Vojna grozot

Dan, ki se ga Judje iz Białystoka spominjajo kot krvavega petka, je Johann Pflugbeil imenoval ponosni dan. Tako je namreč generalpodpolkovnik 27. junija zvečer ta dogodek zabeležil v vojnem dnevniku svoje 221. varnostne divizije. Tistega dne je opazoval, kako je v veliki sinagogi v mestu zgorelo več kot 700 Judov. To je bil eden prvih velikih zločinov v nemško-sovjetski vojni; povsod na zasedenih območjih so se napadalci začeli izživljati nad milijoni civilistov. Grozote so trajale štiri poletja in tri zime.

Pet dni prej, na začetku napada na Sovjetsko zvezo, je Fritz Farnbacher, oficir v četrti oklepni diviziji, v svoj dnevnik napisal, da se večina njegovih tovarišev silno veseli, »ker bo končno spet počilo«. Vesel je bil, da bo precej rutinsko službo lahko zamenjal »s pravo vojno«.

Slabega pol leta pozneje je to vojno poimenoval »najnesrečnejšo vseh vojn«.

Fritz Farnbacher in Johann Pflugbeil sta bila dva od več kot treh milijonov vojakov nemške vojske, ki so napadli največjo državo na svetu. Njuni diviziji se nista nikoli srečali, a sta si vseeno pomagali. Prva se je bojevala na fronti, druga je zasedla zaledje. Kar je zavojevala prva, je morala druga zavarovati. Obe sta sodelovali pri zločinu, čeprav v precej različnem obsegu, tako kot na sto tisoče drugih vojakov nemške vojske.

Obe sta se bojevali v vojnem pohodu, ki je za seboj pustil več žrtev kot katerikoli drugi v zgodovini: zaradi nemškega napada na Sovjetsko zvezo naj bi umrlo 27 milijonov sovjetskih državljanov, med njimi skoraj 18 milijonov civilistov oziroma tretjina vseh žrtev druge svetovne vojne. V 1700 bombardiranih mestih in 70.000 požganih vaseh je ostalo še več sirot, vdov in ranjenih.

Ta vojna je bila drugačna od vseh vojnih pohodov v sodobni zgodovini. Kajti to ni bil samo zavojevalni pohod, temveč tudi uničevalna vojna proti velikemu delu prebivalstva.

Takšen je bil tudi nemški namen.

Hitler je 30. marca 1941 v novi kanclerski pisarni v Berlinu približno stotim najvišjim generalom poltretjo uro razlagal o »boju dveh svetovnih nazorov«, v katerem bo treba uničiti boljševizem.

Strategija bojevanja proti Sovjetski zvezi naj bi se razlikovala od dotedanjih in v tem boju bi morala vojska pozabiti na stanovsko tovarištvo, da so nasprotnikovi vojaki njihovi tovariši. V prejšnjih pohodih naj bi bila roka pravice »preveč humana do zločincev« na zasedenih območjih.

V vodstvu vojske ni bilo zaznati protesta. Ta vojna, je zapisal eden od generalov na srečanju s Hitlerjem, ni vprašanje vojaških sodišč in ta boj se bo zelo razlikoval od boja na Zahodu. Na Vzhodu bo strogost dobra za prihodnost. Hitlerjevo govorjenje so rutinirano prevedli v ukaze, izdelali različne osnutke in jih primerjali med seboj. Nato je vodstvo nemške vojske izdalo dva ukaza, ki so na sto tisoče ljudi stali življenja.

Junij 1941: Cilj je Moskva – to mora vedeti vsak mož!, se je glasil ukaz.

Vojaki so zaradi sodne imunitete sovražne vojake smeli »uničiti brez milosti«, prej pa so jih postavljali pred vojaško sodišče. Če storilci niso bili znani, so bili dovoljeni kolektivni brutalni ukrepi za ves kraj. Za uničenje celotnih vasi je zadostoval že sum.

Nasprotno pa nemških vojnih zločincev ne bi preganjali, izjema so bila posilstva in divje plenjenje, saj je to ogrožalo »ohranjanje discipline«.

Ukaz o komisarjih je bil uperjen proti politkomisarjem, to so bili funkcionarji KP, ki so jih dodelili vsaki enoti Rdeče armade, da bi jih imeli pod nadzorom. V skladu s temi navodili jih niso obravnavali kot vojne ujetnike, temveč so jih smeli takoj ustreliti.

Nikoli prej nemškim četam ni bilo dovoljeno tako odkrito, sistematično in v takšnem obsegu moriti nemočnih ljudi.

Ukaz je hkrati prekinil tradicijo, da je treba z ujetniki primerno ravnati, če ne zaradi drugega, ker bi si s tem olajšali delo. Nekateri generali so že slutili, da bi s temi navodili lahko dodatno zanetili upiranje sovražnih vojakov, drugi oficirji so Hitlerja odkrito občudovali. Neki generalpodpolkovnik je drugemu poveljniku rekel: »V stari Nemčiji takšen ukaz ni bil mogoč, saj nihče ni bil tako pogumen, da bi ga izdal.«

Ta ukaz in sodna imuniteta sta bila del večjega načrta, s katerim je Hitler nameraval uresničiti to, o čemer je sanjal že skoraj dvajset let: popolno izkoreninjenje judovskega boljševizma in zavojevanje življenjskega prostora na Vzhodu.

V resnici mu je šlo za vojno, to je bil cilj, v katerega so bila usmerjena vsa prizadevanja. Načrtoval je več kot le množični poboj Judov in boljševikov: hotel je zasužnjiti sovjetsko družbo, na ruševinah države pa bi se razprostiral velikogermanski rajh. Zasedena območja bi razdelil na komisariate rajha: na ’Ostland’, ki bi obsegal baltske države in dele Belorusije, ’Ukrajino’, ’Kavkazijo’ in ’Moskvijo’ (evropski del Rusije).

Le nekaj mesecev pozneje je oblikoval še program za čas po zasedbi: »Prvič, obvladovati, drugič, upravljati, tretjič, izkoriščati.« Hitlerja so mikale žitnice, naftna črpališča in tovarne orožja v Sovjetski zvezi. Zanj je bila to vojna, v kateri bi ustvaril svoj imperij od Atlantskega oceana do Urala in tako dobil premoč na svetu.

Napad se je začel 22. junija 1941 ob 3.15 zjutraj. Fronta je bila dolga skoraj tisoč kilometrov in je segala od Baltika do Karpatov (deset dni pozneje so romunske in nemške čete Sovjetsko zvezo napadle iz Romunije in fronto podaljšale na tisoč petsto kilometrov). V gozdovih Vzhodne Prusije in Poljske se je le nekaj kilometrov od sovjetskih mejnih čet skrilo na sto tisoče vojakov – načrtovali so presenečenje in sovjetski stražarji res niso ničesar opazili.

Julij 1941: Stalin je pozval k uporu z vsemi sredstvi. Kmalu zatem je 300.000 pripadnikov Rdeče armade pristalo v ujetništvu.

Nekaj ur pred začetkom napada so možje razkrili vozila, potegnili orožje iz skrivališč in ga pripravili za strel. Nato so dobri trije milijoni nemških vojakov prečkali mejo, z njimi pa tudi 3600 tankov, 2700 letal in več kot 750.000 konj, spremljali so jih še topovi, sanitetni oddelki in oskrbovalna vozila. To je bila najmogočnejša ofenzivna vojaška sila v zgodovini.

Razdeljena je bila na tri velike skupine: severna naj bi z Baltika prodirala proti Leningradu, južna zasedla Ukrajino, srednja pa zavzela Minsk in Smolensk, nato pa osvojila še Moskvo.

Te skupine so bile skupaj razdeljene na 153 divizij, to so bile vojaške enote, velike kot manjše mesto, razvejane na mrežo regimentov, bataljonov in čet z lastnimi konjarji, peki, mesarji in celo vojno pošto.

Četrta oklepna divizija Fritza Farnbacherja se je borila kot del srednje skupine in je bila med redkimi enotami s sodobno vojaško opremo. V diviziji je bilo več kot trinajst tisoč mladih vojakov. Njihova naloga je bila zelo nevarna: s tanki so morali čim hitreje predreti fronto Rdeče armade, da bi lahko obkolili sovražne čete.

Pri tem je bila ključna prav hitrost, so jim zabičali poveljniki. Pohod bi moral biti končan do konca septembra, preden bi se začelo deževno vreme in bi bile ruske ceste več tednov neprehodne zaradi blata.

»Postankov ne bo, razen za polnjenje goriva,« je v svoj dnevnik napisal Fritz Farnbacher. »Obroke je treba pojesti med vožnjo ali kratkim postankom za gorivo. Cilj je le eden: Moskva!«

Od sovjetske prestolnice jih je ločilo 1040 kilometrov. Približno tri tedne pozneje jih je čakalo le še 350 kilometrov.

Nemška vojska je že v prvih nekaj urah zavzela tako rekoč vse sovjetske položaje na obmejnih območjih, kjer je bilo stacioniranih skoraj tri milijone pripadnikov Rdeče armade z več kot deset tisoč tanki in osem tisoč bojnimi letali. Vendar ni vojakov nihče opozoril in napad jih je popolnoma presenetil – sovjetski diktator Josif Stalin je svojim generalom prepovedal pripraviti učinkovito obrambo, številne namige o premikih nemških čet in bližajočem se napadu pa je imel za načrtne dezinformacije.

Poleg tega je bila Rdeča armada slabo oborožena, včasih si je pet vojakov moralo deliti orožje. Ponekod je bilo premalo lopat in so vojaki obrambne jarke kopali kar s čeladami.

Njihovi nadrejeni so bili neizkušeni. Stalin je namreč proti koncu 30. let dal zapreti ali usmrtiti več kot osemdeset odstotkov višjih oficirjev, ker naj bi bili domnevni izdajalci in sovražniki države. Tri četrtine poveljnikov je bilo tako na svojem položaju manj kot leto dni.

Ob podpori tankov in pehotnih divizij so tudi nemška bojna letala lahko prodrla globoko na ozemlje Sovjetske zveze in napadala letališča, vojaška skladišča in železniška vozlišča.

Samo v prvih urah so nemške bombe uničile več kot šestdeset kotalnih stez sovjetskih letalskih sil. Na tleh je zgorelo na tisoče bojnih letal.

Nemškim četam so sledile posebne enote s po štirimi do tisoč pripadniki, ki so prečesale zavzeto območje. V njih so sodelovali predvsem pripadniki varnostne policije in varnostne službe in so bili podrejeni SS. Njihova naloga je bila »likvidacija sovražnih elementov«, kar je pomenilo predvsem sistematično pobijanje komunističnih funkcionarjev in judovskega prebivalstva. Pomagalo jim je okoli 25 policijskih bataljonov.

A že 22. junija 1941 zvečer, še preden so prispele posebne enote, so zadoneli streli strelskega voda, ki je zvesto izpolnjeval navodila nadrejenih. Kmalu je uničevalna vojna zajela tudi Białystok, poljsko mesto pod sovjetsko zasedbo tristo kilometrov zahodno od Minska.

V Białystoku so 27. junija 1941 zvečer iz sinagoge zaplapolali plameni. Pripadniki policijskega bataljona 309, ki je skupaj z 221. varnostno divizijo vkorakal v Białystok, so na stotine Judov nagnali v zgradbo in jo zažgali. Ogenj je kmalu zajel še stanovanjske hiše ob tržnici, tako da je bilo žrtev ognja in dima še več, nekatere moške, ženske in otroke pa so policisti ustrelili med begom. Umrlo je več kot dva tisoč ljudi.

Dan pozneje je generalpodpolkovnik Pflugbeil, 58-letni vojni veteran iz Saške, pohvalil vse udeležence in v dnevnik svoje divizije kot razlog za napad navedel, da so se v zgradbi utrdili ostrostrelci. Zlagal se je, a v skladu s sodno imuniteto na vojaškem sodišču so bili njegovi možje varni pred sodnim pregonom.

Julija je Pflugbeil več pripadnikov policijskega bataljona odlikoval zaradi zglednega sodelovanja in posredovanja v Białystoku.

Naloge varnostnih divizij niso bile boj na fronti, temveč naj bi v zaledju varovale pomembne točke za preskrbo, letališča in kotalne steze, stražile vojne ujetnike in se bojevale proti partizanom.

Večina mož v 221. varnostni diviziji je bila starejša kot 35 let in ni bila več primerna za fronto. Nekaterim so doma povedali, da bodo samo stražili. Po vkorakanju v kraje, ki jih je zavzela nemška vojska, so Pflugbeilovi možje judovske prebivalce prisilili, da so na oblačilih nosili rumene zaplate kot prepoznavni znak, jih razvrščali za taborišče oziroma prisilno delo ali ustrelili, ker naj bi bili partizani. Pogosto so prevzeli del zadolžitev posebnih enot in policijskih bataljonov, da so ti ponekod samo še pobrali Jude, določene za ustrelitev.

Oktober 1941: zaradi dolgotrajnega dežja so se ceste spremenile v blatna polja. Prodiranje je zastalo.

Strategija presenečenja, ki so jo Nemci preizkusili na zahodni fronti, je bila očitno uspešna in konec junija je srednja skupina obkolila dvajset divizij Rdeče armade. Nemške čete so do 9. julija zajele okoli 325.000 vojakov in zaplenile ali uničile 3300 tankov. Po komaj dveh tednih se je nemškemu vodstvu zdelo, da so blizu zmage.

Stalin, ki je dotlej molčal, je 3. julija v radijskem nagovoru državljane pozval k veliki vojni za domovino. Ljudje naj bi se povsod uprli v partizanskem boju, tudi za nemško linijo. Nemci so dobro razumeli del, ki je bil namenjen njim: sovjetski državljani bodo svojo domovino branili z vsemi sredstvi in pri tem ne morejo računati na spoštovanje človekovih pravic.

Hitlerju je bilo to čisto prav in je v nekem pogovoru izjavil: »Partizanska vojna nam daje možnost, da izkoreninimo, kar se nam bo postavilo po robu.«

Tudi avgusta je nemška vojska nizala zmage: pri Smolensku so Hitlerjeve čete zajele še 310.000 vojnih ujetnikov. Sovjetska prestolnica je bila oddaljena le še 350 kilometrov. »Čez devet dni bomo v Moskvi,« se je veselil Fritz Farnbacher. Neki drugi oficir četrte oklepne divizije pa je v svoj dnevnik napisal: »V duhu že vidimo kremeljske stolpiče, zanesenjaki pa sanjajo o baletnem večeru v moskovski operi.«

Na severu so nemške čete že prečkale Baltik in začele ogrožati Leningrad. Južna skupina je prodirala proti Kijevu.

Kmetje v Ukrajini so nemške vojake sprva pozdravili kot osvoboditelje, s kruhom, soljo in cvetjem. Ko je sovjetska vlada na začetku tridesetih let nasilno kolektivizirala kmetijstvo in zasegla žetev, so milijoni Ukrajincev umrli od lakote. Številni so zato zdaj upali na zaščito Nemcev, morda celo na lastno ukrajinsko državo.

A tudi Hitler je ukazal izropati njihove shrambe za potrebe svojih čet. Poleg tega so morali z zasedenih sovjetskih območij vsak mesec v Nemčijo poslati pol milijona ton žita. Posledice za prebivalstvo so brez obotavljanja vzeli v zakup: »Če bomo iz države vozili, kar potrebujemo, bo od lakote umrlo več milijonov ljudi,« se je glasil sklep na sestanku državnih sekretarjev.

Ker se je zdela zmaga zagotovljena, je Hitler nadgrajeval svoje načrte za velikogermanski imperij. Poleg štirih predvidenih komisariatov naj bi bil »vzhodni zid« na Uralu iz ljudi germanske, nemške narodnosti najučinkovitejša zaščita pred azijskimi narodi.

Večna obmejna vojna bi Nemcem preprečila, da bi zaspali na lovorikah, in hkrati služila ohranjanju vrste. Zasedena območja do Urala bi germanizirali, visoko odlikovani nemški vojaki, a tudi Danci, Nizozemci, Norvežani in Švedi, pa bi se tam naselili kot nekakšni polzakupniki, najemni vojaki s svojo kmetijo. Južni Tirolci bi poselili Krim.

Prvotno pretežno slovansko prebivalstvo bi vsem služilo kot sužnji. »Kar je bila za Anglijo Indija, bodo za nas vzhodni predeli,« je svoje predstave strnil Hitler. In tudi za takšne fantazije so se našli birokrati, ki so to prevedli v podatke. Naročen je bil načrt za Vzhod, ki je po množičnem poboju Judov predvidel selitev več kot trideset milijonov domačinov.

Po pričakovani zmagi nad Sovjetsko zvezo bi Nemčija sklenila sporazum z Veliko Britanijo, je upal Hitler. Ker bi nemški dosežki kraljevini zbujali strahospoštovanje, bi se osredotočila predvsem nase in Nemčiji na celini pustila proste roke. Hitler je bil prepričan, da bi prenesla tudi vojno proti Združenim državam Amerike.

A daleč od pisalnih miz vojnih strategov so čete že kmalu naletele na težave. Avgusta 1941 je četrta oklepna divizija ugotovila, da so njene zaščitne čete zaradi besnega upiranja Rdeče armade že izgubile od 50 do 70 odstotkov mož, in to pogosto najbolj izurjene.

Od 175 tankov 35. regimenta jih je bilo konec julija za boj primernih le še 49. Prah peščenih poljskih poti je namreč vdiral v motorje in povzročil več okvar kot izstrelki sovražnika. Šest tednov prodiranja je zadostovalo, da je bila močno oslabljena ena najpomembnejših divizij nemške vojske.

General Heinz Guderian je Hitlerju pojasnil, da bi bilo ofenzivo mogoče nadaljevati le z neprekinjenim dotokom nadomestnih delov, predvsem motorjev, in novih tankov oziroma letal. A Hitler je omahoval, ker je nove tanke in letala potreboval »za prihodnje naloge«.

Medtem je Fritz Farnbacher v četrti oklepni diviziji na svoji koži občutil izvajanje ukazov. Na njegov položaj so 20. julija 1941 na zaslišanje pripeljali domnevnega judovskega komisarja. V dnevniku je opisal, kako ga je zasliševal nadrejeni major: »Nekemu motoristu je ukazal, naj pripelje tolažnika za Jude, to je bila debela palica, na kateri so bile izrezljane rune, sovjetske zvezde in tako dalje. V uvodni pozdrav je major Hoffmann Juda najprej udaril po čelu, da se je vanj odtisnila sovjetska zvezda. Nato ga je odpeljal, da bi ga ustrelili. Ne vem, ali so ga dejansko ustrelili in tega niti nočem vedeti.«

Sredi avgusta je Hitler ukazal, da srednja skupina prekine pohod proti Moskvi. V nasprotju z nasveti svojih generalov je ukazal, da ima zdaj prednost prodiranje na jugu. Čete je želel prestaviti v Ukrajino, da bi s tem okrepil južno skupino enot, kajti z žitom iz Ukrajine in nafto s Kavkaza bi bila Nemčija nepremagljiva.

Tudi četrti oklepni diviziji so preprosto ukazali premik v Ukrajino, kjer so se možje prvič srečali s sovjetskimi goseničarji tipa T-34 in KW-1, katerih oklep je bil tako močan, da so se nemški izstrelki odbijali od njih.

Nemci so bili tehnično podrejeni, česar doslej niso bili vajeni, vendar v diviziji kljub temu ni skoraj nihče pomislil na poraz. »Gospod poveljnik,« je pred prevozom v lazaret prosil smrtno ranjen vojak, ki je bil ustreljen v trebuh, oko pa mu je razmesaril drobec granate, »če se vrnem, in upam, da bo to kmalu, bom lahko ostal vojak?«

Sredi septembra se je četrta oklepna divizija, zdaj del južne skupine, bojevala v bližini Kijeva. Bilo je hudo, a spet je slavila nemška vojska in zajela 650.000 pripadnikov Rdeče armade. Hitler je govoril o »največji bitki v zgodovini sveta«.

Kljub temu ni odločila vojne na Vzhodu.

Septembra je Hitler spet spremenil strategijo. Nemci niso zasedli niti kavkaških naftnih nahajališč na jugu niti Leningrada na severu. Zdaj se je hotel – kot je poveljstvo vojske predlagalo že davno – osredotočiti na Moskvo. Prestolnico naj bi obkolilo skoraj dva milijona vojakov in jo popolnoma uničilo, takšen je bil Hitlerjev novi načrt. Namesto Moskve je nameraval urediti ogromno jezero.

Četrta oklepna divizija naj bi spet odigrala osrednjo vlogo v napadu in ga vodila. Vendar je diviziji po hudih bojih v Ukrajini ostala le še tretjina motornih vozil, nadomestil zanje pa niso predvideli, kajti po prvotnem načrtu naj bi bila vojna do oktobra že zdavnaj dobljena.

V okolici številnih mest so zaloge že skoraj pošle. Na deset tisoče ljudi je umrlo zaradi podhranjenosti: na Krimu, v donskem bazenu, Leningradu. Na severovzhodu Ukrajine so ljudje v stiski jedli lubje, listje, vrane in podgane.

Ko so otroci pred nemško postojanko prosjačili za hrano, so oficirji ukazali prinesti papirnate vrečke, do roba polne izločkov.

Vse več civilistov se je pridružilo partizanskim skupinam in proti nemškemu okupatorju se je kmalu bojevalo več deset tisoč mož. Nekateri so prestregali nemške pošiljke, drugi so pripravljali neposredne napade s starim in zaplenjenim orožjem.

Nemški vojaki so iz maščevanja požigali vasi in streljali civiliste, osumljene, da podpirajo partizane.

Sredi jeseni je 221. varnostna divizija pod poveljstvom Johanna Pflugbeila poveljništvu v zaledju javila: »1. september 1941– ustreljenih 25 Judov, 13. september – ustreljenih osem Judov, 8. oktober – ustreljenih 22 Judov (potrjena je bila njihova povezava s partizani), 8. oktober: ustreljenih 19 Judov (iz maščevanja zaradi napada na lokalno stražo).«

To so bili dnevi, ki jih je Johann Pflugbeil v svojem dnevniku označil za dneve brez posebnosti. Že julija je izdal navodilo, da je treba Jude, zajete kot talce, pri najmanjšem znaku upiranja ustreliti. Čez dva meseca je morjenje postalo nekaj vsakdanjega.

Komandir neke druge divizije v zaledju je pripomnil: »Če v neki vasi pride do sabotaže in se ukaže uničenje vseh tamkajšnjih Judov, smo lahko prepričani, da smo tako uničili storilce ali vsaj pobudnike.« V treh mesecih so Pflugbeilovi možje ustrelili 1847 domnevnih partizanov.

Veliko usmrtitev so morali opraviti oficirji, ker so bili njihovi možje premehki, kot je pisalo v nekem poročilu. Pri pokolih, kjer ni šlo le za uničenje partizanov, je pogosto prišlo do delitve dela med vojsko in posebnimi oddelki. Medtem ko so odredi SS za likvidacijo prevzeli samo pobijanje, je vojska pomagala pri pripravah.

Tako je bilo tudi pri poboju Judov v Kijevu. Le nekaj ur po zasedbi 18. septembra 1941 je vodstvo vojske zaprlo mesto, da bi popisali vse preostale judovske prebivalce.

Pet dni pozneje je prišlo do eksplozije streliva, ki ga je za seboj pustila sovjetska tajna policija. Poveljnik mesta in njegov nadrejeni, general Hans von Obstfelder, sta se strinjala s predstavniki SS in policije, da bodo kot povračilni ukrep za eksplozije usmrtili vse kijevske Jude.

Ljudi naj bi postrelila posebna enota. Vojaki so zato natisnili dva tisoč plakatov in jih obesili po mestu. Vsi Judje v Kijevu so se morali 29. septembra ob osmi uri zjutraj zbrati na nekem križišču.

Odpeljali so jih v bližnjo sotesko Babij Jar. Posebna enota je v dveh dnevih postrelila 33.771 ljudi. Inženirci so nastavili razstrelivo na bregove jarka, da so zakopali trupla. Pozneje je vodstvo enote sporočilo, da so zgledno sodelovali z vojsko in da med njimi vlada popolna sloga.

A povsod odnosi med posebnimi enotami in vojsko niso bili tako dobri. Neka druga posebna enota se je novembra pritožila, da pri judovskem vprašanju še ni bilo dosežen popoln dogovor s podrejenimi vojaškimi enotami.

Na začetku oktobra se je začel napad na Moskvo. Nemška vojska je hotela pred mestom obkoliti sovjetske čete in jih uničiti, s čimer bi bil vojni pohod tudi odločen.

November 1941: med sovjetskimi ujetniki je razsajal tifus, bili so lačni in prezebli. Tri milijone jih je umrlo.

Pomembne vladne in vojaške oblasti je Stalin preselil v Kujbišev, mesto 800 kilometrov proti vzhodu. Za skrajni primer je pripravil tudi razstrelitev Kremlja. Leninovo krsto so iz mavzoleja na Rdečem trgu preselili na varno.

V mestu je izbruhnila panika. Tisoče ljudi je skušalo zbežati in so zavzeli vlake na železniških postajah. Stalin je v Moskvi razglasil izredne razmere zaradi obleganja in tajno policijo pooblastil za lov na ubežnike in plenilce.

A jesensko vreme je v nekaj tednih zavrlo nemško ofenzivo. Po prvem snegu je sledilo večdnevno deževje, tankovske poti so se spremenile v blatne kanale, konji so se utapljali v naraslih vodah in oklepna vozila so se pogrezala v razmočeno prst.

Poleg tega je tajni agent iz Tokia sovjetskemu vodstvu sporočil, da bo Japonska začela vojno na Tihem oceanu in da Sovjetski zvezi na Vzhodu za zdaj ne grozi nevarnost. Takrat je Stalin prestavil divizije iz Sibirije v Moskvo.

V glavnem mestu temperature novembra upadejo na minus dvajset stopinj. Vojaška vozila so bila primrznjena na tla in celo pri prižganem motorju je zamrznila voda v hladilniku.

Številni nemški vojaki so se takrat že bojevali v razpadajočih škornjih ali celo ročno izdelanih zasilnih obuvalih iz slame. Večina jih je bila še v poletni uniformi. Veliko jih je ponoči zmrznilo v jarkih in rovih v tleh, v katerih so iskali zavetje pred mrazom in padavinami. Tudi četrta oklepna divizija se je skušala prebiti naprej, vendar se je sto petdeset kilometrov pred Moskvo morala ustaviti. Drugim enotam je uspelo prodreti do okoliških naselij prestolnice.

Stalinove čete so prvič napadle 5. decembra: veliko vojakov je bilo v podloženih jaknah, krznenih kučmah in debelih škornjih, nekatere enote so se celo premikale na smučeh.

Georgij Žukov, vrhovni poveljnik moskovske fronte, je v boj proti Nemcem poslal dober milijon vojakov. Rdeča armada je iz več tisoč sodobnih raketometov, ki so jih nemški vojaki zaradi žvižgajočih zvokov imenovali Stalinove orgle, izstreljevala salvo za salvo.

Žukove čete so popolnoma presenetile nemške enote in jih vse bolj potiskale nazaj, njihovi generali pa so ukazali nadzorovan umik na široki fronti. Računali so, da bi s položaja v zaledju spomladi začeli novo ofenzivo. A Hitler je svojim divizijam ukazal, naj na vsak način zdržijo: »Fanatičen upor na položajih, brez obzira do prodirajočega sovražnika z boka in hrbta!«

General Guderian je Hitlerja opozoril na nepotrebne izgube človeških življenj, ki jih bo povzročil s tem ukazom. Hitlerjev odgovor je bil: »Naj se vkopljejo v tla in branijo vsak kvadratni meter!« Guderian naj bi bil preobčutljiv za trpljenje vojakov.

Feldmaršal Walther von Brauchitsch, poveljnik kopenske vojske, je prosil za odpust, kar je Hitler sprejel, a ga tudi napravil za grešnega kozla za vse težave.

Tako se je 19. decembra razglasil za vrhovnega poveljnika, kajti razen njega naj očitno nihče ne bi imel dovolj »nacionalsocialistične volje« za to nalogo.

Njegova bliskovita vojna na Vzhodu kljub temu ni prinesla zmage: na začetku januarja 1942 je Rdeča armada začela naslednjo, še večjo protiofenzivo. A Stalin je naredil podobno napako kot pred njim Hitler. Ukazal je, da čete ne udarijo le po srednji nemški skupini, temveč naj bi hkrati osvobodile še Leningrad in Kijev. Protinapad na tako široki fronti ni uspel in postopoma se je razvila pozicijska vojna.

Skoraj milijon nemških vojakov je bilo ubitih, ranjenih ali ujetih samo do konca januarja 1942. Nemci so izgubili še 3250 tankov in težkega strelnega orožja.

December 1941: Hitler je podcenjeval Rdečo armado – vrnila je udarec.

Izgube Rdeče armade so bile še veliko večje: več kot pet milijonov vojakov je bilo ubitih, ranjenih ali zajetih, več kot 20 tisoč tankov uničenih ali zaplenjenih.

V nemških taboriščih je med sovjetskimi vojnimi ujetniki razsajal tifus. Stradali so, nekateri so bili tako obupani, da so se lotili trupel preminulih tovarišev. Samo v taboriščih 221. varnostne divizije Johanna Pflugbeila je zaradi lakote in mraza umrlo na tisoče Rusov.

Od 5,7 milijona sovjetskih vojnih ujetnikov sta jih do pomladi 1942 umrla okoli dva milijona, do konca vojne pa približno trije milijoni.

Skozi požgane vasi so še zadnja delujoča vozila četrte oklepne divizije odvlekla nevozna; na številna so privezali teleta in ovce za zakol. Številni vojaki so zaradi lakote, mraza in brezupa začeli dvomiti o svojih poveljnikih – tudi o vrhovnem poveljniku Hitlerju. »Ta človek nas je izdal, nihče od nas ne bo prišel živ iz te hudičeve države!« je komandir tankovske čete na sestanku nahrulil svoje oficirje.

Četrta oklepna divizija je leto 1942 preživela z nekaj manjšimi obrambnimi boji, za večje napade pa ni bila več sposobna. Ko se je okrepila z vozili na gosenice, se je po letu 1943 bojevala dalje, sprva v središču vzhodne fronte, od poletja 1944 pa dlje proti severu, v Latviji in Zahodni Prusiji. Šele maja 1945 so se napredujoči Rdeči armadi vdali še zadnji preživeli četrte oklepne divizije. Fritz Farnbacher je po 1417 dnevih na fronti tri leta preživel v sovjetskem vojnem ujetništvu.

Medtem se je 221. varnostna divizija pod generalpodpolkovnikom Johannom Pflugbeilom še naprej bojevala proti resničnim in domnevnim partizanom, morala pa je priskočiti na pomoč tudi na fronti. Julija 1944 so Stalinove čete te enote popolnoma uničile. A takrat 59-letnega Pflugbeila so že 5. julija 1942 premestili v »firerjeve rezerve«, zbirni center za oficirje brez zadolžitve, in pozneje je postal vojaški inštruktor. Za boje v Latviji je bil odlikovan z viteškim križem, tik pred koncem vojne se je vrnil v Nemčijo in leta 1951 umrl v Stuttgartu.

Ni doživel razsodbe 664a deželnega sodišča v Wuppertalu z datumom 12. marec 1968, v kateri so pripadnike policijskega bataljona 309, ki je bil nekoč pod Pflugbeilovim poveljstvom, obsodili zaradi umora najmanj 700 ljudi s požigom. Tako je umor v Białystoku – 27 let po »ponosnem dnevu v zgodovini divizije« – dobil sodni epilog.

Till Hein je zgodovinar in novinar iz Berlina. Jonathan Stock je urednik v ekipi Geo Epoche.