Svoje sreče kovač

Osnovna šola Oberforstbach v nemškem Aachnu je prva osnovna šola v Nemčiji, ki se je odločila za izvajanje projekta sreča. V tej šoli imajo učenci od prvega razreda predmet, ki se zdi mnogim absurden, saj sreča za vsakega pomeni nekaj drugega. Poudarek je predvsem na tem, da zadovoljstvo lahko dosežejo sami, če se le dovolj potrudijo.

Podjetnica Andera Gadeib je prepričana, da se šolarji učijo o najpomembnejši osnovi življenja: o zadovoljstvu in o gotovosti, da ga vsak lahko doseže sam. Vsak prevzame odgovornost za lastno delovanje in je »svoje sreče kovač«. Ta šola s tem projektom polaga pomemben temeljni kamen za osebnostni razvoj svojih šolarjev, je zapisala. Posreduje veselje do življenja in pomaga mladim, da se naučijo, da vse lahko dosežemo sami, samo upati si je treba in se tudi naučiti sprejemati poraze. Tako oblikujejo svojo osebnost.

Tudi v gospodarstvu šteje osebnost, še piše podjetnica. »V času nove ekonomije je veliko novih podjetij nastalo z rizičnim kapitalom. Takrat je bilo javno povedano, da je vsaj 80 odstotkov investicijskih odločitev odvisnih od osebnosti ustanovitelja. Več je veljalo zaupanje v osebo, ki podjetje vodi, kot poslovna ideja, za katero so investitorji zagotovili denar. Poslovna ideja seveda ni bila povsem nepomembna, toda genialna poslovna ideja brez osebnosti, ki jo z vsem prepričanjem prinese na trg in stoji za njo, ni vredna skoraj nič,« razlaga. Osebnost, ki to zmore, je sposobna pokazati jasno stališče, slediti svojim prepričanjem in zna prevzeti odgovornost tudi takrat, ko »plava proti toku«.

Pisanje podjetnice je seveda treba jemati malce z rezervo. S tem, ko se otroci naučijo, da so sami odgovorni za vse, kar se jim bo v življenju zgodilo, se pozablja na odgovornost družbe. »Zakreditiran potrošnik, ki sebe krivi za svoje neuspehe, je idealna kombinacija, ki pomaga postindustrijskemu kapitalizmu, da tako dobro živi in kljub vsem krizam nadaljuje to pot,« je v intervjuju za Mladino leta 2013 povedala filozofinja Renata Salecl.

V še starejšem intervjuju pa je filozofinja govorila tudi o sami ideji, da moramo biti srečni: »To je zelo moderna zadeva. Še pred nekaj desetletji nismo veliko brali o tem, ali smo srečni, ali so naši otroci srečni. Sama raje analiziram spremembe, ki jih opažajo psihoanalitiki ali psihoterapevti v svoji praksi. Lahko vam opišem nekaj primerov angleške psihoterapevtke Susie Orbach, ki se je specializirala za prehranjevalne motnje, med drugim je bila tudi psihoterapevtka princese Diane. Danes prihaja k njej cela vrsta mladih žensk, starih okoli 30 do 35 let, s seznamom osebnih dosežkov. Njene pacientke imajo cel seznam uspehov, svoje življenje so že zelo zgodaj začele dojemati kot serijo projektov, ki jih morajo uspešno končati. Te pacientke tudi menijo, da so se odločile za najboljše: končale so odlično šolo, dobile dobro zaposlitev, imajo svoje stanovanje, mogoče so našle celo čudovitega partnerja. Na zdravljenje pa pridejo zato, ker se po tem počutijo popolnoma prazne in nesrečne.«

Formulo za srečo iščejo znanstveniki po vsem svetu, piše Leipziger Volkszeitung. Na univerzi Erasmus v Rotterdamu so zbrali več kot 14 tisoč dejavnikov, ki vplivajo na srečo. Time navaja, da so raziskovalci naredili študijo, koliko bi ljudje plačali za trenutek sreče. Odgovor je okrog 80 dolarjev. Slate pa poroča, da se je predsednik uprave in ustanovitelj podjetja Gravity Payments na podlagi rezultatov študije o sreči odločil vsem zaposlenim dvigniti plačo z 48 tisoč na 70 tisoč dolarjev na leto.