je bil prva smrtna žrtev druge svetovne vojne.

31. avgusta 1939 malo pred četrto uro popoldne je prišel klic iz Berlina z dogovorjenim geslom: Babica umrla. S tem geslom se je začela svetovna vojna.

Ob pol enajstih zvečer je nemški radio prenašal novico o napadu na radio v Gleiwitzu in drugih domnevnih incidentih na meji. Ponoči so diverzanti SS zaigrali še druge navidezne napade na vzhodni meji rajha: tako je skupina približno tridesetih mož, preoblečenih v poljske vojake, napadla carinsko postajo pri Neukrugu, v Hochlindnu pa so uniformiranci ubili šest ljudi (mrtvi, ki so jih esesovci pustili za seboj, so bili umorjeni zaporniki iz koncentracijskega taborišča).

Naslednje jutro je Hitler v Berlinu nastopil pred parlamentom in obsodil »grozljiva dejanja« in »mejne incidente« v zadnjih urah. Šlo naj bi za štirinajst napadov, med njimi so bili trije zelo hudi. Poljska je »prvič na našem lastnem ozemlju imela redne vojake, ki so streljali«, je razložil kancler.

Nato je dodal: »Od 5.45 dalje bomo streljali tudi mi!« (V resnici je nemška vojska napad začela že uro prej.)

Vojna, ki se je začela prvega septembra 1939 z vkorakanjem Nemcev na Poljsko, je kmalu pretresla vso Evropo, od Nordkappa do Gibraltarja, pa tudi Atlantski ocean in Sredozemsko morje, severnoafriške puščave, ruske stepe in obalo Združenih držav Amerike.

Terjala je več kot petinpetdeset milijonov smrtnih žrtev, človeštvu prinesla trpljenje in muke v dotlej nepredstavljivem obsegu ter zaznamovala življenje in spomin več generacij. Planet je spremenila bolj kot katerikoli drugi zgodovinski dogodek do takrat.

Razlog za to katastrofo je bil miselni svet Adolfa Hitlerja.

Ta nacionalsocialist je bil prepričan, da je želja po samoohranitvi tisto, kar »zdrav narod« spodbudi k dejanjem. Domnevno rasno nadrejeni Nemci imajo pravico, da si nov življenjski prostor na vzhodu priborijo s podjarmljenjem slovanskih narodov. Boj naj bi bil celo nujen, je napisal, da bi izkoreninili »dvomljive plati narodovega telesa«.

Hitler je bil poleg tega obseden z domnevno judovsko svetovno zaroto. Ta sovražnost se je verjetno pojavila leta 1907, ko se je pri osemnajstih letih preselil na Dunaj in začel brati protisemitske časnike. Prav mogoče je, da se je nastrojenost stopnjevala v sovraštvo, ker ga niso sprejeli na umetniško akademijo in je bil brez službe, zato je moral bivati v zavetišču za brezdomce. Skoraj gotovo pa je v tistih dnevih ugotovil, da ljudje radi prisluhnejo protisemitskemu govorjenju. In to ne le Dunajčani.

10. septembra so nemški bombniki napadli poljsko prestolnico – to je bil prvi sistematični zračni napad na evropsko velemesto.

Hitler je povsod videl zarote: rusko revolucijo leta 1917 naj bi sprožili Judje. Malo pozneje se mu je zdelo, da tudi Nemčijo ogroža »judovski boljševizem«. Njegovo domovino bi bilo mogoče rešiti le, če bi uničili komunistično gibanje, je zapisal. Po njegovi logiki se vojni proti Sovjetski zvezi ni bilo mogoče izogniti.

Hitler je že štiri dni po imenovanju za kanclerja 30. januarja 1933 začel uresničevati svoj zunanjepolitični program. Pred oficirji je izjavljal, da je edina mogoča rešitev za gospodarske težave Nemčije zavzetje novega življenjskega prostora na vzhodu in njegovo brezobzirno ponemčenje. Napovedal je vnovično uvedbo obveznega služenja vojaškega roka in oboroževanje bojnih sil.

Idealnega zaveznika je videl v italijanskem fašističnem diktatorju Benitu Mussoliniju. Poleg tega je upal tudi na navezo z Veliko Britanijo, katere svetovni imperij je občudoval. Nasprotno pa se mu je spopad s Francijo, ki so jo številni Nemci po napoleonskih osvobodilnih vojnah v letih 1813/14 videli kot dedno sovražnico, zdel neizogiben. Dejanska cilja sta ostala vojna proti Sovjetski zvezi in prevlada nad evropsko celino, ki jo je želel preurediti v skladu s svojo rasno ideologijo: Judje, Sinti, Romi in invalidi po njegovem mnenju niso imeli pravice do obstoja.

V avstrijskem Braunauu rojeni vodja se je imel za izbranega, da izpelje to nalogo za »nemški narod«. Bil je prepričan, da za to nima veliko časa, saj bi ga lahko kadarkoli ubil atentator, je vedno znova razlagal najtesnejšim zaupnikom.

Zato je Hitler že od začetka igral z velikimi vložki. Bil je kockar, vedno pripravljen tvegati, da izgubi vse. Ni ga bilo strah podtikati laži, kovati zarote in kršiti dogovorov.

Njegov najpomembnejši etapni cilj je bil popravek versajske mirovne pogodbe – med drugim tudi zato, ker je Nemčiji prepovedovala oboroževanje. V pogodbi iz leta 1919 so ji zmagovalne sile v prvi svetovni vojni državi naložile še plačilo vojne škode, pa še kolonijam se je morala odpovedati.

Nemce je prizadela predvsem izguba Zgornje Šlezije, današnjega Velikopoljskega vojvodstva, in obsežnega dela Zahodne Prusije, ki sta pripadla Poljski. Mesto Gdansk je prišlo pod upravo Društva narodov. Ozemlje Memel je bilo izgubljeno, prav tako Alzacija in Lorena, na zahodu pa Eupen-Malmedy. Približno petdeset kilometrov široko območje ob Renu so razglasili za predel brez vojske.

Nemčija je skupno izgubila sedmino ozemlja in desetino prebivalstva. Poleg tega so zmagovalne sile njeno vojsko omejile na sto tisoč vojakov, mornarico pa na 15.000. Nemški vladi so prepovedale graditi podmornice, izdelovati letala, tanke in plinsko orožje.

Hitler je zahteval nemške meje iz leta 1914 in vrnitev kolonij. Te zahteve niso bile priljubljene samo med njegovimi privrženci; celo pri britanski vladi so desetletje in pol po koncu vojne naletele na delno razumevanje, kajti sami Britanci so nekatere določbe v versajski pogodbi imeli za prestroge in Hitlerjeve zahteve po enakopravni obravnavi so se jim zdele upravičene.

A oktobra 1933 je nemški kancler prvič pretresel svetovno javnost: svoje diplomate je odpoklical s konference o razoroževanju in napovedal izstop Nemčije iz Društva narodov. Nacionalsocialističnemu vodstvu se tako ni bilo treba več bati mednarodnega nadzora in je lahko neovirano oboroževalo kopenske in zračne sile ter mornarico. Leta 1935 je Nemčija uvedla splošno vojaško obveznost in s tem povsem nedvoumno prekršila versajsko pogodbo. Zahodne sile so protestirale, vendar ji tega niso skušale preprečiti.

Hkrati je kancler neumorno zatrjeval, da hoče ohraniti mir: s Poljsko je celo sklenil sporazum o nenapadanju. V pogovorih s tujimi politiki se je Hitler, ki je med svojimi javnimi govori pogosto deloval histerično, večinoma dobro obvladoval in le redko povzdignil glas. Britanec David Lloyd George ga je opisal kot osebnost, ki te pritegne in ima železno voljo ter neustrašno srce.

Še spomladi 1936 očitno nihče od drugih predsednikov vlade ni niti slutil, da Hitlerja ne zanimajo pogovori in zaveze in da njegova zagotovila ne veljajo nič.

Marca je nemška vojska s 30.000 vojaki vkorakala v demilitarizirano Porenje in s tem vnovič prekršila versajsko pogodbo. To je bilo najbolj predrzno Hitlerjevo dejanje dotlej.

Francoska vojska bi Nemce zlahka zrinila z območja, ki je segalo od Švice do Nizozemske, vendar se je Pariz izogibal spopadu, ker so francoske tajne službe za desetkrat precenile moč nemških čet, London pa je odrekal vsakršno vojaško podporo, da ne bi ogrozil miru.

Za predsednika nemške vlade je bila zasedba demilitariziranega območja morda najpomembnejši pogoj za njegovo nadaljnjo politiko. Pred tem je namreč pri vsaki kršitvi pogodbe moral računati s francoskim vdorom na območje ob Renu, zdaj pa je lahko obmejni pas lahko zavaroval z več kot šesto kilometrov dolgim nizom utrdb.

Nekaj poljskih enot je bilo še konjeniških, niso se mogle učinkovito upreti dobro oboroženim napadalcem.

V drugi polovici leta je diktator pridobil prvo zaveznico, Italijo. Mussolini je dogovor slavil kot rojstvo osi Berlin–Rim. Hitler je občudoval šest let starejšega Italijana, posnemal njegov kult osebnosti in bojevite nastope. Mussolini Hitlerju sprva ni zaupal, vendar je Nemce potreboval, ker je Društvo narodov Italiji naložilo sankcije zaradi aneksije Abesinije (današnje Etiopije).

Novembra sta Nemčija in Japonska sklenili zavezništvo, da bi zatrli Komunistično internacionalo, svetovno zvezo Moskvi privrženih strank. Vendar so bila še pomembnejša določila v tajnem dodatnem zapisniku: v primeru, da se ena od strani zaplete v konflikt s Sovjetsko zvezo, bo druga zagotovila »dobronamerno nevtralnost«.

Nemške osame je bilo s tem konec. Hitler je postajal vse smelejši: marca 1938 je vojska vkorakala v Avstrijo.

Od konca prve svetovne vojne so si številni Avstrijci želeli združitve svoje domovine z rajhom, kajti Avstrija je zaradi izgube Madžarske ter kronovin Češke in Moravske gospodarsko oslabela. Ker so se zmagovalne sile bale, da bi Nemčija s priključitvijo Avstrije postala premočna, so v versajski pogodbi predpisali samostojnost Avstrije.

A tudi priključitev Avstrije nemškemu rajhu je ostala nekaznovana. Ta zunanjepolitična zmaga je še okrepila Hitlerjev položaj moči v Nemčiji. V Avstriji pa se je na – seveda nedemokratično izpeljanem – plebiscitu kar 99,73 odstotka volivcev strinjalo, da postanejo nemški državljani.

Hitler je s tem posegom dobil tudi strateško prednost: Češkoslovaška je bila tako na eni strani obdana z Nemčijo. Malo pozneje je zagrozil, da bo v vzhodno sosedo poslal čete, če Praga rajhu ne bo odstopila Sudetov, kjer so živeli ljudje nemškega rodu. Bil je uspešen in 30. septembra so Hitler, Mussolini ter vodji britanske in francoske vlade v Münchnu podpisali priključitev Sudetov Nemčiji. Za protiuslugo naj bi bile meje pomanjšane Češkoslovaške mednarodno zaščitene. Na predhodnih pogajanjih, ki so potekala brez predstavnikov češkoslovaške vlade, je Hitler zagrozil z vojno, če mu zahodne sile ne bi popustile. Hkrati pa se je zaklinjal, da so Sudeti njegova zadnja ozemeljska zahteva v Evropi. Britanski premier Neville Chamberlain mu je verjel, prepričan je bil celo, da je z münchenskim sporazumom ohranil mir. Upal je, da bodo Hitlerja še naprej hladili z miroljubno politiko popuščanja. Takšnega stališča se je oklenil tudi francoski premier Edouard Daladier, ki je bil še med sudetsko krizo odločen za vojno, vendar le z Londonom na svoji strani.

A le tri tedne pozneje je nacionalsocialistični režim predstavil svojo naslednjo ozemeljsko zahtevo. Šlo je prihodnost Gdanska: mesto, ki ga je upravljalo Društvo narodov, naj bi spet postalo ozemlje nemškega rajha, do katerega bi Nemci smeli zgraditi avtocestno in železniško povezavo zunaj meja svoje države skozi poljski del Zahodne Prusije proti Vzhodni Prusiji. Hitler pa bi v zameno priznal obstoječo nemško-poljsko mejo.

Zunanji minister Jozef Beck, odločni mož v poljski vladi, je predlog zavrnil. Diktator seveda ni bil pomirjen, vendar se je najprej spet spravil na Češkoslovaško. Hitler je tako 12. marca 1939 sprejel vodilnega politika iz slovaškega dela države. Madžarska namerava zasesti Slovaško, je bil v nasprotju z dejanskimi razmerami prepričan kancler, on pa bo to preprečil, vendar le, če se bo območni parlament v Bratislavi odrekel Pragi. Dva dneva pozneje so poslanci izpolnili ta pogoj (Slovaška je bila odtlej nemška satelitska država).

Hkrati je Hitler začel pritiskati na češkoslovaškega predsednika Emila Hacho. Zagrozil je, da bo bombardiral mesta v njegovi državi, če ne bo podpisal pogodbe, s katero bi preostalo češkoslovaško območje tako rekoč prepustil Nemčiji. Ponoči se je Hacha podpisal pod pripravljeni dokument in nemška vojska je zasedla državo.

Hitlerja so k takšnemu ravnanju navedli predvsem gospodarski razlogi, kajti v nemškem protektoratu Češki in Moravski, kot so poimenovali novo območje rajha, so bila visoko razvita industrijska območja in bogata nahajališča surovin.

Zahod je bil kot ohromel. Neki ameriški dopisnik je napisal: »Ob Hitlerjevem zadnjem puču vlada popolna apatičnost. Francija ni niti s prstom mignila.«

Počasi so politiki začeli dojemati, da Berlina ne bo mogoče ustaviti s popuščanjem. Neville Chamberlain se je zato odrekel takšni politiki in 18. marca v kabinetu razglasil, da bo britanska vlada sprejela izziv, če bo Nemčija naredila nov korak v smeri obvladovanja Evrope. Tudi Daladier je bil odločen, da se bo uprl nadaljnji nemški agresiji.

A Hitler je takrat že načrtoval vojno proti Poljski. Odštevanje se je začelo.

Berlin, 21. marca 1939: zunanji minister Joachim von Ribbentrop je sprejel poljskega veleposlanika Jozefa Lipskega. Ribbentrop je bil pred tem glavni Hitlerjev diplomat v Londonu in je tam britansko vlado zaman skušal pridobiti za zavezništvo z Nemčijo. Tega dne se je z gostom pogovarjal o prihodnosti Gdanska in mu ponudil, da se o nemških predlogih iz prejšnjega oktobra pogovorijo v Berlinu, na srečanju s poljskim zunanjim ministrom Beckom, Hitlerjem in njim.

Memel, 24. marca: nemška vojska je prodrla na ozemlje, ki je do leta 1919 sodilo pod Nemčijo, zdaj pa je bilo del Litve. Pred tem je Ribbentrop tamkajšnjo vlado z grožnjami prisilil, da se je odrekla temu predelu. Poljska se je odzvala z delno mobilizacijo svojih čet.

Hitler je tvegal. Göringu je le dva dneva prej pripomnil: »V svojem življenju sem vedno igral na vse ali nič.«

Varšava, 24. marca: zunanji minister Jozef Beck je v tajnem pogovoru s sodelavci pojasnil, da se poljsko vodstvo v nasprotju z vladama Češkoslovaške in Litve ne bo pustilo izsiljevati. Z Nemci se bo pogajal samo do določene meje, onkraj nje pa velja: »Bojevali se bomo.«

Wünsdorf pri Berlinu, 25. marec: po Hitlerjevih navodilih je vrhovno poveljstvo vojske začelo pripravljati načrt za napad na Poljsko.

Berlin, 26. marca: veleposlanik Lipski je v imenu svoje vlade zavrnil nemške predloge. Ribbentrop mu je nato zagrozil, da bodo vsakršno posredovanje v Gdansku razumeli kot napad na nemški rajh. Takrat je tudi Lipski povišal glas: »Nadaljnje uresničevanje načrta glede Gdanska pomeni vojno s Poljsko.«

London, 31. marca: premier Chamberlain je pred parlamentom izjavil, da se bo »v primeru ukrepov, ki bi nedvoumno ogrozili neodvisnost Poljske, vlada njegovega veličanstva čutila dolžna ponuditi vso razpoložljivo podporo poljski vladi«.

Wünsdorf, 3. aprila: vrhovno poveljstvo vojske je končalo načrtovanje za »primer Beli«, kot so s šifro poimenovali napad na Poljsko. Vodja generalštaba Franz Halder je predvideval, da bi pohod trajal od dva do tri tedne. Vendar ni znal nihče napovedati, kako se bo ob nemškem napadu na Poljsko vedel sovjetski diktator Josif Stalin.

London, 6. aprila: poljski zunanji minister Beck in Chamberlain sta si ob morebitnem napadu na katero od evropskih sil obljubila medsebojno podporo – podrobnosti naj bi uredili pozneje s posebno pogodbo (maja je Poljska sporazum o podpori sklenila tudi s Francijo).

Berlin, 17. aprila: sovjetski veleposlanik se je z Ernstom von Weizsäckerjem, državnim sekretarjem na zunanjem ministrstvu, pogajal o pošiljki orožja. A očitno je hotel predvsem pokazati, da bi Sovjetska zveza rada poglobila odnose z nemškim rajhom; kot je namreč poudaril, »ni treba, da bi ideološke razlike vplivale na medsebojne odnose«.

Nemško zunanje ministrstvo si je že dolgo prizadevalo za zbliževanje obeh držav. Če bi jim uspelo doseči sporazum s Sovjetsko zvezo, bi bila Poljska na vzhodu izolirana. Pri takšni navezi, je računal Ribbentrop, si Francija in Velika Britanija ne bi drznili biti na strani Varšave. A politična pogajanja so se najprej klavrno končala zaradi medsebojnega nezaupanja obeh diktatorjev.

Berlin, 28. aprila: v govoru pred parlamentom je Adolf Hitler odgovoril na poziv k miru Franklina D. Roosevelta. Ameriški predsednik je bil zaskrbljen zaradi razbitja Češkoslovaške in je od predsednika nemške vlade zahteval, naj javno jamči, da v naslednjih petindvajsetih letih ne bo napadel tridesetih poimensko naštetih držav. Seznam je poleg evropskih držav zajemal še Irak, Sirijo, Palestino in Egipt.

Roosevelt je natančno spremljal dogajanje v Evropi in verjetno je nemško nevarnost prepoznal prej kot večina drugih politikov. A ukrepal je obotavljivo, ker so bili spori z oddaljenimi državami pri ameriškem prebivalstvu zelo nepriljubljeni. Poleg tega so ga leto pozneje čakale volitve.

Hitler se je v svojem govoru ponorčeval iz poziva in njegove besede je vedno znova preglasil smeh poslancev iz stranke NSDAP. Vlada naj bi se vse od tridesetih naštetih držav povprašala, ali se počutijo ogrožene zaradi Nemčije, in vse so to zanikale. Nazadnje je ponovil svojo zahtevo, da bi Gdansk spet pripadel rajhu. Hkrati je objavil preklic dogovora o nenapadanju s Poljsko.

Mesec dni pozneje je Adolf Hitler v manjšem krogu vodilnih v vojski potrdil svoj prvotni načrt: »Gdansk ni dejanska tema. Gre za nas, da si razširimo življenjski prostor na vzhodu in zagotovimo dovolj hrane.«

Pred tem pa bi morali poraziti Poljsko, je pojasnil, kajti v nasprotnem primeru se bo država povezala z nasprotnicami Nemčije na zahodu. Potem je hotel vojno proti Franciji. Najpozneje po zmagi nad Parizom se vojaškemu spopadu z Veliko Britanijo ne bi mogli več izogniti.

In šele nato, vsaj tako je takrat načrtoval, bi šli še nad Sovjetsko zvezo.

Zahodne sile je nameraval čim bolj izključiti iz vojne proti Poljski: »Bil bi idiot, če bi zaradi Poljske zdrsnil v vojno,« je nadaljeval diktator. Če bi se pokazalo, da to ni mogoče, potem »bi se v prvi vrsti morali bojevati z Anglijo in Francijo«. (Vojska po tem srečanju sicer ni začela resno načrtovati vojne na dveh frontah, vendar, kot je med drugimi prepričan ugledni zgodovinar Hermann Graml, se je Hitler takrat zavedal, »da bo vsaka nadaljnja širitev tretjega rajha zanesljivo naletela na britansko nasprotovanje«.)

Vprašanje je bilo le, kako hitro bo London vstopil v vojno.

Junija leta 1939 je francoski veleposlanik v Berlinu zapisal: »Mesec je minil brez opaznejših izpadov v navideznem miru, vendar v morečem vzdušju, ki tukaj napoveduje bližajočo se nevihto.«

V rajhu so časopisi vedno pogosteje poročali o domnevnem zatiranju nemške manjšine na Poljskem, da bi ljudi pripravili na vojno.

Kljub temu so ljudje živeli kot običajno, hodili so na delo, šli na počitnice, ob toplih poletnih dnevih so se kopali v bazenu ali spili kavo v kavarni. Dnevniki, pisma in risbe lepo ponazarjajo, kako oddaljena in neresnična se je številnim ljudem zdela misel, da bi lahko kmalu divjala vojna.

Hitler je v svoji pisarni sestavil pismo Mussoliniju. V njem je pojasnil, zakaj je moral skleniti sporazum s Sovjetsko zvezo.

Minister za propagando Joseph Goebbels je 17. junija odpotoval v Gdansk, da bi v mestu zanetil protipoljsko vzdušje. V nekem govoru je vladi v Varšavi očital hujskaštvo, hkrati pa je nemškemu tisku posredoval navodila, da morajo biti poljski grozljivi izpadi še vedno udarne novice. Kaj od tega bodo verjeli ljudje tam in v tujini, ni bilo pomembno. »Pomembno je, da Nemčija ne bi izgubila zadnje stopnje živčne vojne.«

A ljudje so želeli mir. »Odgovor na vprašanje, kako rešiti težave zaradi Gdanska,« je pisalo v poročilu o vzdušju iz nekega majhnega južnonemškega mesta, »se še vedno glasi enako: Priključitev rajhu? Da. Z vojno? Ne.«

Tudi zato se je Hitler v javnosti pretvarjal, da je borec za mednarodno dogovarjanje, in napovedal državni strankarski dan miru, ki naj bi bil septembra v Nürnbergu.

Na začetku avgusta 1939 se je umaknil v svojo počitniško rezidenco Berghof pri Berchtesgadnu. Razen Ribbentropa, vojaških svetovalcev in nekaj zaupnikov ni sprejel skoraj nikogar iz štaba svojih ministrov in uslužbencev. Hitlerju so bile takrat pomembne le še priprave na vojno.

Takrat so esesovci organizirali incidente na nemško-poljski meji, ki naj bi jih javnosti predstavili kot poljske provokacije. Te domnevne kršitve nemške suverenosti je načrtoval Heinrich Himmler, vodja SS in nemške policije, skupaj z njemu podrejenim Reinhardom Heydrichom, ki je bil kot vodja varnostne službe in varnostne policije pristojen za preganjanje nasprotnikov nacionalsocialističnega režima.

Medtem je vojska na Poljskem skrivaj urejala skladišča orožja in za načrtovani vdor novačila pripadnike nemške manjšine v vojsko v senci.

Rezidenca Berghof, 11. avgusta 1939: Hitler je v neki čajnici čakal Švicarja Carla Jacoba Burckhardta, visokega komisarja Društva narodov v Gdansku, ki naj bi tam varoval samoupravo večinskega nemškega prebivalstva in poljsko trgovino prek tamkajšnje svobodne luke.

Nekaj dni prej je spor med poljskimi pristaniškimi in carinskimi inšpektorji ter mestno oblastjo, ki jo je postavila izpostava NSDAP v Gdansku, ohromil normalno preskrbo meščanov, in ker je poljska vlada nemške oblasti z grožnjami prisilila k sodelovanju z inšpektorji, je grozilo, da se bo lokalni spor razplamtel v evropsko vojno.

To bi bilo za nemško vojsko prezgodaj, zato je Hitler moral umiriti svoje privržence v Gdansku. A Velika Britanija in Francija, se je bal, sta bili opozorjeni, zato je povabil Burckhardta. Z njim se je nameraval pogovarjati kot preudaren voditelj države.

Na začetku je bil res izbrano vljuden, vendar se je potem vse bolj razburjal: zaradi poročil v tisku, kjer so trdili, da je izgubil živčno vojno za Gdansk, kot tudi zaradi poljskega ultimata. On kot proletarec, kot se je izrazil kancler, ne more mirno mimo takih zadev. Če bo izbruhnil še tako majhen incident, je zarjovel v zapozneli odgovor na ultimat, bo zdrobil Poljsko brez opozorila, da za njo ne bo ostala niti najmanjša sled.

Hitler je vreščal, udaril po mizi, nato pa utišal svoj glas in zaigral žalost. Želel si je samo prostih rok na vzhodu, da bi nahranil Nemčijo. In da bi imel eno kolonijo. Evropa ga ne zanima in vedno je bil pripravljen skleniti zavezništvo z Veliko Britanijo.

Nazadnje je svojega gosta odpeljal na teraso z razgledom na Alpe. Pojasnil mu je, da potrebuje svoj mir in da bi spet rad delal kot umetnik. Treba bi bilo najti pameten izhod. Vendar: »Naj se v Gdansku ali našim manjšinam pripeti še taka nepomembna malenkost, bom neusmiljeno udaril.«

Hitler je upal, da bo Burckhardtovo poročilo britansko in francosko vlado prepričalo o nepotrebnosti podpore Poljski.

In njegov igralski vložek je dejansko deloval. Švicar je v svojem poročilu namreč napisal, da je Hitler deloval živčno in tesnobno. Neki podsekretar v Londonu je pripomnil: »Hitler je očitno neodločen, deluje utrujeno.«

Britanci so poljski vladi zdaj svetovali, naj bo zadržana do Nemčije.

Berghof, 12. avgusta: Hitler je sprejel italijanskega zunanjega ministra grofa Galeazza Ciana. Mussolinijev zet naj bi diktatorja v imenu duceja prepričal, da bi bilo nespametno sprožiti vojno. Italija naj ne bi bila opremljena za boj ob boku svoje zaveznice.

Ciano je le dan prej od Ribbentropa izvedel, da nemški vladi ne gre le za Gdansk, temveč za »neusmiljeno uničenje Poljske«. Bil je vznemirjen in je v nasprotju z Ribbentropom menil, da je poraz Francije in Velike Britanije tako rekoč zagotovljen, če se bosta odločili podpreti Poljsko.

Ciano je med pogovorom s Hitlerjem hitro dobil vtis, da se je odločil napasti in da bo napadel.

Še preden je bilo pogovora konec, so Hitlerja poklicali proč. Ribbentrop mu je naznanil, da ga čaka klic iz Moskve, kjer naj bi bili pripravljeni na politične pogovore.

Hitler, Ribbentrop in Weizsäcker so že pripravili osnutek pogodbe, ki je predvidel razdelitev Poljske in baltskih držav med Berlin in Moskvo. Poleg tega naj bi s Sovjetsko zvezo sklenili še sporazum o nenapadanju.

Stalin je za osnutek vedel, in sicer zaradi medlih namigov nekega nemškega diplomata.

In čeprav se pogajanja z Moskvo še niso začela, je Hitler tistega dne izdal ukaz za pohod na Poljsko in določil datum za napad: 26. avgust.

Moskva, 14. avgusta: Ribbentrop je zunanjega ministra Vjačeslava Molotova prek nemškega veleposlaništva obvestil, da je pripravljen odpotovati v sovjetsko prestolnico.

Berghof, 19. avgusta: zvečer je prek telegrafa prišla ponudba iz Moskve. Ribbentrop naj bi prišel 26. avgusta – to je datum, ki ga je Hitler določil za napad na Poljsko.

Berghof, 20. avgusta: Hitler je Stalinu poslal telegram in zahteval, naj zunanjega ministra sprejme že 22. ali 23. avgusta.

Berghof, 21. avgusta: v večernih urah je prišel odgovor, da Stalin Ribbentropa pričakuje 23. avgusta. Hitler se je od veselja udaril po kolenih, naročil postreči s šampanjcem, a sam ni pil. »To jih bo res spravilo v škripce,« je pripomnil in imel v mislih zahodne sile. Tik pred polnočjo so senzacionalno sporočilo, da bo Hitlerjev zunanji minister odpotoval v Moskvo, dobili še mediji.

Berghof, 22. avgusta: Hitler je govoril pred približno petdesetimi oficirji: »Bilo mi je jasno, da bo prej ali slej moralo priti do spopada s Poljsko.« Verjetnost, da bi se vmešal Zahod, naj bi bila majhna, je pometel s pomisleki nekaterih poslušalcev. Kajti v dveh dnevih bo podpisan pakt z Moskvo.

»Naši nasprotniki so le majhni črvi. Saj sem jih videl v Münchnu.« Skrbelo ga je edino to, »da bi se v zadnjem hipu kak posranec spomnil ponuditi posredovanje«.

Povedal je, da bo poskrbel za propagandistično pretvezo, s pomočjo katere bo začel vojno, naj bo povod še tako neprepričljiv. »Zmagovalca ne bo nihče vprašal, ali je govoril resnico.«

Hitlerjev vodja generalštaba Halder je v svojih zapisih ugotovil: »Ukrepanje Zahoda domnevno neizogibno, kljub temu odločitev firerja za napad.«

Oficirji niso bili navdušeni in Hitler ni prepričal vseh poslušalcev. General Curt Liebmann je zapisal: »Imel sem občutek, da je govoril človek, ki je izgubil vsakršen občutek za odgovornost in se je z neverjetno lahkotnostjo odločil za korak v neznano.«

A nihče si ni drznil ugovarjati načrtu za vojno.

London, istega dne: Zaradi nemško-sovjetskih zavezniških načrtov je želel minister za vojno Isaac Leslie Hore-Belisha takoj razglasiti splošno mobilizacijo. A premier Chamberlain je temu nasprotoval, ker bi Nemčija to lahko izrabila kot izgovor za izdajo ukaza o vojni pripravljenosti. Tako je dal vpoklicati le 120.000 mož.

Moskva, 23. avgusta ob približno 14. uri po lokalnem času (v Berlinu je bila ura 11)*: Ribbentrop je pristal s približno 30-članskim spremstvom. Ob sprejemu so vihrale zastave s kljukastim križem in sovjetska zastava s kladivom in srpom.

Nemški zunanji minister je na sovjetska tla stopil z mešanimi občutki, kot je zapisal pozneje. »Nihče pri nas ni imel zanesljivih podatkov o Sovjetski zvezi in njenih voditeljih. Stalin je bil za nas predvsem skrivnostna osebnost.« Popoldne naj bi obiskal Kremelj.

Berghof, ob 13. uri: Hitler je sprejel britanskega veleposlanika sira Nevila Hendersona, ki mu je izročil Chamberlainovo pismo. Premier je v njem opozoril Hitlerja, da pogodba med Berlinom in Moskvo ne spreminja britanskih obvez do Poljske.

Hitler je pobesnel in nameraval v dveh urah odgovoriti Chamberlainu. Hendersona so popoldne spet poklicali na Berghof. Hitler je v odgovoru nedvoumno zagrozil z vojno (ne da bi uporabil to besedo), če bi Velika Britanija in Francija mobilizirali svoje bojne sile.

Moskva, ob 17. uri: Ribbentrop je prišel v Kremelj. Skozi majhen portal in po zavitem stopnišču je vstopil v uradne prostore sovjetskega vodstva. Na koncu dolge dvorane sta ga pričakala zunanji minister Molotov in – presenetljivo – tudi Stalin.

Diktator je pripomnil, da sta državi v preteklosti zlivali gnojnico druga po drugi, vendar ni razloga, da ne bi prenehali s prepiri. In politiki so se potem v resnici posvetili svojim ciljem.

Berghof, ob 17. uri: Hitler je nestrpno čakal na novice iz Moskve in je pri tamkajšnjem nemškem veleposlaništvu vprašal, ali je že kaj novega. Malo pozneje ga je poklical Ribbentrop, ki je prekinil pogajanja, da bi se s Hitlerjem pogovoril o edinem še spornem vprašanju.

Sporazum o nenapadanju je bil tako rekoč zrel za podpis. Tudi o razdelitvi Baltika in vzhodne Evrope, za kar naj bi se dogovorili v dodatnem tajnem zapisniku, so si bili Ribbentrop in njegova sovjetska sogovornika bolj ali manj edini: Sovjetska zveza je zahtevala Finsko, Estonijo, Latvijo in Besarabijo, ki je sodila v Romunijo, ter vzhodni del Poljske. Nemčija si je hotela zagotoviti predvsem zahodno Poljsko in Litvo.

Soglasja niso dosegli le glede dveh pristaniških mest v Latviji, je Hitlerju poročal Ribbentrop. Hitler je pogledal na zemljevid in pol ure pozneje sporočil svojo odločitev: pristanišči naj dobi Stalin.

Kmalu zatem so oblikovali pogodbe. Stalin je naročil, naj postrežejo s svečanim obedom, vodko in krimsko penino. Nazdravil je celo Hitlerju.

Po polnoči sta Molotov in Ribbentrop podpisala pogodbo. Zunanji minister je nato poklical v Berghof in sporočil, da je vse urejeno. Hitler je zmagoslavno povedal: »To bo odjeknilo kot bomba.«

London, 24. avgusta: mednarodne razmere so se tako močno zaostrile, je v parlamentu povedal Neville Chamberlain, da grozi neposredna vojna nevarnost. Njegova vlada naj bi bila odločna pri izpolnjevanju svojih zavez Poljski, je poudaril.

V Parizu je premier Edouard Daladier ukazal delno mobilizacijo francoskih bojnih sil.

Hitler je odletel v Berlin. V parlamentu je hotel izraziti svoje ogorčenje nad poljskimi nezaslišanimi dejanji in mejnimi incidenti, ki so jih seveda zagrešili pripadniki SS.

Že nekaj dni prej so enote nemške vojske dosegle svoje vmesne postojanke, oddaljene dan do dva pohoda od poljske meje. Tistega večera se je tako začelo premeščanje drugega vala motoriziranih enot. Vojaki, pripadniki SS in orožje so tihotapili v Gdansk.

Na poljski strani so od 23. avgusta mobilizirali vojaške enote med drugim v Zgornji Šleziji in obsežnih delih zahodne Poljske – neopazno, da bi se izognili provokacijam.

Zračne in protiletalske sile so bile v stanju pripravljenosti.

Berlin, 25. avgusta: Hitler je v svoji pisarni sestavil pismo Mussoliniju. V njem je pojasnil, zakaj je moral skleniti sporazum s Sovjetsko zvezo, in namignil, da bo v kratkem ukrepal proti Poljski.

Ob tem so potekale zadnje priprave za tako imenovani primer Beli. Hitler je moral ukaz za napad podpisati najpozneje do 15. ure, da bi se ta lahko začel naslednje jutro ob pol petih.

Hitler je bil obseden z domnevno judovsko svetovno zaroto. Ta sovražnost se je verjetno pojavila leta 1907, ko se je pri osemnajstih letih preselil na Dunaj in začel brati protisemitske časnike.

Hkrati si je začel tudi prizadevati, da bi London odvrnil od vojne napovedi, ki bi sledila neposredno po napadu. Zato je v pisarno poklical britanskega veleposlanika Hendersona.

Hitler je bil bolj sproščen kot pri zadnjem srečanju na Berghofu. Povedal je, da ima za Veliko Britanijo veliko, obsežno ponudbo in da se bo zavzel za ohranitev imperija, takoj ko bodo rešene težave s Poljsko. S tem ohlapnim predlogom naj bi Henderson še istega dne odletel v London – s Hitlerjevim letalom.

(To je bila zvijača, pravi Hitlerjev biograf Ian Kershaw. »Še en – in zdaj tudi vse bolj obupan – poskus preprečevanja, da bi se iz predvidoma omejenega oboroženega konflikta razplamtela splošna vojna.« Če bi bil Hitlerjev načrt razkrinkan, bi bila britanska vlada nekaj ur zaposlena s posvetovanjem z veleposlanikom, medtem ko bi nemška vojska že napadala Poljsko in nemara požela prve vojaške uspehe. Hitler je spet poskrbel za izvršena dejstva.)

A Henderson je nameraval v London odleteti šele naslednji dan – torej ko bi nemške čete po načrtu nacionalsocialističnega vodstva že prodrle na poljsko ozemlje. Hitlerjeva zvijača je tako propadla.

V tistih urah ga je preganjala še ena skrb: ni še dočakal Mussolinijevega odgovora na svoje pismo – in ne bi mu bilo všeč, če bi po Poljski udaril brez njegove podpore. A iz Rima ni bilo novic.

Hitler se ni mogel več obotavljati. Ob 15.02 je podpisal ukaz za napad. Odredba je popoldne prispela do poveljnikov čet na nemško-poljski meji. Pozno popoldne je Hitler izvedel, da sta London in Varšava sklenila sporazum o podpori.

Ob 17.45 je končno dočakal Mussolinijev odgovor, da Italija ne more zagotoviti vojaške pomoči. »To je zame eden najbolj bolečih trenutkov v življenju, ker vam moram sporočiti, da Italija ni pripravljena za vojno,« je pojasnil duce. Hitler je postal zagrenjen in bil je ogorčen zaradi domnevne Mussolinijeve izdaje, je poročala neka priča.

»Zdaj moramo biti zviti,« je rekel enemu od navzočih, »zviti kot lisica.«

A malo pred sedmo uro zvečer ga je Walther von Brauchtisch, vrhovni poveljnik vojske, obvestil, da se nemške čete še niso zbrale in da potrebujejo še nekaj dni priprav.

Hitler je bil v hudem precepu. Že prej ga je Brauchitsch opozoril, da je časovni načrt prehiter in da je na voljo premalo čet.

Generalove besede so učinkovale, Hitler je ustavil napad in se pozneje od spremstva poslovil s pripombo, da mora vnovič razmisliti o razmerah.

Berlin, 26. avgusta: zgodaj zjutraj je veleposlanik Henderson odletel v Anglijo, da bi v Londonu predstavil Hitlerjevo navidezno ponudbo.

Berlin, 28. avgusta ob 22.30: Henderson, ki se je popoldne vrnil v Berlin, je predal odgovor britanske vlade. Hitler je nameraval odgovoriti naslednji dan, pismo je moral najprej temeljito preučiti.

Premier je v pismu pozdravil nemško ponudbo. Kot je Hitler pričakoval, je bil Chamberlain na pogovore pripravljen šele, ko bo nemško-poljski konflikt razčiščen na miren način – na pogajanjih z Varšavo.

Berlin, 29. avgusta ob 19.15: ko je Henderson v Hitlerjevi delovni sobi bral njegov odgovor, je odkril nov pogoj: Nemčija je bila sicer pripravljena na neposredne pogovore s Poljsko, vendar le, če bodo v Berlin poslali poljskega pogajalca z vsemi pooblastili, in sicer že naslednji dan.

To je bil ultimat, ki ga ni bilo mogoče izpolniti, česar se je Hitler zavedal.

London, 30. avgusta: britanski zunanji minister lord Halifax je iz Berlina dobil telegram, v katerem mu je Henderson sporočil vsebino Hitlerjevega odgovora. Minister mu je javil, naj nemško vlado poduči, da poljskega pogajalca iz tehničnih razlogov ni mogoče tako hitro poslati v Berlin.

Berlin, 31. avgusta: tik po polnoči je Henderson prišel k nemškemu zunanjemu ministru, da bi mu posredoval odgovor iz Londona.

Ribbentrop se je v Britanca zastrmel s stisnjenimi ustnicami in plamtečimi očmi, kot se je pozneje spominjal tolmač Paul Schmidt. »Rok se je iztekel,« je pripomnil Ribbentrop, »kje je Poljak, ki ga je vaša vlada nameravala pripeljati sem?«

Nedoločni odgovor Britanca je bil čisto po meri nemške vlade, ki se tako ali tako ni nameravala pogajati.

Ko ga je Henderson prosil, da bi nemško ponudbo za pogajanja poslal v Varšavo, je Ribbentrop zarjovel: »To zdaj, po tistem, kar se je zgodilo, ne pride več v poštev.«

Henderson se je pobit vrnil na britansko veleposlaništvo.

Ob 12.40: nemška vojska je že skoraj v celoti zasedla svoje položaje ob poljski meji. Hitler je podpisal prvo direktivo za vojno proti Poljski.

Začetek napada so določili za naslednje jutro ob 4.45.

Ob 13. uri: poljski veleposlanik Jozef Lipski je želel sprejem pri Ribbentropu. Britanska vlada je Varšavo že navsezgodaj zjutraj namreč pozvala, naj začne neposredne pogovore z nacionalsocialističnim vodstvom.

Ob 13.50: Hitler je potrdil ukaz za napad in ga posredoval naprej. Joseph Goebbels je v svojem dnevniku napisal: »Kot kaže, je kocka nepreklicno padla.« Hitlerjev vodja generalštaba Halder je v svojih zapisih ugotovil: »Ukrepanje Zahoda domnevno neizogibno, kljub temu odločitev firerja za napad.«

Kancler je kot vedno tvegal. Göringu je le dva dneva prej pripomnil: »V svojem življenju sem vedno igral na vse ali nič.«

Ob 18.30: Ribbentrop je sprejel Jozefa Lipskega, a pogovor tudi hitro prekinil, ker poljski veleposlanik ni imel zadostnih pogajalskih pooblastil.

Zvečer so se nemške divizije premaknile na izhodiščne položaje. Zbrani sta bili dve vojaški skupini s petimi armadami, poleg njih pa še dve letalski floti in pomorske sile, skupaj poldrugi milijon vojakov s 3600 oklepnimi vozili in skoraj dva tisoč letali. Na poljski strani je bilo mobiliziranih 1,3 milijona mož, vendar je imela Varšava le dobrih 750 tankov in 900 letal.

Tik po osmi uri zvečer so uradniki gestapa zaprli območje radia Gleiwitz in začeli navidezno preiskavo. Kriminalistični tehnik je fotografiral Honiokovo truplo in vzel prstne odtise.

Gdansk, 1. septembra 1939, ob 4.47: nemška bojna ladja Schleswig-Holstein, zasidrana v pristanišču in domnevno na prijateljskem obisku, je začela obstreljevati polotok Westerplatte. Cilj je bil skladišče orožja poljske vojske.

Približno četrt ure pozneje je gavlajter v Gdansku po radiu objavil vnovično združitev mesta z nemškim rajhom. Zazveneli so cerkveni zvonovi in na magistratu so izobesili veliko zastavo s kljukastim križem.

V istem času so nemške čete s severa Pomorjanskega in Vzhodne Prusije prečkale poljsko mejo, na jugu pa so prodrle iz Šlezije in Slovaške. Marsikje so se vneli hudi spopadi, vendar se poljske bojne sile, ki so jih bojna letala napadala iz zraka, niso mogle uspešno upirati.

Vodstvo poljske vojske je svoje sile namreč razporedilo predvsem za varovanje velikih industrijskih središč, na primer na območjih Poznanja, Lodža in Krakova. Generalštab zaradi nemške premoči niti ni imel druge izbire, dokler ne bi prišla nadejana pomoč zahodnih zaveznic.

Hitler je sedel za svojo ogromno pisalno mizo, Ribbentrop je stal desno ob oknu. Napeto sta opazovala, kako je v sobo vstopil Schmidt in jima prevedel britanski ultimat.

Kljub predhodnim napetostim ljudje niso pričakovali nemškega vdora. Številne sta prestrašili rohnenje motorjev na nebu in pridušeno bobnenje detonacij v daljavi. Na tisoče jih je zbežalo pred valečimi se kolonami tankov proti vzhodu v notranjost države. Mnogi so bili žrtve letalskega obstreljevanja na odprti cesti in travnikih.

Nemške letalske sile so namreč od prvega dneva bombardirale mesta in vasi na Poljskem, tudi če tam ni bilo niti vojašnic niti tovarn orožja. Tako naj bi pokorili poljsko prebivalstvo.

Takoj v zgodnjih jutranjih urah je nemška letalska eskadrilja odvrgla bombe na mesto Wieluń 85 kilometrov jugozahodno od Lodža. Sledila sta še dva vala napadov in vedno znova so posadke na ljudi na tleh streljale tudi z orožjem na krovu. Uničili so več kot polovico zgradb in umrlo je 1200 ljudi.

Po vsej zahodni Poljski so bojna letala napadala vojaška skladišča in uničila tudi industrijske obrate ter skladišča za fronto. Velik del poljskih zračnih sil so uničila še na tleh.

Nekaj poljskih enot je bilo še konjeniških in niso se mogle učinkovito upreti dobro oboroženim napadalcem. Pri Krojantih, na primer, je tistega dne poljski ulanski regiment začel napadati pehotni regiment, da bi umikajočim se tovarišem omogočil premor. Ko so se iz gozda nenadoma privalili tanki, niso mogli pravočasno obrniti konj in le redkim vojakom je uspelo zbežati.

Berlin, tik pred 10. uro: Hitler se je v koloni avtomobilov odpeljal v parlament, ki je od požiga februarja 1933 zasedal v približno 250 metrov oddaljeni zgradbi opere.

»Poljska je danes ponoči prvič streljala na našem lastnem ozemlju, in to so bili pripadniki redne vojske,« je povedal v nagovoru plenumu. Ta boj naj bi bojeval tako dolgo, proti komur že bo pač treba, da bi bile zagotovljene varnost in pravice rajha.

Diktator je tisti dan namesto rjave uniforme nacionalsocialistične stranke prvič oblekel sivkasto vojaško suknjo. To uniformo, je oznanil poslušalcem, bo odložil šele po zmagi.

Neki tuji poročevalec je dobil vtis, da je bilo v govoru zaznati čudno napetost – kot bi Hitlerja razmere, ki jih je povzročil s svojimi manevri, presenetile in kot da ne bi bil ravno zadovoljen z njimi.

London, ob 18. uri: britanski premier je nastopil pred spodnjim domom, katerega okna so bila že zastrta. Chamberlain, ki so ga poslanci pozdravili z glasnimi klici, je pojasnil, da mora zdaj sprejeti strašno odločitev o vojni.

Nato je premier prebral sporočilo, ki naj bi ga Nemcem dostavili še isti večer: Združeno kraljestvo je od Nemčije zahtevalo, naj prekine sovražnosti proti Poljski in takoj umakne svoje čete.

A v besedilu ni bilo natančno določenega roka: francosko vojaško vodstvo je pritiskalo, da bi z vojno napovedjo počakali še dva ali tri dni, da bi evakuirali Pariz, zaprli mejna območja in rezerviste spravili na njihove položaje.

Daladierjeva vlada je zvečer prek svojega veleposlanika v Berlinu Nemcem predala podobno sporočilo.

London, 2. septembra, ob 16.30: zasedal je britanski kabinet. Ministri so pritiskali na Chamberlaina, naj Hitlerju končno postavi časovni rok. Po posvetu z Daladierjem se je premier tik pred polnočjo odločil, da se bo ultimat Nemčiji iztekel naslednji dan ob enajsti uri.

Ob približno isti uri je Hitler še zadnjič skušal preprečiti vojno napoved Velike Britanije in je Chamberlainovega svetovalca za varnost prosil, naj pride na pogovore v Berlin. A ta je bil povabilo pripravljen sprejeti šele, ko bi Hitler umaknil svoje čete iz Poljske.

Medtem so nemški vojaki prodirali vse globlje na poljsko ozemlje. Sledilo jim je šest »enot za posredovanje« varnostne policije in varnostne službe, da bi izpolnile Hitlerjev ukaz, naj Poljsko porušijo do tal.

V dnevih in tednih, ki so sledili, so pomorili na tisoče Judov, duhovnikov in intelektualcev.

Berlin, 3. septembra: britanski veleposlanik se je ob deveti uri napovedal na zunanjem ministrstvu. Ribbentrop Hendersona ni želel sprejeti in je k njemu poslal le svojega tolmača Schmidta, sam pa se je odpeljal h kanclerju.

Henderson je v Ribbentropovo pisarno stopil resnega obraza in sredi prostora obstal pred Schmidtom. Nato je prebral ultimat: Če se Nemčija do enajste ure ne bo umaknila s poljskega ozemlja, bo od te ure dalje med državama začelo veljati vojno stanje.

Henderson je Schmidtu pripomnil še nekaj osebnega: »Iskreno mi je žal, da moram prav vam predati takšen dokument, kajti vedno ste bili pripravljeni pomagati.« (Vsaj tako se je pogovora pozneje spominjal tolmač.)

Schmidt je dokument vtaknil v aktovko in odhitel v kanclerjevo pisarno. Pred Hit-

lerjevo delovno sobo so se že gnetli ministri in strankarski kolegi ter nepotrpežljivo čakali na njegov prihod.

Hitler je sedel za svojo ogromno pisalno mizo, Ribbentrop je stal desno ob oknu. Napeto sta opazovala, kako je v sobo vstopil Schmidt in jima prevedel britanski ultimat.

Zavladala je smrtna tišina.

»Hitler je kot okamenel sedel tam in gledal predse,« je napisal Schmidt v svojih spominih. »Ni bil osupel, tudi ni pobesnel. Sedel je v svojem stolu popolnoma tiho in negibno.«

Francosko vojaško vodstvo je pritiskalo, da bi z vojno napovedjo počakali še dva ali tri dni, da bi evakuirali Pariz.

Po neskončno dolgem premoru se je z besnim pogledom obrnil k Ribbentropu: »Kaj pa zdaj?«

Zunanji minister je tiho odgovoril: »Predvidevam, da nam bodo Francozi v prihodnjih urah posredovali podoben ultimat.«

London, ob 11.10: iz Berlina ni bilo odziva – premier Chamberlain je britanskim vojaškim silam ukazal, naj se vedejo, kot da so v vojni pripravljenosti. Pet minut pozneje je po radiu nagovoril državljane: »Lahko si predstavljate, kako hud udarec je zame, ker moj dolgotrajni boj, da bi ohranil mir, ni bil uspešen.«

Ob peti uri popoldne je v Berlin prispela še francoska vojna napoved.

Ob devetih zvečer je Hitler vstopil na oklepni vlak in se odpeljal proti fronti.

Nemška vojska je dotlej zavzela številne kraje. Na jugozahodu Poljske so nemški tanki prečkali reko Varto. Poljski vojaki so se še vedno upirali. Nekaj še ne uničenih bojnih letal je podnevi večkrat napadlo napredujoče nemške enote.

A velik del poljske vojske se je že umikal. V gozdu Tuchola so se skušale rešiti čete, ki so jih obkolili Nemci. Brez uspeha.

Branilci so vse bolj obupano čakali na zavezniško pomoč. Vsaj začasno so jih spet opogumile govorice, da so Francozi in Angleži že na poljskih tleh! Poljske enote napredujejo proti Berlinu! V nekaj urah bodo prišli zavezniki!

A v resnici so bili Poljaki prepuščeni sami sebi.

Nemci so 6. septembra zavzeli Krakov; dva dneva pozneje so bili prvi tanki v Varšavi.

Slab teden dni pozneje je bilo glavno mesto obkoljeno z enotami nemške vojske in 10. septembra so nemški bombniki napadli poljsko prestolnico – to je bil prvi sistematični zračni napad na evropsko velemesto. Agresorji so zahtevali kapitulacijo Varšave, vendar so se poveljniki v mestu temu upirali.

Hitler nadzira pohod čet na Poljskem septembra 1939  / Foto: Profimedia

Rdeča armada je 17. septembra prečkala poljsko vzhodno mejo in v naslednjih dnevih prodrla do demarkacijske črte, za katero sta se dogovorila Stalin in Hitler.

Kmalu zatem je poljska vlada zbežala v Romunijo, boji oboroženih sil pa so se nadaljevali.

Varšava, 25. septembra: od prejšnjega dneva so letala tako rekoč ves čas napadala glavno mesto. Po radiu so zjutraj predvajali Hitlerjevo zahtevo iz Berlina, da mora nemška vojska mesto zavzeti najpozneje v enem tednu.

Zračne sile so uporabile vsa letala, ki so jim bila na voljo, celo transportna. Bombe so padale povsod, na slepo in brez izbranih ciljev, na hiše, mostove, ceste. Neprekinjeno. Obsežne predele mesta je opustošilo 560 ton eksploziva in več kot 70 ton zažigalnih bomb, uničili so vodovod, bolnišnice in železniške postaje. Povsod po ulicah so ležala človeška trupla, med njimi pa še konjski kadavri. Preživeli so stradali, pitne vode je zmanjkovalo. Zdravniki so svarili, da bodo kmalu izbruhnile nalezljive bolezni.

Dan pozneje je goreče mesto začelo obstreljevati topništvo, hkrati so vanj prodirale pehotne enote. A poveljnik v mestu je hotel brezpogojno ubraniti Varšavo. Obupal je šele v jutranjih urah 27. septembra.

Naslednji dan je podpisal uradno kapitulacijo. Med obleganjem je umrlo več kot 30 tisoč ljudi.

Šele 6. oktobra so se na Poljskem vdale še zadnje enote branilcev. V vojni z Nemčijo je umrlo 70 tisoč poljskih vojakov, 133 tisoč je bilo ranjenih, 50 tisoč mož je umrlo v boju proti Stalinovim četam. Nemška vojska je naštela 11 tisoč mrtvih in 30 tisoč ranjenih.

Berlin, 26. oktobra: Hitler je z odlokom razglasil konec poljske države, oblikoval novo nemško okrožje Zahodna Prusija in Poznanj ter na preostalem poljskem območju imenoval svojega generalnega guvernerja. Približno polovica državnega ozemlja Poljske je tako prišla pod nacionalsocialistično oblast, Stalin pa si je zagotovil preostali del države.

Država Poljska ni več obstajala.

V Londonu in Parizu po vojni napovedi niso naredili nič, da bi Poljski stali ob strani. Sporazumi o medsebojni podpori niso imeli niti diplomatske niti vojaške teže, je pozneje ocenil ameriški zgodovinar Anthony Adamthwaite: »Manjkali so skupni načrti in skupne perspektive.«

Medtem ko so se Nemci oboroževali za napad, so varšavske zaveznice razmišljale predvsem o lastni varnosti.

Hitler je spet igral na vse ali nič – in zmagal.

Takrat mu je še uspelo.

* Nadaljnje navedbe časa so rekonstruirane iz več virov, ki se deloma razlikujejo.

Dr. Ralf Berhorst je zgodovinar. Na začetku 80. let je obiskal eno od prizorišč zgodovine: Hitlerjevo novo kanclersko pisarno. O sedežu nemške strahovlade je pričal le še s travo poraščen grič na mejnem pasu. Olaf Mischer je izvršni urednik Geo Epoche.